Olimpijske igre 2012 - kolumna

Olimpijske igre 2012 so končane. Vsaj tisti športni del. Organizatorjem ostaja prav gotovo še veliko dela, računanja bilanc, odplačevanja dolgov in razdeljevanja dobička. Nekateri pravijo, da so bile to največje in najbolje organizirane OI. Drugi se s tem ne strinjajo. Ampak to je standard v olimpijskem svetu in verjetno so Kitajci prvi, ki Londonu ne bodo priznali dozdajšnjega primata. Ljudje smo picajzljasti, in nekateri, ki ne morejo prehvaliti otvoritvene slovesnosti hkrati trdijo, da prižig ognja ni bil niti približno na najvišjem nivoju. Mogoče ga je prehitro zaznamovalo dejstvo, da ga ni prižgala nobena športna zvezda, temveč nekaj neznanih talentiranih britanskih športnikov. Osebno mi je sicer vseeno, važno, da je ogenj zagorel, in da sem se isti trenutek zavedel, da bom v naslendjih dneh veliko več časa kot sicer preživel pred televizijo.

OI so si glede tega podobne. Že nekaj let spremljamo iste športne zvrsti in favoriti se pravzaprav na 4 leta ne menjujejo velikokrat. Več let ostajajo isti. Tako imamo npr. športnike, ki so zaznamovali že prenekatere igre in se na ta način vpisali v zgodovino. Bolt, Phelphs, Vinokurov, Richards, Vezzali....v manj očitnem obsegu tudi Čop, Kozmus, Debevec in Žolnirjeva. Dobitniki medalj so v prenekateri disciplini znani že vnpaprej in presenečenja se zgodijo redko. Redko jih vidimo predvsem v atletiki in plavanju, ki sta po disciplinah na prvem mestu med vsemi športi na olimpijskih igrah. Prijavljeni časi za OI marsikaj povedo in razmerja na stavnicah so pravi odraz razmerij moči. Čez leto so dvomi o zmagovalcu predvsem v klubskih športnih zgodbah veliko večji in pred sezono se lahko o favoritih zgolj špekulira. Potem pa pridejo OI in vsi čakamo na vrhunce, ki se ponavadi ne zaključjijo nič drugače kot z zmago velikega favorita. Če je ob tem postavljen svetovni rekord, pa je še vse skupaj bolj zanimivo in pompozno.

Seveda na tako velikem dogodku ne gre brez "nešportnih" zadev. Tako so na dlani že prve afere o dopingu (nekateri športniki so bili diskvalificirani že kar sredi iger), ostale še pričakujemo. Kajti kot je stalnica OI npr. olimpijski ogenj, tako je tudi doping. Žal. Druga zadeva je t.i. razuzdano vedenje športnikov v olimpijski vasi. Jaz ne vem, kako bi gledal na to, ampak po mojem tukaj težko najdemo kaj spornega, če seveda športnik uživa samsko življenje. Tretja stvar je (brez?)alkoholno žuranje športnikov po zmagah (Wiggins, Bolt, francoska rokometna reprezentanca). To počne večina sveta. Ob težko prigarani zmagi so športniki znani po tem, da ne želijo imeti polnega kozarca. Poznamo svetle izjeme, ki se držijo povsem športnega življenja, ampak potrebno je vedeti, da so vsi krvavi pod kožo. Mislim, da iz te muhe ne gre delati slona, in da sprostitev po štirih letih garanja za izpolnjen cilj pride še kako prav. Konec koncev pa ima velika večina prvih in drugih bolj zdrava jetra, bolj pripravljeno srce in čistejša dihala kot večina nas, zato se v bistvu nimamo iz česa zgražat. 

Slovenija se je s štirimi medaljami zelo izkazala. Kot ponavadi, pa čeprav s slabšim izkupičkom kot v Pekingu. Končali smo kot šesti po medaljah na prebivalca in to nas je še enkrat prikazalo kot zelo športen narod. Na srečo so v naši ekspediciji vselej ambasadorji prve klase, ki Slovenijo z najbolj pisanimi barvami zarišejo na svetovni zemljevid. Vsi letošnji dobitniki olimpijske medalje so slednjo osvojili že enkrat prej in vsem so ponovno dokazali, da niso muhe enodnevnice, temveč vrhunski športniki najvišjega ranga.
Urška Žolnir je osvojila zlato olimpijsko medaljo. Največ, kar lahko osvoji športnik. Po mojem je sicer enako težko osvojiti zlato na svetovnem prvenstvu. A ker so OI pač vsake 4 leta, je to tekmovanje dosti bolj cenjeno. Urški vsa čast, cel dan sem gledal njene borbe in presenetil me je predvsem način, s katerim je gladko pometla s tekmicami. Ippon!
"Tukaj" je bil ponovno tudi Rajmond Debevec. Zimzeleni Notranjc je iz trojnega položaja zaradi težav z vidom vse moči usmeril v streljanje z malokalibrsko puško leže. Kako se je končalo je znano. Vnovič je dokazal, kako mirno roko ima. Povrhu vsega ostaja skromen in simpatičen, kar dela njegov uspeh še toliko večji. Rajmond je bil dvakrat slovenski športnik leta (1992 in 2000), toda upam, da bo kljub zelo zrelim letom dobil še kakšno podobno priznanje.
Primož Kozmus je osvojil srebrno medaljo. "Korl" ima za sabo že zdaj izjemno kariero in prav težko mi je poslušati njegove zdrahe z Olimpijskim komitejem Slovenije. Ne vem komu bi dal prav, ker je Kozmus trenutno res med bolj zanesljivimi slovenskimi športniki. Vseeno je doživljenjska renta za trenutne razmere preveč. Naj vztraja in dobiva denar preko sponzorjev, to mu bo verjetno lažje in manj stresno. Konec koncev tekmuje v športu, ki ne zahteva veliko financ, tukaj me ne bo nihče prepričal v nasprotno. Na drugi strani je Vasilij Žbogar, naš heroj iz Pekinga in Aten, kjer je osvojil srebro in bron. Tokrat mu je zmanjkalo. Sam pravi, da mu na Jadralni zvezi niso omogočili pravih pogojev in da je 6.mesto vrhunski rezultat. Delim to mnenje. Izolan je menjal razred (iz laserja v finn) in po nekaj mesecih pravega treninga več ni mogel iztržiti. Kakor jaz gledam na šport, je ta uvrstitev enaka odličju, čeprav je bil v resnici precej daleč od njega. Računam nanj v Riu, do takrat pa mu želim veliko strpnosti v odnosu z višjimi "inštancami in veliko dobrega treninga..
Na koncu bi izpostavil najvećjega med največjimi. Iztoka Čopa v dvojcu z Luko Špikom.. Oba sta enako močno vihtela vesla po jezeru Eton in vsem je jasno, da sta za to medaljo zaslužna oba. A ne morem se znebiti občutka, da je za tako uspešno kariero tega dvojca zaslužen predvsem starejši v dvojcu. Za Iztoka je bila to že četrta.olimpijska medalja, s čimer je absolutni rekorder v dosedanji zgodovini samostojne Slovenije in za nedosegljivim telovadcem Štukljem drugi najuspešnejši slovenski olimpijski športnik v zgodovini. Tudi Iztok in Luka sta zamenjala vlogi v čolnu, saj v prejšnjem razporedu nista več dosegala željenih rezultatov. Na igre sta prihajala potiho, a sta prav gotovo vedela, da lahko posežeta po odličju. Po polfinalu smo v to začeli verjeti tudi mi in nista nas razočarala. Odlično tempiranje forme skozi leto ju je pripeljalo do tega, kar sta si želela in v tem je največji čar športa. Iztoku ob koncu kariere zaradi vseh nas privoščim oblilo prenašanja veslaškega znanja na mlajše rodove. Slovenija to potrebuje. 
Zato velik BRAVO in poklon vsem našim športnikom. Čestitke tudi zastavonoši Petru Kauzerju, ki kot trenutno najbolj vroč slovenski športnik ni uspel zadovoljiti svojih in naših apetitov. Prav tako čestitke pogumnemu Kobetu, napredujoči Klinarjevi, naturaliziranemu Larueju in vsem ostalim izmed petinšestdeseterice. Še 1450 dni do Ria! Nasvidenje OI.

Lp, Gomi

Po moji uri še en dan do moje naslednje "kolumne"

Nikoli se nisem smatral za kolumnista. Vedno sem imel raje izraz blogger, oz. bolj slovensko - pisec bloga. Predvsem zaradi tega, ker je to tudi bližje resnici. Če sem iskren, sem prvič, ko sem slišal za besedo kolumnist, zgolj debelo pogledal. "Ka te to je?" Ampak potem sem se navdušil nad to besedo. Navdušil me je nihče drug kot Ivo Milovanovič, starosta slovenskega športnega komentiranja in novinarstva. Saj veste, kdo je ta mož, kaj ne? Tisti, ki piše kolumne!
In tisti: "In gooooool, toda kaj piskata Španca?!?! Prekršek v napadu!!!" Ma tej Španci nimajo pojma, res.
In tisti: "Močnooo, vendar nenatančno!" Vidim.
In tisti: "Po moji uri še točno 2 minuti do konca polčasa" Po moji ni nič drugače. 
In tisti: "Naš čoln se drži tam na drugem, tretjem mestu"  Vidimo, da je na četrtem mestu, ne boš nas pretental.
In tisti: "Če ne bo zmagovalca po 60 minutah, potem bomo spremljali podaljšek 2x5 minut. Če tudi takrat ne bomo imeli zmagovalca, potem še en podaljšek 2x5 minut. Če pa še takrat ne bo zmagovalca pa sledijo sedemmetrovke."Kot vedno.
In tisti: "Ali so to minute naših fantov? To je sedaj glavno vprašanje!" Odgovor bo kmalu na dlani.
In tisti: "Nerad komentiram sodnike, vendar tokrat pa res..." Pa že zadnjič si jih komentiral, Ivo! Pa veš, da to ni prav.
In tisti: "Xavi....... Messi.......... Xavi........ Iniesta........ Xavi......... Puyol..........Xavi........... Valdes.......... Xavi.... iiiiiiinnnnnnnnn......žoga iz auta za domače". Težko bom zdržal 90 minut...

