A ko če sad ledenu kafu da popije?

Sam je ne morem, čeprav sem preveč bolan.

Kdo (nam) kaj more?

Deseti je danes. Pa ne jubilej, niti brat. Mislim brat kot sorodnik, ne brat kot brati...torej kot dejanje. Tako da vi kar berite, če vas je volja. Dobra je najbolja.
Deseti junij je danes, če se še kar sprašujete, oz.če se sploh še niste začeli. Danes je med drugim prišla plača. Za tiste, ki jo pač redno ali izredno dobivajo desetega v mesecu. Ostali jo še čakajo, so jo že dobili, ali pa je v tem mesecu ne bodo. Žal.

V Sloveniji situacija še vedno ni kaj preveč dobra. Kaj šele rožnata, kakor mi Janezi radi rečemo. Ampak!...baje, da ne smemo biti preveč črnogledi, čeprav smo kljub nekaterim modrim odločitvam večinoma še v rdečih številkah namesto na zeleni veji. Pravijo, da so gospodarske napovedi dobre, da bo vedno manj nezaposlenih, da se država pobira. Ma jaz tega ne  vidim. Ok, nisem ekonomist. Mogoče tudi ne gledam dovolj, ampak sam sebi sem bil vedno znan po tem. Da mam dober pregled. Ostalo mi lahko vzamete ampak to bi vam pa težko pustil. ;) Preveč je znakov, ki v meni prižigajo obvestila, da je Slovenija malček gotova. Pustimo zdej nerealistične misli - moram biti jasen, da nisem pričakoval in ne pričakujem revolucije in razcveta čez noč. Sploh ob tej apatiji, ki vlada (premierka Apat Ija?). Eh, Težko je popraviti avto, ko so zavorne ploščice načete, zajle natrgane, ležaji obrabljeni, akumulator pa ob mrzlih dneh ne daje nobene garancije....ko pa bi po rednem servisu vseeno optimistično radi naredili testno vožnjo celo ugotovimo, da nimamo niti bencina (beseda gorivo mi nikoli ni šla od rok, iz ust, skratka ni mi ležala oz.ni mi sedla, kot rečejo Janezi iz  Štajerske). V glavnem vemo, da imamo take težave, da sploh ne vemo, kje bi začeli, česa bi se lotili. Kot na najtežjem izpitu na faksu, ko samo listaš in si misliš "hjaooo, kaj delam jaz tlele?". Kompasa še vedno nimamo, Apat Ija ne hna krmarit in verjamem, da se tega vsi zavedamo.
Osnove (finančne) bi sicer moralo urediti fiskalno pravilo Blablabla.... ampak kaj...pravila na cestah? Pravila na volitvah? Pravila na prireditvah? Pravila obnašanja?
Ma niti ne pravila. Saj večinoma so nepisana in raje kot nepisano pravilo bi jaz rekel običaji in etične norme. In malo samokritičnosti kot češnja na torti. To bi po mojem lahko izboljšalo situacijo. To manjka! Par primerov, da napišem? Ajde z glave:
V politiko kot običajno ne bi preveč zabredel, ker se bom avtomatsko zameril vsem bralcem, ki imajo še kolikor toliko razjasnjeno politično prepričanje. Politiki na splošno ne zaupamo, kar po novem ali starem velja tudi za sodstvo, ki obsoja nam ljubljene. Pa šport, ki bi moral biti najčistejša oblika druženja..danes je sinonim za posel, stavne afere in rasizem. Glasba-playback. Delovno mesto in "šimfanje" za hrbtom. In nenazadnje..., pri nas so na cesti ljudje, ki so sposobni voziti v nasprotno smer na avtocesti. In sistemi, ki to dovolijo.
Družba moja, tako se pač ne moremo obnašat in tega dopuščat, če želimo kam naprej.

.........No in ravno ta moj blog je primer tistega na kar bi rad danes opozoril: Preveč gledamo naokoli in se obremenjujemo s stanjem. Vsi smo pametni (tako jaz v tem blogu) in razglabljamo kako in kaj bi bilo treba in kaj je narobe. Besede tečejo in to je to. Pa saj to vemo. In prav vsega ni treba dati v javno obravnavo in razpravo. Se zgražamo nad politiki a sami nismo nič drugega kot to. Vsi smo ratali neki politiki! Ni čudno, da je lahko že vsak v parlamentu. Slovenija je sama po sebi en malo večji parlament. Jaz mislim, da bi morali bolj skrbeti za to, kako se nam osebno godi...in da smo uspešni. In takim tudi uspe. Pomest malček pred pragom, pa bi vsi malo boljše živeli. Dvigniti nivo iz enostavnega ločevanja odpadkov :) sej drugega ne moremo, premalo bi nas bilo. Če se ukvarjamo z nergači, s kolumnisti, s takimi zapisi kot je prvi del tega.... to je najlažje. Ampak po mojem poneumlja. Novice so slabe in zakaj jih ne bi jemali bolj informativno, kot pa neko pridigo, o kateri bi morali razmišljat? Lepo je sicer vedet, kaj se dogaja, ampak mene te stvari po malem.... ne vem no, raje bi o čem drugem razmišljal. Ker mi kvarijo dneve in sporočajo, da z nami nekaj ni v redu (A ma nemoj?). In ko dobimo tako sporočilo, ga znamo poslati naprej. V obliki grdega pogleda, kletvice, slabe volje, dolgega nosu... ali v obliki takega zapisa, ki ga sicer pišem že pomirjen, ob vseh nevšečnostih, ki so se mi danes zgodile in sem jih dal malček v podzavest, kar ni zdravo, malček pa na stran... Ker tiste jutri rabijo prostor. Ampak upam, da ne bom spet zasut, ker boste pol spet morali brat take uvodnike....pa čeprav bo deseti junij že mimo. Dobra bo pa tudi takrat še vedno najbolja.
Se čujemo, grem gledat dnevnik. ;)
Gomi

25 minut pavze

Še en teden me loči od izpita za pridobitev CAE certifikata.

