13 november, 2014

Zakaj....?

...Ko mi nekdo mejno izsili prednost, ne da po gasu (pritisne na plin), ampak mi z nespremenjeno hitrostjo dviguje pritisk?

...Radio 1 drka pamet z vedno isto glasbo in komentatorji z visokim tenorjem?

...ko se nekaj zmeniš ne velja in ob tem tisti, ki ne drži besede nima niti slabe vesti?

...vsi moderni pevci med petjem jočejo, ampak dobesedno jočejo?

...se pacienti, ko gredo k zdravniku ne oblečejo vsaj primerno?

...ostanejo artikli v avtomatu zataknjeni za spiralo in ne padejo dol?

...mlade punce kadijo toliko več od moških?

...šov Gostilna išče šefa laže pri rezultatih glasovanja?

...bi to zgoraj sploh naslavljali kot šov?

...je treba po socialnih omrežjih kazat slike "kako nam je lepo"?

Ke tristezza ow!

Malo sem pojamral in pokritiziral ajde ;)

Zakaj pa ne?
Tako pač je. Pustimo. Dejmo se raje ukvarjat več s sabo, kje se lahko mi izboljšamo!

Lp, Gomi

21 avgust, 2014

Kličejo me vedeževalec #2

O mojih vedeževalskih sposobnostih sem že govoril.

http://gomi-9.blogspot.com/2009/02/klicejo-me-tudi-vedezevalec.html

Da sem ljubitelj dobre glasbe tudi neprestano poudarjam. In vse bolj odkrivam, da britanski glasbi res ni para. Te se vse bolj poslužujejo tudi na val202, v zadnjih dneh predvsem škotske. In tako mi je bilo zanimivo, ko sem, po tem ko sem na facebook delil pesem Ships od Big country, to skupino večkrat slišal na val 202. Zadnje dni so se večkrat oglasili tudi Simple minds, prav tako Škoti.
In sem včeraj jaz na facebook delil njihovo pesem She's a river. Res mi je všeč.
Danes na radiu med 10.00 in 10.30 (voditelj Janez Martinčič, za deejaya ne vem) pa: najprej Big country... In si mislim "ahaa, spet...res naključje da jih spet slišim, toliko pa spet nisem v avtu. Hehe, škoda ker od Škotov ni She's a river danes, lahko bi bila, to bi bilo res smešno". Slišim se s kolegico, prekinem po minuti in njen glas zamenja...She's a river!!! "Pnmv!"
Med tem, ko sem se hkrati smejal in jokal od situacije sem si mislil...."mamma mia, zdej falijo samo še U2 (sicer Irci) in smo rešli.". Sledila je novica o stanju na cesti in evo ti njih z I Still haven't found what i'm looking for.
Zdej...kaj da rečem...če hočete verjet verjemite. Če ne pa ne rabite, vas čisto razumem in mi je vseeno hkrati. Če bi računal verjetnost, da zadanem kaj takega bi bila praktično enaka 0. Ker skupin in pesmi je skoraj neskončno.
In to se mi ni zgodilo prvič. Večino jih boste zvedli samo v živo. Pri lotu pa mi žal še vedno ne gre.

https://m.youtube.com/watch?v=-SiGnAi845o

Lp, Gomi

15 avgust, 2014

Svašta upravna enota rodi

Imam navado, da preverim/preberem tablico vsakega avta, ki je pred mano. Posebej zanimive so mi kratice dveh črk, ki sem jih (večino) že nekje srečal in tako se spomnim svoje preteklosti, anekdot, dogodkov, v zvezi s tema dvema črkama. Sicer so mi bile tablice, ki so bile drugačne od normalnih vedno malce "glumske". Ampak jaz sem našel svojo, originalno, neglumsko, ki pa bi na mojem avtu zvenela malce glumsko. Vsekakor pa zanimivo. GO@MI-009 je bila tablica, o kateri sem veliko razmišljal, kako bi bilo, če bi jo mel.
In glej ga zlomka. Tablica obstaja, sicer ne na mojem avtu, a vseeno! Mogoče še bolje tako.
Med vsemi variacijami evo ti njo. Pa ne morem verjet!

14 avgust, 2014

Ko Avtorsko pravo združi Prave ljudi in Avtorja

Ne sprašujte, kako sem našel. Morda naključno, tako kot so našli oni mene.
Vsaka čast učencem OŠ Beltinci, ki so kot primer pri Avtorskem pravu (karkoli to že je, najbrž gre v tem primeru za kršenje avtorskih pravic - nikoli nisem bil pravnik) priložili naslov moje rubrike Plagiati in naključje. 

Bravo dečki in deklice, zmeraj ste bli moži! :)

Škoda ker nisem več tako mlad :(

10 julij, 2014

Otrok na avtocesti...

Zakaj pa ne bi zbudil otroka v sebi?
Dogodek:
Pogovor s kolegom je na "Gorenjki" zmotil Ferrari.
V trenutku sem postal zakompleksan in se odločil stisnit mojega Megane-a. Če me gane, me-gane, srce ni kakor kamen!

LP, Gomi

03 julij, 2014

... in še dogodek iz domačega vrta

Tudi njima se je zgodilo. Mlada fanta v brezskrbnih letih sta naletela na gospodarja, ki ju je zalotil, kako sta "ne vem kaj želela" na njihovem (v nadaljevanju mojem) teritoriju. A veš un feeling?!

Kdo od nas ni česa podobnega naredil/delal v mladosti. Jaz sigurno vem, kako je to. Naš interes je bil največkrat rabutanje. Rabutat je lepo, ne narediš prevelike škode, v resnici pa te peče vest še 3...minute po tem, ko stržeš breskev z drevesa. Kot, da si nekoga na suho nategnil, ker itak veš, da tistih par kosov ne bo pogrešal, tebi pa so trofeja. No, na mojem vrtu je tudi kaj za ukrast in morda so ju na vrt privable marelice ali slive. Čeprav bolj verjamem, da čista mladostniška radovednost. Toliko za uvod, zdaj pa gremo k konkretnemu....

Bil je vroč poletni dan in Gomi je prišel iz službe. Na senčnem delu pločnika ob sosedovi hiši je sprva pozdravil dva sedeča mlada prijateljčka (cca 3 in cca 6 let) ki sta proizvod "une-tiste" aktivnosti dveh njegovih sosedov.
Po izstopu iz avta je rekel: "Kaj je zdej frajerja, počivata?"
"Mi tukaj živimo!" je bil odgovor. Kako lokalpatriotsko, kako otroško in predvsem kako lepo! Legendi!

Ob prihodu čez prag se Gomi pogleda v ogledalo, da vidi kako je zgledal v službi in ko po eni sekundi ugotovi, da primerno, se gre preobleč. Zunaj se je sušila majica, ki si jo je zaželel nadeti. Ravno jo je vzel v roke, ko je v bližini zaslišal čudne poke. Kot da bi pokal les. Za trenutek se je Gomi spomnil, kako je podobno pokalo nekaj sekund preden je zagledal medveda na Krimu in se zasmejal sam sebi. A glej ga zlomka, pod največjim drevesom na posestvu se je nekaj res premikalo. Nekaj nenedolžnega. Bila je oseba.
Jaooo!
Grdo-moderne kopalke bi lahko pripisal bratu, ampak nekaj mi ni štimalo. Brat je namreč ob tisti uri na delu, poleg tega pa ga v 26 letih še nisem videl, da bi stopical pod lipo. Brat ni medved, zato sem si upal it pogledat, kdo mi želi delat družbo. Ko sem na razdalji 10m od subjekta rekel "zdravo?!", sem posumil, da je oseba že vedela, kdo in zakaj se ji približuje. In glej ga zlomka, skrila se je za drevo. Takrat sem ugotovil, da gre za otroka. Ampak noge je imel narazen, tudi če do takrat še ne bi videl kdo je, so bile nenasončene noge v japonkah preveč izstopajoče, da bi se kakorkoli skril. Pa sem se mu nasmejal in se približal. Sledil je dialog, ki se je takoj kasneje sprevrgel v trialog, saj sem odkril, da ni sam:

