Tako vsaj približno lahko vidite, zakaj se je šlo.
Zdaj pa grem v mehiško restavracijo na kosilo, potem pa na sprejem Tine Maze na Prešernov trg! Po mojem si zasluži, da sem tudi jaz tam :P
Lp, Gomi
28 februar, 2010
...18.2.2010...
Tako vsaj približno lahko vidite, zakaj se je šlo.
Zdaj pa grem v mehiško restavracijo na kosilo, potem pa na sprejem Tine Maze na Prešernov trg! Po mojem si zasluži, da sem tudi jaz tam :P
Lp, Gomi
27 februar, 2010
Kaj je dogajalo?
No, na faksu se je tresla gora, rodila se je miš. Vsaj za zdaj. Pisal sem 5 stvari, za 3 že vem rezultate, nad katerimi ne morem biti preveč navdušen. Že res da sem vse naredil, a kakšne boljše ocene moj indeks že dolgo ni videl. In vprašanje, kdaj jo bo, saj se tudi od rezultatov, ki jih še čakam (dva) ne nadejam presenečenj v smislu (čuj gomija, zdaj je pa dobro pisal!). A kolokvij, za katerega sem napovedal padec sem naredil s 6 in že to je bilo svojevrstno presenečenje. Ujel sem resda za las in sicer sardelo. A morda mi uspe ujeti še kakšnega brancinčka, pa čeprav so trnki prazni. Ahh, kakšne lepe metafore omogoča primorski lokal patriotizem. Kaj vedo celinci o tem? Večina bolj malo, vsaj jaz tako mislim.
Sicer pa smo s kolegi praznovali tudi rojstni dan. Dogajalo se je 18.2. v študentskem domu Litostroj. Miha, Nika in Rok, prvi 23, druga dva 22. Žurka je uspela na polno, organizatorji pa pričakujemo tudi, da bomo na kaj podobnega kdaj vabljeni. Na blogu pa bi se poleg gostom še posebej zahvalil sponzorjem in simpatizerjem. To so tokrat bili: McDonald's, Sara in Katja, Gostilna Repovž, Nika, Miha in Rok, ter še čistilcem Marku, Katji, Nadji, Aljažu in Gregi. Zahvalil bi se tudi posebni gostji Tini, ki je kljub mnogim dvomom na koncu vendarle zbrala pogum in prišla na žurko meseca. Domov sem prišel ob 11 zjutraj, kar se je dogajalo do 6.00 zjutraj boste videli kmalu na kakšni sliki, od 6-11 pa naj raje ostane med akterji.
Med izpitnim obdobjem sem veliko dni preživel v rodni Izoli in moram reči - doma je res najlepše. Udeležil sem see tudi 8 treningov v dveh tednih, na tekmah pa mi trener ni ponudil priložnosti. Ne vem zakaj so ga tisti goli iz treninga toliko motili, a to ni pomembno. ;) Treningi so mi pomagali, da sem vrgel dol eno kilco, a sem kasneje nadoknadil dve, tako da sem do danes spet v profitu.
Izolsko diskoteko The club sem obiskal dvakrat, med drugim za pusta, ko sem bil našemljen v nekega izbrisanega. Slike so nedoselgjive, saj nimate kaj videt.
Kaj je še dogajalo? Khm.... Ja no, Valentinovo... z Majo si nisva vzela celega dneva zase, kot bi se spodoblo. Zato pa sva spremljala v Ljubljani uspehe naše Petre Majdič in Tine Maze, ki sta bili res izjemni. Vsaka čast!
Še en vikend bo kar pestro: danes greva na koncert Plavega orkestarja v Halo Tivoli. Prvi je bil prava žurka (po komentarjih sodeč) in upam, da bo jutri še boljše! Vstopnici za koncert sem sicer dobil za darilo od kolegov in kolegic iz faksa. Hvala še enkrat!
Še en omembe vreden dogodek je operacija križnih vezi mojega brata. Bogi. Ampak tudi jaz. Zanima me, kako bo šlo to skozi v Ljubljani, koliko bom moral delati zanj ipd.. Pa saj ni panike, se bom že potrudil. Nenazadnje se tudi on zelo redko zame. ;)
Aja: Milan je izgubil proti Manchesterju s 2:3 v prvem kolu četrtfinala nogometne lige prvakov. Nezasluženo. Inter pa je zmagal proti Chelseaju z 2:1. Prav tako nezasluženo. Sprašujem se, če sem sploh še objektiven v tem fuzbalu in če imam sploh kaj pojma, saj se moje mnenje nikoli ne sklada z rezultati. Khmmm... no, čas bo pokazal svoje, morda se zgodi čudež in napredujeta tako Chelsea kot Milan. Ko bi vsaaaaaaj.
To je to uglavnem. Zdaj sem fraj, za delat nimam nič, razen to, da počivam.
Jutri bom sigurno napisal še kaj zanimivega, do takrat pa se lepo imejte in se malce ogrejte. Zime še nismo pregnali!
Izbrisani Rokec
Sicer pa smo s kolegi praznovali tudi rojstni dan. Dogajalo se je 18.2. v študentskem domu Litostroj. Miha, Nika in Rok, prvi 23, druga dva 22. Žurka je uspela na polno, organizatorji pa pričakujemo tudi, da bomo na kaj podobnega kdaj vabljeni. Na blogu pa bi se poleg gostom še posebej zahvalil sponzorjem in simpatizerjem. To so tokrat bili: McDonald's, Sara in Katja, Gostilna Repovž, Nika, Miha in Rok, ter še čistilcem Marku, Katji, Nadji, Aljažu in Gregi. Zahvalil bi se tudi posebni gostji Tini, ki je kljub mnogim dvomom na koncu vendarle zbrala pogum in prišla na žurko meseca. Domov sem prišel ob 11 zjutraj, kar se je dogajalo do 6.00 zjutraj boste videli kmalu na kakšni sliki, od 6-11 pa naj raje ostane med akterji.
Med izpitnim obdobjem sem veliko dni preživel v rodni Izoli in moram reči - doma je res najlepše. Udeležil sem see tudi 8 treningov v dveh tednih, na tekmah pa mi trener ni ponudil priložnosti. Ne vem zakaj so ga tisti goli iz treninga toliko motili, a to ni pomembno. ;) Treningi so mi pomagali, da sem vrgel dol eno kilco, a sem kasneje nadoknadil dve, tako da sem do danes spet v profitu.
Izolsko diskoteko The club sem obiskal dvakrat, med drugim za pusta, ko sem bil našemljen v nekega izbrisanega. Slike so nedoselgjive, saj nimate kaj videt.
Kaj je še dogajalo? Khm.... Ja no, Valentinovo... z Majo si nisva vzela celega dneva zase, kot bi se spodoblo. Zato pa sva spremljala v Ljubljani uspehe naše Petre Majdič in Tine Maze, ki sta bili res izjemni. Vsaka čast!
Še en vikend bo kar pestro: danes greva na koncert Plavega orkestarja v Halo Tivoli. Prvi je bil prava žurka (po komentarjih sodeč) in upam, da bo jutri še boljše! Vstopnici za koncert sem sicer dobil za darilo od kolegov in kolegic iz faksa. Hvala še enkrat!
Še en omembe vreden dogodek je operacija križnih vezi mojega brata. Bogi. Ampak tudi jaz. Zanima me, kako bo šlo to skozi v Ljubljani, koliko bom moral delati zanj ipd.. Pa saj ni panike, se bom že potrudil. Nenazadnje se tudi on zelo redko zame. ;)
Aja: Milan je izgubil proti Manchesterju s 2:3 v prvem kolu četrtfinala nogometne lige prvakov. Nezasluženo. Inter pa je zmagal proti Chelseaju z 2:1. Prav tako nezasluženo. Sprašujem se, če sem sploh še objektiven v tem fuzbalu in če imam sploh kaj pojma, saj se moje mnenje nikoli ne sklada z rezultati. Khmmm... no, čas bo pokazal svoje, morda se zgodi čudež in napredujeta tako Chelsea kot Milan. Ko bi vsaaaaaaj.
To je to uglavnem. Zdaj sem fraj, za delat nimam nič, razen to, da počivam.
Jutri bom sigurno napisal še kaj zanimivega, do takrat pa se lepo imejte in se malce ogrejte. Zime še nismo pregnali!
Izbrisani Rokec
26 februar, 2010
Na blogu mi ni uspelo
Verjetno ste, če ste kolikortoliko spremljali moj blog v preteklih dneh, ugotovili, da nisem bil niti minimalno ažuren. Po rojstnem dnevu mi enostavno ni uspelo. Pravzaprav totalni fail, s čimer sem pokazal precejšnjo mero nespoštovanja do sebe in drugih (kot bralcev bloga seveda), saj svojega doživljanja stvari nisem uspel preliti na blog in tako bomo verjetno vsi prikrajšani za marsikatero anekdoto, ki bi izpadla veliko bolje, če bi bile napisane ko so bile glave še vroče.
