15 minut časa....

Imam 15 minut časa. Ne več, ne manj. No, mogoče jih imam 20. Mogoče pa samo 10.  Zato tudi hitim pisat. Da ne bi česa pozabil, čeprav sem prepričan, da bom.

Skozi neke negacije afermacij. To ne bo dober blog. Poleg vse nesigurnosti s časom me povrh vsega še tišči lulat, kava z mlekom ob meni pa bo mogoče poskrbela še za kaj bolj konkretnega.

Pa bom spet omenil kavo. Zato, ker je nisem pil od sobote. In se mi kljub dovolj dolgem spanju (po vseh fizioloških standardih) spi vsak dan bolj. Spet se toksične doze iz Ljubljane kažejo v takšni meri, da sedaj ne zdržim brez. Počasi se bom probal odvaditi (kot vsako poletje), danes pa si zaspanega razpoloženja ne smem privoščiti, kajti na večerjo vabim eno dekle, ki mi je do sedaj v vseh letih faksa na faksu pomagala v res veliki (ampak reeees veliiiiki) meri in brez katere bi morda še vedno taval nekje sredi drugega, (ajde tretjega :P) letnika. Dobro te večerje je to, da bom lahko tudi jaz ful dobro jedel. Kul!

Vikend je bil izjemen. Pri sebi sem gostil nekaj kolegov farmacevtov, s katerimi smo se imeli res dobro. V prekratkih treh dneh sem jim poizkušal obrazložiti, zakaj je obala boljša od celinske Slovenije. Sicer tega priznanja nisem dobil, ampak čutim, da so bili zadovoljni. Z ostalimi kolegi (bilo nas je skupaj 39), smo v soboto najeli barko Zlatoperko in za 6 ur postali kralji slovenskega morja. O podrobnostih ne bi, morda pa še ta teden pride kakšna slika/filmček na blog (če bo Miha ali kdorkoli drugi poslal). Da Bog da!

Naslednja stvar, ki bi jo rad delil z javnostjo je današnji nakup v izolskem marketu, ko sem prvič preizkusil blagajno brez trgovke. Enostavno sam si računaš, plačaš kolikor si si pač naračunal (ne, ničesar nisem ukradel), pa še konkretno vrečko dobiš zastonj (morda sem pa to ukradel??), kar v zadnjih mesecih ni ravno praksa. Pravzaprav ne vem, če obstaja sploh še kakšen market, kjer dobiš tako veliko vrečko zastonj. Vrhunsko!

In še zadnja stvar:
Zadnjič opazujem črmlja. Ni bilo prvič. Počel je isto kot ose, muhe, komarji, čebele in ostali "razbijači chill-out vzdušja". Zabijal se je v šipo. Misleč, da bo šel ven. Ali kaj? Pa ne razumem. A ko se zabije prvič, mu ni jasno, da se bo drugič prav tako? Osel gre samo enkrat na led. Čmrlji in ostali razbijači chill-out vzdušja pa grejo velikokrat. Ne ravno na led, ampak saj razumete....tako se reče. Zabijajo se v šipo in jim ni nič jasno. Pa ne rečem, če bi vsaj imel izredno čiste šipe, potem bi še razumel. Tudi ljudje smo se že zabili vanje. Ampak moje niso take. Zato jih enostavno ne razumem. Nenazadnje...evolucija bi tudi v tem primeru morala naredit svoje. Pametni so tako, da nas pičijo, ne da bi jih mi videli, slišali, ali čutili. Praktično se 1:1 ne moremo ubraniti, če oni tako hočejo. Torej so v bistvu bolj pametni od nas. Neumni pa tako, da ne morejo iz sobe, čeprav imajo dva kvadratna metra odprta. Kako glupi smo potem šele ljudje? Tudi mi se velikokrat zabijamo proti nekemu cilju, in čeprav se velikokrat odbijemo kot že omenjeni razbijači, ne prenehamo. Čeprav nam je pogosto celo jasno, da nam ne bo uspelo. Ampak dobro, važno, da se ne zabijamo v šipo. Dokler je ne očistimo, do te mere, da že nismo več prepričani, ali je res tam....



Lp, Gomi