In tisti kolumnistični (končno!) stavek: "Slovenija..(ena sekunda)..še ni pripravljena na tako zahtevna tekmovanja....".

Ja! Predvsem ta zadnji stavek najraje uporablja v kolumnah. Ko oceni nastope slovenskih športnikov na kakšnem velikem tekmovanju. Heh, kot ponavadi so boljši drugi. Priznam, da to pisanje kolumen g.Milovanoviča (v nadaljevanju Ivo) enostavno kopiram. Le da je pač mnenje moje in ne njegovo. Tudi jaz sem namreč zgolj in samo po njegovem vzorcu začel ocenjevati nastope slovenskih športnikov, pa tudi česa drugega in če ne bi bilo Ivota, tudi mojih kolumen ne bi bilo. Pa čeprav niso niti približno tako pomembne ali kvalitetno napisane kot tiste od Ivota. Mogoče sploh niso kolumne Konec koncev je jasno, da nisem ne šolan, ne pristojen za kaj takega. Zato pa moje kolumne ne končajo dlje, kot na mojem blogu. Pobrskal sem po njem, in če na koncu tega bloga kliknete pod "Kolumna", si lahko preberete moje starejše kolumne. To je nova kategorija objav. Poleg tega so do sedaj prisotne:

A veš un feeling... ?, Ali ste vedeli...?, Gostovanje na mojem blogu, Najnovejse o najmocnejsem, Plagiati ali naključje? Razmišljanje, Tipi so gotovi itd. .

In zdaj sem v formi za napisati novo kolumno. O olimpijskih igrah 2012. Kaj kmalu jo bom tudi objavil. To je bil samo uvod. In čeprav to zgoraj ni prava kolumna, jo bom označil tako. Zaradi tematike, ne vsebine. Hvala Ivo!
 

Lp, Gomi

Kolumna: RD Izola v sezoni 2011/2012 v 1.A državni rokometni ligi

Pisala se je sezona 2010/2011. V vseh športih, v vseh ligah, tako tudi v 1.B ligi. Članski, moški 1.B ligi. Rokometni. To poudarjam zaradi tega, ker v Sloveniji te lige poznajo tudi v košarki, kegljanju in najbrž še v kakšnem manj pomembnem športu. Pomemben je pa po mojem kriteriju tisti, ki ga spremlja množica. In rokomet to v Sloveniji vsekakor je. V vseh ligah. 1.B in 1.A nikakor ne z enako mero, toda v tem športu je vselej zanimivo opazovati, kako se razpleta v drugem rangu in kako se bo vse skupaj preneslo v prihodnje leto. Z dvema novima ekipama tu, z dvema novima tam. Ki ponavadi s težavo dohajata razliko v tempu med obema tekmovanjema. Malce zaradi financ. Malce zaradi strahospoštovanja. Malce zaradi igralskega kadra. Malce zaradi neizkušenosti...

Razlike so nezanemarljive, čeprav je opažati, da so vsako leto manjše, še posebej zaradi zelo pogostega trgovanja z mladimi in starimi(tudi posoje...) ter zaradi manjše razlike med vsemi naštetimi kriteriji. Slovenski klubski rokomet poslednično premore vse manj vrhunskih igralcev. Takih, ki jih pozna cel rokometni svet in ne samo Slovenija. V veliki večini so to tujci. Ti »bežijo« domov ali pa v bolj kvalitetne lige. Saj poznate stavek iz medijev: »tukaj je vse urejeno, na visokem nivoju je to, na visokem nivoju je ono, gledalci živijo za ta šport, pozdravljajo me na ulici....«. Fenomen emigracije lahko opazimo pri Celju, Mariboru, Slovanu in še kakšnem klubu. Slovenska liga tako že dolgo ni več takoj za Nemško in Špansko, temveč je nazadovala nekam v ozadje. Najbrž se bodo mnogi strinjali, če priznamo prednost Danskim, Francoskim, v neki meri tudi zvedniškim klubom iz Vzhodne Evrope. Igralski kader je tam neizpodbitno pogojen s financami. Strahospoštovanja ni, izkušenj pa imajo vsi na pretek. Od takih smo se s sovrstniki iz televizije v preteklosti veliko naučili.

"Nekoč" je obstajal Moški rokometni klub Izola (MRK Izola). Glavni spoznor je bil takrat Delmar. Klub je bil stabilen član 1.A lige in čeprav se je marsikdaj kje zataknilo, je zadeva funkcionirala. Velika slavja, pa čeprav zaradi težko priborjenega obstanka v 1.A ligi so bila skorajda vsakoletna stalnica. Z organiziranim navijanjem, zastavami v zraku in trobljenjem po mestu. A se je deset let nazaj to končalo. Iz prve (1.A) lige je klub prestal manjšo šok terapijo, v dveh letih so tako igrali že v tretji (2.DRL), nekaj dolgov pa se je moralo rešiti s preimenovanjem v Rokometno društvo Izola. 

