Letonšnje so, tako kot ponavadi, trajale 4 dni in 3 noči (27.-30.8). Obsegale so devet (ke lepa številkaaaaa ahh) treningov, ki so se razlikovali po obliki in vsebini. Vse skupaj je bilo precej naporno. Še posebej zaradi tega, ker smo bili tudi ponoči aktivni, vsaj mi ta-starejši, po stažu, če že ne drugače.
Pot nas je peljala na turistično kmetijo Obolnar v Čatež pri Trebnjem. Gre za izletniško točko v dolini, povsem na samem (vukoj....), mladim bolj poznano kot kraj festivala ŠVIC. Tja smo prispeli v četrtek popoldan in se kar hitro privadili na delo.
Običajen dan je obsegal vstajanje ob 7.00, footing (risveglio muscolare, jutranja telovadba) ob 7.30, zajtrk ob 8.00, spanje ob 8.30, ponovno vstajanje ob 9.30, trening ob 10.00, bazen ob 12.00, kosilo ob 12.45, prosti čas 13.30-17.00, trening do 19, večerjo ob 20. in prosti čas do ponovnega vstajanja ob 7 zjutraj. Kar se tiče same rokometne igre je potrebno poudariti, da se priprav ni udeležilo nekaj zelo pomembnih igralcev, zato je vprašanje, koliko imajo take priprave iz vidika uigravanja (kar naj bi bil eden izmed ciljev) sploh smisel. A smo se uigravali drugače. Kot omenjeno je bilo predvsem v zadnje-omenjenem delu "dneva" zelo pestro. Kartanje (skoraj vedno sem izgubil), gledanje derbija Milan:Inter (Milan je gladko izgubil), osvajanje kelnarce Blažke, poslušanje zgodbic (fizioterapevt Dario) in mnogo drugega.
Vrhunec je dogajanje doseglo zadnjo noč, ko sem, kot izkušen tabornik, napovedal napad na tabor in krajo zastave. Okoli 100 metrov od kmečkega turizma so namreč svoje šotore postavili prostovoljci gasilskega društva iz Trebnjega. Večina je bilo otrok in med kosilom (jedli so tam kot mi) so nas s strahom opazovali, ko smo se pogovarjali o taktikah za večer. Zastavo so tako vzeli dol iz droga in jo skrili v nek šotor, okoli 200 m2 tabor pa je do 1.00 zjutraj stražilo kar 10 starejših.
Prvi napad smo opravili v treh, sam sem se prebil za prvi šotor, kjer sem začel z ruvanjem klinov, a me je pri tretjem presenetila "luč v obraz". Hitro sem stekel v bližnjo reko a bilo je prepozno. S svojim hrupom sem zbudil celo dolino in ni bilo druge kot priznati poraz in nesti nazaj ukradeno. Pri njih sem cel moker spil ponujeno pivo in po tem ko sta se mi pridružila še dva soigralca, smo skupaj dolgih nosov odšli nazaj proti sobam. A tam so nas pričakali drugi trije in pripravili smo nov napad. Kljub vrhunsko pripravljeni taktiki smo bili neuspešni in tokrat nas je ob ognju končalo vseh 6. Polno smeha..... Preden smo šli spat smo s pasto namazali nekaj naših in se z vsaj delnim zadovoljstvom prepustili sanjam. Zjutraj pa rahel šok. Ostali smo brez tenisk. Gasilci so se nam maščevali in nam naredili klasično kontro, razlika je bila le, da ob 5. zjutraj nas ni nihče stražil.... v taboru smo se pogajali (trener je brezkompromisno zahteval, da teniske nemudoma dobimo) in na koncu morali za teniske odšteti 20 sladoledov (30 €).
Priprave so tako popolnoma uspele, koliko smo vredni pa bo pokazala sobota, ko se v Izoli igra turnir brez imena. Morda bo postal tradicionalni in ga bomo poimenovali po kdo ve komu. Legend v našem ribiškem mestu ne manjka.
Lp, l'unico della squadra con esperienza dall'estero
p.s. Na tamkajšnjem igrišču smo puščali tudi kri. Jaz tudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar