Vratio se Rok!!! Pardon, Gomi!

Prejmite lepe pozdrave iz Izole. Imamo se fajn in uživamo. Za zdaj še čakamo dobro hrano, a mame do jutri ne bo doma, tako da zna bit da me bo danes nenadejano tokalo jest pizzo. Ma valda ne dej, eno bišteko bom že našel nekje.
Včeraj sem prišel domov in ena prvih stvari je bilo razmišljanje, kako bom razpakiral in pospravil vso robo ki je prišla iz Rima. Je je neverjetno dosti in mislim, da imam najmanj ene 2 uri dela. Počasi se bom lotil, potem pa bomo vidli kdaj se mi ne bo dalo več.

Slikano je včeraj okoli 23.00, ko sem se ob prihodu domov soočil z zapleteno situacijo v svoji sobi. Jasno je, da se ne vidi vsega. Pozor npr. na nadaljevanje na levi spodaj, začenši s sesalcem, pa tudi miza na desni je polna....


Sicer pa se poslušajo Novi fosili in AC Milan razmišlja o nakupu Kamerunca Eto'o-ja.

LP, Gomi

Plan za naslednja dva tedna

Če pišem o datumih izpitov pa zdaj malo datumov žurk, ki naj bi se zgodile.

19.6. Moj nono praznuje. Spet bom sit.
20.6. – Čiščenje izolske rokometne dvorane s posledično roštiljado. Spet bom debel.
21.-22.6. Jože in Gomi comeback party. Spet bom pijan.
24.6. Zaključek Rokometnega društva Izola na barki. Spet bom moker.
29.6. Sodelovanje na stomatološki žurki na barki. Spet bom najbolj glup.
1.7. Farmacevtski piknik v Ljubljani. Spet bom napil kakšno sošolko.


Z glavo na zabavo in s trebuhom za kruhom!

Se čujemo še kej, ko bom še kej napisal. To bo kmalu.

LP, Gomi

15.junij – dan boja proti mikrobiologiji

Sliši se zelo dobro. Od danes naprej bi lahko to bil simbolično moj dela prost dan. Uradno pač, saj ni nujno, da res ne bi nič delal, oz. Bolje rečeno, ni nujno da bi delal 14.junija zato kaj več. Kako je vse skupaj potekalo?
Ob polnoči sem se odločil pogledati še enkrat glive in protozoee, ampak mi ni šlo najbolje od rok. Prevroče je bilo, iz sosednjih blokov pa so se mi verjetno čudili, saj sem sedel na stolu ob odprtem oknu in gledal v liste, ki so postajali vedno bolj megleni. Da sem po dobrem mescu listov psihično izčrpan verjetno ni treba posebej poudarjati. Odločil sem se zadevo prestaviti na jutranje ure, ko bo sonce že vzšlo in bo moja glava malce bolj sveža. To sem tudi storil, a spet (glej par blogov nazaj) mi ni uspelo v celoti....neki sm tam bral ovo ono, če sem si kej zapomnil pa ne vem. Na stopnicah sem prižgal iPod...prva pesem...Chris Rea –Road to hell. Pomislil sem, da je to »odličen« uvod v dan. Na ustnem izpitu sem spet doživel izvrstno humano italijansko organizacijo. 9.30. zbor za vse, potem pa bude što bude. Sam sem bil na vrsti ok 12.29, 20 minut kasneje pa sem končal. Kar me je vprašala ni bilo ne lahko, ne težko, le meni se je zdelo nemogoče težko. :) Na koncu mi je namignila, da ocena ki mi jo daja verjetno ni najbolj objektivna za na moje znanje (hotel sem ji reči, da spljoh ni objektivna, a sem se raje modro zadržal). Še en dokaz več, da na erasmusu greš lahko dobro skozi, čeprav veliko stvari nimaš razčiščenih. Tako recimo nisem vedel kako poteka replikacija genoma retrovirusov, katere nevšečnosti vse povzroča candida albicans...idr. no, kaj bom zdej tu po sebi pljuval :P
Presrečen sem, da se je vse dobro izteklo, blog pišem že na vlaku. Poln lulek mam vsega in komaj čakam da se malce sprostim v zeleni deželi. Sonce, morje, čevapi, pivo in moja postelja. Ali je sploh še kaj lepšega?


p.s. Ponedeljki so bili vedno znani kot moji najmanj priljubljeni dnevi.
Rad pojem pesem I don't like mondays. Razmišljam da bi glede na današnji dan prestavil zadevo na torek. Vsaj dokler ne začne naslednja sezona in z njo KMŠ....

LP, Gomi

Sta Mikra del ca***!

