FarmaSki 2011

Pred enim tednom oz. natančneje 29.1.2011 sem se prvič udeležič FarmaSkija, največjega zimskega družabnega farmacevtskega dogodka v Sloveniji. Kolegi so me k temu napeljevali že v preteklih letih, a se je v logistiki vedno nekako zalomilo, letos pa mi je le uspelo. Organizacija je bila tokrat v domeni Celjske podružnice Slovenskega farmacevtskega društva.
Na Roglo smo se z Nadjo in Valentino

(državno prvakinjo v Curlingu in kandidatko za OI 2018) odpravili v soboto zgodaj zjutraj (ob 7.00), vozili pa smo se v mojem Peugeotu, saj sem sam menil, da je Valentinin Saxo premajhen. Sigurno je sigurno. Ziher je ziher. Vsak je svoje Tinkare Kovač. In le čevlje sodi naj Anže Kopitar. Vmes smo prehiteli bus z nekaj ostalimi člani študentske sekcije slovenskega farmacevtskega društva in takoj nam je postalo jasno, da smo dovolj hitri. V Trojanah smo se tako ustavili še na krofih, potem pa rutinirano in zanesljivo prišli na Roglo okoli 8.45.. v Hotelu Planja nas je čakal nepotreben zajtrk (že omenjeni krofi), in že prava žurka. Zastonj za jest in pit ... prejeli smo štartne številke za smučarsko tekmovanje, nekaj flyerjev, badgeov in raznih ostalih stvari, za katare niti ne vem točno čemu so služile.
Še pred deseto nas je bila že večina na smučkah in vijugali po belih strminah. Na kasnejšem tekmovanju sem imel štartno številko 130.

Z dobrim starim stilom smučanja, nekaj napakami, rednim vdrsavanjem v A položaju na strmini in odličnim drsenjem na ravnih delih (90 kg...) sem s časom 47.19 osvojil za zdaj in verjetno za vedno meni neznano mesto. Vem da jih je precej zaostalo za mano, mislim pa, da sem v fantovski konkurenci vseeno bil v drugem delu lestvice. Ob prihodu v cilj sem slišal komentatorja, ki je govoril "refošk, malvazija, primorska...". Še en znak več, da smo Primorci slovenske zvezde, ne glede na to kam pridemo. Posebneži pač in čeprav sem na Rogli zasledil nekaj drugih primorcev, nisem spoznal nobenega takega iz farmacevtskih vrst. Kdo bi vedel, morda sem bil res edini?!...

Stopničke so za rokometaše na Farmaskijih nedosegljive, saj so me prvi trije prehiteli za slabih 11 sekund. Ampak dobro, dejstvo je, da če bi še 10x smučali po isti progi bi se oni morda popravili za eno sekundo, jaz pa po mojem za enih pet. Da o smučkah, dresih, psihičnem stanju in motivaciji niti ne govorim. Nima veze...če pomislim na našega velikega študentskega favorita in zmagovalca zadnjih treh Farmaskijev Tadeja, ki je zaostal za prav vso konkurenco. Sredi lahkega zavoja mu je odpelo smučko in "pristal je v bližnjem gozdu". Vseeno se je pobral in v cilju dočakal tako željene borovničke, ki jih je delila tamkajšnja animatorska ekipa.

Sledil je (seveda brezplačno) golaž ob zabavi z Radiem veseljak. Za tiste ki ne veste, to je edini radio v vesolju, ki 24h/24h vrti slovensko glasbo. Seveda takrat, ko speakerji in speakerce ne govorijo neumnosti. Sicer pa smo študenti in študentke farmacije z veseljem sodelovali z njimi in uprizorili glasbo v živo, šov kakršnega na Rogli ne pomnijo že od leta 1951. Malo smo se opustili...

Igrali smo tudi nogomet z žogo, ki je "bila večja od gola" in bolj podobna balonu oz. tisti pilates krogli, če ni celo bilo to to...
S svojo ekipo nisem niti enkrat zmagal, saj smo se poslužili napadalne taktike, a žoga ni končala v premajhnem golu, nasprotniki pa so se bodisi posluževali počasnih protinapadov, ko na golu ni bilo nikogar bodisi dočakali penale, kjer so bili srečnejši.
Po enih smo nadaljevali s smuko vse do nekaj minut pred štiro, ko smo se namestili v bungalove. Končno sem se lahko stuširal, pri čemer sem ugotovil, da sem doma pozabil vso higieno. Ti šment! Še dobro, da je bil dosegljiv Brumnov AXE Menthol Special power OhinSploh refreshing. V Bungalovu za 6 nas je spalo 10, a smo se dokaj dobro in brez težav stisnili. Še prej pa nas je čakalo 10 ur dogodka:
- z večerjo in plesom: na večerji smo jedli in pili kot kralji, čeprav sem takrat prvič ugotovil, da čisto vse pa če ni zastonj. Vseeno smo do takrat toliko profitirali, da nam ni bilo težko doplačat nekaj pijače.
- polnočnega chilliranja v baru (reševanje sveta)
- jutranje opuštene situacije v diskoteki. Za(je)bavali smo se iz tamkajšnje animatorke, ki ji delo nikakor ni šlo od rok. Tudi tako slabega Deejaya sem v dosedanjem življenju redko videl, toda na koncu smo se strinjali, da lahko na slovenskih 1500 metrih tak dogodek smatramo za vrhunski. Po zabavi smo se dobrovoljno a utrujeni odpravili spat. Drugo jutro smo se/so nas že ob devetih začeli metati ven, saj je bila Checkout ura ob 10.00.. Seveda smo jo zamudili za nekaj minut, a to ni bil problem. Zbistrili smo se ob kavici/(pre)sladkem čaju na soncu (V nedeljo je bilo precej lepše vreme v nedeljo, kot dan poprej. Čeprav nam tudi takrat ni veliko manjkalo kljub -13°C), sprehod okoli zasneženih dreves in že smo se znašli na sankah. Tistih za 5 €, tistih na kovinskih nosilcih, ki te od hotela po 1300m dolgi progi peljejo nekam navzdol.

Dokaj pravšnja mera adrenalina za konec FarmaSkija. V Ljubljani smo šli še na obilno kosilo (kelnarji v Imperiotu so gotovi), potem pa vsak svojo pot.

LP, Gomi

P.S. Pri vsem tem in na poti nazaj v Ljubljano ( dokaz, da se s Peugeotom 307 lahko gre v štirih na enodnevni smučarski izlet) nas je spremljal tudi David, glavni študentski akter farmaskija, čeprav najbolj znan med nami že nekaj let in še naprej ostaja Črna mamba Matej T. (oba sta na spodnji sliki). Slednji bungalova sploh ni koristil, čeprav je zanj plačal. Sicer bi nas tam spalo 11. Fant je v nedeljo ob devetih zjutraj "uletel" v hiško in izustil znameniti "Pa ne morem verjet". Tudi mi nismo mogli, ko smo ga videli.