Mogu da nešto napišem ? ...
Vsako študijsko leto posebej je zanimivo in pestro, a tudi težko, saj je potrebno narediti izpite. Stavek zgoraj nima nobenega umetniškega prizvoka, to je res. Ampak moral sem ga napisati.
Sam se v 90% učim z glasbo. 10% je v primerih, ko ima iPod prazno baterijo oz. bolj splošno, ko vira glasbe ni nikjer naokoli. Še posebej v času izpitov pa se moj glasbeni okus precej zmanjša, z drugimi besedami, postane specifičen za določenega ali peščico izvajalcev, ki mi takrat najbolj pašejo. Zanimivo je, da so to pretežno skupine ali posamezniki iz Hrvaške in Srbije.
Dobro se spomnim konca prvega letnika, ko sem spoznaval skupino Prljavo kazalište in jo vzljubil do te mere, da mi je postala najboljša hrvaška glasbena skupina. Tukaj moram poudariti, da je Bajaga srbska skupina (op.a. srbska - iz Srbije), česar mnogi ne vedo. Ta je moja najljubša skupina iz balkanskega prostora, poslužujem pa se je največkrat, ko sem dobre volje in ne v skrbeh, kot se to pred izpiti redno dogaja.
V drugem letniku me je kolega na faksu v času pomladi okužil z Draženom Zečićem. To je nek hrvaški Don Juan, vsaj wannabe če ne drugo. Ima precej dobrih pesmi, nekatere so sicer kopije ampak ok, možakar naredi dobro žurko in zapaše tako ob učenju kot po uspešno opravljenem izpitu. Mariborčani pravijo, da je do sedaj napolnil še vsak trg, za razliko od Bajage in Prljavega Kazališta pa ga v živo še nisem slišal (na njegov koncert sem enkrat zamudil, pa tako sem si želel slišati to čudo...:/ ;) ).
Letos v Rimu pa nov hrvaški osvajalec src (ne nisem to kar ste pomislili). Saj sem ga že enkrat omenil, a se mu moram tokrat posebej zahvaliti. Od aprila dalje sem tako v slušalkah največkrat imel Borisa Novkoviča...res lepe in do neke mere tudi kvalitetne pesmi. Boris je poleg mene najbolj zaslužen, da sem našel voljo za učenje in da imam danes neverjetno veliko skrb manj.
To so torej bili moji zvesti glasbeni spremljevalci...vsakič ko daš play ti igrajo, brez da jim karkoli plačaš. Enostavno morajo in nikoli ne zatajijo.
Hvala vam...Hrvati!
Lp, Sloven'c
31 julij, 2009
28 julij, 2009
Ali ste vedeli ...? #7
Ali ste vedeli,
da sem bil v prejšnjih sedmih dnevih osemkrat na plaži?
da sem pred 10 dnevi prvič obiskal reko Kolpo in bil nad njo navdušen?
da sem danes bil v živo na Radiu Capris?
da trenutno poslušam November rain od Gunsov in se sprašujem, zakaj dajejo take pesmi na radio sredi poletnega popoldneva?
da sometimes I need sometime all alone?
da everybody need sometime on your own?
da je Chuck Norris še zmeraj najjači?
da se s Štajerkami po novem ni za hecat?
da bi brez mrčesa svet propadel?
da se jutri po več kot pol leta dobim s prijatelji iz gimnazije?
da bom zdej zdej javno objavil ta blog?
da sem bil v prejšnjih sedmih dnevih osemkrat na plaži?
da sem pred 10 dnevi prvič obiskal reko Kolpo in bil nad njo navdušen?
da sem danes bil v živo na Radiu Capris?
da trenutno poslušam November rain od Gunsov in se sprašujem, zakaj dajejo take pesmi na radio sredi poletnega popoldneva?
da sometimes I need sometime all alone?
da everybody need sometime on your own?
da je Chuck Norris še zmeraj najjači?
da se s Štajerkami po novem ni za hecat?
da bi brez mrčesa svet propadel?
da se jutri po več kot pol leta dobim s prijatelji iz gimnazije?
da bom zdej zdej javno objavil ta blog?
Smisel življenja je ležanje na plaži...in v psihi.
Lep pozdrav peščici obiskovalcev in obiskovalk.
Vem, da ste vsi na počitnicah in da "nimate časa" (volje, motiva?), da bi se oglašali na mojem blogu. To sploh ni moralno sporno, glede na to da tudi jaz kot njegov urednik nisem toliko prisoten. Pravzaprav je tovrstna statistika totalno nasprotje slovenskemu morju-kristalno čista. Šele 4. objava do 28.dne v mesecu, kar je daleč najmanj v letošnjem letu. Tu se namreč še nisem spustil pod 10. Pravzaprav bi bilo dobro, da postrežem z naslednjim podatkom: zgolj dvakrat sem napisal manj objav kot tega meseca in sicer junija lanskega leta sem objavil zgolj dve objavi. Sledi mu september 2007 s tremi objavami, lovil pa naj bi Maj 2008 z šestimi objavami, ki je trenutno na najnižji stopnički v tem neslavnem tekmovanju. Čas bo pokazal, ali mi bo uspelo (vse se da, če se hoče:) ).
Ben dobro, že sem prišel na blog bi bilo dobro da napišem kaj delam zadnje dni.
Nič. Zgubljam se v povprečnem življenju povprečnega naroda (povprečnih narodov, v Izoli je pestrost glede tega stalnica) in povprečno lenarim. Saj ne rečem, da bi moral delati kaj več, a morda bi bilo vseeno dobro vsake tolko poprijeti za kakšno delo. Moje muke se namreč končajo pri 10-minutnem sesanju, enkratnem pospravljanju mize po kosilu in kdaj pa kdaj popitem pivu ali dveh. Ob tem ugotavljam da imam težave s prekomerno težo, za kar se moram zahvaliti svoji mami in svojem povprečnem življenju. Ampak bom šel teč čez nekaj minut. Obljubim da bom. Že tretjič v štirinajstih dneh. Pravijo, da to ne koristi preveč. Da sicer ne škodi ampak nima nobenega željenega učinka. Športni placebo pač. Nam apotekarjem je pa tako ali tako jasno da je vse v psihi, tako da morda se bom danes zvečer navdušeno pogledal v ogledalo in rekel: "pa saj nisem debel".
Sicer pa se bodo priprave na težko rokometno sezono kmalu pričele (3.8.2009 na izolskem stadionu). V letošnjem letu nas čaka peklenski ritem, osebno bom to čutil predvsem v predavalnicah in laboratorijih. A saj veste, pamet ti deluje le če si tudi fizično dobro pripravljen, tako da bom na treningih dal res vse od sebe in pokazal (že tretje priprave zapored), da še nisem za staro šalo. Novi trener obljublja radikalne spremembe v kadru in načinu dela a jaz sem zadnji, ki se dam. No...med zadnjimi.
Več o preteklih julijskih dogodkih v naslednji objavi, vrača se rubrika "Ali ste vedeli?". Upam, da ste psihično pripravljeni.
Lp, Gomi
Vem, da ste vsi na počitnicah in da "nimate časa" (volje, motiva?), da bi se oglašali na mojem blogu. To sploh ni moralno sporno, glede na to da tudi jaz kot njegov urednik nisem toliko prisoten. Pravzaprav je tovrstna statistika totalno nasprotje slovenskemu morju-kristalno čista. Šele 4. objava do 28.dne v mesecu, kar je daleč najmanj v letošnjem letu. Tu se namreč še nisem spustil pod 10. Pravzaprav bi bilo dobro, da postrežem z naslednjim podatkom: zgolj dvakrat sem napisal manj objav kot tega meseca in sicer junija lanskega leta sem objavil zgolj dve objavi. Sledi mu september 2007 s tremi objavami, lovil pa naj bi Maj 2008 z šestimi objavami, ki je trenutno na najnižji stopnički v tem neslavnem tekmovanju. Čas bo pokazal, ali mi bo uspelo (vse se da, če se hoče:) ).
Ben dobro, že sem prišel na blog bi bilo dobro da napišem kaj delam zadnje dni.
Nič. Zgubljam se v povprečnem življenju povprečnega naroda (povprečnih narodov, v Izoli je pestrost glede tega stalnica) in povprečno lenarim. Saj ne rečem, da bi moral delati kaj več, a morda bi bilo vseeno dobro vsake tolko poprijeti za kakšno delo. Moje muke se namreč končajo pri 10-minutnem sesanju, enkratnem pospravljanju mize po kosilu in kdaj pa kdaj popitem pivu ali dveh. Ob tem ugotavljam da imam težave s prekomerno težo, za kar se moram zahvaliti svoji mami in svojem povprečnem življenju. Ampak bom šel teč čez nekaj minut. Obljubim da bom. Že tretjič v štirinajstih dneh. Pravijo, da to ne koristi preveč. Da sicer ne škodi ampak nima nobenega željenega učinka. Športni placebo pač. Nam apotekarjem je pa tako ali tako jasno da je vse v psihi, tako da morda se bom danes zvečer navdušeno pogledal v ogledalo in rekel: "pa saj nisem debel".
Sicer pa se bodo priprave na težko rokometno sezono kmalu pričele (3.8.2009 na izolskem stadionu). V letošnjem letu nas čaka peklenski ritem, osebno bom to čutil predvsem v predavalnicah in laboratorijih. A saj veste, pamet ti deluje le če si tudi fizično dobro pripravljen, tako da bom na treningih dal res vse od sebe in pokazal (že tretje priprave zapored), da še nisem za staro šalo. Novi trener obljublja radikalne spremembe v kadru in načinu dela a jaz sem zadnji, ki se dam. No...med zadnjimi.
Več o preteklih julijskih dogodkih v naslednji objavi, vrača se rubrika "Ali ste vedeli?". Upam, da ste psihično pripravljeni.
Lp, Gomi
20 julij, 2009
Gomi, kaj naj?!
Živijo vsem, na zapadu ništa novo.
Vseeno bom kmalu opisal, kaj se mi je dogajalo v teh dneh....
Danes bom opisal dve situaciji, ki sta se mi zgodili nekoč in danes.
Nekoč:
Prijatelj me je vprašal, če mu prodam šal od izolske navijaške skupine Ribari. Tega nisem želel storiti, saj je bilo povpraševanje po slednjih v tistih dneh zelo veliko in bi šal težko dobil kje drugje. Potem me je vprašal, če mu ga vsaj posodim, saj gre na tekmo. Dober kot kruh sem mu ga posodil, na dogodku pa naj bi mu ga ukradli. Dal mi je 3000 SIT, kolikor je šal približno stal in tako sem mu šal praktično prodal po njemu prvotnem planu. Saj ne verjamete, da so mu ga res ukradli, kaj?
Danes: Minuli četrtek so kolegu počle japonke, ko smo se dobili pri meni doma. Vprašal me je, če mu lahko posodim svoje, in ker imam dva dokaj kvalitetna para, sem mu enega izmed teh posodil. Japonke sem danes želel nazaj, na mojo prošnjo pa mi kolega odgovori (šele danes?!), da so mu tudi moje Japonke počle še isti večer, ko smo šli v isto portoroško diskoteko. Kje je bil takrat? Zaračunal sem mu 20 eurov, saj so bile že precej stare, nove pa so stale 45. Bogi fant, kaj more, ko pa so mu počile. Saj ne verjamete, da so mu res počle, kaj?!
Tako. Danes imam 12,5 + 20 = 32,5 EUR več in šal in japonke manj.
Kako so me preigrali ...
Lp, Gomi
Vseeno bom kmalu opisal, kaj se mi je dogajalo v teh dneh....
Danes bom opisal dve situaciji, ki sta se mi zgodili nekoč in danes.
Nekoč:
Prijatelj me je vprašal, če mu prodam šal od izolske navijaške skupine Ribari. Tega nisem želel storiti, saj je bilo povpraševanje po slednjih v tistih dneh zelo veliko in bi šal težko dobil kje drugje. Potem me je vprašal, če mu ga vsaj posodim, saj gre na tekmo. Dober kot kruh sem mu ga posodil, na dogodku pa naj bi mu ga ukradli. Dal mi je 3000 SIT, kolikor je šal približno stal in tako sem mu šal praktično prodal po njemu prvotnem planu. Saj ne verjamete, da so mu ga res ukradli, kaj?
Danes: Minuli četrtek so kolegu počle japonke, ko smo se dobili pri meni doma. Vprašal me je, če mu lahko posodim svoje, in ker imam dva dokaj kvalitetna para, sem mu enega izmed teh posodil. Japonke sem danes želel nazaj, na mojo prošnjo pa mi kolega odgovori (šele danes?!), da so mu tudi moje Japonke počle še isti večer, ko smo šli v isto portoroško diskoteko. Kje je bil takrat? Zaračunal sem mu 20 eurov, saj so bile že precej stare, nove pa so stale 45. Bogi fant, kaj more, ko pa so mu počile. Saj ne verjamete, da so mu res počle, kaj?!
Tako. Danes imam 12,5 + 20 = 32,5 EUR več in šal in japonke manj.
Kako so me preigrali ...
Lp, Gomi
13 julij, 2009
Adijo Erasmus!
"Konča se eno poglavje, začne se novo."
Bo že res, vsaj v večini primerov. Izjeme pa tako ali tako potrjujejo pravilo.
Erasmus avantura je končana. V teh trenutkih imam nekaj solz na očeh. Prišle so ravnokar. Mogoče zato, ker imam žalostno muziko v ozadju, mogoče zato ker me slepi ekran, saj sem v postelji z ugasnjeno lučjo v sobi...mogoče zato ker sem se poslovil od Rima. Po mojem vse troje po malo, in nič od tega vredno resnične skrbi. Blog, ki sledi je precej dolg, v njem pa polno mojega dogajanja in doživetja v relativno bližnji preteklosti. Če imaš kaj časa ga lahko prebereš, sicer pa ugasni računalnik in pejdi delat kaj bolj pametnega.
Leto, pravzaprav govorimo o devetih mesecih, ki sem jih preživel v tujini je bilo izjemno in posebno zaradi mnogih stvari. Precej od teh sem se jih začel zavedati šele ob koncu, pravzaprav nekje na začetku maja. Šele takrat sem začel dojemati, da sem se v Rimu imel dobro. In tako mislim tudi sedaj. Lahko bi se imel seveda boljše, sploh za začetku a vse v vsemu je erasmus študij z lahkoto prejel pozitivno oceno. Kako bi ga ocenil še ne vem. Zagotovo ne z 10 ali 6, kar je vmes je pa tako ali tako vse "isto", vsaj meni. Zato torej ni pomembno. Važno je, da smo naredili in da se v mojem primeru začne novo poglavje.
Ravnokar končano poglavje je bila vzporedna zgodba in to ne dveh linij. Pravzaprav ne vem niti če je bila vzporedna, je pa bilo zagotovo nekaj črt, ki so se spremljale, včasih prekrižale in iskale boljši veter...nekako tako kot jadrnice v jadralni regati. Velikokrat mi niso jasne njihove linije, zakaj ne gredo direkt proti boji, zakaj vmes čudno zavijajo itd... vetra je bilo veliko, pozitivnega, negativnega, nikakor pa ga nisem želel krasti drugim jadrnicam. V vseh sem bil namreč jaz glavni (največkrat tudi edini) skipper, ki je moral vsa plovila pripeljati v cilj približno ob enakem času in torej z enakim uspehom. Mogoče pišem nejasno, a tistim, ki ste me spremljali čez leto najbrž ni težko razumet o čem govorim.
Na hitro a vseeno dokaj obširno bom opisal kaj se mi je dogajalo na različnih področjih:
1. ŠTUDIJ
Primarni razlog mojega obiska Italije je bil študij. Fant mora študirat, preštudirat, da bo lahko doštudiral. Sapienza je zakon, Sapienza je oh in Sapienza je sploh. Prva rimska univerza, cenjena po Italiji in širni okolici. Dol sem šel optimistično in ponosno. Še enkrat, fant pač mora študirat, da bo lahko doštudiral, če bo del tega opravil na cenjeni univerzi, bo pa to še toliko boljše. Sprva sem doživel nekaj šokov. Organizacija na dnu, študenti brez informacij, profesorji nedosegljivi, formalno osebje, ki me je tolažilo: "Ti si v Italiji, tukaj je pač tako, navadi se." Po enem tednu sem se lahko med italijanskimi kolegi že igral vodiča, ker sem vedel več kot vsi okoli mene. O erasmusih pa sploh ni treba izgubljati besed. Držali so se me kot pijanec plota, saj sem jim bil oporna točka v vseh težavah in skupaj smo prebrodili prvi mesec ali dva, začudeni od kraja kamor smo prišli. Didaktično so stvari funkcionirale. Enkrat, ko je jadrnica dobila veter, se ni več ustavila. Vse je šlo tekoče, razen ko so delavci štrajkali in je Italija obstala (zasidrala v nekem zalivčku). Več o tem v nadaljevanju. Profesorji so bili vrhunski, simpatični, italijanski jezik je znan po tem, da lahko iz njegovih besed delaš čudeže in sam sem se na predavanjih zabaval precej bolj kot v Sloveniji. Morda zato, ker imam v Sloveniji drugačne kolege, s katerimi raje debatiramo o politiki kot o snovi, v Italiji pa se teh stvari preventivno nisem posluževal. Naučili so me veliko, veliko je bilo že znanega, veliko pa sem se moral naučiti sam. Neka koristna mešanica zanimivosti, dolgčasa in samoporivanja. Predavanja niso bila obvezna, čeprav so nekje preverjali prisotnost. Še danes ne vem, čemu so tiste frekvence služile, mene ni nihče nikdar nič vprašal v zvezi s tem. Vaje so bile redkeje kot v Ljubljani, a prav tako zanimive, verjetno zaradi tega ker so bile tudi krajše ;). Ekspresno, kratko in jedrnato...kar je potrebno znaš, ostali plevel pa prihraniš za druge stroke. Izpiti so šli skozi precej dobro. Ne bom rekel presenetljivo, ker so bili cilji jasni. Med letom so se sicer menjavali, zaradi že omenjene slabe organizacije (neznani datumi, neuradni dogovori s profesorji...), a sem sedaj ugotovil kaj sem si želel - narediti vse izpite v prvem poizkusu. In uspelo mi je. Ocene so se sicer slabšale sorazmerno časom, davek utrujenosti in študentske nemotiviranosti se je videl na vsakem koraku in ob taki tendenci bi naj naslednji izpit padel (zaključil sem s težko pričakovano šestko ;) ). A naslednjega izpita ne bo, tretji letnik je končan in veselim se že četr... pač, počitnice uživam no.