Izkoristim vsako minuto, da zasedem strateški plac v kafani in napišem kakšno pametno.
Morda pa odprem blog v angleščini.

In the picture I can see a man who looks... in tako naprej, če opisuješ sliko.

Lp, Rok

Malo, a z voljo dano

Lepo pozdravljeni v mesecu maju.
Ker obljuba dela dolg vam moram seveda javiti, da smo v sredo precej na lahko premagali Ormožane, ki rahlo oslabljeni niso imeli pravih možnosti. 
Sam sem dobil nekaj minut,lahko bi jih več ampak kaj naj...trenerjeve odločitve so vedno prave. Žal se nisem uspel vpisat v statistiko, ampak važno da smo na koncu vsi skupaj slavili pred zvestimi navijači.
No, toliko o reportaži, moving on novim dogodivščinam naproti.
Lp, Gomi

Spet Ormož...

Zadnjič me je kolegica pohvalila, ker sem napisal blog. Prava injekcija zaupanja samemu sebi. In evo me spet, da bo april nadpovprečen po številu objav v zadnjem letu:)

Rokometna sezona se bliža koncu. Izolani smo si že zagotovili obstanek. V 1.A rokometni ligi bom danes doživel svoj tretji letošnji nastop, drugi v končnici in drugi proti Prlekom iz Ormoža, znanim tudi pod imenom Jeruzalem, kdo ti ve zakaj. Nekaj leaderjev v ekipi se je zavzelo zame, da pač moram dobiti to nagrado in igrati tudi pred domačimi gledalci. Zaradi pomanjkanja števila igralcev iz različnih razlogov sem namreč priskočil na pomoč mladi gardi v Ormožu, kjer smo resda zabeležili enega hujših porazov v zgodovini izolskega rokometa (še bolj prepričljivo smo recimo izgubil pred leti v Mariboru), a vseeno v določenih akcijah pokazali, da smo "dobri dečki", kot v Prlekiji radi rečejo.

Danes prihaja Ormož v Izolo in prilika za revanšo (enostavno se sliši lepše kot maščevanje) je tu. Da bo mera polna - to je tudi tekma za trenutno 7.mesto v ligi za obstanek (od 7.-12. mesta), kar je največ kar lahko ta liga sploh prinese. Štiri kroge do konca je Ormož točko pred nami in zakaj jih ne bi prehiteli? Vzdušje je dobro, forma tudi (tu seveda ne govorim o sebi, ki še komaj skočim), tako da se danes v Izoli nadejamo spet enega rokometnega praznika. Če bom kej igral boste pravočasno (v maju) izvedli. Če ne bo tesno, je vse mogoče ;)
Do takrat nekaj utrinkov izpred dobrega meseca dni, ko se mi je malce odprlo v svežini.

Pa malo enega izmed princev dalmatinske glasbe Tomislava Ivčiča (drugi so Kovač, Coce, Bralić, Dragojević) za fair play pred tekmo. Tako glasbo se posluša tako tu kot gor.

Lep pozdrav, Gomi 

Legionar

Evo mene.
Danes imam prost dan.
Prejšnji teden je bil precej naporen.
Veliko sem delal, tudi v soboto nisem bil fraj.
9.4. sem tretjič v darovalni karieri daroval svojo primorsko kri.
In seveda je bila posledica tega malček večja utrujenost kot sicer.
Zato danes še kako paše počitek. 
Dosta jelke, ni še december.

Zadnje čase ne treniram preveč, kar se odraža na malce bolj poudarjenih maščobnih blazinicah, ampak do poroke bom fit, čeprav bolj slabo kaže. S poroko še bolj kot z biti fit, da smo si na jasnem, kako daleč smo.

V sklopu svojega predpoletnega udejstvovanja se bom udeležil tudi športno-družabnega dogodka Legionar, which will take part on 1st of June in Ljubljana (CAE izpit iz angleščine pišem v sredini junija). Kot lahko vidite sem že med prijavljenimi in na tem mestu vas seveda vabim, da se mi pridružite v preverjanju svoje zmogljivosti in teamskega duha. Načeloma mislim, da ne bi smel imeti problemov s premagovanjem ovir, ki se bodo pojavile in komaj že čakam, da se malo umažem in polomim. Do takrat pa sem si obljubil, da bom dvignil svoj nivo fizične pripravljenosti, čeprav ne vem, če bi se ravno plazil po okoliških vinogradih, da me ne vidi kakšen sosed in me nagovori z vprašanjem "na čemu si to ti?". Zaenkrat še vedno velja, da sem najbolj ekstremen bil na polmaratonu -21km - tik po diplomi (ali na svežino, kot radi pravimo), me prav zanima, če bom po teh 7km drmrja kej bolj ponosen ali utrujen.

No, toliko o tem, seveda obširna reportaža sledi, ko bo čas za to.

Pozdrav,
Legionar Gomi

Stavek za stavkom

Saj me prime, da bi kaj napisal. To že veste.
Ampak potem zmanjka tisto nekaj in tako se zgodi, da ne napišem nič. Inspiracija, čas, motiv....nekaj. To tudi veste.
Posledica tega je tudi to, da je promet na mojem blogu izrazito padel, sledi mu, kolikor mi je znano, peščica. Seveda, če ne pišem je težko kaj prebrati.

Dal bi nekaj samorefleksij na ta digitalni papir in tudi bom. Nekako imam v mislih, da bi se objava sproti spreminjala, kot v nekakšnih statusih na socialnih omrežjih.
Lep pozdrav, Gomi