December mi v zadnjih letih velikokrat pokaže kako rastem. Pravzaprav mi to kaže ravno od takrat, odkar v višino ne rastem več. Zato bi bilo bolje, da uporabim besedo odraščam, ali morda "se staram" (?!! ma kam smo prišli ?!?), glede na to, da sem že nekaj let uradno odrasel. Prav december in dogajanje v tem mesecu se danes namreč najbolj razlikuje od tistih pubertetniških let, ali še celo zgodnejših.
Danes npr. pomeni veseli december nam študentom kuhano vino na mrzlem, igranje kart ob kaminu ali pa morda sladke jedi. Kakor za koga no... :P
Pokanje petard je bilo v moji mladosti zelo popularno. Fantje od osem pa do petnajst, nekateri tudi do osemnajst let, smo komaj čakali začetek zadnjega meseca, ki ga je spremljal obvezen nakup takrat že prepovedanih pirotehničnih izdelkov. Takrat sva jih z mamo hodila kupovat še v Trst (Trgovina Piromania :) ), sicer pa si jih pri nas tako ali tako dobil na črnem trgu - pri prijateljih. Ne spomnim se točno, kakšni zakoni so bili takrat v veljavi, zagotovo pa so bili manj strogi od današnjih. Kljub temu se dobro spomnim, da smo imeli prepoved pokati brez prisotnosti staršev, predvsem zaradi pomanjkanja meril in resnosti, če se lahko tako izrazim.
Še bolje se spomnim, kako so nas (upravičeno) nadirali lastniki psov, da naj tega ne počnemo, saj se psi petard bojijo. In res se jih. Sam sem imel takrat nemško dogo, ki se ni bala ničesar razen morja in petard. Zato sem to razumel, a skušnjava je bila prevelika. S prijatelji smo se v 90% primerih poslužili vinograda čez cesto in v njem odkrivali nove tehnike pokanja, preučevali moč različnih izdelkov. Blaž, Jernej, Sandi in Rok (pa še kdo včasih). Eksperimentirali smo v zemlji, na asfaltu, v tunelu, v plastičnih in steklenih flaškah ter pločevinkah, med vejami, nemalokrat pa tudi pod obuvalom in celo v ustih. Budale a? Pa saj nismo bili edini. To je delala cela Izola in kolikor vem je bilo v Kopru enako. Pa v Novih jaršah najbrž tudi.
Bili so tudi dnevi, ko so policaji želeli ustaviti to početje. A nas niso mogli dobiti. Bili smo namreč na taki točki, da smo jih na približno 500 metrov videli, če prihajajo. Od takrat naprej je sledil rutiniran umik po skrivnih potkah in ob njihovem odhodu (VEDNO praznih rok), smo z delom nadaljevali. Čudi me, zakaj kdaj niso prišli v civilu. Takrat namreč niti nisem vedel da to obstaja. Cele popoldneve se je dogajalo, potegnili smo celo v mrak, ko se ni že nič več vidlo, ko je vžigalic zmanjkalo in smo se zato poslužili t.i. rafalov. 20 petard naenkrat, joooj, kako je bilo lepo. Trrrrbumbumpamfpumbam......zbum še zadnja! Kako smo uživali, medtem ko so se mačke poskrile v jaške od kanalizacij in medtem ko so psi lajali. Ampak mi nismo razumeli, da ne počnemo nič koristnega. Ker ko je počlo je bil uspeh. Vse smo naredili za to, da bo na koncu počilo. In pok je bil znak, da smo vse naredili prav, da smo vrvice dobro zvezali in da nismo uničili "kapice". Ker pa eden ni nobeden smo probali znova, in znova je uspelo. Ob prvem neuspehu pa jovo na novo. Ne mora prijatelj pokat, jaz pa metat neuspelih petard stran. Saj niso šle stran. Smodnik smo pobrali ven, in ga posebej zakurili. Kakšen dosežek! Spametovalo nas ni niti dejstvo, da je vsake tolko kakšen kolega iz dela Izole imenovanem Livade (mi smo bili v Jagodju) končal v bolnici. A smo se izgovarjali z: "Kaj pa dela bombe, če ne zna?"
Raudi, Fieste, Fiestoni, Mefisto, Čičole, Pasje bombice, Gufiči, Mege. Vse smo metali, razen Kober. Teh nam domači niso dovolili, vsaj meni ne. Nič zato, saj je že ob gledanju bilo dovolj zanimivo.
Zakoni so se v zadnjih letih spremenili in postajajo vse strožji, kar se mi zdi tudi prav. Ob spremembi generacij pokov ni več veliko slišati. Sploh v Jagodju ne, iz Livad pa se vsake toliko zasliši kakšen BUM! Nič več torej mladini ne pomeni kvaliteta, temveč kvantiteta (govorim o velikosti petard seveda). Z bombami namreč nimaš kaj eksperimentirat, boljše da jo odvržeš, preden si kaj narediš. Morda pa najstniki danes pametneje preživljajo čas. Ja itak, dream on.
Danes že dolgo ne pokam več petard. Sploh ne vem. kako bi mi sedaj šlo :). Verjetno bi jih kot nekakšen luzer odvrgel, še preden bi se prižgale. Kljub temu proti pokanju petard nimam čisto nič, če se to dogaja med novoletnimi prazniki. Pomembno pa je, da imajo ljudje pri tem neka merila in dovolj resnosti. Sicer se zabava lahko sprevrže v kaj drugega. Zdaj pa brž pokat, dovolj računalnika!
Gomi
p.s. Nekako sem se v zadnjih letih specializiral za rakete... ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar