26 avgust, 2008

Olimpijske igre - KOLUMNA

In ja, končno bi lahko rekli, končane so že 29. Olimpijske igre nove dobe. Zakaj končno? Preveč se je vleklo to vse skupaj, vsaj meni osebno. Bilo je veliko nezanimivih panog ob še bolj nezanimivih urah, zaradi česar sem te igre spremljal najmanj od vseh mojih z izjemo prvih (Seul 1988), saj sem takrat imel zgolj 7 mesecev in nisem še točno vedel za kaj se gre.

Pa pojdimo k dejstvom.
To so bile Olimpijske igre svetovnih rekordov. V plavanju je padel praktično v vseh disciplinah, za veliko teh je poskrbel tudi ameriški gospod Michael Phelps, ki je kot vsi veste osvojil 8 medalj. Pravi stroj v bazenu. Tudi mi smo imeli svoje adute a o teh nekoliko več kasneje. V teku je imel glavno besedo Jamajčan Usain Bolt, ki je sicer tudi stroj (le da on na prostem), vendar pa mu jaz ne napovedujem več kot štiri leta slave. Ne zdi se mi dovolj skromen. Mislim da se bo na naslednjih igrah že našel drugi Michael Johnson, ki mu ne bo podoben le po stilu (Johnsonu namreč) temveč tudi po obnašanju.

Bile so to tudi Olimpijske igre velikih zmagovalcev in presenetljivih poražencev. A to so tako ali tako vsake, zato o tem ne bi pretirano razpravljal.
Bile so Olimpijske igre skoraj brez dopinga, čeprav je potrebno priznati - mnogo so jih "dobili" že pred njimi in so s tem preprečili dodatne nevšečnosti v Pekingu. To si morajo tekmovalci štet za velik uspeh, kajti šport in doping ne smeta imeti nič skupnega. Saj vsi poznamo, kaj žene športnike naprej (uspeh, denar) ampak...
Bi pa bilo zanimivo kontrole dopinga opustiti. Substance različno delujejo na telo in če bi padali rekordi bi pač padali...naj se ga zadevajo če hočejo :). Farmacija bi napredovala in vse bi bilo ok:P. Z gotovostjo lahko trdim, da bi Kitajci bili nenadoma najboljši tudi v metu kladiva, v štafetnem teku, plavanju, rokometu in še bi lahko našteval...saj poznate Kitajce. Sicer bi jim Tajvanci konkurirali, a bi jih Kitajska miljarda "in kusur" hitro skrila.


Bile pa so to, ja cenjeni Slovenčki, predrage Slovenkice.... bile so to Olimpijske igre Slovenije. Peto mesto po medaljah na številu prebivalcev je enkraten dosežek in Slovenci smo svojevrsten fenomen. In to ne kar neke medalje, ko bi bili uspešni v samo enem športu. NE! Mi smo jih osvojili v petih različnih, dodati pa pa moramo tudi uspehe tistih ki niso bili pri medaljah. Za mene osebno je to skoraj ekvivalentno, finale je finale, tam pa poleg znanja rabiš tudi srečo in tisto nekaj več, kar te ponese na stopničke. Veslanje, Skok v daljino, Kajak na divjih in mirnih vodah, Met kladiva, Bradlja, Jadranje, Plavanje, Judo, Strelstvo...mi smo povsod...športni fenomen!
A...tudi tokrat ne gre brez kritik. Danes sva s sošolcem Blakeom preučevala odnos novinarjev do slovenskih športnikov, tudi na OI (Stare-Rovan ipd...). Sam sem zagovarjal tezo, da novinar mora skritizirati športnike, če se ti ne izkažejo glede na sposobnosti, ki jih imajo, on pa je zagovarjal, da se mora športnike vselej zagovarjat, saj so najboljši na svojem področju v državi in pač "naj gre kdo drug tja če je boljši...". Po tehtnem premisleku sem mnenja, da je razlika nekje vmes. Ne morem mimo dejstva, da OI nikakor niso več le: Važno je sodelovati in ne zmagati. Sodelovanje - čast. Bi že moralo biti tako. Pa je to res? Morda, ampak si lahko narediš tudi...pa ne bom rekel sramoto, ker to dejansko ni. Je nekaj drugega, za kar spet ne najdem primernega izraza. Italijani bi rekli "brutta figura", ampak to da imajo oni trikrat lepši in predvsem bolj funkcionalen jezik od naše slovenske dvojine tako ali tako čivkajo že vrabci. Skratka, moje mnenje je, da glede na to da je dandanes vse v denarju in zmagovanju...Naj Slovenija res pošlje tiste najboljše, ki so dejansko sposobni osvojiti medaljo (imeli smo jih 63 in to brez ekipnih športov!), ostale, ki pa so normo komajda ujeli in še to ob dobrem dnevu pa naj nagradi za državni rekord in jim za to da nekaj denarja od prihranjenih počitnic, ki jih sicer izkoristijo na OI.



(enega še zmeraj ma dej;))

LP

P.S. POSEBEN POZDRAV MAŠI IZ PTUJA, ki spremlja moj blog. Pridna, lepo da nisi taka kot tvoj brat Gordan, ki mu je malo mar za njegovega kolega.

25 avgust, 2008

Ne prenesem okupatorjev - bo postala nadaljevanka?

