Če bi vi vedli, koliko sem gotov, ne bi mogli verjet. Nič od mene.
V bistvu se že slab mesec poizkušam učit farmakologijo. Poizkušam, ker mi nikakor ne gre in imam glavo nekje drugje. Za vikend sem ostal v Ljubljani (preverjeno bolje za pred izpitom), a vseeno ni nekega efekta. Žal sem v takem obdobju, ko stvari niso ravno prijetne...vsaj zame ne, vsaj tako se mi zdi. Človek obrača, Bog obrne. Pa ne bom razglabljal, eni tako ali tako veste več kot jaz, drugih pa verjetno niti ne zanima.
Omenjen izpit bom verjetno padel. Sem se sprijaznil. Če po ne vem kakšnem naključju naredim, bo to prvovrstno presenečenje. Razen če bo šestka. To bo samo pika na i "prelepi jeseni". Upal sem, da se mi bo na izpit kljub vsemu uspelo pripraviti, a mi ne bo. Pripravljen nisem in ne bom, to je dejstvo. Nobena tragedija. Po vsem kar se mi je dogajalo in kar se mi še dogaja niti ne morem biti. Sicer pa - saj grem pisati šele prvič. Sem pa nanj drugič prijavljen. Prvič nisem vedel, da sem na "farmo" prijavljen (ni se ql prijavljati par mesecev vnaprej) in se zato nisem odjavil. Na izpit tako ali tako nisem imel namena it, žal pa je rok štel in izpita nisem opravil.
Mogoče bo v veselem decembru kaj bolje. Potreboval bom nekaj, kar me bo pognalo naprej ali pa v zrak. Trenutno sem prazen in brez idej. Podobno kot pri objavi za absolventski izlet. V bistvu nisem imel namena pisat kaj dosti. Sem hotel samo objaviti eno pesmico, ampak ker sem že v letošnji 99. objavi ostal brez besed, si stota tega vseeno ne zasluži.
Pa še misel tedna pred nočjo na snežno nedeljo:
Imejte se radi. Sebe in druge. Najprej sebe, potem druge. Ker če sebe nimate, kako boste potem imeli radi druge?
LP, Gomi