Prvega februarja sem obljubil drugače. Da bom pisal na 3 dni, sem rekel. To pomeni vsaj 9 objav v februarju. Ta je šesta v šestindvajsetih dneh, do konca pa sta vsega dva dneva. Nič kaj dobrega se torej, vsaj matematično gledano, ne obeta.
Februar je res bil in še vedno je poseben mesec. Največ časa sem posvetil spanju. Slednje vodi z 8,89 urami na dan (noč ;). Sledi učenje, ki sem mu namenil 6,02 ur na dan. Obedoval sem 2,19 ur na dan, za računalnikom sem bil natanko 2 uri, v kopalnici pa sem preživel 0,93 ur na dan. Tako sem za omenjene stvari porabil dobrih 20 ur, ostali čas pa sem preživel na različne, zanimive in manj zanimive načine. Bistvo je, da sem na blogu bil praktično nič, po zadnjih neuradnih podatkih vsega 0,01 ure na dan (pa še to je všteto v računalnik), kar je resnično premalo, za kakršnegakoli resnega blogerja. Tako še enkrat uradno priznavam. Ni mi uspelo. Nisem imel časa. Nisem si ga vzel, če sem bolj iskren. Žal mi je in oprostite.
Sicer pa itak nisem plačan za svoje delo, kaj se sploh sekiram? ;)
Lp, Gomi
Prvega februarja sem obljubil drugače. Da bom pisal na 3 dni, sem rekel. To pomeni vsaj 9 objav v februarju. Ta je šesta v šestindvajsetih dneh, do konca pa sta vsega dva dneva. Nič kaj dobrega se torej, vsaj matematično gledano, ne obeta.
Februar je res bil in še vedno je poseben mesec. Največ časa sem posvetil spanju. Slednje vodi z 8,89 urami na dan (noč ;). Sledi učenje, ki sem mu namenil 6,02 ur na dan. Obedoval sem 2,19 ur na dan, za računalnikom sem bil natanko 2 uri, v kopalnici pa sem preživel 0,93 ur na dan. Tako sem za omenjene stvari porabil dobrih 20 ur, ostali čas pa sem preživel na različne, zanimive in manj zanimive načine. Bistvo je, da sem na blogu bil praktično nič, po zadnjih neuradnih podatkih vsega 0,01 ure na dan (pa še to je všteto v računalnik), kar je resnično premalo, za kakršnegakoli resnega blogerja. Tako še enkrat uradno priznavam. Ni mi uspelo. Nisem imel časa. Nisem si ga vzel, če sem bolj iskren. Žal mi je in oprostite.
Sicer pa itak nisem plačan za svoje delo, kaj se sploh sekiram? ;)
Lp, Gomi
10 februar, 2010
Vse najboljše, Gomi!
In tle jih je 22. Uradno pred 17 urami in 43 minutami, v resnici pa pred dvema urama in desetimi minutami.
Ja nič, Rokec, Gomi junior - glej, da se boš obnašal letom primerno, predvsem pa veliko sreče, karkoli boš delal!
Vse najboljše!
Back to the 80's, When there were just two cells!
Ja nič, Rokec, Gomi junior - glej, da se boš obnašal letom primerno, predvsem pa veliko sreče, karkoli boš delal!
Vse najboljše!
Back to the 80's, When there were just two cells!
06 februar, 2010
24kur.com
24ur.com me je preko svoje strani ponovno povabila globlje, v njene gossip podstrani in tako sem pred minutami ugotovil, da obstaja stran moskisvet.com
Zveni sicer zelo "gejevsko", ampak dobro, vseeno sem malo pobrskal in našel odličen del Intervjuja našega letečega Robija Kranjca.
Robert je na dve ZAPOREDNI vprašanji odgovoril takole:
Kakšen tip voznika ste in kateri avto vam je všeč?
Ponavadi vozim po pravilih, če se le da. Všeč mi je avto znamke Porsche.
Vaš zadnji nakup nad 100 evrov.
Hmmm težko vprašanje, ker si že kar lep čas nisem nič konkretnega kupil. Ne vem, če je to ravno nakup, ampak pred kratkim sem na Slovaškem plačal 300 evrov kazni zaradi prekoračene hitrosti.
Vozi po pravilih...s Porschejem...? Aja, ne. Pred kratkim je plačal 300 eurov.
Eeeee moj Robi...in novinar seveda prav tako! Kdor kolikor toliko pozorno bere intervjuje, take stvari zagotovo opazi. S tem delate antireklamo njemu in sebi. Take bi si lahko komot prišparali. Če že on ne more skriti, da leti tudi po cesti, bi lahko vsaj vi.
Preberite, kaj objavljate, 24kur!
Za celoten intervju kliknite tukaj.
LP, Gomi
Zveni sicer zelo "gejevsko", ampak dobro, vseeno sem malo pobrskal in našel odličen del Intervjuja našega letečega Robija Kranjca.
Robert je na dve ZAPOREDNI vprašanji odgovoril takole:
Kakšen tip voznika ste in kateri avto vam je všeč?
Ponavadi vozim po pravilih, če se le da. Všeč mi je avto znamke Porsche.
Vaš zadnji nakup nad 100 evrov.
Hmmm težko vprašanje, ker si že kar lep čas nisem nič konkretnega kupil. Ne vem, če je to ravno nakup, ampak pred kratkim sem na Slovaškem plačal 300 evrov kazni zaradi prekoračene hitrosti.
Vozi po pravilih...s Porschejem...? Aja, ne. Pred kratkim je plačal 300 eurov.
Eeeee moj Robi...in novinar seveda prav tako! Kdor kolikor toliko pozorno bere intervjuje, take stvari zagotovo opazi. S tem delate antireklamo njemu in sebi. Take bi si lahko komot prišparali. Če že on ne more skriti, da leti tudi po cesti, bi lahko vsaj vi.
Preberite, kaj objavljate, 24kur!
Za celoten intervju kliknite tukaj.
LP, Gomi
Soministrirati po želji, pri legendah se to dopušča.
Hooold meeee, loveeee meeee.....
Lp, Gomi Starr (in kmalu še starejši)
05 februar, 2010
Konec romantike
Že pred nekaj dnevi sem si obljubil, da danes pridem na blog in napišem radikalno objavo. Nekaj takega, kar bi nekoga streslo, mu morda dali vsaj misliti ali pa, da bi se vsaj še kdaj vrnil na blog. Skratka nekaj, kar je boljše od mojih slabih objav. Imel sem sto in sto idej, a se v tem trenutku ne spomnim prav nobene. Vmes se je zgodilo nešteto stvari, ne vem pa, kastera bi bila tista, ki mi preprečuje normalno razmišljanje in ocenjevanje, kaj bi bilo za današnjo tematiko najprimerneje. Tako bom govoril o raznem, dosti bom pisal, malo bom pel, na dolgo in široko bom izrazil mnenje o življenju. O romantiki pa ne prav veliko, glede na to da je je konec.
Sladkorja imam v sebi dovolj. Če ga nimam, se naredi iz maščob. Teh imam tudi dovolj. Če ne verjamete, vprašajte mojega brata, ki me vsakodnevno opozarja na odvečne kilograme, ki lezejo ven okoli mojega popka in pod mojo trtico. Ne morem si kaj. O genih ne bom govoril, ker bi užalil moje bližnje... Ritem življenja me prisili v to, da jem nezdravo, malokrat in takrat dosti, in kar je še najhuje - hitro. Skratka, vse narobe. S športom se ukvarjam kolikor gre, kar pomeni, da predvsem v rokometu še vedno rasturam, v ostalih pa se pravzaprav bojim sploh preizkusiti. V nogometu npr. . Ko sem prišel iz Italije sem obvladal, bil poln trikov. Konec rednega prakticiranja (ma kaj delam jaz v tej Sloveniji?!) pa me je privedel v nekaj slabih predstav v zadnjem mesecu. Torej se moji bojazni pred drugimi športi sploh ne gre čuditi.
Danes sem imel tudi kolokvij, pogoj za izpit čez dva tedna. Zanj sem "treniral" šest dni kot nor, kar bi po pravilih stroke moralo zadostovati za pozitivno oceno, toda kolokvij je bil ubijalski in ptički že čivkajo, da bom med tistimi, ki ne bodo preživeli. Škoda. Imel sem dober tempo in motivacijo, za narediti nekaj dobrega, nekaj več od tistega kar je manj, razviti serijo rezultatov....toda očitno le ne bom tako uspešen kot sem si zamišljal. Vsaj ne tako hitro. Če že hitro jem, ni potrebe po hitrem delanju izpitov. Kajne, da ne? Morda bi, ob manj učenja, lahko tudi počasneje jedel in bi ob boljši prebavi bil tudi bolj efektiven. Efektiven pomeni učinkovit, kar se meri z spremembo nekega parametra, glede na začetek, pri čemur je potrebno upoštevati želje in cilje končno vrednost tega parametra...to definicijo sem si izmislil zdaj. Upam, da je ok. Če ni, me popravite.
Rad imam trenutke, ko me ljudje popravijo. Takrat uvidim dosti stvari:
To, da razmišljajo. To, da jim ni vseeno zame. To, da so še ljudje na tem svetu, ki stremijo k boljšemu. To, da se me ne bojijo in se radi pogovarjajo z menoj. To, da lahko mirne duše jaz to isto osebo skritiziram kadarkoli mi paše. To je en način za si biti bot, biti si bot pa imamo vsi radi, kajne?
Končal sem prva dva odstavka in čeprav jih zdaj ne bom šel brati, se mi zdi, da mi je kar dobro šlo. Blog preberem vedno po koncu pisanja. Takrat se (vsaj poizkušam) vživim v vlogo gosta na njem, ter (še vedno poizkušam) razmišljam, kaj bi avtor, glede na to, koliko ga poznam (glede na to, da sem gost, vem o Gomiju najbrž zgolj to, da me lahko vedno znova preseneti na grd ali lep način in da čez dva dni o tem dogodku ne bom imel/a več kaj za razmišljat in za povedat), lahko mislil pri določenih stavkih. Kot sem na mojem blogu že povedal: življenje je jeba in če ga ne vzameš vsaj malo z lahkoto si oplel. V vsakem primeru te bo nategnilo. To naj ti bo jasno. Če ne boš pri nategovanju sproščen pa bo bolelo še bolj kot sicer. Grda prispodoba. Tudi to sem si zdaj izmislil. Upam, da je ok....Čeprav ni romantično.
Romantike danes res, ma uno res, uno totalno res.....ni bilo veliko. Kot prvi me je nate"h"nil Burn. Moj dobri ful-kofeinski prijatelj me je držal budnega do treh. Nisem delal nič, ležal sem v postelji in štel ovčke. Nikakor da zaspim. Seveda sem bil zaradi nenaspanosti v tiltu celo jutro. Nadalje me je nategnil bar pred faksom. Totalna gužva, takrat ko jo najmanj želiš. Murphy? Ma kakšen Murphy. Life. Kot tretje-že omenjeni kolokvij. Da ne bi strela udarla tistega asistenta, ki je dal nalogo o proteinih, za katero še zdaj ne vem, kaj je hotela od mene. Četrti nateg je sledil ob odhodu domov. Akumulator na avtu se mi je spraznil...po vrsti mi na pomoč niso priskočili (se niso javili, niso mogli, bi a ni bilo sredstev...) Uroš, Blaž, Jernej, še en Uroš, Teja, Klemen, Matic...na telefonu sem bil celo več kot z enim hkrati, govoril s Peugeot asistenco, AMZSjem, na koncu pa sem le dobil je**ne kable. Kolega Medak mi jih je s kolesom dostavil iz Šiške. Svaka čast. Prijatelja spoznaš v nesreči, nimaš kaj. Za avto sem zaprosil soseda, povezali smo in tokrat nategnili mi moj avto. Pa sva si bla bot. Čeprav se mi zdi, da je on mene malo bolj prefinjeno nategnil. Mudilo se mi je namreč domov, na trening. Na koncu sem iz garderobe pritekel na parket dvorane točno ob 19:01, minuto po tem, ko je ekipa pričela s tradicionalnim "zborom" na začetku vsakega treninga. Pritekel sem bos, v eni roki teniske, v drugi nogavice, razprta trenirka....lep prizor. Jutri igramo 1.tekmo drugega dela 1.b slovenske rokometne lige (ufff) v Šmartnem pri Litiji. Po vsej verjetnosti bomo izgubili, ampak kaj zato? Še en nateg. Po tekmi grem v večerni lfie, tega sem prepotreben. Letos ga je bilo res malo.
