Sto ljudi - sto čudi ali kako je Marin Medak preveslal obalo Južne Koreje?

Ko sem bil majhen, sem bil nadpovprečen. Sedaj se skrivam v zlati sredini. Vam ni tuje, kajne?

15, 20 let nazaj, sem se v prihodnosti videval v različnih vlogah. Enkrat sem želel biti vojak, potem sem bil navdušen nad policisti, naslednjič nad piloti letala. Užival sem ob misli, da bi bil profesionalni rokometaš in še kaj bi se našlo. Kljub vsemu sem, odkar pomnim, nekako realno gledal na vse skupaj in sproti vedno bolj dojemal in verjel, da mi "nič od omenjenega ne bo uspelo".

Čeprav sem še danes velikorat naiven, otroški, neiznajdljiv in nerazgledan (za vse sem seveda mnenja, da sem še večkrat vse prej kot to :P) in čeprav ne razumem prav vsega, kar se dogaja okoli mene, se mi zdi, da sem svet začel dojemat tam pri štirih letih. Do tam mi sežejo tudi zadnji spomini. Dlje v preteklosti ne vidim ničesar razen teme. Torej se najbrž ne spomnim ničesar od prej. 4.rojstnega dneva pač. Za zanimivost naj povem, da sem se enkrat takrat naučil tudi brat, šlo mi je za naprej, za nazaj, lahko sem bral celo narobe obrnjen časopis. Majhen in nadpovprečen torej. No in s tem, ko sem začel dojemat svet, sem začel dojemat tudi, da bom moral kmalu v šolo. Verjetno sem se pri starših pozanimal kaj bo potem. No in ker bom verjetno priden kot tata, bom šel na neko srednjo šolo. In kaj bo potem? Potem bom najbrž priden kot mama in bom šel nekaj študirat. Faks. Waw. In potem človek ugotovi, da je faks neka zadeva, kamor ne hodijo vojaki. Tudi policijska akademija je bilo bolj kot ne nekaj iz filma. Pa tudi s profesionalnim športom je fakulteta težko združljiva. To sem ugotovil, ko sem že v 5.razredu osnovne šole z veseljem zaprosil za status perspektivnega športnika (pustimo dejstvo, da sem bil takrat še vedno dokaj majhen -> nadpovprečen) in ga tudi s pridom izkoriščal. Ampak tako so delali vsi meni podobni in zakaj ne bi vzel ponujenega? V tistem času sem ugotovil tudi, da slabo vidim, tako da je za vselej odpadel tudi pilot letala, ki mora biti baje oh in sploh nared za let in ne sme imeti nikakršnih zdravstvenih težav. Dobro, potem sem se vpisal na gimnazijo. Sicer mi je šolska psihologinja svetovala, da naj ne hodim tja, ker po gimnaziji nimamo poklica (kasneje sem izvedel, da se nisem izkazal na inteligenčnih testih, zaradi česar nisem nikoli prejemal Zoisove štipendije...najbrž se je ustrašila, da bo gimnazija zame pretežka....mahh-> kažejo se prve stopničke navzdol proti zlati sredini).

Sošolca Marina Medaka sem spoznal na gimnaziji. Edino kar sva imela skupnega je bila dioptrija. Za ostalo bi lahko rekel, da naju ni ravno povezovalo. Vsaj sprva ne. No, potem ugotoviš, da tudi če nimaš "nič skupnega", se s človekom lahko ujameš... midva sva se našla predvsem v za(je)bavanju drugih. Ampak iskreno in nič hinavsko in zahrbtno. Potem sva ugotovila, da igra šah z mojim dedkom. In da ga zanima naravoslovje. In da se poznata najini mami. Dobro, v 2.letniku sva bila že dobra prijatelja. Ampak že takrat sem videl koliko je ura. On ostali druščini ni bil povsem enak, vedno je želel in odkrival tisto nekaj več, kar sem jaz gledal z odprtimi usti. Res je sicer, da sem sam takrat še vedno izkoriščal status perspektivnega športnika na državni ravni, medtem ko se je on s šahom lahko pohvalil zgolj s kakšno zmago v Piranu in okolici. Ampak je bil frajer.

Na faksu se je to še bolj izrazilo. Jaz sem se odločil za bolj medicinske vode, medtem ko je "Medo" neobremenjeno vpisal elektrotehniko s hudimi vizijami za naprej. "Zanima me Kibernetika v medicini" je dejal takrat. Pa ne morem verjet! Kot da bi govoril kitajsko. Rahli čudak. Ampak je bil frajer. On bo šel to, pa "ko šljivi vse".

Jaz sem pristal na farmaciji. Danes dokaj rekreativno treniram rokomet. Uživam v igri in upam, da se ne bom poškodoval. Smešno. Statusa športnika (vedno manj perspektivnega) na žalost ( ;) ) nimam več. Ampak ga tudi ne rabim. So šli cajti... Predmete študiram počasi ampak zanesljivo, vmes pa poizkušam izkoriščat kar prinaša življenje, vsake toliko kaj popijem od veselja, vsake tolko kaj od žalosti, večjih izzivov v katerih bi užival pa (še) ne iščem. Morda bo treba kmalu začet, a trenutno se na tem področju nimam za precej aktivnega. Previdno opazujem in se učim.


In potem se je Medak po uspešno opravljenih vseh izpitih in mnogih vmesnih avanturah, ki jih ne mislim naštevat (od Galapagosa, Mongolije in Jadrana-poti si zamislite sami) odločil, da za uvod v absolventski staž v morskem kajaku v triindvajsetih dneh prevesla obalo Južne Koreje. Pozimi, v temperaturah okoli ničle. Z dvema letoma izkušenj, pa še to zgolj po relativno mirnem in s podatki polnem Jadranskem morju in Ljubljanici. Koreja? Ja! "Pa ko šljivi vse". IN USPELO MU JE!!! Pravi, da lažje od pričakovanega.
In potem človek pomisli na Šterka, Humarja, Zaplotnika, Robiča in še koga, ki jih je v svojem ekstremizmu prej ali slej pobralo. On z optimizmom pravi, da se njemu to ne more zgodit oz. bolj pravilno, da verjame, da se mu ne bo. Da gre samo za več zaporednih poldnevnih izletov na morje. Zdaj celo napoveduje še večjo, še bolj neverjetno odpravo. Me zanima kaj pripravlja, ampak kolikor ga poznam, sedaj tudi jaz verjamem, da se mu ne bo nič pretirano ponesrečilo in da je sposoben marsičesa. Ker je frajer. In verjamem, da bo pravi čas tudi nehal. Ker njega zanima kibernetika v medicini. Vsaj tako je dejal.

Legenda stručko, legenda! Ne vem kaj si bil, ko si bil majhen. Ampak vem kaj si sedaj!

Filmček iz gimnazijskih časov. Glasovi so zaigrani.


LP, Gomi