Zakaj....?

...Ko mi nekdo mejno izsili prednost, ne da po gasu (pritisne na plin), ampak mi z nespremenjeno hitrostjo dviguje pritisk?

...Radio 1 drka pamet z vedno isto glasbo in komentatorji z visokim tenorjem?

...ko se nekaj zmeniš ne velja in ob tem tisti, ki ne drži besede nima niti slabe vesti?

...vsi moderni pevci med petjem jočejo, ampak dobesedno jočejo?

...se pacienti, ko gredo k zdravniku ne oblečejo vsaj primerno?

...ostanejo artikli v avtomatu zataknjeni za spiralo in ne padejo dol?

...mlade punce kadijo toliko več od moških?

...šov Gostilna išče šefa laže pri rezultatih glasovanja?

...bi to zgoraj sploh naslavljali kot šov?

...je treba po socialnih omrežjih kazat slike "kako nam je lepo"?

Ke tristezza ow!

Malo sem pojamral in pokritiziral ajde ;)

Zakaj pa ne?
Tako pač je. Pustimo. Dejmo se raje ukvarjat več s sabo, kje se lahko mi izboljšamo!

Lp, Gomi

Ceste in jaz, jaz in ceste, ceste pocestnice in vozniki na njih.

To mam po očetu. Voznike, ki to niso, je v svojih najpotentnejših letih težko "prenašal".
Kar pa je treba dodati je to, da se je "tata" precej umiril. Skuliral. Opustil. Ni več tiste agresivnosti najboljših let. Ne poizkuša ("sprobava") več, v kolikšnem času gre od 0-100 km/h, ne dela "giro americano" po snegu in ne posega v tehnične lastnosti avtomobila. Včasih je, če mu kaj ni bilo po godu pri ostalih voznikih na glas ...., danes pa velikokrat raje zamrmra kitico, da ne veš, če je namenjena tebi kot sopotniku, njemu samemu ali se je res zgodilo kaj na cesti. Mogoče se samo stara...

Dovolj o njem. Glede stanja, ko sem sopotnik in dogajanja okoli lahko rečem, da navadno vidim vse. Tudi tistega, kar ne bi bilo treba, celo tistega kar ne bi smel. Pregled nad igro pač. Tisti level, ko sam narediš toliko kilometrov, da vsako vožnjo s kom drugim (kaj šele s katero drugo ;) ) na sopotniškem sedežu občutiš kot grožnjo. Kot nevarnost za svoje preživetje. Kot da bi skoraj preobrnil igrico, samo še najhujšo pošast moraš ubiti. Postal sem presneto občutljiv na vsak manever (manovro po naše) voznika, ki me pelje. Če ne zabremza v trenutku, ko bi jaz, če ne menja v trenutku, ko bi jaz, če ne spelje tako kot bi jaz....tudi če ima na Radio1 me že ziritira. Izjema, ki potrjuje pravilo so seveda prevozi v nočno-jutranjih urah, ko sem preveč lačen, da bi lahko natančno spremljal vožnjo. Ali pa me preveč pečejo oči od mehkih leč, skozi katere gledam že več kot 16 ur, kolikor naj bi dovoljevale specifikacije, pridobljene po standardnih operativnih postopkih dokazovanja kakovosti. 

Dovolj o tistih, ki me peljejo. Na cesti nisi sam! To je tisto osnovno vodilo (saj se tako reče, kaj ne?), ki bi moralo voditi vse voznike. Se pravi/kar pomeni: Jasno je, da ne smeš ovirati prometa. Da ne smeš spravljati v nevarnost sebe in drugih. Da ne smeš uničevati cestno-prometni infrastrukturi. Da moraš v prometu pomagati ob morebitnih nevšečnostih, ki se pripetijo drugim. In še bi lahko našteval. Pa se bom ustavil, saj je ravno glasba iz enega dance-sranja prešla v umirjeno melodijo Mark Knopflerja (Irish boy, tista z Vala 202). Ravno prav za novi odstavek.

Moji "vsakdanji opravki" od mene terjajo obilico prekrškov. Tudi takšnih, s katerimi prekršim osnovno vodilo. Predvsem se mi mudi. Če bi lahko zamujal, bi lahko vozil bolj pravilno. Največkrat je urnik takšen, da v naglici vede ali nevede prekoračim največjo dovoljeno hitrost, lovim zadnje sekunde prehoda iz rumene in rdečo. Kaj bi še lahko izpostavil? Aha, pisanje SMS-sporočil med vožnjo. Ta je po mojem najhujši, ker če imam pri prvih občutek, da imam vse pod kontrolo, je pri tem drugem to nesmiselno trditi.
Seveda v avtu kdaj pa kdaj tudi odpiram vodo, ki jo trenutek za tem spijem. Če pade cuker (znižanje koncentracije glukoze v krvi) je tudi bolj varno kaj pojesti kot se prepustiti toku in upati na varen zaključek vožnje. Zgodi se, da moram na avtocesti opraviti pomemben klic. Tako pomemben, da zgrešim izvoz, čeprav točno vem, kam sem namenjen. Prav gotovo sem še kaj pozabil. Frekvenca vsega naštetega vseeno ni tako kritična, da bi bil pretirano kaznovan. Avto sem enkrat pri pri zelo počasni hitrosti kar solidno podrsal, dobil sem eno kazen za prekoračeno hitrost (40€) in eno za napačno parkiranje (40€). Torej za zdaj vse OK, predvsem je pomembno, da sem zdrav.  Preden zaključim o mojem stilu vožnje moram povedati, da v bistvu upam, da sem v resnici in teoriji boljši in bolj varen voznik. Problem je, da sploh ne vem več, kašen voznik sem, ko se mi ne mudi na minuto natančno. Relacije < 20 km mi tega žal ne povedo.
Dovolj tudi o tem kako vozim.