Jaz: "Kaj je zdej fantje, kaj delate tukaj?"
Jaz: "No, kaj delate tukaj?"
Manjši je - furbast v božju mater že na pogled - izven posestva in prekrška gledal skozi visoko grmovje in rekel: "Aljaž je padel noter in zdej ga skušamo spravit ven."
Nisem mogel verjet-razumete... tip je padu iz pločnika skozi živo mejo not v parcelo. Intakten. In ta "skušamo" - če pa sta bila samo dva?!
Pa sem vseeno rekel: "Ahaaaa...razumem."
Aljaž je nekaj probal zamomljat, prestrašeno je gledal naokoli, čakal mojo naslednjo potezo in to je bilo to. Ni točno vedel kaj bi rekel. Mogoče pa je bil samo v zadregi, ker nisem bil ravno popolno oblečen.Gospodarsko pač.
Tudi sam sem za trenutek obstal, razmislil sekundo kaj bi si jaz želel, če bi v tistem trenutku bil na njihovem mestu...in dodal: "In kaj bomo zdej, greš ven skozi grmovje, al greš raje skozi vrata?"
Aljaž s pogledom v tla reče: "Skozi vrata".
Pa sem mu pokazal pot, za katero sem prepričan, da jo tudi sam že dobro pozna.
"Kar zaprita vrata", sem mu še rekel v slovo, za vrati pa ga je na pol nasmejan že čakal mali brihtnež, bodoči komunikolog.

In kaj jim čemo? Glih takrat je pokalo, ko sem jaz pobiral majico iz sušila. Točno tisto minuto. PNMV. Še meni je hudo, tako smolo sta mela. Mali niso pri računalniku, mi pa jim kažemo izhodna vrata in tako zaviramo njihovo vedoželjnost in razposajenost, ki je nekaj najlepšega kar lahko pri takih fantih lahko vidiš. Čeprav verjamem, da sem prispeval, da si bodo dogodek iz domačega vrta še bolj zapomnili. Vsa čast in upam, da že pokata pri sosedu!



Lp, Gomi

26 junij, 2014

V čakalnici...

V čakalnici se počutim kot doma. Mislim domače. Ker nekako ne morem reči "povsod je lepo, v čakalnici je najlepše". Se ne sliši ravno ne vem kaj, a? Govorim o zdravniški čakalnici.
Resnično sem jih že navajen in glede na svojo staturo ponavadi kraljujem v njih. Z nastavljanjem riti na klopeh in stolih imam že skoraj toliko izkušenj kot starejši kronični bolniki.

Čakalnice so vseh sort, različic in zvrsti. Ene lepe, druge manj, ene udobne, druge ne. Najmodernejše imajo TV ali radio. Mogoče še kaj. In to te na nek način zamoti, da lažje počakaš na svojih pet minut. .Najbrž je glasba res glavni pripomoček za hitrejše minevanje časa in bolj učinkovito delo, vsaj jaz jo tako dojemam, zato pohvale takim, ki to razumejo in imajo v svojem spektru ponudbe to dodano vrednost. Konec koncev plačujemo zavarovanje, je tako?:)
(Kdo ti ve, če bi lahko financiranje take tehnologije prenesli na zavarovalnico?)
In evo mene v eni čakalnici, kako sem naletel na Floyde. Dan je takoj lepši, čeprav delujem malček skurjen! Gospa ob meni ima klasične poletne natikače z debelim podplatom, take damske. In tapka po tleh v ritmu melodije. To so prave gospe!
All in all is just another brick in the wall! 


 Posnetek je najmanj, kar sem lahko naredil za moj blog. In za vas, ki mislite name tudi takrat, ko ste na počitnicah.
Lp, Gomi

10 junij, 2014

Kdo (nam) kaj more?

Deseti je danes. Pa ne jubilej, niti brat. Mislim brat kot sorodnik, ne brat kot brati...torej kot dejanje. Tako da vi kar berite, če vas je volja. Dobra je najbolja.
Deseti junij je danes, če se še kar sprašujete, oz.če se sploh še niste začeli. Danes je med drugim prišla plača. Za tiste, ki jo pač redno ali izredno dobivajo desetega v mesecu. Ostali jo še čakajo, so jo že dobili, ali pa je v tem mesecu ne bodo. Žal.

