Minulo svetovno rokometno prvenstvo je še enkrat več pokazalo, kakšno je trenutno razmerje moči v tej prelestni olimpijski ekipni panogi. Slovenije (tudi) tokrat ni bilo zraven in glede na videno lahko rečem, da je prav tako. Trenutno nimamo ekipe za tovrstne dogodke. Ob tem nikakor ne moremo biti zadovoljni, ponosni ipd. na naše fante. A dejstvo je, da je zadnja leta rokomet v Sloveniji nazadoval. V klubih se v primerjavi s preteklostjo dela slabo, denarja ni, ob pomanjkanju uspehov v članski kategoriji pa se za ta šport odloča vse manj talentiranih rokometašev. Rokomet je pri nas v težkem položaju, razne odpovedi v že tako ozki reprezentanci pa se v majhni državi še toliko bolj poznajo. Dokaz priljubljenosti je včerajšnja tekma drugega dela lige prvakinj (Krim) v Stožicah. 3000 gledalcev je sicer resda ena višjih številk za ženski rokomet, a v primerjavi s tekmami Olimpije je relativno smešna. Pa čeprav za Krim igra precej več slovenskih rokometašic kot za Olimpijo slovenskih košarkašev. Ljudje se pač odločajo za zanimive tekme in rokometne v Sloveniji to že nekaj let več niso.
Razlogi za to so primarno najbrž na rokometni zvezi, ki zame osebno vleče sumljive poteze, ki se na koncu res izkažejo za napačne. Edino presenečenje za vse je bil neuspeh Noke Serdarušića na trenerskem stolčku tako Celja PL kot tudi slovenske reprezentance. Očitno s sila povprečnimi igralci ta srbski strokovnjak in nekdanji vrhunski igralec ni "mađoničar". Zorman, Pajovič, Vugrinec, Kozlina (Kokšarov, Alilovič) in ostali pač niso tisti iz leta 2004 in dejstvo je, da tako v Celju kot v reprezentanci nimajo kaj iskati. Če trenutno ni boljših se morda še da razumeti, a če se sedaj slabšim, neizkušenim in mladim talentom ne bo ponudilo priložnosti, da se izbrusijo do naslednjih velikih tekmovanj, potem lahko na prihodnost gledamo le črnogledo. Samo poglejmo, v kakšnih letih so za reprezentanco začeli igrati (z nezanemarljivo minutažo) Mikkel Hansen, Domagoj Duvnjak, Nikola Karabatič, Aaron Palmarsson, Uwe Geinsheimer in ostali megazvezdniki svetovnega rokometa. V najstiških letih! V slovenski reprezentanci je bil pred leti tak Vid Kavtičnik (iz glave, morda še kdo?!), trenutno verjetno najboljši slovenski rokometaš na svetu. Ni morda smiselno, da sta v ekipi vsaj dva ali trije taki, ki potem čez nekaj let nosijo reprezentanco na svojem hrbtu? "Igrajo najboljši!" pač ni vedno najboljša rešitev, sploh pa ne takrat, ko so odnosi v moštvu zaradi tega skrhani in še manj takrat, ko je za kapetana izbran nekdo, ki kljub večkrat osvojenemu naslovu evropskega klubskega prvaka nima razčiščenih osnov športnega vedenja.
Izpad proti manj zveneči Madžarski v kvalifikacijah je bil tako po svoje neizbežen. In zaslužen. Čeprav je Madžarska na prvenstvu pokazala kvalitetno igro, bi se na prvenstvo enostavno morali uvrstiti in glede na to da se nismo, je moralo biti nekaj hudo narobe.
Kaj pa na prvenstvu?
Tokrat ga nisem veliko spremljal. Ker za svojo državo nisem mogel navijati. Zato pa sem za Francijo. Ker igra še vedno rokomet najbolj podoben tistemu izpred deset let, ki mi je bil vedno najbolj všečen. Hitre kombinacije, prava poteza v odločilnem trenutku in prevzem odgovornosti leaderja ekipe, ko je to najbolj potrebno. Tako kot je to počel Lovgren leta 2002, Balič 2004, tako počne N.Karabatič to zadnja leta. Brez forsiranja in več kot uspešno. Pri tem mu pomaga celotna ekipa in Francija je res pravi rokometni stroj, ki je na prvenstvu oddala le eno točko presenečenju Španiji. Mednju se je na končni razvrstitvi uvrstila vedno podcenjena Danska, na nehvaležno 4.mesto pa domačini Švedi. Morda lahko dobre uvrstitve skandinavskih ekip pripišemo domačemu terenu, a dejstvo je, da so severnjaki rojeni za rokomet in ob menjavi generacij (Francozi, Poljaki in Hrvati bodo menjali po OI, Švedi in Danci pa so "že na novo mladi in nabrušeni") bi se lahko zgodil preobrat v moči reprezentanc. Hrvaška je brez Lina Červarja očitno zelo povprečna reprezentanca, iskrice med egoBaličem in egoGolužo so za dobro uvrstitev pač preveč. Prav tako sta me rahlo razočarala Egipt in Srbija, presenečenje pa sta vsekakor Argentina in Japonska, ki sta z nekaj akcijami dali lekcijo "rest of the worldu-u".
Slovenci smo žal nekje v svoji luknji in kljub odličnemu 3.mestu na mladinskem svetovnem prvenstvu in uvrstitvi tja naslednje generacije, je vprašanje, kdaj se bomo v članski konkurenci lahko spet borili za najvišja mesta. Sam sem mnenja, da še kar nekaj časa ne, če pa bodo mlajši Janezi s pomočjo odgovornih uspeli popraviti to slovensko rokometno bedo, pa bom zelo vesel. Se vidimo na SP2013 v Španiji?!
LP, Gomi
Ni komentarjev:
Objavite komentar