Še osmič prvak Eurofesta...

In to je vse. Nimam česa dodat.

Lp, Gomi

... in še dogodek iz domačega vrta

Tudi njima se je zgodilo. Mlada fanta v brezskrbnih letih sta naletela na gospodarja, ki ju je zalotil, kako sta "ne vem kaj želela" na njihovem (v nadaljevanju mojem) teritoriju. A veš un feeling?!

Kdo od nas ni česa podobnega naredil/delal v mladosti. Jaz sigurno vem, kako je to. Naš interes je bil največkrat rabutanje. Rabutat je lepo, ne narediš prevelike škode, v resnici pa te peče vest še 3...minute po tem, ko stržeš breskev z drevesa. Kot, da si nekoga na suho nategnil, ker itak veš, da tistih par kosov ne bo pogrešal, tebi pa so trofeja. No, na mojem vrtu je tudi kaj za ukrast in morda so ju na vrt privable marelice ali slive. Čeprav bolj verjamem, da čista mladostniška radovednost. Toliko za uvod, zdaj pa gremo k konkretnemu....

Bil je vroč poletni dan in Gomi je prišel iz službe. Na senčnem delu pločnika ob sosedovi hiši je sprva pozdravil dva sedeča mlada prijateljčka (cca 3 in cca 6 let) ki sta proizvod "une-tiste" aktivnosti dveh njegovih sosedov.
Po izstopu iz avta je rekel: "Kaj je zdej frajerja, počivata?"
"Mi tukaj živimo!" je bil odgovor. Kako lokalpatriotsko, kako otroško in predvsem kako lepo! Legendi!

Ob prihodu čez prag se Gomi pogleda v ogledalo, da vidi kako je zgledal v službi in ko po eni sekundi ugotovi, da primerno, se gre preobleč. Zunaj se je sušila majica, ki si jo je zaželel nadeti. Ravno jo je vzel v roke, ko je v bližini zaslišal čudne poke. Kot da bi pokal les. Za trenutek se je Gomi spomnil, kako je podobno pokalo nekaj sekund preden je zagledal medveda na Krimu in se zasmejal sam sebi. A glej ga zlomka, pod največjim drevesom na posestvu se je nekaj res premikalo. Nekaj nenedolžnega. Bila je oseba.
Jaooo!
Grdo-moderne kopalke bi lahko pripisal bratu, ampak nekaj mi ni štimalo. Brat je namreč ob tisti uri na delu, poleg tega pa ga v 26 letih še nisem videl, da bi stopical pod lipo. Brat ni medved, zato sem si upal it pogledat, kdo mi želi delat družbo. Ko sem na razdalji 10m od subjekta rekel "zdravo?!", sem posumil, da je oseba že vedela, kdo in zakaj se ji približuje. In glej ga zlomka, skrila se je za drevo. Takrat sem ugotovil, da gre za otroka. Ampak noge je imel narazen, tudi če do takrat še ne bi videl kdo je, so bile nenasončene noge v japonkah preveč izstopajoče, da bi se kakorkoli skril. Pa sem se mu nasmejal in se približal. Sledil je dialog, ki se je takoj kasneje sprevrgel v trialog, saj sem odkril, da ni sam:

Jaz: "Kaj je zdej fantje, kaj delate tukaj?"
Jaz: "No, kaj delate tukaj?"
Manjši je - furbast v božju mater že na pogled - izven posestva in prekrška gledal skozi visoko grmovje in rekel: "Aljaž je padel noter in zdej ga skušamo spravit ven."
Nisem mogel verjet-razumete... tip je padu iz pločnika skozi živo mejo not v parcelo. Intakten. In ta "skušamo" - če pa sta bila samo dva?!
Pa sem vseeno rekel: "Ahaaaa...razumem."
Aljaž je nekaj probal zamomljat, prestrašeno je gledal naokoli, čakal mojo naslednjo potezo in to je bilo to. Ni točno vedel kaj bi rekel. Mogoče pa je bil samo v zadregi, ker nisem bil ravno popolno oblečen.Gospodarsko pač.
Tudi sam sem za trenutek obstal, razmislil sekundo kaj bi si jaz želel, če bi v tistem trenutku bil na njihovem mestu...in dodal: "In kaj bomo zdej, greš ven skozi grmovje, al greš raje skozi vrata?"
Aljaž s pogledom v tla reče: "Skozi vrata".
Pa sem mu pokazal pot, za katero sem prepričan, da jo tudi sam že dobro pozna.
"Kar zaprita vrata", sem mu še rekel v slovo, za vrati pa ga je na pol nasmejan že čakal mali brihtnež, bodoči komunikolog.