Stanje v klubu se je počasi stabiliziralo in sledilo je nekaj naslednjih sezon v 1.B ligi. Z glavnim sponzorjem Istrabenz plini in z vedno bolj ali manj enakim igralskim kadrom, v katerega sem v letu 2004 vstopil tudi sam. Vse do letošnje, na nek način sanjske sezone. Nič kaj rožnata situacija v ostalih primorskih klubih (izvzet je trenutno najmočnejši slovenski klub Cimos Koper) je v klub pripeljala nekaj novih obrazov, največ svežega vetra pa je v klub pripeljala nova uprava. Obljubljene nagrade po tekmah in »če se potrudim lahko profitiram« odnos na treningih je v domačo dvorano hitro prinesel zmagovalno miselnost. Visokih pričakovanj pred in med sezono vseeno ni imel nihče. Želeli smo si zlate sredine a točka po prvih dveh tekmah je bila manj, kot smo si vsi želeli. Takrat so se pokazali vsi limiti ekipe, ki (še) ni imela prave identitete. Najbrž smo se v glavah takrat vsi zavedali, da na vrhu lestvice nimamo kaj iskati. A po treh tekmah smo imeli že tri točke in zasedali peto mesto na lestvici. Kjer nas res ni bilo že kar nekaj sezon. Po petih jih je bilo 7. In tako naprej. V prvem delu smo izgubili vsega šest točk od dvaindvajsetih in v zimo vstopili na drugem mestu. Takoj za Krškim, velikim favoritom lige pred začetkom sezone. Dišalo je po marsičem, optimistom tudi po končnem prvem mestu v ligi. Nad nami so bili presenečeni vsi, kar sem razbral iz sporočil, ki so mi jih pošiljali sovrstniki iz drugih slovenskih klubov. B.F., entuziastični trener ene izmed mlajših selekcij mi je pred sezono še med pripravami dejal: »Gomi, jaz mam občutek veš...da bomo letos tle v Izoli priča eni taki novi rokometni pravljici.« Nasmejal sem se mu, pa ne ker bi rekel kaj narobe. Zdela se mi je duhovita, optimistično-pozitivistično naravnana izjava. »Ko bi vsaj« sem si mislil. Kaj sem odgovoril pa se ne spomnim. Morda sem ob nasmehu zgolj nevidno zmajal z glavo in se posvetil drugim stvarem. 

V drugem delu sem se ekipi s polno paro priključil tudi sam. Počutil sem se odlično, prvi dve tekmi odigral v skladu z zmožnostmi in prisostvoval dvem tesnim zmagam. Žal pa sta me bolezen in tritedenska odsotnost iz treningov prikovala na tribuno. V prestopnem roku smo z dvema igralcema še okrepili konkurenco, poleg tega pa se zmagovalnega konja ne menja in kmalu sem se sprijaznil s to filozofijo ter ekipi poizkušal pomagati kolikor sem pač na treningih lahko. Šesta, osma, deseta, dvanajsta, štirinajsta, šestnajsta, osemnajsta (proti vodilnemu Krškem v gosteh), dvajseta (v domači dvorani minulo soboto proti tretjemu SVIŠU) točka v drugem delu. V drugem delu torej same zmage. In uvrstitev v 1.A ligo še pred zadnjim kolom (7.maj v Ljubljani proti Škofljici). Zanesljiva, presenetljivo zanesljiva. Po eni strani smo prekosili same sebe, po drugi pa pokazali, da smo bili v preteklosti premalo podprti s strani pokroviteljev, občine in ostalih. V današnjem svetu nihče ne dela dobro zastonj in tudi mi smo se tako v preteklosti pogosti borili za sendvič (redko, res je bila največkrat dokaj okusna večerja) in sok. A smo imeli radi rokomet in Izolo. Da smo sploh lahko igrali pa gre velika zahvala tudi prejšnji upravi, ki je vedno poskrbela, da smo sezono lahko brez pretiranih pretresov in zahtev pripeljali do konca. Tako nismo končali tako kot nekateri drugi klubi, ki jih je preslabo finančno stanje pahnilo v nezavidljiv položaj, nekateri klubi z dolgo tradicijo pa praktično ne obstajajo več. Izola je znana po tem, da se ob težkih trenutkih hitro obrne hrbet in upam, da se ne prvo, še manj pa drugo v našem rokometnem društvu ne bi zgodilo še dolgo.  

Zaenkrat ne kaže na to, a saj veste...prijatelja spoznaš v nesreči. Na veliki fešti v dvorani se je v soboto (ne)napovedano pridružilo mnogo ljudi. Mnogo tistih, ki so rokometu dali veliko danes in še več tistih, ki so ga podpirali včeraj. Spominjalo me je na praznik ob petdesetletnici kluba, le da je bilo tokrat manj slavnostno in še bolj veselo. Upam, da so dojeli za kaj se gre in da bodo v taki ali drugačni obliki tudi jutri podpirali RD Izola. Če bo tako, potem se ne gre bati, da res kaže na novo rokometno pravljico za katero si iskreno želim, da bi trajala vsaj 10 let in da ne bi zaspala na tem ali celo kakšnem večjem dosežku. V tem času pa s pravim odnosom, podporo in pogoji za trening urediti tudi razmere (namigujem na kvaliteto in število igralcev) v klubskem podmladku, od minirokometa do mladincev. Kar se tega tiče sem res grobi zunanji opazovalec, toda opažam, da stanje trenutno ni dovolj obetajoče. Fantje imajo resda lepše trenirke in drese (kar pomeni, da neka podpora vseeno obstaja) kot moja generacija v njihovih časih, toda vrh piramide (članska ekipa) se v vseh zdravih sredinah hrani od spodaj. Naj odgovorni poskrbijo, da bodo temelji dovolj trdni in da »hrane za člane« ne bo zmanjkalo. Vse, kar je bilo za ta uspeh spremeniti, bo potrebno v drugi sezoni najbrž še nadgraditi. V 1.A ligi bo poleg tega nujno potrebno dodatno povečanje financ in števila treningov. Že znanstveniki v začetku 19.stoletja so razumeli, da za iti višje potrebuješ dodatno energijo od trenutne potencialne. Želim si, da bi jo lahko iztisnila trenutna zasedba. Ta, ki je še vedno mlada in ki je že toliko časa sadila, da bi si zaslužila to žetev. V celoti to vsekakor ne bo možno. Pomankljivosti obstajajo in nekatere bodo ostale zato bo potrebno dobro razmisliti, kako, koliko, zakaj in komu kaj. »Koji nema v glavi ima v nogama.« Predvsem pa poizkusiti narediti pameten načrt (za daljši rok?). Ni vsak dan nedelja in zato je dobro biti »zavarovan«. 

V vsakem primeru: Čestitke fantja, čestitke društvo! Zdravo, srečno in uspešno v prihodnji sezoni.

Do takrat pa - Mirne počitnice! Se vidimo jutri na treningu, da še kakšno rečemo! :)....

Gomi J.

POSNETEK S KAPETANOM

Svetovno prvenstvo v rokometu - Švedska 2011 - KOLUMNA

Minulo svetovno rokometno prvenstvo je še enkrat več pokazalo, kakšno je trenutno razmerje moči v tej prelestni olimpijski ekipni panogi. Slovenije (tudi) tokrat ni bilo zraven in glede na videno lahko rečem, da je prav tako. Trenutno nimamo ekipe za tovrstne dogodke. Ob tem nikakor ne moremo biti zadovoljni, ponosni ipd. na naše fante. A dejstvo je, da je zadnja leta rokomet v Sloveniji nazadoval. V klubih se v primerjavi s preteklostjo dela slabo, denarja ni, ob pomanjkanju uspehov v članski kategoriji pa se za ta šport odloča vse manj talentiranih rokometašev. Rokomet je pri nas v težkem položaju, razne odpovedi v že tako ozki reprezentanci pa se v majhni državi še toliko bolj poznajo. Dokaz priljubljenosti je včerajšnja tekma drugega dela lige prvakinj (Krim) v Stožicah. 3000 gledalcev je sicer resda ena višjih številk za ženski rokomet, a v primerjavi s tekmami Olimpije je relativno smešna. Pa čeprav za Krim igra precej več slovenskih rokometašic kot za Olimpijo slovenskih košarkašev. Ljudje se pač odločajo za zanimive tekme in rokometne v Sloveniji to že nekaj let več niso.
Razlogi za to so primarno najbrž na rokometni zvezi, ki zame osebno vleče sumljive poteze, ki se na koncu res izkažejo za napačne. Edino presenečenje za vse je bil neuspeh Noke Serdarušića na trenerskem stolčku tako Celja PL kot tudi slovenske reprezentance. Očitno s sila povprečnimi igralci ta srbski strokovnjak in nekdanji vrhunski igralec ni "mađoničar". Zorman, Pajovič, Vugrinec, Kozlina (Kokšarov, Alilovič) in ostali pač niso tisti iz leta 2004 in dejstvo je, da tako v Celju kot v reprezentanci nimajo kaj iskati. Če trenutno ni boljših se morda še da razumeti, a če se sedaj slabšim, neizkušenim in mladim talentom ne bo ponudilo priložnosti, da se izbrusijo do naslednjih velikih tekmovanj, potem lahko na prihodnost gledamo le črnogledo. Samo poglejmo, v kakšnih letih so za reprezentanco začeli igrati (z nezanemarljivo minutažo) Mikkel Hansen, Domagoj Duvnjak, Nikola Karabatič, Aaron Palmarsson, Uwe Geinsheimer in ostali megazvezdniki svetovnega rokometa. V najstiških letih! V slovenski reprezentanci je bil pred leti tak Vid Kavtičnik (iz glave, morda še kdo?!), trenutno verjetno najboljši slovenski rokometaš na svetu. Ni morda smiselno, da sta v ekipi vsaj dva ali trije taki, ki potem čez nekaj let nosijo reprezentanco na svojem hrbtu? "Igrajo najboljši!" pač ni vedno najboljša rešitev, sploh pa ne takrat, ko so odnosi v moštvu zaradi tega skrhani in še manj takrat, ko je za kapetana izbran nekdo, ki kljub večkrat osvojenemu naslovu evropskega klubskega prvaka nima razčiščenih osnov športnega vedenja.
Izpad proti manj zveneči Madžarski v kvalifikacijah je bil tako po svoje neizbežen. In zaslužen. Čeprav je Madžarska na prvenstvu pokazala kvalitetno igro, bi se na prvenstvo enostavno morali uvrstiti in glede na to da se nismo, je moralo biti nekaj hudo narobe.

