Svet je v (maksimalnem) ramengu

Objava, ki jo pišem, je dobivala podobo v mojih mislih že več tednov. Morda tudi mesecev. No, prepričan sem, da vsaj mesec. Kar tudi je več tednov. Skratka gibamo se med mesecem in več kot enim mesecem.

Po dolgem času bom spet kritiziral. Oz. realneje (tako se najbrž v slovenskem jeziku sploh ne reče) povedano bom pokomentiral obnašanje določenih ljudi. Kritik dandanes tako nihče ne jemlje več dovolj resno.

Ljudje, taki kot smo danes, smo si med seboj zelo različni. To razumem. "Sto ljudi - sto čudi" je bil vedno dobrodošel pregovor. S katerim sem se tudi vedno strinjal. Podoben njemu je "sto žena, dvesto sisa", ampak to je že tema za drugo zgodbo. Torej natančno gledano sploh ni tako podoben.

Med temi ljudi-čudi, ki sem jih omenil, je veliko takih, ki jih podpiram. Ne zaradi tega, ker bi se strinjal z njimi, ampak zaradi tega, ker imajo svoje mišljenje, za njim stojijo in morebitne misli in mnenja tudi argumentirajo. Super, so določenega mnenja. Čeprav se ne strinjam z njimi, vsa jim čast, da razmišljajo s svojo glavo in imajo kaj za povedati. Morda me tudi kaj naučijo, morda me samo opozorijo, da obstaja nekdo (ali dosti takih), ki se z menoj ne strinja.

Problem (zame) nastane, ko so tukaj ljudje, ki jih ne morem sprejeti. Niti ne toliko njih, ker jih ne poznam, kot njihovega obnašanja. Ne samo, da ga ne morem razumeti, podpirati in tako dalje (da ne napišem itd., ker bi bilo premalo razumljivo), temveč ga resnično ne morem sprejeti. Takih ljudi ne maram, v moji družbi so nezaželjeni in če bi imel legalno in moralno pravico bi morda tudi fizično znesel nad njimi. Ne vem če bi se, glede na to, kako se danes obnašam pri "težjih nasprotovanjih" težko sodim. Na srečo (ali pa na žalost....tukaj sem razmišljal, katero izmed obeh možnosti bi dal v oklepaj) te pravice nimam, zaradi česar lahko v večini (ali pa vedno....spet razmišljal, kaj bi dal v oklepaj) zgolj spremljam, kako ti opravljajo svoje šege in navade.

In tako so tukaj primeri:

prvi primer:
-  gospod pride v lekarno in hoče določeno stvar (da ne rečem določene stvari, ker bi vse skupaj preveč zakompliciral). Ko gospodu farmacevt pojasni, da zadeve ne more izpeljati, začne težit. V svojem jeziku. Ki ni slovenski (ponavadi srbo-hrvaški). Ko kljub teženju ne dobi svojega začne preklinjati. Spet ne v slovenskem jeziku, čeprav je potrebno priznati, da so določene besede pri nas že ponarodele. Vsaj smatramo jih lahko za take, glede na to, da jih vsi razumemo že od zgodnjih let. Ko vidi, da kljub preklinjanju ne bo šel nič boljše skozi, začne kleti čez zdravstvo, zdravnike, lekarno...strže svojo dokumentacijo, osebje nekam pošlje in odide. Olajšan?
DOBRO SINKO (RES, DA IMAŠ 20 LET VEČ KOT JAZ...)... AMPAK KAJ TI NI JASNO? Oni so tam zaradi tebe.  Želeli bi ti pomagat. Veselilo bi jih, če ne bi imel problemov (ti...pa tudi oni). Osebno sem najbolj srečen, če bi ti lahko pomagal. Ko ti ne morem sem slabe volje. Zakaj prideš nekam pokvarit dan še drugim, če ga imaš pokvarjenega že ti?

Zakaj se ne bi potrudili (recimo z nasmehom) drugim polepšat dneva. Razmišljam: "Če imam svoje probleme jih ne delim z drugimi (razen z bližnjimi!), če pa jih delim, se že vnaprej opravičim za morebitne posledice.... in ko vidim, da sem naredil nekaj narobe, se opravičim. Ni mi vseeno. Ne želim deliti svojega dobrega in slabega z drugimi. Če sem presrečen ne govorim drugim, kako mi je, ker se bojim, da se bodo počutili slabo. Da si bodo mislili, kako je njim privarčevano z dobrim in meni s slabim. Tega nočem. Prav tako nočem, da si mislijo, da mi je slabo. Ker mi ni. Kaj šele, da bi skrbeli zame! Naj si mislijo svoje in uživajo/trpijo v svojih občutkih, ne glede na to, kako je meni."
Gospod pa pride k tistim, ki naj bi mu pomagali, in jim sesuje cel dan. Zato ker njemu nekaj ni prav! Ne zna se normalno zmenit. Zakaj so ljudje taki?! Niso drugi krivi za tvoje probleme, v večini si si kriv sam! Če pa tudi sam nisi, potem pa imaš smolo.


Drugi primer:
 Danes sem bil na pustovanju. Študentskem pustovanju... študentje smo taka populacija...čudna, dejmo reč. Polni trikov, umazanih in čistih, lepih in grdih.... skratka smo posebni. Danes, tam v Rožni dolini, je bila prava fešta. Dobra glasba, dobra družba, konec koncev dobre cene. Vse na mestu. Ampak na koncu me kljub mojim skoraj stotim kg (jap, danes sem se stehtal) zmotijo ljudje, ki se prerivajo, plešejo brez občutka in mislijo, da so najhujše "bok i batine" daleč naokoli. Predvsem pa se ne ozirajo na druge in mislijo, da so sami. Podelil sem ničkoliko komolčnih udarcev nazaj, ampak žal se je pijača iz mojega kozarca v večji meri že polila meni med rokave, njim za vrat in popolnoma nedolžnim sosedom po telesu. Brezveze...!
PA KAJ NE MOREŠ DAT MALO MIRU? Ne moreš uživat in delit dobre fešte z vsemi ostalimi? Jo moraš pokvarit? MORAŠ BIT DOSADAN IN DRUGIM PRIKAZOVAT, KAKO SI OMEJEN. KONEC KONCEV, PAPARAZZO HODI OKOLI S FOTOAPARATOM IN TE SLIKA. LEJ SE KAŠEN SI! Človek, nisi sam, in samo srečo imaš, da so normalni študenti skulirani, da ti ne izmaličijo nosu pred vsemi... Ker v normalni ghetto (normalni ghetto, ne normalni) družbi bi to počel točno pet minut, potem pa bi gledal zvezde!

Tretji primer;
Ta primer bo krajši po času dogajanja a daljši po opisu (je še najbolj svež).
Pridem v Slast ob zgodnji jutranji uri. Lačen, z namenom obedovanja. S kolegom nič hudega sluteča priletiva noter, z namenom naročanja (in kasneje obedovanja). Nakar od zadaj slišim nekoga reči "alo alo, vidva, tukaj je vrsta". Najprej se mi je zmračilo pred očmi, ko sem slišal pristop, s katerim se naju je nekdo zadaj lotil. Vse lepo in prav. Poveš: glej ta dva, ne vidita vrste. Skratka poveš tako, da normalen človek razume, da te pogleda, da se ti nasmeje, da pride za tabo, in da medtem ko čakaš na tisti preslan burek še kakšno rečeš. Potem sem se obrnil in se mi je zmračilo še drugič pred očmi. Vidim tipa (meni grdega kot hudič, mimogrede (lepota je subjektivna stvar)), ki me gleda, s sombrerotom na glavi (kao maškara, čeprav je bil sombrero še najbolj normalna stvar na njem. Po mojem).
"Kaj ti hočeš?"
"Pridita nazaj, da ne bosta nekam poletela!"
In sem slišal tisti siten ljubljansko-gorenjski naglas.....No, v tistem sem  mu izrekel vse, kar sem imel na ustih in na voljo. Seveda sem med drugim uporabil besede "pa ne morem verjet", "ti si gotov" in "malo si se opustio a?!". Nič mu nu bilo jasno. S kolegom v roku par sekund vljudno stopil za njim v vrsto. Ko je še nekaj težil, češ, da sem zagotovo prvič zunaj in prvič izven civilizacije sem mu resnega obraza rekel naj bo tiho in hvala Bogu se je umiril. Prav tako njegov nOOb Microsoft kolega. Dobro za njiju in naju, ker res ni dosti manjkalo...

Človek se vpraša....zakaj morajo biti ljudje taki? Zakaj morajo bit sitni, tečni? Sva bila s kolegom vredna takega napada? Sva si zaslužila tak nastop? Je res tako čudno, če se pol kdo stepe? Je res čudno, da imamo probleme z bližnjimi? Zakaj moramo biti vedno najpametnejši, najmočnejši in najlepši, če smo v resnici daleč, ampak res petarde daleč od tega? Vključno z mano. Čeprav verjamem, da sem se v kočljivih trenutkih največkrat znal kontrolirati (brzdati) ter ravnati v skladu z (če ne drugo) tabornišikim in športnimi zakoni. In s tem preprečil marsikatero frko.

Zakaj, res, zakaj?
Določene stvari bi bilo treba kaznovati. Moralno in legalno. Določene stvari danes niso za nikamor. Jaz gledam in se čudim. Svet marsikje napreduje, ampak kar se obnašanja in predvsem ODNOSA tiče, nazaduje. Brutalno.

To sem moral napisat. Mnogi se ne bodo strinjali z mano ampak poudarjam:
"Ljudje....ne delajte škode drugim, ker jo s tem delate tudi sebi. In obratno. Prej ali slej, boste svojo nepremišljenost drago plačali."

Ta blog ni šala. Tudi vi, spoštovani bralci (in bralke, čeprav se vas to manj tiče, priznajmo si)....Razmislite pri sebi in se malce umirite. Preslabo se nam piše, da bi vsak počel kar hoče.




Lp, Gomi