Zdaj poslušam Beatlese. Rekli boste, "zakaj zdaj govori, kaj on posluša?" In jaz bom rekel..."ma kaj vas briga?! Važno, da jih poslušam, ni važno če in zakaj to govorim". In vi boste rekli..."dobro - ne razburjaj se. Objemi me, ljubi me." (Hold me, love me....). Ali pa tudi ne boste tega rekli. Konec koncev me ne zanima, kaj boste rekli. Če le ne boste tega napisali pod komentar. Takrat me bo zanimalo. Ker je blog moj in ker bodo to videli tudi drugi. In če vaše mnenje o meni in mojih blogih poznajo drugi, potem lahko na njih vplivate, ne da bi se sami pozanimali in prepričali o resnici. In to ni dobro. Ker potemtakem bodo oni nardili kontro in z veseljem kdaj vplivali na vas. Brez, da vi se vi sploh zavedali. Samo tako si boste bot.
Ali želite, da drugi vplivajo na vas? Ne? Torej ne pišite bedarij pod komentarje... ampak pišite komentarje, pri katerih ne boste vplivali na druge. Predvsem pa napišite kaj pametnega! Karkoli vas matra, karkoli bi radi sporočili svetu. Napišite, naj vas ne bo sram. Obljubim, da bom to upošteval zgolj kot komentar, ne kot nasvet, za katerega želite, da bi bil efektiven, če se še spomnite kaj to pomeni. Vedite pa nekaj: name vplivajo le redki. Pa še pri takih primerih čez dva dni ne bom imel več kaj za povedat.
Lp, Gomi
Sladkorja imam v sebi dovolj. Če ga nimam, se naredi iz maščob. Teh imam tudi dovolj. Če ne verjamete, vprašajte mojega brata, ki me vsakodnevno opozarja na odvečne kilograme, ki lezejo ven okoli mojega popka in pod mojo trtico. Ne morem si kaj. O genih ne bom govoril, ker bi užalil moje bližnje... Ritem življenja me prisili v to, da jem nezdravo, malokrat in takrat dosti, in kar je še najhuje - hitro. Skratka, vse narobe. S športom se ukvarjam kolikor gre, kar pomeni, da predvsem v rokometu še vedno rasturam, v ostalih pa se pravzaprav bojim sploh preizkusiti. V nogometu npr. . Ko sem prišel iz Italije sem obvladal, bil poln trikov. Konec rednega prakticiranja (ma kaj delam jaz v tej Sloveniji?!) pa me je privedel v nekaj slabih predstav v zadnjem mesecu. Torej se moji bojazni pred drugimi športi sploh ne gre čuditi.
Danes sem imel tudi kolokvij, pogoj za izpit čez dva tedna. Zanj sem "treniral" šest dni kot nor, kar bi po pravilih stroke moralo zadostovati za pozitivno oceno, toda kolokvij je bil ubijalski in ptički že čivkajo, da bom med tistimi, ki ne bodo preživeli. Škoda. Imel sem dober tempo in motivacijo, za narediti nekaj dobrega, nekaj več od tistega kar je manj, razviti serijo rezultatov....toda očitno le ne bom tako uspešen kot sem si zamišljal. Vsaj ne tako hitro. Če že hitro jem, ni potrebe po hitrem delanju izpitov. Kajne, da ne? Morda bi, ob manj učenja, lahko tudi počasneje jedel in bi ob boljši prebavi bil tudi bolj efektiven. Efektiven pomeni učinkovit, kar se meri z spremembo nekega parametra, glede na začetek, pri čemur je potrebno upoštevati želje in cilje končno vrednost tega parametra...to definicijo sem si izmislil zdaj. Upam, da je ok. Če ni, me popravite.
Rad imam trenutke, ko me ljudje popravijo. Takrat uvidim dosti stvari:
To, da razmišljajo. To, da jim ni vseeno zame. To, da so še ljudje na tem svetu, ki stremijo k boljšemu. To, da se me ne bojijo in se radi pogovarjajo z menoj. To, da lahko mirne duše jaz to isto osebo skritiziram kadarkoli mi paše. To je en način za si biti bot, biti si bot pa imamo vsi radi, kajne?
Končal sem prva dva odstavka in čeprav jih zdaj ne bom šel brati, se mi zdi, da mi je kar dobro šlo. Blog preberem vedno po koncu pisanja. Takrat se (vsaj poizkušam) vživim v vlogo gosta na njem, ter (še vedno poizkušam) razmišljam, kaj bi avtor, glede na to, koliko ga poznam (glede na to, da sem gost, vem o Gomiju najbrž zgolj to, da me lahko vedno znova preseneti na grd ali lep način in da čez dva dni o tem dogodku ne bom imel/a več kaj za razmišljat in za povedat), lahko mislil pri določenih stavkih. Kot sem na mojem blogu že povedal: življenje je jeba in če ga ne vzameš vsaj malo z lahkoto si oplel. V vsakem primeru te bo nategnilo. To naj ti bo jasno. Če ne boš pri nategovanju sproščen pa bo bolelo še bolj kot sicer. Grda prispodoba. Tudi to sem si zdaj izmislil. Upam, da je ok....Čeprav ni romantično.
Romantike danes res, ma uno res, uno totalno res.....ni bilo veliko. Kot prvi me je nate"h"nil Burn. Moj dobri ful-kofeinski prijatelj me je držal budnega do treh. Nisem delal nič, ležal sem v postelji in štel ovčke. Nikakor da zaspim. Seveda sem bil zaradi nenaspanosti v tiltu celo jutro. Nadalje me je nategnil bar pred faksom. Totalna gužva, takrat ko jo najmanj želiš. Murphy? Ma kakšen Murphy. Life. Kot tretje-že omenjeni kolokvij. Da ne bi strela udarla tistega asistenta, ki je dal nalogo o proteinih, za katero še zdaj ne vem, kaj je hotela od mene. Četrti nateg je sledil ob odhodu domov. Akumulator na avtu se mi je spraznil...po vrsti mi na pomoč niso priskočili (se niso javili, niso mogli, bi a ni bilo sredstev...) Uroš, Blaž, Jernej, še en Uroš, Teja, Klemen, Matic...na telefonu sem bil celo več kot z enim hkrati, govoril s Peugeot asistenco, AMZSjem, na koncu pa sem le dobil je**ne kable. Kolega Medak mi jih je s kolesom dostavil iz Šiške. Svaka čast. Prijatelja spoznaš v nesreči, nimaš kaj. Za avto sem zaprosil soseda, povezali smo in tokrat nategnili mi moj avto. Pa sva si bla bot. Čeprav se mi zdi, da je on mene malo bolj prefinjeno nategnil. Mudilo se mi je namreč domov, na trening. Na koncu sem iz garderobe pritekel na parket dvorane točno ob 19:01, minuto po tem, ko je ekipa pričela s tradicionalnim "zborom" na začetku vsakega treninga. Pritekel sem bos, v eni roki teniske, v drugi nogavice, razprta trenirka....lep prizor. Jutri igramo 1.tekmo drugega dela 1.b slovenske rokometne lige (ufff) v Šmartnem pri Litiji. Po vsej verjetnosti bomo izgubili, ampak kaj zato? Še en nateg. Po tekmi grem v večerni lfie, tega sem prepotreben. Letos ga je bilo res malo.
Zdaj poslušam Beatlese. Rekli boste, "zakaj zdaj govori, kaj on posluša?" In jaz bom rekel..."ma kaj vas briga?! Važno, da jih poslušam, ni važno če in zakaj to govorim". In vi boste rekli..."dobro - ne razburjaj se. Objemi me, ljubi me." (Hold me, love me....). Ali pa tudi ne boste tega rekli. Konec koncev me ne zanima, kaj boste rekli. Če le ne boste tega napisali pod komentar. Takrat me bo zanimalo. Ker je blog moj in ker bodo to videli tudi drugi. In če vaše mnenje o meni in mojih blogih poznajo drugi, potem lahko na njih vplivate, ne da bi se sami pozanimali in prepričali o resnici. In to ni dobro. Ker potemtakem bodo oni nardili kontro in z veseljem kdaj vplivali na vas. Brez, da vi se vi sploh zavedali. Samo tako si boste bot.
Ali želite, da drugi vplivajo na vas? Ne? Torej ne pišite bedarij pod komentarje... ampak pišite komentarje, pri katerih ne boste vplivali na druge. Predvsem pa napišite kaj pametnega! Karkoli vas matra, karkoli bi radi sporočili svetu. Napišite, naj vas ne bo sram. Obljubim, da bom to upošteval zgolj kot komentar, ne kot nasvet, za katerega želite, da bi bil efektiven, če se še spomnite kaj to pomeni. Vedite pa nekaj: name vplivajo le redki. Pa še pri takih primerih čez dva dni ne bom imel več kaj za povedat.