2. ERASMUS ŽIVLJENJE
Rim je ogromno mesto, emigrantov in imigrantov je veliko in med njimi smo tudi mi erasmusi. Sam sem bil navdušen nad velikostjo mesta, velikokrat tudi negativno. Kamorkoli se odpraviš si moraš vzeti precej časa, pa še nekaj za rezervo saj je javni prevoz (predvsem avtobusi, metro je še kar ok) precej slabo organiziran. Videl sem veliko a zamudil najbrž še več. Že podatek, da se ožji del Rima razprostira na nekaj več kot 1500 km2 in da je v tem krogu preko 2 700 000 prebivalcev pove marsikaj. Pa saj, odkar sem študent v Ljubljani npr. še nisem bil na Ljubljanskem gradu. Nisem človek, ki drvi okoli da si čimveč ogleda in sem si največ stvari ogledal "uspot", razen ko sem dobil nekajdnevne obiske prijateljice iz Kopra in svoje punce. Takrat sem spet igral vodiča. Jutra in popoldneve sem kot študent preživljal v predavalnici, menzi, knjižnici in doma. To je postalo kar rutina, povprečno enkrat na 14 dni pa sem se udeležil erasmus žurov, ki so bili v Rimu sicer vsak dan. Žal sem imel smolo s stanovanjem (SV), večina žurov pa je bila na južni strani Rima, kar pomeni....ok, dobro uro za priti do tam, a ponoči ob že tako redkih prevozih vsaj 2 uri do doma. Računica mi daje prav, udeležil sem se tistih žurk kjer sem imel naslednji dan lahko fraj, kjer sem poznal družbo in ko sem se odločil porabiti nekaj denarja. Pijača v diskotekah ne gre pod 4 eure, največkrat pa stane 2x-3x več kot v slovenskih študentskih žur placih. Pozabljam, tam je res bolj "fancy" vse skupaj in če primerjam z Ambasado Gavioli so cene res tam-tam.
Cene so tudi nasploh očitno višje kot pri nas doma in to je največji minus tega študija. A se nisem dosti obremenjeval, kljub rednim treningom nisem shujšal. Drugi velik minus je pomanjkanje slovenske družbe. Slovenci v Italiji smo vredni približno toliko kot Severni Korejci v JuŽni Koreji...malo. Pa tudi druge države vedo (mislijo), da smo majhni in revni. Zato je težko priti v družbo, sploh če si sam. Najbolj očitno je bilo to med Španci, s katerimi sem se največ družil. Bilo jih je veliko in samo na farmaciji sta se med njimi izoblikovali dve klapi, katerim smo se enkrat tu enkrat tam pridružili ostali jadralci iz drugih držav, jaz kot skipper edine slovenske jadrnice. Klasični prizor je, ko se 4 Španci pogovarjajo med sabo, potem pa se zavedo, da sem tudi jaz zraven in se prijazna punca loti prevesti vse v italijanščino...in potem sem se tudi jaz začel smejati, ko so oni že zdavnaj postali resni. Potem so govorili naprej v italijaščini, spet dokler niso pozabili, da sem jaz zraven. Jasno je, da nisem tih fant, a sem včasih vseeno puščal do besede tudi druge. Napaka! Spet so podzavestno pričeli "ablat Espanol" in spet sem zgolj poizkušal ujeti, kaj hočejo povedat. Drugače smo se pa dobro imeli, nekatere anekdote pa naj vseeno ostanejo zgolj v moji glavi, in pri tistih, ki so bili zraven.
3. ŠPORT
Zdrav duh v zdravem telesu. Trikrat tedensko sem Italijane učil igrati rokomet a to ni bilo dovolj, da bi bil v ekipi večkrat kot moj španski kolega Carlos iz Valencie, sicer tudi večkrat moj prvi sodelavec na erasmus žurkah. Bolj je prepričal trenerja in sam sem več kot polovico sezone odsedel bodisi doma, bodisi na tribunah. To pa zato, ker je lahko v ekipi bil samo en igralec brez italjanskega državljanstva. Tipi so sto let za kačami dej ;) S fanti sem se sicer odlično ujel (večina, nekaj je bilo tudi bedakov, kot v vsaki ekipi). Imeli smo se radi in skupaj dosegli daleč največji uspeh v zadnjih letih rimskega rokometa. Zame sicer nič posebnega, ne da bi se hvalil toda taka je relanost. Tudi sprva obljubljen denar mi čudežno še ni prišel v roke, razen manjšega dela le-tega. Naj bi ga dobil, toda skeptičen sem zaradi dveh stvari:
1. Kolega iz Siracuse, mesta na Siciliji, mi je povedal, da se ob končani sezoni v Italiji končajo tudi dolgovi in da denarja zagotovo ne bom videl.
2. Klub naj bi po zadnjih neuradnih informacih skoraj propadel. Razmišljajo, ali naj začnejo znova v 4.ligi pod vodstvom novega predsednika. Zdajšnja predsednica, sicer ženska z neverjetnimi ambicijami, za italijanske rokometne razmere ima namreč hudo bolezen (rak) in mora na zdravljenje v Ameriko.