Glavni razlog, zakaj so ceste pocestnice, in zakaj sem kdaj slabe volje, kljub temu, da je vse OK so določene pocestniške situacije, ki mi niso po Godu. To so:
- ko mi nekdo izsili prednost (razumem, mudi se mu še bolj kot meni, tudi jaz to kdaj nardim), potem pa ne da po gasu temveč zacinca (zakinka?) in me prisili, da zabremzam.
- ko na križišču avto pred mano zavija desno in ker vidi, da na desni prehod prečkajo peščci cinca...cinca...in bremza...in jih čaka tako, malo naguznjen še na pasu za naprej "pa dej vozi do prehoda pa tam počakaj!"
- ko se kdo ne umakne in ne umakne iz prehitevalnega pasa..."seveda ne smem blendat, da ne bi bil nesramen".

- ko nekdo v avtu nima prižganih zadnjih luči. "Briga me, če niso obvezne, senzorji tudi niso še tako razviti, da vedo kakšna je vidljivost."
- ko nekdo najprej zavira, šele potem da smernik (ga sploh ne da), da nekam zavija. "Obratno gre, bemti sunce!" 
- ko se nekdo tako postavi, da omeji normalen prehod za ostale, kljub temu,"da bi lahko šel mimo tovornjak"
- ko mi nekdo uletava pettisočpetsto km/h za ritjo in blenda na 300 metrov. "Te vidim majstore, vidim tudi, da maš aston martina, evo, že grem desno."
- ko se komu mudi in prehiteva v škarje. "A dobro, tudi jaz bom ženo verjetno enkrat peljal v porodnišnico."
- ko nekdo naredi vse, da ne ulovi zelene luči, ko sem jaz za njim. Cinca, cinca, cinca in evo ti rdečo.
- ko tovornjak brez smernika prečka črto svojega pasu medtem ko sem sam v neposredni bližini (takoimenovani manever čiščenja aorte)
.
.
.
- in kej kar tudi sam kdaj pa kdaj nardim.


Ampak dobro. Tudi jaz bom nekoč bolj zrel in bom te stvari spregledal oz. se jih bom navadil oz. me ne bodo več motile oz. se mi ne bo mudilo. 
P.S. Sem pozabil še cel kup stvari, ki se jih zdej ne spomnim, tako da najbrž ob priložnosti še dopolnim. Zdaj pa spat, jutri me spet čaka vključevanje na prepolno Topniško...

Lp, Gomi

Marčevsko razmišljanje

En lep spomladanski pozdrav vsem.

Ravnokar sem se vrnil z morja. Ljubljančani bi svoje sokrajane razumeli, da so se iz Obale vrnili domov.  Jaz sem se sicer tudi vrnil domov, ampak ne iz Obale, temveč dobesedno z morja. Lovil sem ribe. Končni izplen ni bil nič kaj vzpodbuden za menzaške rutine med vikendom, na koncu pa smo enajst ulovljenih molov dali kar moji noni (redki bi v ljubljanskem mestnem jedru rekli oma) v zameno za regrat in motovilec.

Zadnjič sem kolegu Marku razlagal, da ni lahko biti absolvent z vsemi narejenimi izpiti. Po eni strani nimaš za delat nič, po drugi pa ti nikoli ni dolgčas in si od vsega dela kar malo utrujen. Tu si vse stvari kontrirajo, ampak res se počutim čudno.

Vsak dan vstajam okoli sedme ure in se še ves "nikakav" odpravim na postajo, kjer velikokrat kar miže čakam avtobus. Kako paše... Dnevi se daljšajo in nemalo ljudi, ima takrat na obrazu že sončna očala. Jaz sem svoja vseskozi imel na faksu v omarici, ne vem točno zakaj. Torej...vem zakaj sem jih imel tam, ker vem, kdaj sem jih tja nesel. Ne vem pa, zakaj sem jih takrat tja nesel in predvsem zakaj jih nisem kdaj prej vzel domov. Vedno sem se spomnil prepozno. In to moje pomanjkanje koncentracije sem v takih jutrajnih trenutkih preklinjal.
Ampak si ne zamerim. Ker vem, da po končanem delu na faksu urnih nog letim na kosilo. Ponavadi delam od 7.30 do 13.30 in šest ur trdega dela se že precej pozna. Na očala takrat pomislijo samo redki geniji, kar pa seveda nisem.

No in potem pridem domov in se utrujen kot cunja zleknem na kavč in gledam TV dokler ne grem spat. Tako nekako zgleda moj dan. Vmes pa včasih naredim še kaj "teoretičnega-torej na računalnik" za diplomo. Že tako zaostajam in si premalo pišem o tem kar delam, zaradi česa me je kar malce strah. Mesec dela (to naj bi bila tretjina) je za mano pa praktično nimam dosti pojma o tem, kaj in koliko sem točno naredil. In to seveda ni dobro. Še huje, slabo je!

Je pa OK vsaj to, da se je začela pomlad. Sonce sije še itak od zime (na obali ni padalo že skoraj en mesec..), tako da upajmo, da bo april naredil svoje in da bo trava zrasla tako kot mora. Prejšnji vikend sem sicer otvoril sezono košnje in 2 uri kosil okoli hiše. Ampak ni bilo to to. Manjkal je tisti vonj po sveže pokošeni travi, po pomladi, po....Pa sej pravim. Naslednjič bo najbrž boljše.In ko si bom pospravil sobo, bo še boljše.
Stari, kot da je bomba padla noter....


Lp, Gomi