Lp, Gomi
01 februar, 2010
1.februar
1.februar
Ta datum mi zveni ful praznično. Ne vem točno zakaj, a če malo pomislim verjetno zato, ker je 1. in 1. se vedno nekaj posebnega dogaja (januar, "april", maj, september oz. oktober, čeprav slednja nista nič kaj praznična). Pa ker je februar. Februar je poseben mesec. Naša kultura in France Prešeren bosta 8.februarja spet praznovala obletnico svoje smrti. Tega praznika v povezavi s smrtjo nisem nikdar razumel in glede na to, koliko sem star, je vprašanje, če sploh kdaj bom. Poleg omenjenega je poseben tudi zaradi tega, ker ima največkrat 28 dni (tudi letos ni prestopno) in ker imam v februarju tudi jaz rojstni dan.
Kaj naj še povem? Danes je zanimiv dan. Trenutno se počutim rahlo nenavadno. Zbudil sem se že ob sedmih zjutraj in zdaj pijem iz velike skodelice kave. Kdaj sem nazadnje vstal tako zgodaj brez da sem bil primoran se mi sanja ne. No saj danes sem bil tudi na nek način primoran, vsekakor ob tovrstnih dogodkih nisem vesel. Toda zdaj sem prav dobre volje. Čeprav se ob toplem sončku, ki sije zunaj, moram učit. Pred sabo imam še cel dan in nikakor nisem živčen zaradi pomanjkanja časa. Včasih se mi ob pisanju bloga to zgodi. Sprašujem se, če je pametno, da zabijam čas na blogu. pa ne zaradi tega, ker si blog tega ne zasluži, temveč zaradi tega, ker bi bilo bolj pametno, če bi počel kaj drugega. A zapis je zapis, izdelek, ki ostane in ki ga lahko prebereš kadarkoli se ti zazdi to potrebno. To je bili očitno v januarju. Priznam, blogi prejšnjega meseca so kar so, brez pretirane literarno-umetniške vrednosti, čeprav vsebinsko povejo bistvo. A saj pravim, nisem našel časa in motiva, da bi se bolj posvetil svojemu "enkrat na 3 dni" udejstvovanju.
V februarju bom poizkušal biti bolj zanimiv. Februar je vendarle poseben mesec!
Lep dan vam želim.
LP, Gomi
Ta datum mi zveni ful praznično. Ne vem točno zakaj, a če malo pomislim verjetno zato, ker je 1. in 1. se vedno nekaj posebnega dogaja (januar, "april", maj, september oz. oktober, čeprav slednja nista nič kaj praznična). Pa ker je februar. Februar je poseben mesec. Naša kultura in France Prešeren bosta 8.februarja spet praznovala obletnico svoje smrti. Tega praznika v povezavi s smrtjo nisem nikdar razumel in glede na to, koliko sem star, je vprašanje, če sploh kdaj bom. Poleg omenjenega je poseben tudi zaradi tega, ker ima največkrat 28 dni (tudi letos ni prestopno) in ker imam v februarju tudi jaz rojstni dan.
Kaj naj še povem? Danes je zanimiv dan. Trenutno se počutim rahlo nenavadno. Zbudil sem se že ob sedmih zjutraj in zdaj pijem iz velike skodelice kave. Kdaj sem nazadnje vstal tako zgodaj brez da sem bil primoran se mi sanja ne. No saj danes sem bil tudi na nek način primoran, vsekakor ob tovrstnih dogodkih nisem vesel. Toda zdaj sem prav dobre volje. Čeprav se ob toplem sončku, ki sije zunaj, moram učit. Pred sabo imam še cel dan in nikakor nisem živčen zaradi pomanjkanja časa. Včasih se mi ob pisanju bloga to zgodi. Sprašujem se, če je pametno, da zabijam čas na blogu. pa ne zaradi tega, ker si blog tega ne zasluži, temveč zaradi tega, ker bi bilo bolj pametno, če bi počel kaj drugega. A zapis je zapis, izdelek, ki ostane in ki ga lahko prebereš kadarkoli se ti zazdi to potrebno. To je bili očitno v januarju. Priznam, blogi prejšnjega meseca so kar so, brez pretirane literarno-umetniške vrednosti, čeprav vsebinsko povejo bistvo. A saj pravim, nisem našel časa in motiva, da bi se bolj posvetil svojemu "enkrat na 3 dni" udejstvovanju.
V februarju bom poizkušal biti bolj zanimiv. Februar je vendarle poseben mesec!
Lep dan vam želim.
LP, Gomi
Naročite se na:
Objave (Atom)