Dobil sem tudi opravičilo, da naj bi denar vseeno dobil, čim slednji po ne vem kakšnih pride v klub, a zdaj kot kaže ne bo nič s tem. Večji sponzorji naj bi jih zapustili. Pustimo se presenetiti. PRE SE NE TI TI.
4. ŽIVLJENJE DOMA
Od natanko 8 mesecev (15.okt-15.jun) sem dobra dva meseca preživel doma. Torej sem bil doma teoretično vsak četrti dan. Zanimivo :) Podatki kažejo na to, da sem bil doma čisto vse mesece (poimensko). Najdaljše so bile novoletne počitnice, 22 dni. Pogrešali so me predvsem domači in punca ("tašča" še bolj :P), pa tudi nekaj ljudi je večkrat spraševalo po meni in mi dalo vedeti, da bom ob prihodu domov dobrodošel. To se je tudi zgodilo, v tednih preživetih doma sem bil v raznih družbah in zares je bil vsak prihod domov prav počitniški in razvajujoč.
....Saj veste, povsod je lepo, doma je najlepše, in Ljubo doma kdor ga ima. Jaz ga imam, mislim, da ne zgolj enega, čeprav je seveda tisti pravi res samo eden. Kolikorkoli namišljenih imam (Izola, Piran, Sviščaki, Ljubljana...) pa lahko rečem, da imam zdaj še enega več. Italijanska prestolnica bo za vedno imela poseben status pri meni in zagotovo se še kdaj vrnem dol. Najbrž kot prijatelj in turist, a nikoli ne reci nikoli za karkoli drugega. A o tem je še prezgodaj govoriti...zagotovo pa lahko z zadoščanjem zavpijem: "Adijo Erasmus!"
Nepozabno je bilo jadrati v njegovih valovih.
LP, Gomi
Bo že res, vsaj v večini primerov. Izjeme pa tako ali tako potrjujejo pravilo.
Erasmus avantura je končana. V teh trenutkih imam nekaj solz na očeh. Prišle so ravnokar. Mogoče zato, ker imam žalostno muziko v ozadju, mogoče zato ker me slepi ekran, saj sem v postelji z ugasnjeno lučjo v sobi...mogoče zato ker sem se poslovil od Rima. Po mojem vse troje po malo, in nič od tega vredno resnične skrbi. Blog, ki sledi je precej dolg, v njem pa polno mojega dogajanja in doživetja v relativno bližnji preteklosti. Če imaš kaj časa ga lahko prebereš, sicer pa ugasni računalnik in pejdi delat kaj bolj pametnega.
Leto, pravzaprav govorimo o devetih mesecih, ki sem jih preživel v tujini je bilo izjemno in posebno zaradi mnogih stvari. Precej od teh sem se jih začel zavedati šele ob koncu, pravzaprav nekje na začetku maja. Šele takrat sem začel dojemati, da sem se v Rimu imel dobro. In tako mislim tudi sedaj. Lahko bi se imel seveda boljše, sploh za začetku a vse v vsemu je erasmus študij z lahkoto prejel pozitivno oceno. Kako bi ga ocenil še ne vem. Zagotovo ne z 10 ali 6, kar je vmes je pa tako ali tako vse "isto", vsaj meni. Zato torej ni pomembno. Važno je, da smo naredili in da se v mojem primeru začne novo poglavje.
Ravnokar končano poglavje je bila vzporedna zgodba in to ne dveh linij. Pravzaprav ne vem niti če je bila vzporedna, je pa bilo zagotovo nekaj črt, ki so se spremljale, včasih prekrižale in iskale boljši veter...nekako tako kot jadrnice v jadralni regati. Velikokrat mi niso jasne njihove linije, zakaj ne gredo direkt proti boji, zakaj vmes čudno zavijajo itd... vetra je bilo veliko, pozitivnega, negativnega, nikakor pa ga nisem želel krasti drugim jadrnicam. V vseh sem bil namreč jaz glavni (največkrat tudi edini) skipper, ki je moral vsa plovila pripeljati v cilj približno ob enakem času in torej z enakim uspehom. Mogoče pišem nejasno, a tistim, ki ste me spremljali čez leto najbrž ni težko razumet o čem govorim.
Na hitro a vseeno dokaj obširno bom opisal kaj se mi je dogajalo na različnih področjih:
1. ŠTUDIJ
Primarni razlog mojega obiska Italije je bil študij. Fant mora študirat, preštudirat, da bo lahko doštudiral. Sapienza je zakon, Sapienza je oh in Sapienza je sploh. Prva rimska univerza, cenjena po Italiji in širni okolici. Dol sem šel optimistično in ponosno. Še enkrat, fant pač mora študirat, da bo lahko doštudiral, če bo del tega opravil na cenjeni univerzi, bo pa to še toliko boljše. Sprva sem doživel nekaj šokov. Organizacija na dnu, študenti brez informacij, profesorji nedosegljivi, formalno osebje, ki me je tolažilo: "Ti si v Italiji, tukaj je pač tako, navadi se." Po enem tednu sem se lahko med italijanskimi kolegi že igral vodiča, ker sem vedel več kot vsi okoli mene. O erasmusih pa sploh ni treba izgubljati besed. Držali so se me kot pijanec plota, saj sem jim bil oporna točka v vseh težavah in skupaj smo prebrodili prvi mesec ali dva, začudeni od kraja kamor smo prišli. Didaktično so stvari funkcionirale. Enkrat, ko je jadrnica dobila veter, se ni več ustavila. Vse je šlo tekoče, razen ko so delavci štrajkali in je Italija obstala (zasidrala v nekem zalivčku). Več o tem v nadaljevanju. Profesorji so bili vrhunski, simpatični, italijanski jezik je znan po tem, da lahko iz njegovih besed delaš čudeže in sam sem se na predavanjih zabaval precej bolj kot v Sloveniji. Morda zato, ker imam v Sloveniji drugačne kolege, s katerimi raje debatiramo o politiki kot o snovi, v Italiji pa se teh stvari preventivno nisem posluževal. Naučili so me veliko, veliko je bilo že znanega, veliko pa sem se moral naučiti sam. Neka koristna mešanica zanimivosti, dolgčasa in samoporivanja. Predavanja niso bila obvezna, čeprav so nekje preverjali prisotnost. Še danes ne vem, čemu so tiste frekvence služile, mene ni nihče nikdar nič vprašal v zvezi s tem. Vaje so bile redkeje kot v Ljubljani, a prav tako zanimive, verjetno zaradi tega ker so bile tudi krajše ;). Ekspresno, kratko in jedrnato...kar je potrebno znaš, ostali plevel pa prihraniš za druge stroke. Izpiti so šli skozi precej dobro. Ne bom rekel presenetljivo, ker so bili cilji jasni. Med letom so se sicer menjavali, zaradi že omenjene slabe organizacije (neznani datumi, neuradni dogovori s profesorji...), a sem sedaj ugotovil kaj sem si želel - narediti vse izpite v prvem poizkusu. In uspelo mi je. Ocene so se sicer slabšale sorazmerno časom, davek utrujenosti in študentske nemotiviranosti se je videl na vsakem koraku in ob taki tendenci bi naj naslednji izpit padel (zaključil sem s težko pričakovano šestko ;) ). A naslednjega izpita ne bo, tretji letnik je končan in veselim se že četr... pač, počitnice uživam no.
2. ERASMUS ŽIVLJENJE
Rim je ogromno mesto, emigrantov in imigrantov je veliko in med njimi smo tudi mi erasmusi. Sam sem bil navdušen nad velikostjo mesta, velikokrat tudi negativno. Kamorkoli se odpraviš si moraš vzeti precej časa, pa še nekaj za rezervo saj je javni prevoz (predvsem avtobusi, metro je še kar ok) precej slabo organiziran. Videl sem veliko a zamudil najbrž še več. Že podatek, da se ožji del Rima razprostira na nekaj več kot 1500 km2 in da je v tem krogu preko 2 700 000 prebivalcev pove marsikaj. Pa saj, odkar sem študent v Ljubljani npr. še nisem bil na Ljubljanskem gradu. Nisem človek, ki drvi okoli da si čimveč ogleda in sem si največ stvari ogledal "uspot", razen ko sem dobil nekajdnevne obiske prijateljice iz Kopra in svoje punce. Takrat sem spet igral vodiča. Jutra in popoldneve sem kot študent preživljal v predavalnici, menzi, knjižnici in doma. To je postalo kar rutina, povprečno enkrat na 14 dni pa sem se udeležil erasmus žurov, ki so bili v Rimu sicer vsak dan. Žal sem imel smolo s stanovanjem (SV), večina žurov pa je bila na južni strani Rima, kar pomeni....ok, dobro uro za priti do tam, a ponoči ob že tako redkih prevozih vsaj 2 uri do doma. Računica mi daje prav, udeležil sem se tistih žurk kjer sem imel naslednji dan lahko fraj, kjer sem poznal družbo in ko sem se odločil porabiti nekaj denarja. Pijača v diskotekah ne gre pod 4 eure, največkrat pa stane 2x-3x več kot v slovenskih študentskih žur placih. Pozabljam, tam je res bolj "fancy" vse skupaj in če primerjam z Ambasado Gavioli so cene res tam-tam.
Cene so tudi nasploh očitno višje kot pri nas doma in to je največji minus tega študija. A se nisem dosti obremenjeval, kljub rednim treningom nisem shujšal. Drugi velik minus je pomanjkanje slovenske družbe. Slovenci v Italiji smo vredni približno toliko kot Severni Korejci v JuŽni Koreji...malo. Pa tudi druge države vedo (mislijo), da smo majhni in revni. Zato je težko priti v družbo, sploh če si sam. Najbolj očitno je bilo to med Španci, s katerimi sem se največ družil. Bilo jih je veliko in samo na farmaciji sta se med njimi izoblikovali dve klapi, katerim smo se enkrat tu enkrat tam pridružili ostali jadralci iz drugih držav, jaz kot skipper edine slovenske jadrnice. Klasični prizor je, ko se 4 Španci pogovarjajo med sabo, potem pa se zavedo, da sem tudi jaz zraven in se prijazna punca loti prevesti vse v italijanščino...in potem sem se tudi jaz začel smejati, ko so oni že zdavnaj postali resni. Potem so govorili naprej v italijaščini, spet dokler niso pozabili, da sem jaz zraven. Jasno je, da nisem tih fant, a sem včasih vseeno puščal do besede tudi druge. Napaka! Spet so podzavestno pričeli "ablat Espanol" in spet sem zgolj poizkušal ujeti, kaj hočejo povedat. Drugače smo se pa dobro imeli, nekatere anekdote pa naj vseeno ostanejo zgolj v moji glavi, in pri tistih, ki so bili zraven.
3. ŠPORT
Zdrav duh v zdravem telesu. Trikrat tedensko sem Italijane učil igrati rokomet a to ni bilo dovolj, da bi bil v ekipi večkrat kot moj španski kolega Carlos iz Valencie, sicer tudi večkrat moj prvi sodelavec na erasmus žurkah. Bolj je prepričal trenerja in sam sem več kot polovico sezone odsedel bodisi doma, bodisi na tribunah. To pa zato, ker je lahko v ekipi bil samo en igralec brez italjanskega državljanstva. Tipi so sto let za kačami dej ;) S fanti sem se sicer odlično ujel (večina, nekaj je bilo tudi bedakov, kot v vsaki ekipi). Imeli smo se radi in skupaj dosegli daleč največji uspeh v zadnjih letih rimskega rokometa. Zame sicer nič posebnega, ne da bi se hvalil toda taka je relanost. Tudi sprva obljubljen denar mi čudežno še ni prišel v roke, razen manjšega dela le-tega. Naj bi ga dobil, toda skeptičen sem zaradi dveh stvari:
1. Kolega iz Siracuse, mesta na Siciliji, mi je povedal, da se ob končani sezoni v Italiji končajo tudi dolgovi in da denarja zagotovo ne bom videl.
2. Klub naj bi po zadnjih neuradnih informacih skoraj propadel. Razmišljajo, ali naj začnejo znova v 4.ligi pod vodstvom novega predsednika. Zdajšnja predsednica, sicer ženska z neverjetnimi ambicijami, za italijanske rokometne razmere ima namreč hudo bolezen (rak) in mora na zdravljenje v Ameriko.
Dobil sem tudi opravičilo, da naj bi denar vseeno dobil, čim slednji po ne vem kakšnih pride v klub, a zdaj kot kaže ne bo nič s tem. Večji sponzorji naj bi jih zapustili. Pustimo se presenetiti. PRE SE NE TI TI.
4. ŽIVLJENJE DOMA
Od natanko 8 mesecev (15.okt-15.jun) sem dobra dva meseca preživel doma. Torej sem bil doma teoretično vsak četrti dan. Zanimivo :) Podatki kažejo na to, da sem bil doma čisto vse mesece (poimensko). Najdaljše so bile novoletne počitnice, 22 dni. Pogrešali so me predvsem domači in punca ("tašča" še bolj :P), pa tudi nekaj ljudi je večkrat spraševalo po meni in mi dalo vedeti, da bom ob prihodu domov dobrodošel. To se je tudi zgodilo, v tednih preživetih doma sem bil v raznih družbah in zares je bil vsak prihod domov prav počitniški in razvajujoč.
....Saj veste, povsod je lepo, doma je najlepše, in Ljubo doma kdor ga ima. Jaz ga imam, mislim, da ne zgolj enega, čeprav je seveda tisti pravi res samo eden. Kolikorkoli namišljenih imam (Izola, Piran, Sviščaki, Ljubljana...) pa lahko rečem, da imam zdaj še enega več. Italijanska prestolnica bo za vedno imela poseben status pri meni in zagotovo se še kdaj vrnem dol. Najbrž kot prijatelj in turist, a nikoli ne reci nikoli za karkoli drugega. A o tem je še prezgodaj govoriti...zagotovo pa lahko z zadoščanjem zavpijem: "Adijo Erasmus!"
Nepozabno je bilo jadrati v njegovih valovih.
LP, Gomi
12 julij, 2009
Naročite se na:
Objave (Atom)
