Drugi dan: Začeti dan po "naporni" noči je nekaj najtežjega. Še posebej, če imaš kaj težkega za početi. Na srečo tokrat temu ni bilo tako, hočem reči, nič težkega nas ni čakalo, vstali smo vseeno rahlo težko. Tradicionalni prvomajski pohod na Jeruzalem oz. Svetinje ni nič drugega kot žurka, ki se začne v jutranjih urah in konča sredi noči. Zase lahko trdim, da sem precej čutil posledice prejšnje noči, a po mojem moji kolegi niso veliko zaostajali. Napolnili smo nahrbtnike z vinom in radensko in odšli na pot. Vsake toliko smo se ustavili zaradi takih in drugačnih razlogov, a vedno bliže smo bili cilju in to je bilo v danem trenutku najpomebneje. Vmes smo, tako kot lani, pobrali še ostale domačine, ki smo jih čez slabo uro že spet izgubili a to farmacevtske bande ni zmotilo. Okoli 12.00 smo bili že na hribu, kjer smo srečali par Žerovinskih kolegic. Po dolgem pogovarjanju obeh taborov ali na levo ali na desno, smo se dečki odločili za desno (Svetinje, ki so bile precej bližje), deklice pa za levo (Jeruzalem, enjoy your trip). Mi smo bili namreč tešči in vsak naslednji kozarec vina je bil bolj strupen.
V Svetinjah smo si dodobra opomogli: čevapčiči, kranjske klobase, bograč in par pivičk, za razredčit domače kislice so nas prebudili in bili smo pripravljeni na nove izzive. Velika stvar, ki smo jo spremenili glede na lansko leto je bila menjava nog za taksije (nismo mi mone ;) ). Isti možakar kot večer prej nas je odpeljal iz Svetinj do Jeruzalema (ene 5€) in že smo bili na drugem party placu. Ta nas je sicer manj prepričal od Svetinj, sploh zaradi tega ker so živ ženski kvintet s sicer slabim repertoarjem tu zamenjali popolnoma razglašeni....mja, pevci no. Izpred "odra" (prikolica) smo se pomaknili na s soncem obsijan travnik pred bližnjo gostilno, vsake toliko kej spili, kej pojeli in se radi dobro imeli (glej spodnjo pesem od Mlakarja). Domače punce so se nam spet pridružile in nas hotele malo pohecati, a se nismo dali. Raje smo se začeli pogovarjati o Toporišiču in njegovih cvetkah, npr. zakaj so iz Celja Celjani in iz Velenja Velenjčani, ko pa je "je" končnica obeh. Ali pa zakaj bi bili Izolčani res Izolčani, in zakaj šele sedaj, ko pa so Idrijčani že 500 let Idrijčani. In tako naprej in tako nazaj.
Dovnik je punce pospremil peš proti Svetinjam, saj so hitro videle, da z nami ni češenj zobati. Kasneje smo izvedeli, da jih je tja pripeljal Sašo, pri katerem smo bili dan prej v kleti.:) Miha, Marko, Blaž in Rok (joj, sami Slovenčki!) pa smo še dve rekli o vremenu, še malo popili in pojeli in ... klicali taksi, kaj pa drugega. Spet na Svetinje, kjer pa smo ostali precej razočarani. Čevapčičev zmanjkalo, prodajalna bonov se je zaprla, vesele Štajerke 2 (ali pa 3:) ) so nehale igrati...ura pa je bila šele 18.00. Ostal je odprt samo še šank za največje pijance, kar pa mi seveda nismo, zato smo raje opazovali, razvoj česa smo zamudili.
Kar vidiš gor je res občudovanja vredno: rekorder je šlatal neko babico za rit in tekel za njo, čez 5 minut se je usedel na klopco, popil špricer iz kozarca neznanega lastnika, čez naslednjih 5 minut je začel pljuvati, čez zadnjih 5 minut pa se je zvrnil po terasi dol in obležal na glavni cesti 5 metrov pod prizoriščem. Kolikor smo uspeli videti brez nekih poškodb. Težava je bila v tem, da je imel preko 120 kg (airbag) in tako vrečo krompirja morajo držati vsaj štirje, da je vse ok. Spet smo nekaj popili in pojeli (kotleti so še bili) in odšli domov k kolegu od Iztoka, ki se je klical tako kot jaz. Tam smo vrgli en biljard (Repovž-Šantej:Gomezelj-Ferjanc 1:0, MVP Repovž), probali tisočo domačo kislico in počasi odšli proti domu (taksi Dovnik). Tuš in s taksijem marš najprej v Mamma mia, nato pa v Smart (bivši Texas). To sta tamkajšnji kafič in disko, ki edina dobro delata daleč naokoli. Dj je bil naš in vrtel praktično "samo za Iztoka in njegovo klapo". Okoli štirih zjutraj smo zaprli to famozno diskoteko, jaz kot najbolj živčen, saj sem ugotovil, da moje jakne ni več na mestu, kjer sem jo pustil. "Dan" se je tako končal rahlo tragično, a so me fantje potolažili in mi rekli, da jakna ni bila nič posebnega. Hvala vam, **zde!
V texas smo poklicali taksi, ki nam je po dolgem prepričevanju šenkal pol eura in ob petih smo že sanjali nove dogodivščine za 2. maj, ko smo med drugim zamenjali pol zasedbe. Več o tem v nadaljevanju.
Lp, Gomi
Ni komentarjev:
Objavite komentar