V Sloveniji situacija še vedno ni kaj preveč dobra. Kaj šele rožnata, kakor mi Janezi radi rečemo. Ampak!...baje, da ne smemo biti preveč črnogledi, čeprav smo kljub nekaterim modrim odločitvam večinoma še v rdečih številkah namesto na zeleni veji. Pravijo, da so gospodarske napovedi dobre, da bo vedno manj nezaposlenih, da se država pobira. Ma jaz tega ne  vidim. Ok, nisem ekonomist. Mogoče tudi ne gledam dovolj, ampak sam sebi sem bil vedno znan po tem. Da mam dober pregled. Ostalo mi lahko vzamete ampak to bi vam pa težko pustil. ;) Preveč je znakov, ki v meni prižigajo obvestila, da je Slovenija malček gotova. Pustimo zdej nerealistične misli - moram biti jasen, da nisem pričakoval in ne pričakujem revolucije in razcveta čez noč. Sploh ob tej apatiji, ki vlada (premierka Apat Ija?). Eh, Težko je popraviti avto, ko so zavorne ploščice načete, zajle natrgane, ležaji obrabljeni, akumulator pa ob mrzlih dneh ne daje nobene garancije....ko pa bi po rednem servisu vseeno optimistično radi naredili testno vožnjo celo ugotovimo, da nimamo niti bencina (beseda gorivo mi nikoli ni šla od rok, iz ust, skratka ni mi ležala oz.ni mi sedla, kot rečejo Janezi iz  Štajerske). V glavnem vemo, da imamo take težave, da sploh ne vemo, kje bi začeli, česa bi se lotili. Kot na najtežjem izpitu na faksu, ko samo listaš in si misliš "hjaooo, kaj delam jaz tlele?". Kompasa še vedno nimamo, Apat Ija ne hna krmarit in verjamem, da se tega vsi zavedamo.
Osnove (finančne) bi sicer moralo urediti fiskalno pravilo Blablabla.... ampak kaj...pravila na cestah? Pravila na volitvah? Pravila na prireditvah? Pravila obnašanja?
Ma niti ne pravila. Saj večinoma so nepisana in raje kot nepisano pravilo bi jaz rekel običaji in etične norme. In malo samokritičnosti kot češnja na torti. To bi po mojem lahko izboljšalo situacijo. To manjka! Par primerov, da napišem? Ajde z glave:
V politiko kot običajno ne bi preveč zabredel, ker se bom avtomatsko zameril vsem bralcem, ki imajo še kolikor toliko razjasnjeno politično prepričanje. Politiki na splošno ne zaupamo, kar po novem ali starem velja tudi za sodstvo, ki obsoja nam ljubljene. Pa šport, ki bi moral biti najčistejša oblika druženja..danes je sinonim za posel, stavne afere in rasizem. Glasba-playback. Delovno mesto in "šimfanje" za hrbtom. In nenazadnje..., pri nas so na cesti ljudje, ki so sposobni voziti v nasprotno smer na avtocesti. In sistemi, ki to dovolijo.
Družba moja, tako se pač ne moremo obnašat in tega dopuščat, če želimo kam naprej.

.........No in ravno ta moj blog je primer tistega na kar bi rad danes opozoril: Preveč gledamo naokoli in se obremenjujemo s stanjem. Vsi smo pametni (tako jaz v tem blogu) in razglabljamo kako in kaj bi bilo treba in kaj je narobe. Besede tečejo in to je to. Pa saj to vemo. In prav vsega ni treba dati v javno obravnavo in razpravo. Se zgražamo nad politiki a sami nismo nič drugega kot to. Vsi smo ratali neki politiki! Ni čudno, da je lahko že vsak v parlamentu. Slovenija je sama po sebi en malo večji parlament. Jaz mislim, da bi morali bolj skrbeti za to, kako se nam osebno godi...in da smo uspešni. In takim tudi uspe. Pomest malček pred pragom, pa bi vsi malo boljše živeli. Dvigniti nivo iz enostavnega ločevanja odpadkov :) sej drugega ne moremo, premalo bi nas bilo. Če se ukvarjamo z nergači, s kolumnisti, s takimi zapisi kot je prvi del tega.... to je najlažje. Ampak po mojem poneumlja. Novice so slabe in zakaj jih ne bi jemali bolj informativno, kot pa neko pridigo, o kateri bi morali razmišljat? Lepo je sicer vedet, kaj se dogaja, ampak mene te stvari po malem.... ne vem no, raje bi o čem drugem razmišljal. Ker mi kvarijo dneve in sporočajo, da z nami nekaj ni v redu (A ma nemoj?). In ko dobimo tako sporočilo, ga znamo poslati naprej. V obliki grdega pogleda, kletvice, slabe volje, dolgega nosu... ali v obliki takega zapisa, ki ga sicer pišem že pomirjen, ob vseh nevšečnostih, ki so se mi danes zgodile in sem jih dal malček v podzavest, kar ni zdravo, malček pa na stran... Ker tiste jutri rabijo prostor. Ampak upam, da ne bom spet zasut, ker boste pol spet morali brat take uvodnike....pa čeprav bo deseti junij že mimo. Dobra bo pa tudi takrat še vedno najbolja.
Se čujemo, grem gledat dnevnik. ;)
Gomi

04 junij, 2014

25 minut pavze

Še en teden me loči od izpita za pridobitev CAE certifikata.

Izkoristim vsako minuto, da zasedem strateški plac v kafani in napišem kakšno pametno.
Morda pa odprem blog v angleščini.

In the picture I can see a man who looks... in tako naprej, če opisuješ sliko.

Lp, Rok

03 maj, 2014

Malo, a z voljo dano

Lepo pozdravljeni v mesecu maju.
Ker obljuba dela dolg vam moram seveda javiti, da smo v sredo precej na lahko premagali Ormožane, ki rahlo oslabljeni niso imeli pravih možnosti. 
Sam sem dobil nekaj minut,lahko bi jih več ampak kaj naj...trenerjeve odločitve so vedno prave. Žal se nisem uspel vpisat v statistiko, ampak važno da smo na koncu vsi skupaj slavili pred zvestimi navijači.
No, toliko o reportaži, moving on novim dogodivščinam naproti.
Lp, Gomi

30 april, 2014

Spet Ormož...

Zadnjič me je kolegica pohvalila, ker sem napisal blog. Prava injekcija zaupanja samemu sebi. In evo me spet, da bo april nadpovprečen po številu objav v zadnjem letu:)

Rokometna sezona se bliža koncu. Izolani smo si že zagotovili obstanek. V 1.A rokometni ligi bom danes doživel svoj tretji letošnji nastop, drugi v končnici in drugi proti Prlekom iz Ormoža, znanim tudi pod imenom Jeruzalem, kdo ti ve zakaj. Nekaj leaderjev v ekipi se je zavzelo zame, da pač moram dobiti to nagrado in igrati tudi pred domačimi gledalci. Zaradi pomanjkanja števila igralcev iz različnih razlogov sem namreč priskočil na pomoč mladi gardi v Ormožu, kjer smo resda zabeležili enega hujših porazov v zgodovini izolskega rokometa (še bolj prepričljivo smo recimo izgubil pred leti v Mariboru), a vseeno v določenih akcijah pokazali, da smo "dobri dečki", kot v Prlekiji radi rečejo.

Danes prihaja Ormož v Izolo in prilika za revanšo (enostavno se sliši lepše kot maščevanje) je tu. Da bo mera polna - to je tudi tekma za trenutno 7.mesto v ligi za obstanek (od 7.-12. mesta), kar je največ kar lahko ta liga sploh prinese. Štiri kroge do konca je Ormož točko pred nami in zakaj jih ne bi prehiteli? Vzdušje je dobro, forma tudi (tu seveda ne govorim o sebi, ki še komaj skočim), tako da se danes v Izoli nadejamo spet enega rokometnega praznika. Če bom kej igral boste pravočasno (v maju) izvedli. Če ne bo tesno, je vse mogoče ;)
Do takrat nekaj utrinkov izpred dobrega meseca dni, ko se mi je malce odprlo v svežini.