Okupatorji so spet razgrajali v Jagodju, torej tam kjer sem jaz doma. Še dobro, da sem v Ljubljani, če padem izpit jutri bi se znalo zgodit da bom vrnil. Blok je, kozarci tudi, samo še avto morem zbrat.

http://obala.net/novice/news.php?id=19792


LP

23 avgust, 2008

Usain Bolt

Olimpijske igre bom komentiral malce bolj obširno verjetno v torek, ko bom imel več časa...
Naj le omenim kralja letošnje atletike. To je izjemen človek. Najhitrejši človek vseh časov. In eden najbolj antipatičnih športnikov, ki sem jih kdajkoli videl.


Usain Bolt.
Video zasluži oceno 10+.



LP

13 avgust, 2008

01 avgust, 2008

Iz dneva v dan

Lepo pozdravljeni vsi bralci in bralke, vseh 12 kolikor vas je po najnovejših informacijah. Javljam se vam iz svoje nove pridobitve, natančneje prenosnika HP Compaq 6720s. Ja, to čudo sem kupil, zaradi tega ker sem tudi jaz želel postat bolj hud, kot sem bil prej. Saj ne, da s prejšnjim stažem nisem bil zadovoljen, a kot je že davnega leta ______ rekel ___________: Nikoli nisi tako dober, da ne moreš biti še boljši. Pravkar sem postal zelo živčen, saj vidim, da nisem z nakupom dosegel nič pametnega, v obeh primerih sem lahko še boljši. A ne bom se znesel nad računalnikom, kot se ponavadi. Naj prenosnik živi v upanju, da se mu ne bo godilo isto kot mojim ostalim škatlam, ki živijo v Izoli (ta se zdaj bolj šverca) in v Ljubljani (ima zaslužene poletne počitnice, tako kot njen lastnik). Pa naj si bo za uvod dovolj.

Da sem ponosen nase ravno ne morem reči. Mi je pa zanimivo, da sem prišel na blog praktično povedat nič, pa sem vseeno napisal precej vrstic uvoda in medtem ni minila niti pesem od The Cure - Elise, s katero sem - to se še dobro spomnim, vstopil v novo objavo. Zdaj bo končala, jaz pa ne še. Bom še kaj napisal. Nadejam se, da ne bo nič pametnega, pa vendarle. Ravnokar je končala. A jaz, kot sem že rekel, ne bom.
Haha, zakaj nisem šel za novinarja, take članke bi pisal, da bi vsi popadali dol. Že res, da od žalosti, a to so malenkosti, bistven je rezultat. In spet je odšla vrstica. Take je nisem planiral, a Boris Novkovič iz zvočnikov mi je očitno dal neko inspiracijo več. Tipke mi tečejo pod prsti s presenetljivo lahkoto. Mogoče je to zaradi ambienta. Saj ni pomembno kakšen je, tak zagotovo ni bil še nikoli. Pišem in pišem. Ehh, kaki ambient. Po mojem so te tipke, mehke kot še nikoli. Neverjetno, minilo je že skoraj deset x šestdeset sekund pisanja in še vedno nisem povedal nič. Dandanes je veliko takih blogov, ko vsi mislijo/mo, da s(m)o kaj povedali, a navadni smrtniki (večina) v njih ne vidijo nič pametnega, kvečjemu si mislijo, da bi bilo čas bolje porabiti za kakšno drugo neumnost, pač manj neumno kot omenjeno. Pišemo pa vseeno. Tudi če noben ne komentira in te "le" tu pa tam kdo pohvali, češ kako je tisto dobro, kako je uno še boljše ipd....ali pa če te skritizira, kar tudi ni slabo. Važno je, da te spremljajo, da jih zanimaš. Pa naj si bo center posornosti ali pa le Hot Spot. Če pomislim... ehh nekaj me je zmotilo...Scooter, ni to to, moram menjat.... Uglavnem...malo sem zašel. Saj, če pogledam gor sem zašel že na začetku. Začetek je najpomembnejši. In jaz sem že tam bil v izgubljenem položaju. Kaj se torej sploh grem? Ne bi bilo dejansko bolje zapreti tega prenosnika in raje nadaljevati, - mogoče celo začeti znova - jutri, ko bi bil verjetno bolj v formi? Ja veššš da..:) Nikakor ne. Začeto delo redko opustim. "Pa makar je zguba", bi rekel kolega. Gre za naravni princip. Ne vem kaj ima narava tukaj zraven, pa vendarle, predmeti so s pridevniki lepši. Ta objava nastaja v nekem posebnem vzdušju, samo jaz vem kako se počutim in zakaj je tako. Hočem povedati, da samo jaz vem kakšen je ta občutek, ko ne vem kako se zdaj zares počutim.

Vrstice tečejo, kot tečejo moji počitniški dnevi. V prejšnjih sem dokaj užival. Vem, da bi lahko bilo še boljše, a nisem imel in nimam pogojev. Če ne bo sprememb jih še nekaj časa ne bom imel. Za to sem si tudi sam kriv. Včasih razmišljam kaj narediti, včasih naredim, včasih ostanem pasiven, celo brez razmišljanja. Življenje gre naprej.
Zna bit, da se v kratkem javim. Če ne za drugo, da koga s**rcam.

Kot mi je v navadi, tudi tokrat ne bom gledal kaj sem pisal (kar je je, nima mi kej bit), da ne bom razočaran nad sabo. Bil bi prehud udarec, že tako trpim zaradi vročine, ki udarja po meni.

Bodite pridni, bodite kar ste in imejte me radi, ker imam jaz rad vas.

LP Gomi

Op.a. avtorja:
Besedilo je nastalo v moji sobi, v kateri živim od majhnega in je prvo take vrste.