14.ljubljanski maraton z Gomijem

Pripravljeni...pozor....bum!
Kot že veste sem se minulo nedeljo udeležil ljubljanskega maratona. Štirinajstega po vrsti, zame pa prvega in najbrž ne zadnjega.
Pred maratonom nisem imel posebnih pričakovanj. Ko sem razmišljal na katero razdaljo se prijaviti, sem se odločil za 42 km predvsem zaradi tega, ker mi je ta razdalja predstavljala izziv. Toliko še nikdar nisem tekel, pravzaprav niti približno toliko. Morda sem do sedaj brez postanka pretekel največ kakših 15 km. (K)m gor ali dol. A sem se prenaglil. Dva tedna pred maratonom sem se preizkusil dvakrat v štirih dneh na 10 km, in razdaljo opravil brez večjih problemov. Predvsem kolena so dobro vzdržala, kondicija pa na taki razdalji pri meni ni bila nikoli vprašljiva. Toda mnogo ljudi mi je odsvetovalo tek na 42 km in po prebiranju raznih forumov in izjav znanih tekačev, kakšen napor je to, sem se tudi sam pričel razmišljati o tem, da morda le ne bom zmogel. Pika na i, ali pa i pod piko, je bilo dejstvo, da sem teden dni pred velikim dogodkom zbolel. Gripa, ne vem kakšne vrste, me je za nekaj dni položila v posteljo in mi onemogočila dodatne priprave na tek. Tako sem se dokončno odločil za 21 km, pa še te razdalje sem se počasi začel bati. Pravzaprav sem se bal mraza zaradi potencialne pljučnice, ki naj bi v takih primerih pretila še tako oblečenemu in pripravljenemu športniku z gripo.

Edino, kar sem res izpolnil je dieta pred maratonom, ki naj bi vsebovala veliko hrane, predvsem ogljikovih hidratov. Tako so pašta in rižota gledali skozi ušesa, prav tako energetske čokoladice, ki so zjutraj izginjale v mojih ustih.
Na štartu je bilo precej neznanih a tudi nekaj znanih oseb: tako sem mel drugim videl znanega nekdanjega rokometaša Andreja "muca" Kastelica, sodnika in predsednika ne vem katere protikorupcijske komisije Draga Kosa in še nekatere druge... na ogrevanju sem se dobil s svojim kolegom Kristjanom, ki naj bi tekel 42 km, a podobno kot jaz je bil tudi on skeptičen glede končnega izida. Ob tem naj povem, da sem si sam želel predvsem ostati zdrav po teku (imperativ), pričakovanja so bila pod 2 urami, cilj pa 1:40. Začel sem precej počasi in tako sva s Kristjanom ter njegovimi starši za prvih 5 km porabili pol ure. Tam sem se prvič ustavil za popiti nekaj slane vode (10 sek), pojesti par koščkov pomaranče (2 sek), opravil sem malo potrebo (1 min, res je teklo:)) in odtekel novim dogodivščinam naproti. Kristjana sem izgubil in ga lovil vse do osmega kilometra. Tam sem ga ujel in skupaj sva spet tekla naprej. 10 km sem pretekel v 54 minutah in glede na tempo, ki se mi je zdel bolj švoh sem si mislil, da sem dobro na poti. Kristjana sem po novi "pijači" takrat zapustil in odšel svoj tempo naprej. Toda na 14. km se je začela prava kriza. Od Drenikove ulice pa do Bratoševe ploščadi severno od severne ljubljanske obvoznice se je precej vleklo in pred vstopom na Dunajsko cesto (16. km) se mi je počasi začelo megliti pred očmi. Nisem gledal naprej (fatamorgane) ampak raje v tla, ter si v glavi prepeval pesmi, ki so čez celo pot pridno polnile ušesa skozi slušalke mojega iPoda (hvala ker si bil, majstore!!! Brez tebe bi bila huda. **mwa**). Najtežja odločitev je bila pri Bežigrajskem stadionu, 200 m od mojega doma. Bil sem na 18. km a vseeno v dilemi, ali zaviti domov na pivo, ali naprej proti parlamentu, kjer je bil tudi cilj. Reka zagretih tekačev me je peljala na drugo pot in potem je bilo vse lahko. Zadnji klanec pred Bavarskim dvorom sem "gonil ko majmun", ostala je še zaključna formalnost, ko sem prehitel celo nekaj tistih, ki sem jih na začetku Dunajske nemočno opazoval v hrbet in se čudil. V cilju me je pozdravil tudi župan Zoran Janković, ki pa mu nisem dal ponujene petke, za kar mi je zdaj kar malo žal. Hitro sem pojedel eno banano in popil nekaj vode, potem pa je sledilo raztegovanje, kjer so mišice dobesedno jokale od bolečin, srce in glava pa prepevali od veselja, ker je konec in ker mi je uspelo.

Čas 1:48:59 je zelo soliden čas in z malce več pameti, izkušnjami, treninga, ter malo manj bolezni, bi kaj lahko prišel v cilj 9 minut prej. Morda drugo leto. Poizkusil bom zagotovo. Vsaj danes tako mislim.

Lp, Gomi