Pa malo enega izmed princev dalmatinske glasbe Tomislava Ivčiča (drugi so Kovač, Coce, Bralić, Dragojević) za fair play pred tekmo. Tako glasbo se posluša tako tu kot gor.

Lep pozdrav, Gomi 

18 april, 2014

Legionar

Evo mene.
Danes imam prost dan.
Prejšnji teden je bil precej naporen.
Veliko sem delal, tudi v soboto nisem bil fraj.
9.4. sem tretjič v darovalni karieri daroval svojo primorsko kri.
In seveda je bila posledica tega malček večja utrujenost kot sicer.
Zato danes še kako paše počitek. 
Dosta jelke, ni še december.

Zadnje čase ne treniram preveč, kar se odraža na malce bolj poudarjenih maščobnih blazinicah, ampak do poroke bom fit, čeprav bolj slabo kaže. S poroko še bolj kot z biti fit, da smo si na jasnem, kako daleč smo.

V sklopu svojega predpoletnega udejstvovanja se bom udeležil tudi športno-družabnega dogodka Legionar, which will take part on 1st of June in Ljubljana (CAE izpit iz angleščine pišem v sredini junija). Kot lahko vidite sem že med prijavljenimi in na tem mestu vas seveda vabim, da se mi pridružite v preverjanju svoje zmogljivosti in teamskega duha. Načeloma mislim, da ne bi smel imeti problemov s premagovanjem ovir, ki se bodo pojavile in komaj že čakam, da se malo umažem in polomim. Do takrat pa sem si obljubil, da bom dvignil svoj nivo fizične pripravljenosti, čeprav ne vem, če bi se ravno plazil po okoliških vinogradih, da me ne vidi kakšen sosed in me nagovori z vprašanjem "na čemu si to ti?". Zaenkrat še vedno velja, da sem najbolj ekstremen bil na polmaratonu -21km - tik po diplomi (ali na svežino, kot radi pravimo), me prav zanima, če bom po teh 7km drmrja kej bolj ponosen ali utrujen.

No, toliko o tem, seveda obširna reportaža sledi, ko bo čas za to.

Pozdrav,
Legionar Gomi

17 april, 2014

Stavek za stavkom

Saj me prime, da bi kaj napisal. To že veste.
Ampak potem zmanjka tisto nekaj in tako se zgodi, da ne napišem nič. Inspiracija, čas, motiv....nekaj. To tudi veste.
Posledica tega je tudi to, da je promet na mojem blogu izrazito padel, sledi mu, kolikor mi je znano, peščica. Seveda, če ne pišem je težko kaj prebrati.
Dal bi nekaj samorefleksij na ta digitalni papir in tudi bom. Nekako imam v mislih, da bi se objava sproti spreminjala, kot v nekakšnih statusih na socialnih omrežjih.
Lep pozdrav, Gomi

26 marec, 2014

Na parket Po paket


Tako pa potekajo priprave na tekmo, ko se par neizbrušenih juncev odpravlja v Ormož. Dalmatinske in gas po poraz :) Celo mediji so pisali o nas, ti Boga ..
je bilo pa lepo po dolgih letih ponovno okusit 45 minut tekmovalnega pa(r)keta. :)

(ne vem zakaj ne dela posnetek, mogoče ga objavim drugič!) 

07 februar, 2014

Prve slike s Samsung S4 mini

Nekaj škljocev minulih tednov...

Imam nov telefon.
Vozniki res gotovi.
Piškoti zanimivih oblik.
Sneg in led delali probleme.
Proklet alkohol.

Lp Rok

21 januar, 2014

Ceste in jaz, jaz in ceste, ceste pocestnice in vozniki na njih.

To mam po očetu. Voznike, ki to niso, je v svojih najpotentnejših letih težko "prenašal".
Kar pa je treba dodati je to, da se je "tata" precej umiril. Skuliral. Opustil. Ni več tiste agresivnosti najboljših let. Ne poizkuša ("sprobava") več, v kolikšnem času gre od 0-100 km/h, ne dela "giro americano" po snegu in ne posega v tehnične lastnosti avtomobila. Včasih je, če mu kaj ni bilo po godu pri ostalih voznikih na glas ...., danes pa velikokrat raje zamrmra kitico, da ne veš, če je namenjena tebi kot sopotniku, njemu samemu ali se je res zgodilo kaj na cesti. Mogoče se samo stara...

Dovolj o njem. Glede stanja, ko sem sopotnik in dogajanja okoli lahko rečem, da navadno vidim vse. Tudi tistega, kar ne bi bilo treba, celo tistega kar ne bi smel. Pregled nad igro pač. Tisti level, ko sam narediš toliko kilometrov, da vsako vožnjo s kom drugim (kaj šele s katero drugo ;) ) na sopotniškem sedežu občutiš kot grožnjo. Kot nevarnost za svoje preživetje. Kot da bi skoraj preobrnil igrico, samo še najhujšo pošast moraš ubiti. Postal sem presneto občutljiv na vsak manever (manovro po naše) voznika, ki me pelje. Če ne zabremza v trenutku, ko bi jaz, če ne menja v trenutku, ko bi jaz, če ne spelje tako kot bi jaz....tudi če ima na Radio1 me že ziritira. Izjema, ki potrjuje pravilo so seveda prevozi v nočno-jutranjih urah, ko sem preveč lačen, da bi lahko natančno spremljal vožnjo. Ali pa me preveč pečejo oči od mehkih leč, skozi katere gledam že več kot 16 ur, kolikor naj bi dovoljevale specifikacije, pridobljene po standardnih operativnih postopkih dokazovanja kakovosti. 

Dovolj o tistih, ki me peljejo. Na cesti nisi sam! To je tisto osnovno vodilo (saj se tako reče, kaj ne?), ki bi moralo voditi vse voznike. Se pravi/kar pomeni: Jasno je, da ne smeš ovirati prometa. Da ne smeš spravljati v nevarnost sebe in drugih. Da ne smeš uničevati cestno-prometni infrastrukturi. Da moraš v prometu pomagati ob morebitnih nevšečnostih, ki se pripetijo drugim. In še bi lahko našteval. Pa se bom ustavil, saj je ravno glasba iz enega dance-sranja prešla v umirjeno melodijo Mark Knopflerja (Irish boy, tista z Vala 202). Ravno prav za novi odstavek.

Moji "vsakdanji opravki" od mene terjajo obilico prekrškov. Tudi takšnih, s katerimi prekršim osnovno vodilo. Predvsem se mi mudi. Če bi lahko zamujal, bi lahko vozil bolj pravilno. Največkrat je urnik takšen, da v naglici vede ali nevede prekoračim največjo dovoljeno hitrost, lovim zadnje sekunde prehoda iz rumene in rdečo. Kaj bi še lahko izpostavil? Aha, pisanje SMS-sporočil med vožnjo. Ta je po mojem najhujši, ker če imam pri prvih občutek, da imam vse pod kontrolo, je pri tem drugem to nesmiselno trditi.
Seveda v avtu kdaj pa kdaj tudi odpiram vodo, ki jo trenutek za tem spijem. Če pade cuker (znižanje koncentracije glukoze v krvi) je tudi bolj varno kaj pojesti kot se prepustiti toku in upati na varen zaključek vožnje. Zgodi se, da moram na avtocesti opraviti pomemben klic. Tako pomemben, da zgrešim izvoz, čeprav točno vem, kam sem namenjen. Prav gotovo sem še kaj pozabil. Frekvenca vsega naštetega vseeno ni tako kritična, da bi bil pretirano kaznovan. Avto sem enkrat pri pri zelo počasni hitrosti kar solidno podrsal, dobil sem eno kazen za prekoračeno hitrost (40€) in eno za napačno parkiranje (40€). Torej za zdaj vse OK, predvsem je pomembno, da sem zdrav.  Preden zaključim o mojem stilu vožnje moram povedati, da v bistvu upam, da sem v resnici in teoriji boljši in bolj varen voznik. Problem je, da sploh ne vem več, kašen voznik sem, ko se mi ne mudi na minuto natančno. Relacije < 20 km mi tega žal ne povedo.
Dovolj tudi o tem kako vozim.

Glavni razlog, zakaj so ceste pocestnice, in zakaj sem kdaj slabe volje, kljub temu, da je vse OK so določene pocestniške situacije, ki mi niso po Godu. To so:
- ko mi nekdo izsili prednost (razumem, mudi se mu še bolj kot meni, tudi jaz to kdaj nardim), potem pa ne da po gasu temveč zacinca (zakinka?) in me prisili, da zabremzam.
- ko na križišču avto pred mano zavija desno in ker vidi, da na desni prehod prečkajo peščci cinca...cinca...in bremza...in jih čaka tako, malo naguznjen še na pasu za naprej "pa dej vozi do prehoda pa tam počakaj!"
- ko se kdo ne umakne in ne umakne iz prehitevalnega pasa..."seveda ne smem blendat, da ne bi bil nesramen".

- ko nekdo v avtu nima prižganih zadnjih luči. "Briga me, če niso obvezne, senzorji tudi niso še tako razviti, da vedo kakšna je vidljivost."
- ko nekdo najprej zavira, šele potem da smernik (ga sploh ne da), da nekam zavija. "Obratno gre, bemti sunce!" 
- ko se nekdo tako postavi, da omeji normalen prehod za ostale, kljub temu,"da bi lahko šel mimo tovornjak"
- ko mi nekdo uletava pettisočpetsto km/h za ritjo in blenda na 300 metrov. "Te vidim majstore, vidim tudi, da maš aston martina, evo, že grem desno."
- ko se komu mudi in prehiteva v škarje. "A dobro, tudi jaz bom ženo verjetno enkrat peljal v porodnišnico."
- ko nekdo naredi vse, da ne ulovi zelene luči, ko sem jaz za njim. Cinca, cinca, cinca in evo ti rdečo.
- ko tovornjak brez smernika prečka črto svojega pasu medtem ko sem sam v neposredni bližini (takoimenovani manever čiščenja aorte)
.
.
.
- in kej kar tudi sam kdaj pa kdaj nardim.


Ampak dobro. Tudi jaz bom nekoč bolj zrel in bom te stvari spregledal oz. se jih bom navadil oz. me ne bodo več motile oz. se mi ne bo mudilo. 
P.S. Sem pozabil še cel kup stvari, ki se jih zdej ne spomnim, tako da najbrž ob priložnosti še dopolnim. Zdaj pa spat, jutri me spet čaka vključevanje na prepolno Topniško...

Lp, Gomi

20 januar, 2014

...Iz začetka 2014...

In smo tu. Še osmo leto zapored pišem blog. Začel sem v 2007, sedaj smo v 2014 in kljub temu, da 2014-2007=7, je to osmo leto. Vrhunsko, res!

Ob tem se seveda spomnim svojega kolega s faksa, Klemna Klobase, ki me je izzval, da se začnem ukvarjast s tem perečim dejanjem kar pisanje bloga seveda je. Nešteto pohval in še več kritik sem izrazil v tem času. Res, da si nisem nabral nobenih privržencev in nasprotnikov, za kar si vsak blogger nekje globoko v sebi sigurno želi, če ne drugega zaradi tega, da mu bolj dogaja in da lahko še več (na)piše.
Klemen je sedaj moj sodelavec. Sicer ne delava skupaj, tudi svoje delo počneva povprečno preko 100 km oddaljena drug od drugega, ampak hrani naju isto podjetje. Bloga ne piše več, očitno ima še manj časa kot jaz. Kar je sicer povsem možno, ampak jaz sem vseeno mnenja, da to ni res :) .

No, kmalu pa objava o cestah, mojih dnevnih prijateljicah. Odkar sem zaposlen razumem, zakaj se tistim ženskam reče pocestnice....in ne obcestnice, kar mi je vedno delovalo bolj logično. In o voznikih, ki niso vedno prijateljski.



En komad za dober začetek leta! Sej januar je začetek, kaj ne?



Lp, Gomi