Kaj pa na prvenstvu?
Tokrat ga nisem veliko spremljal. Ker za svojo državo nisem mogel navijati. Zato pa sem za Francijo. Ker igra še vedno rokomet najbolj podoben tistemu izpred deset let, ki mi je bil vedno najbolj všečen. Hitre kombinacije, prava poteza v odločilnem trenutku in prevzem odgovornosti leaderja ekipe, ko je to najbolj potrebno. Tako kot je to počel Lovgren leta 2002, Balič 2004, tako počne N.Karabatič to zadnja leta. Brez forsiranja in več kot uspešno. Pri tem mu pomaga celotna ekipa in Francija je res pravi rokometni stroj, ki je na prvenstvu oddala le eno točko presenečenju Španiji. Mednju se je na končni razvrstitvi uvrstila vedno podcenjena Danska, na nehvaležno 4.mesto pa domačini Švedi. Morda lahko dobre uvrstitve skandinavskih ekip pripišemo domačemu terenu, a dejstvo je, da so severnjaki rojeni za rokomet in ob menjavi generacij (Francozi, Poljaki in Hrvati bodo menjali po OI, Švedi in Danci pa so "že na novo mladi in nabrušeni") bi se lahko zgodil preobrat v moči reprezentanc. Hrvaška je brez Lina Červarja očitno zelo povprečna reprezentanca, iskrice med egoBaličem in egoGolužo so za dobro uvrstitev pač preveč. Prav tako sta me rahlo razočarala Egipt in Srbija, presenečenje pa sta vsekakor Argentina in Japonska, ki sta z nekaj akcijami dali lekcijo "rest of the worldu-u".
Slovenci smo žal nekje v svoji luknji in kljub odličnemu 3.mestu na mladinskem svetovnem prvenstvu in uvrstitvi tja naslednje generacije, je vprašanje, kdaj se bomo v članski konkurenci lahko spet borili za najvišja mesta. Sam sem mnenja, da še kar nekaj časa ne, če pa bodo mlajši Janezi s pomočjo odgovornih uspeli popraviti to slovensko rokometno bedo, pa bom zelo vesel. Se vidimo na SP2013 v Španiji?!



LP, Gomi

Slovenija : Švedska - kolumna

MOJE MNENJE: Kaj reči po prvem polčasu. Veliko razočaranje, vsaj zame osebno. Igra nikakor ne steče, predvsem je krivec za to naš kapetan Zorman, ki mu ne uspe ena. Igra preblizu obrambe, tako kot ostali naši beki in s tem si ne omogočijo šutov iz naleta, temveč s samostojnimi akcijami poizkušajo prebiti švedsko obrambo, ki pa je zelo trdna, predvsem na desni strani in z odličnim vratarjem (kar me ne preseneča, že desetletja imajo najboljše) z lahkoto prihajajo do protinapadov. Serdarušiču očitam, da je v igro prepozno poslal Špilerja, ki je na levi edini kolikor toliko sposoben zunanji igralec v tem trenutku, na desni žal ne gre ne Vugrincu ne Natku, s čimer sta uničila tudi sicer vedno efektivnega Kavtičnika. Upam, da bo v drugem polčasu Noka Kavtičnika postavil na zunanjega, ob Špilerju in Zormanu oz. Pajoviču. Drugih alternativ ne vidim, še posebej, ker Skubetu ne gre (ne more), Kozlina pa je očitno preslabo pripravljen, Upam da se strže Škofu, sicer nam trda prede.
In še nekaj? Zakaj igrajo pressing na desnega beka, če pa ni dal še niti enega gola, in nas bušijo po sredini z lahkoto?

LP, Gomi

SMO ZMAGALI, pa to skoraj ne moreš verjet!!!
V drugem polčasu se je rahlo prebudil Vugrinec in prekinil strelski dolgčas v slovenski reprezentanci. Dokaj rutinirano sta odigrala tudi Zorman in Skube, ki nista več poceni in naivno izgubljala žog. Tudi Pajovič je parkrat dobro priletel iz ozadja in zabil dve bombi. Najbrž je igra stekla predvsem zaradi manjšega divjanja. Nekaj lepih žog so dobila tudi krila (predvsem Luka Žvižej) in pivot (tudi z uletavanjem) in edini resni očitek gre na realizacijo teh strelov, ki ni bila na nivoju. Zicer je treba zadeti. Pa čeprav bi na golu bil Chuck Norris, ob tovrstnih situacijah nima odločilčnega vpliva vratar, temveč igralec. Serdarušič se je s postavljeno obrambo v zadnjih minutah izkazal za pravega mačka, z držanjem Škofa v vratih pa je naredil potezo dneva. Škoda za slabšo predstavo Natka in Kozline, ki nista bila ravno akterja, zato pa gre nanju po mojem še kako računati v prihodnjih tekmah.

Upajmo, da bo vse kot mora bit.
Lp Gomi

Olimpijske igre - KOLUMNA

In ja, končno bi lahko rekli, končane so že 29. Olimpijske igre nove dobe. Zakaj končno? Preveč se je vleklo to vse skupaj, vsaj meni osebno. Bilo je veliko nezanimivih panog ob še bolj nezanimivih urah, zaradi česar sem te igre spremljal najmanj od vseh mojih z izjemo prvih (Seul 1988), saj sem takrat imel zgolj 7 mesecev in nisem še točno vedel za kaj se gre.

Pa pojdimo k dejstvom.
To so bile Olimpijske igre svetovnih rekordov. V plavanju je padel praktično v vseh disciplinah, za veliko teh je poskrbel tudi ameriški gospod Michael Phelps, ki je kot vsi veste osvojil 8 medalj. Pravi stroj v bazenu. Tudi mi smo imeli svoje adute a o teh nekoliko več kasneje. V teku je imel glavno besedo Jamajčan Usain Bolt, ki je sicer tudi stroj (le da on na prostem), vendar pa mu jaz ne napovedujem več kot štiri leta slave. Ne zdi se mi dovolj skromen. Mislim da se bo na naslednjih igrah že našel drugi Michael Johnson, ki mu ne bo podoben le po stilu (Johnsonu namreč) temveč tudi po obnašanju.

Bile so to tudi Olimpijske igre velikih zmagovalcev in presenetljivih poražencev. A to so tako ali tako vsake, zato o tem ne bi pretirano razpravljal.
Bile so Olimpijske igre skoraj brez dopinga, čeprav je potrebno priznati - mnogo so jih "dobili" že pred njimi in so s tem preprečili dodatne nevšečnosti v Pekingu. To si morajo tekmovalci štet za velik uspeh, kajti šport in doping ne smeta imeti nič skupnega. Saj vsi poznamo, kaj žene športnike naprej (uspeh, denar) ampak...
Bi pa bilo zanimivo kontrole dopinga opustiti. Substance različno delujejo na telo in če bi padali rekordi bi pač padali...naj se ga zadevajo če hočejo :). Farmacija bi napredovala in vse bi bilo ok:P. Z gotovostjo lahko trdim, da bi Kitajci bili nenadoma najboljši tudi v metu kladiva, v štafetnem teku, plavanju, rokometu in še bi lahko našteval...saj poznate Kitajce. Sicer bi jim Tajvanci konkurirali, a bi jih Kitajska miljarda "in kusur" hitro skrila.


Bile pa so to, ja cenjeni Slovenčki, predrage Slovenkice.... bile so to Olimpijske igre Slovenije. Peto mesto po medaljah na številu prebivalcev je enkraten dosežek in Slovenci smo svojevrsten fenomen. In to ne kar neke medalje, ko bi bili uspešni v samo enem športu. NE! Mi smo jih osvojili v petih različnih, dodati pa pa moramo tudi uspehe tistih ki niso bili pri medaljah. Za mene osebno je to skoraj ekvivalentno, finale je finale, tam pa poleg znanja rabiš tudi srečo in tisto nekaj več, kar te ponese na stopničke. Veslanje, Skok v daljino, Kajak na divjih in mirnih vodah, Met kladiva, Bradlja, Jadranje, Plavanje, Judo, Strelstvo...mi smo povsod...športni fenomen!
A...tudi tokrat ne gre brez kritik. Danes sva s sošolcem Blakeom preučevala odnos novinarjev do slovenskih športnikov, tudi na OI (Stare-Rovan ipd...). Sam sem zagovarjal tezo, da novinar mora skritizirati športnike, če se ti ne izkažejo glede na sposobnosti, ki jih imajo, on pa je zagovarjal, da se mora športnike vselej zagovarjat, saj so najboljši na svojem področju v državi in pač "naj gre kdo drug tja če je boljši...". Po tehtnem premisleku sem mnenja, da je razlika nekje vmes. Ne morem mimo dejstva, da OI nikakor niso več le: Važno je sodelovati in ne zmagati. Sodelovanje - čast. Bi že moralo biti tako. Pa je to res? Morda, ampak si lahko narediš tudi...pa ne bom rekel sramoto, ker to dejansko ni. Je nekaj drugega, za kar spet ne najdem primernega izraza. Italijani bi rekli "brutta figura", ampak to da imajo oni trikrat lepši in predvsem bolj funkcionalen jezik od naše slovenske dvojine tako ali tako čivkajo že vrabci. Skratka, moje mnenje je, da glede na to da je dandanes vse v denarju in zmagovanju...Naj Slovenija res pošlje tiste najboljše, ki so dejansko sposobni osvojiti medaljo (imeli smo jih 63 in to brez ekipnih športov!), ostale, ki pa so normo komajda ujeli in še to ob dobrem dnevu pa naj nagradi za državni rekord in jim za to da nekaj denarja od prihranjenih počitnic, ki jih sicer izkoristijo na OI.



