Malo se mi spi. Ker sem precej utrujen. Boljše je biti malo utrujen, takrat se ti včasih spi še bolj. In kaj je lepšega kot se potreben spanca uleči v posteljo in zaspati? To se mi je zgodilo v sredo zvečer. Medtem, ko je večina študentarije iz Ljubljane (+gosti iz cele Slovenije) obiskala študentsko brucovanje, sem si sam vzel fraj. Malo pred 23.00 sem se ulegel na posteljo in čakal PC, da mi naloži program. In zaspal. Kljub temu, da sem razmišljal o tem, da ne smem zaspati, me je "vonj postelje" premamil in kmalu se nisem več zavedal, da živim. Zbudil sem se okoli 10.00 in se preteklim uram enostavno zasmejal.
Pretekli teden me je dobro uničil. Začelo se je z nedeljskim polmaratonom, katerega posledic šele danes ne čutim več. Danes pa je sobota. Zgodaj zjutraj, ampak vseeno. Še usodnejša je bila mešanica poznega odhajanja spat in zgodnjega jutranjega vstajanja. Na faksu so se motorji dodobra ogreli in ta vikend je verjetno zadnji brezskrben domači vikend do božiča. Vlak bo speljal in jaz hočem biti gor, tako kot vsako leto. In tudi kasneje jih ne bo več veliko (vikendov, vlaki prihajajo vsak mesec). Sicer pa je vzdušje v 5.letniku zelo sproščeno in še dobro da je tako. Sicer bi na življenje gledal iz druge perspektive, ki nikakor ni enaka današnji. Odločil sem se, da se ustavim z žuranjem. Rekord je podrt, osem tednov opuštene situacije. Dovolj heca je bilo. Kolega Kovačič mi je rekel, da me bo kmalu minilo. In čutim, da me je res. Farmakologija je na sporedu 29.11. in čas je, da tudi njej na čast deloma spremenim način življenja in si čas razporedim, kakor znam samo jaz.
Trenutno se počutim v redu, čeprav verjamem, da bodo soliden prehlad in začetni simptomi gripe prerasli v pravo bolezen. Ki se je, glede na to da grem čez slab teden v Beograd, bojim. Ampak - kot sem že večkrat dejal - na zalogo se ne mislim sekirati. Počivat moram. Da mi bo energija ostala za področja, kjer jo bom rabil. Kjer je ne bom, pa je ne bom pretirano trošil. Pogovarjam se s prijateljico in ugotavljam, da sem v preteklosti na tem premalo delal, za kar mi bo še dolgo žal. Napake so sestavni del vsakega življenja in povsem normalno je, da pridejo oz. se nehote pojavijo. Škoda.
Poslušam Tajči in sem dobre volje. In počivam. Drugega mi ne preostane. Pa ne zato, ker ne bi bilo mogoče. Ampak ker je tako prav.
Lahko noč, Gomi
Ni komentarjev:
Objavite komentar