No evo, obljubil sem on obljube ponavadi tudi držim. In samo zato se javljam, sicer se ne bi. Ker nimam neke volje za nič. Rad bi šel domov. Pravijo da se obeta precej žurk v naslednjih treh tednih, zato imam precej razlogov več za it. Trenutno ugotavljam, da bo ta blog krneki. Ne vem kakšni so ostali, eni so najbrž ok, spet drugi ne, ampak ta bo tisti v drugi skupini.
Ravnokar sem si vzel 15 minut pavze med DNA in RNA virusi. Razlike razen ene črke še nisem dobro dojel, jutri pa je izpit. Res ne vem kaj se grem. Težko se je skoncentrirati, če veš da greš jutri domov. In da neformalno končuješ erasmus izkušnjo, kot bi rekla moja kolegica Ana. Seveda je za to potrebno narediti izpit. In razmišljam o vsem drugem, razen o tem izpitu, ki je mogoče celo pretežek, da bi ga jutri položil. Kvote so sicer vnovič na moji strani, saj sem erasmus in povrh vsega še lep ( :) ), toda v življenju sem nekajkrat že pregorel v želji. Najbolj mi je ostal v spominu izpit za motor pri štirinajstih letih, ko sem dvakrat padel teorijo. Sledil je jok in stok in res si ne želim, da bi bilo tudi v tem primeru tako. Želja je velika, motiv je še večji a volje od nikjer.
Sploh ne vem več kaj pišem, ....sklepam da potem ne bom vedel niti kaj se učim.

Grem se še dobro urco, pol pa v McDonald's. Prevroče je, da bi kuhal ;))



Najbrž za nekaj časa zadnjič LP iz Rima.

Gomi

One more mile to go

Evo mene, spet se javljam takoj po izpitu. Javiti se takoj pred njim bi bilo morda malo neodgovorno, čeprav priznam, da sem vsak večer vsaj dve uri za računalnikom. Danes sem vstal že ob 6.30, da ponovim snov, a mi ni uspelo. Prišel sem približno do polovice.

Za danes je bil napovedan ustni izpit za erasmuse (ob 11.00), a smo ostali ko štirje kosi dreka (op.a vulg.: negativno presenečeni), ko nas je profesor ob omenjeni uri povabil v glavno farmacevtsko predavalnico. Štirje tujci, štirje, ki se jim ne sanja prav veliko. Tri seksi Španke in slovenska omara. Niso lahke. Na izpitu smo na žalost imeli vsa vprašanja iz polovice, ki je nisem ponovil in hitro sem ugotovil, da ne bo dobre ocene. "Metodo dei residui" npr. nisem imel pojma. Blage. Sploh. Ko sem ga vprašal, če mi lahko malce namigne je odgovoril, da on ni božiček in ne podarja ničesar. Že drugič v dnevu sem ostal...negativno presenečen. Nadalje sem štirikrat narobe obrnil osnovno logaritemsko enačbo z nekaj negativnimi potencami. Tako je to, če človek ne obnavlja sproti najpomembnejše vede na svetu. Kalkulatorja seveda ni imel nihče s seboj, saj smo prišli na ustni izpit, zato je profesor odprl vrata predavalnice in za kalkulator zaprosil neko punco. Tako smo si kalkulator predajali iz vrste v vrsto (sedeli smo precej narazen), le jaz sem ga eni podal. Španke slabo lovijo ...(cenzura). Ostalo sem se kar razpisal in upal sem na najboljše. Sledil je ustni del, kjer me je pohvalil za vse dobro in skritiziral za vse slabo, kar sem napisal in mi zabil 20 točk od 30. Kaj bo to pomenilo v Sloveniji nimam pojma, a izpit je narejen. Dve Španki sta dobili 18, slaba rokometašica pa prav tako 20, kar pomeni, da smo bili vsi tam-tam...vsi približno enako negativno presenečeni.

Tako je to izgledalo danes, ja. Že cel dan se mi ful spi, a ne morem zaspati, saj sem danes spil 3 kave. Diagnoza je težka - cel naspidiran za delati nič.

Junija mi ostaja še en izpit - biomikrogog...mikrobiologija. Se še kaj javim vmes, da še kaj povem, da se še malo zgrozite.

LP, Zgomzy

Potrebno je bobu ...reči bob, tudi na televiziji!

Slovenija premore dve veliki, pardon, večji televizijski družbi, RTV in POP TV (važno, da je TV). Slednji se v programu precej razlikujeta, prvi naj bi bil bolj za starejše, drugi pa za mlade. Sicer je to zelo relativna stvar, pa vendarle laiki kot sem jaz na to tako gledamo. Laiki kot sem jaz si večkrat ogledamo izobraževalno-informativno-tračevsko-gospodarsko-politične oddaje, da bi včasih bolje razumeli, kaj in zakaj se na tem svetu dogaja. Ena izmed teh so tudi TRENJA, z znanim brezkompromisnim oh in sploh voditeljem Urošem Slakom. Slednji večkrat preseneti z izjemno zakompliciranimi, vnaprej pripravljenimi frazami, ki jim tudi najboljši politični govorci niso kos. Tako je bilo tudi v tem primeru.
Slak se je odločil zmesti celotno slovensko javnost, v desetih sekundah mu je uspelo štirikrat izreči besedo »ne«, povedati dva pregovora, ob katerih se mu je zataknilo kar štirikrat. Jaz ne bi bil jaz, če tega ne bi na blogu delil z vsemi vami.

Bravo Uroš!
Sicer pa, da bo jasno...s tem blogom ne želim ne vem kako kritizirati slovenskih novinarjev/voditeljev ali kogarkoli že. Vsakemu se zgodi, pa čeprav večkrat! Vsi smo krvavi pod kožo. S tem blogom si želim zgolj (zgolj?!) prodreti na Trenja. Želim si biti del njih, le da ne vem še komu bi lahko bil podoben...Murkotu, Bavčarju, Pahorju, Čepinu...Čepinovi??! ;)

LP, Gomi

Gli esami sono vicini, e tu sei troppo lontana....

Bala stari, bala...

Gomi