(enega še zmeraj ma dej;))

LP

P.S. POSEBEN POZDRAV MAŠI IZ PTUJA, ki spremlja moj blog. Pridna, lepo da nisi taka kot tvoj brat Gordan, ki mu je malo mar za njegovega kolega.

Kolumna

Danes sem zelo žalosten. Milan je včeraj na domačem stadionu v osmini finala lige prvakov izgubil z Arsenalom 0:2 in tako izpadel iz najelitnejšega klubskega tekmovanja. Mnogi mi sicer pravijo, da nima smisla objokovati včerajšnjega dogodka. Verjetno imajo prav, a čustev se ne da kar tako izbiti iz glave. "Saj je le ena tekma...". Ja res je bila ena, vendar ker je bila takšna kot je bila to pomeni da ne bo še pet tekem. Torej se gre za šest tekem in ne za eno. Da ne govorim o tem, kako so me danes sošolci napadali z opazkami: "Milan je podkupil sodnike", "Arsenal je prevladoval", "Kje sta bila Kaka in Pato?" ipd..

A poglejmo si stvar (šport) realno. AC Milan je včeraj sicer veljal za favorita, a nasproti je prišel izjemno dobro pošlihtan Arsenal, čeprav brez Rosickega, Eduarda, Toureja in Van Persieja. Očitno so se zelo dobro pripravili na Milan, kar po mojem mnenju niti ni težko, saj igrajo že 6 let na isti način. Trenerjev pač. Ne gledam nikomur v zobe, Carlo Ancelotti je odličen strateg, ki je v Milan prinesel precej več uspehov kot kar nekaj njegovih prehodnikov, čeprav so ti imeli prav tako odlično ekipo. Tokrat se jim ni izšlo vse po načrtu. Prevelika izčrpanost nosilcev igre zaradi ogromnega števila tekem (Italijanska liga+Ita. pokal+evropski superpokal+svetovni superpokal+Liga prvakov) je prinesla posledice in razloge za poraz že lažje najdemo. Temu dodajmo še poškodbe Seedorfa, Jankulovskega, Ronalda in Dide, ki so ob normalni formi vsi standardni člani prve enajsterice in hito dobimo recept za debakel. To se je tudi zgodilo. Res, da so domači drugi polčas vzpostavili ravnotežje, a zadnje pol ure v prvem polčasu ni bilo vredne take ekipe, takih navijačev, takega kluba. Velik klub je tudi Arsenal. Veliko jih je. Real Madrid, Juventus, Manchester united, Barcelona, Liverpool...Prav slednjima se je ob branjenju naslova zgodilo isto. Barca je lani izgubila prav z Liverpoolom, ki je takrat poraz doživel prav proti Milanu v finalu, leto prej pa je Redse izločila Benfica, prav tako "že" v osmini finala. To so zadeve, ki se dogajajo. Sploh v športu. Če pokažeš suverenost do osmine finala in tam dobiš ekipo, ki je na tvoji ravni se prav lahko zgodi da boš izpadel. Približno 50 procentov možnosti imaš za tak scenarij. Tokrat je Milan odnesel slabše. 2003, 2005, 2007 jo je odnesel boljše. Obetam si, da bo tudi 2009 tako. Sicer sem to optimistično napovedoval že za letos, a matematika mi skozi celo sezono ni dajala prav in žal je na koncu tudi zmagala. Nikoli nisem bil neki strokovnjak za nogomet, a to ekipo spremljam že nekaj časa. Nekaj bi po mojem mnenju vseeno bilo treba spremeniti. S takimi imeni si trenutno 5.mesto v ligi in konec sezone v ligi prvakov vsi težko zamišljamo. Je pa res, da so fantje v prvem delu sezone osvojili še dva pokala, zaradi katerih uradno še vedno veljajo za najboljšo in najtrofejnejšo ekipo na svetu, kar zagotovo ne gre zanemariti. Javnost pa na njihovo žalost/veselje posledično pričakuje vse več in več uspehov, kar je po svoje normalno nikakor pa razočaranje ob neuspehu ne sme biti preveliko (kakršno je npr. moje, a so mnogi pristaši v prestolnici mode še dosti slabše sprejeli vse skupaj).
Zdaj bom probal počasi odmislit to, saj smo dejansko bili zreli za poraz proti izjemni angleški ekipi, ki je bila enostavno rečeno boljša. Se zgodi. Taka je realnost v športu. Ni vsak dan nedelja in če bo pri Milanu še naprej vsak drugi dan, potem lahko damo vsi naši samo kapo dol in optimistično zremo v prihodnost.



Lp