Sam se imam za izkušenega študenta. V vseh pogledih. Obiskujem 4.letnik in normalnim študentom bi bil to tudi zadnji. V Sloveniji sem sicer preživel zaenkrat dobri dve šolski leti študentskega življenja (2<<4), toda doživel sem že vsega (o svojih erasmus doživetjih sem tako ali tako že veliko napisal, čeprav še zdaleč ne vsega).
"Kam gremo jest?" "Maš bon?" "Doma sem pozabil študentsko!" "Tam dobiš tudi sladico!" "Zdej so se ful popravli"...
Po vsakih predavanjih ista pašta. Pa ne v restavtraciji, ampak na faksu. Pravzaprav ne zgrešim veliko, če rečem, da je večini že od jutra glavna skrb, kam bomo šli po predavanjih jest. Ali pa (predvsem puncam) kam na kavo ali morda kam kopirat?
Že kmalu po prvih tednih faksa leta nazaj, pa se je ta dilema zožala na nekaj restavracij, bližnjih ali pa malo daljnih. Ker nočem, da bi to bral katerikoli inšpektor (you never know in bolje preventiva kot kurativa, čeprav sam nimam nič s tem), sem se odločil, da dotičnih restavracij, gostlin, fastfoodov, okrepčevalnic, menjalnic, bank in menz ne bom omenjal z imenom in priimkom, če ga imajo.
Ugotovili smo, da se bolj splača hoditi na iste, preverjene lokacije, pa čeprav ne blestijo. Kelnarja že poznaš, ti si njemu tudi vse bolj znan in kmalu smo vsi skupaj na "ti". Itak, konec koncev, nobenega ne briga za drugega in kmalu bodo minili časi, ko se gledamo enkrat tedensko. In zakaj je dobro kelnarja poznat?! Zdej pa smo tu!
Kelnarje lahko tudi ločimo, na tiste, "ki imajo narjeno gostinsko šolo", in na tiste, ki je nimajo. Slednji namreč ob postrežbi polijejo malo juhe in pijače, bog ne daj da naročiš golaž. Tudi vilice ti ne zamenjajo, če niso prav dobre volje. A ta delitev ni tako pomembna. Nenazadnje smo študenti, briga nas.
Bolj je pomembna delitev na dobrodušne kelnarje in tiste, ki to niso. To je pomembno predvsem pri tem, da dobiš sladico, čeprav ni v planu, da dobiš vodo, ki si jo naročil (čeprav jih veliko pozabi) in da...zdej pa smo zares tu...ni ti treba pokazati študentske izkaznice!
Neeee, ni ti treba! Ker on itak ve, da si ti njihov stalni gost, in se mu ne da ti utrujat. In to je ful dobro. In kje je zdej tu napaka? Zame nikjer. Zanj niti. Ker itak naju ne briga, če sem študent, ali nisem študent. Važno je, da lahko vnovčim svoj bon! Njemu bo isto. Zato ne utruja. In zaradi tega je zame dober, ko kruh, ker sem denarnico s študentsko itak že pospravil. Fajn a? Da ne govorim o tem, kako je, če nas je več. Boni imajo svoj "rok trajanja" in sicer 3 mesece od nakupa. Če poteče, ga je potrebno zamenjati, kar pa študenti neradi delamo. Zato enostavno damo potečen bon med ostalih 5, (s tem da ne sme biti prvi in zadnji v vrsti, ker te vedno preverja, vsja izgleda tako;) ) in že je tu bon prešvercan. Ko to narediš trikrat, pa vprašaš...kaj lahko damo star bon?! In verjeli ali ne... izpadeš pošten in še dovolijo ti!!! Tako si pridobiš + točke ti in tudi oni. Ljubezen gre dalje. Ker nobenega od nas ne briga za drugega. Važno da biznis laufa in smo vsi srečni in siti.
Pa še 2 načina, kako dobiti študentsko, če so kelnarji dosadni, po možnosti še brez gostinske šole...
Kolega, ki ima študentsko naj gre brez nje na WC, ostali plačajte z boni in študentskimi (en ima "ponarejeno", ampak pri taki "množici" tega ne bo nihče opazil). Ko se drugi vrne nazaj, naj vzame nazaj svojo študentsko in naj plača še on.
Druga možnost je, da se date v dve mizi (bolj asocialna varianta, a manj sumljiva) in ena miza plača prej. Posoja študentske in plača še druga miza.
No, verjamem, da s tem blogom nisem odkril tople vode, čeprav morda kdo le najde kaj zase ;)
In še nekaj: Vse je res!
Lp, Gomi
1 komentar:
Ali pa vsi neštudenti zapustijo restavracijo, za vse skupaj pa plača tisti, ki ostane za mizo. Če natakar slučajno vpraša kam so šli ostali, ga očitujoče in grdo pogledaš, češ kaj misliš da imamo študenti čas čakat na račun?!
Objavite komentar