In kaj jim čemo? Glih takrat je pokalo, ko sem jaz pobiral majico iz sušila. Točno tisto minuto. PNMV. Še meni je hudo, tako smolo sta mela. Mali niso pri računalniku, mi pa jim kažemo izhodna vrata in tako zaviramo njihovo vedoželjnost in razposajenost, ki je nekaj najlepšega kar lahko pri takih fantih lahko vidiš. Čeprav verjamem, da sem prispeval, da si bodo dogodek iz domačega vrta še bolj zapomnili. Vsa čast in upam, da že pokata pri sosedu!



Lp, Gomi

V čakalnici...

V čakalnici se počutim kot doma. Mislim domače. Ker nekako ne morem reči "povsod je lepo, v čakalnici je najlepše". Se ne sliši ravno ne vem kaj, a? Govorim o zdravniški čakalnici.
Resnično sem jih že navajen in glede na svojo staturo ponavadi kraljujem v njih. Z nastavljanjem riti na klopeh in stolih imam že skoraj toliko izkušenj kot starejši kronični bolniki.

Čakalnice so vseh sort, različic in zvrsti. Ene lepe, druge manj, ene udobne, druge ne. Najmodernejše imajo TV ali radio. Mogoče še kaj. In to te na nek način zamoti, da lažje počakaš na svojih pet minut. .Najbrž je glasba res glavni pripomoček za hitrejše minevanje časa in bolj učinkovito delo, vsaj jaz jo tako dojemam, zato pohvale takim, ki to razumejo in imajo v svojem spektru ponudbe to dodano vrednost. Konec koncev plačujemo zavarovanje, je tako?:)
(Kdo ti ve, če bi lahko financiranje take tehnologije prenesli na zavarovalnico?)

In evo mene v eni čakalnici, kako sem naletel na Floyde. Dan je takoj lepši, čeprav delujem malček skurjen! Gospa ob meni ima klasične poletne natikače z debelim podplatom, take damske. In tapka po tleh v ritmu melodije. To so prave gospe!
All in all is just another brick in the wall! 

 Posnetek je najmanj, kar sem lahko naredil za moj blog. In za vas, ki mislite name tudi takrat, ko ste na počitnicah.

Lp, Gomi

A ko če sad ledenu kafu da popije?

Sam je ne morem, čeprav sem preveč bolan.

Kdo (nam) kaj more?

Deseti je danes. Pa ne jubilej, niti brat. Mislim brat kot sorodnik, ne brat kot brati...torej kot dejanje. Tako da vi kar berite, če vas je volja. Dobra je najbolja.
Deseti junij je danes, če se še kar sprašujete, oz.če se sploh še niste začeli. Danes je med drugim prišla plača. Za tiste, ki jo pač redno ali izredno dobivajo desetega v mesecu. Ostali jo še čakajo, so jo že dobili, ali pa je v tem mesecu ne bodo. Žal.

V Sloveniji situacija še vedno ni kaj preveč dobra. Kaj šele rožnata, kakor mi Janezi radi rečemo. Ampak!...baje, da ne smemo biti preveč črnogledi, čeprav smo kljub nekaterim modrim odločitvam večinoma še v rdečih številkah namesto na zeleni veji. Pravijo, da so gospodarske napovedi dobre, da bo vedno manj nezaposlenih, da se država pobira. Ma jaz tega ne  vidim. Ok, nisem ekonomist. Mogoče tudi ne gledam dovolj, ampak sam sebi sem bil vedno znan po tem. Da mam dober pregled. Ostalo mi lahko vzamete ampak to bi vam pa težko pustil. ;) Preveč je znakov, ki v meni prižigajo obvestila, da je Slovenija malček gotova. Pustimo zdej nerealistične misli - moram biti jasen, da nisem pričakoval in ne pričakujem revolucije in razcveta čez noč. Sploh ob tej apatiji, ki vlada (premierka Apat Ija?). Eh, Težko je popraviti avto, ko so zavorne ploščice načete, zajle natrgane, ležaji obrabljeni, akumulator pa ob mrzlih dneh ne daje nobene garancije....ko pa bi po rednem servisu vseeno optimistično radi naredili testno vožnjo celo ugotovimo, da nimamo niti bencina (beseda gorivo mi nikoli ni šla od rok, iz ust, skratka ni mi ležala oz.ni mi sedla, kot rečejo Janezi iz  Štajerske). V glavnem vemo, da imamo take težave, da sploh ne vemo, kje bi začeli, česa bi se lotili. Kot na najtežjem izpitu na faksu, ko samo listaš in si misliš "hjaooo, kaj delam jaz tlele?". Kompasa še vedno nimamo, Apat Ija ne hna krmarit in verjamem, da se tega vsi zavedamo.
Osnove (finančne) bi sicer moralo urediti fiskalno pravilo Blablabla.... ampak kaj...pravila na cestah? Pravila na volitvah? Pravila na prireditvah? Pravila obnašanja?
Ma niti ne pravila. Saj večinoma so nepisana in raje kot nepisano pravilo bi jaz rekel običaji in etične norme. In malo samokritičnosti kot češnja na torti. To bi po mojem lahko izboljšalo situacijo. To manjka! Par primerov, da napišem? Ajde z glave:
V politiko kot običajno ne bi preveč zabredel, ker se bom avtomatsko zameril vsem bralcem, ki imajo še kolikor toliko razjasnjeno politično prepričanje. Politiki na splošno ne zaupamo, kar po novem ali starem velja tudi za sodstvo, ki obsoja nam ljubljene. Pa šport, ki bi moral biti najčistejša oblika druženja..danes je sinonim za posel, stavne afere in rasizem. Glasba-playback. Delovno mesto in "šimfanje" za hrbtom. In nenazadnje..., pri nas so na cesti ljudje, ki so sposobni voziti v nasprotno smer na avtocesti. In sistemi, ki to dovolijo.
Družba moja, tako se pač ne moremo obnašat in tega dopuščat, če želimo kam naprej.

.........No in ravno ta moj blog je primer tistega na kar bi rad danes opozoril: Preveč gledamo naokoli in se obremenjujemo s stanjem. Vsi smo pametni (tako jaz v tem blogu) in razglabljamo kako in kaj bi bilo treba in kaj je narobe. Besede tečejo in to je to. Pa saj to vemo. In prav vsega ni treba dati v javno obravnavo in razpravo. Se zgražamo nad politiki a sami nismo nič drugega kot to. Vsi smo ratali neki politiki! Ni čudno, da je lahko že vsak v parlamentu. Slovenija je sama po sebi en malo večji parlament. Jaz mislim, da bi morali bolj skrbeti za to, kako se nam osebno godi...in da smo uspešni. In takim tudi uspe. Pomest malček pred pragom, pa bi vsi malo boljše živeli. Dvigniti nivo iz enostavnega ločevanja odpadkov :) sej drugega ne moremo, premalo bi nas bilo. Če se ukvarjamo z nergači, s kolumnisti, s takimi zapisi kot je prvi del tega.... to je najlažje. Ampak po mojem poneumlja. Novice so slabe in zakaj jih ne bi jemali bolj informativno, kot pa neko pridigo, o kateri bi morali razmišljat? Lepo je sicer vedet, kaj se dogaja, ampak mene te stvari po malem.... ne vem no, raje bi o čem drugem razmišljal. Ker mi kvarijo dneve in sporočajo, da z nami nekaj ni v redu (A ma nemoj?). In ko dobimo tako sporočilo, ga znamo poslati naprej. V obliki grdega pogleda, kletvice, slabe volje, dolgega nosu... ali v obliki takega zapisa, ki ga sicer pišem že pomirjen, ob vseh nevšečnostih, ki so se mi danes zgodile in sem jih dal malček v podzavest, kar ni zdravo, malček pa na stran... Ker tiste jutri rabijo prostor. Ampak upam, da ne bom spet zasut, ker boste pol spet morali brat take uvodnike....pa čeprav bo deseti junij že mimo. Dobra bo pa tudi takrat še vedno najbolja.
Se čujemo, grem gledat dnevnik. ;)
Gomi

25 minut pavze

Še en teden me loči od izpita za pridobitev CAE certifikata.

Izkoristim vsako minuto, da zasedem strateški plac v kafani in napišem kakšno pametno.
Morda pa odprem blog v angleščini.

In the picture I can see a man who looks... in tako naprej, če opisuješ sliko.

Lp, Rok

Malo, a z voljo dano

Lepo pozdravljeni v mesecu maju.
Ker obljuba dela dolg vam moram seveda javiti, da smo v sredo precej na lahko premagali Ormožane, ki rahlo oslabljeni niso imeli pravih možnosti. 
Sam sem dobil nekaj minut,lahko bi jih več ampak kaj naj...trenerjeve odločitve so vedno prave. Žal se nisem uspel vpisat v statistiko, ampak važno da smo na koncu vsi skupaj slavili pred zvestimi navijači.
No, toliko o reportaži, moving on novim dogodivščinam naproti.
Lp, Gomi