Bolj komplicirano kot dan prej...

Dan po Godu vseh Hugotov pride vsako leto drugi april. In v drugem aprilu sem se tudi odločil napisati drugo aprilsko objavo. Prvoaprilska vam je po odzivih sodeč bila dokaj všeč. Morda zato, ker je bila neresnična. Na telesu danes nimam več tatuja. Saj veste...prvoaprilske šale. "Aprilske" ...Waw! Kako drugače se to sliši od vseh ostalih mesecev. Verjetno ker "aprilsko" uporabljamo pri vremenu. Pridevnike s korenom drugih mesecev pa ne tako pogosto. Vreme je vendarle najbolj pogosto uporabljena tema pri pogovorih v vrsti Homo Sapiens Sapiens, tako da je v bistvu po tej teoriji april najpomembnejši mesec in bi se morali ljudje v tem mesecu največ pogovarjati. Mogoče pa je to zgolj resnica in ne samo teza triindvajsetletnega študenta farmacije. Največ pogovarjati torej...
Kar ni enako kot spoštovati se, imeti rad ipd. Kajti najraje se imamo (baje) za Valentinovo, ne toliko zaradi tega, ker dejansko čutimo več kot en dan prej, temveč ker naj bi enostavno tako moralo biti. Kolega David je v svojem blogu napisal nekaj več o tem....Radi pa se imamo tudi decembra, torej takrat, ko dajemo/dobimo (večina raje dobiva kot daje) darila in ko nam je mraz. Ko se radi stisnemo čisto iz fizioloških vidikov in ne kot poleti, ko se v postelji/na brisači prepoteni izogibamo objemu partnerja, razgrnemo svoji pazduhi in pogledamo v strop/zvezde ter mimogrede razmišljamo o mrzli limonadi, ki bi jo takrat "mogoče" raje imeli ob sebi kot...

Eh, dobro, pustimo to...saj smo samo ljudje. Verjeli ali ne, spet sem rahlo nadrkan. Enostavno pridejo dnevi, bolje rečeno več dni zapored, ko se mi v življenju na pot namerno ("ja pa kaj še!":) ) postavljajo prenekatere majhne ovirice. Kolikorkoli so majhne, me vseeno vržejo iz tira. Tudi če jih zrušim jim uspe spremeniti smer mojega teka, dostikrat tako, da se potem le stežka spet postavim v pravi kurs.
#1 Če mi uspe, sem sam sebi car. Gledam se v ogledalo in si rečem: "legenda!".
#2 Če mi ne uspe sem sam sebi bogi. Pogledam se v ogledalo in si rečem: "kako ravno meni?! Kako spet meni? Zakaj?" ("ja veš da, samo tebi"...)

Fajn, na začetku bloga sem mislil, da bom govoril o konkretnih osebnih stvareh. Pa ne bom. Ker potem boste ugotovili, da v bistvu sploh nisem legenda. Še manj pa bogi. Saj, če sem iskren, to vse vem tudi sam, ampak... neke standarde si je pa tudi potrebno postaviti. Sicer se lahko zgodi, da ne ločiš med tem, ko delaš dobro in med tem, ko delaš slabo. Konec koncev, vse je odvisno od nas samih. Kar žejemo to sanjemo...kar sejemo to žanjemo in ni vrag, da če dobro seješ, se ti posledično plevel ne bo postavljal po poti in ti spreminjal kursa. Razen, če te ne bo sosed zaje*** (Slovenci bi rekli "metal polena pod noge"). Problem je, ker se ljudje vse prevečkrat poslužujemo popravljanja nečesa (farmacevti bi reklu kurative namesto preventive), kjer smo že zdavnaj postavili krhke temelje. In če smo korenine plevela pustili v zemlji, bo ta na tak ali drugačen način pokukal ven.

Pa sem jaz tudi kaj zgrešil? In kje točno? Sam pri sebi verjamem, da sem. Čeprav se bom na koncu mogoče celo pogledal v ogledalo v slogu #1. Želim si tega. Ampak, lahko bi se že danes, in tako še stokrat prej. Pa se ne morem. Razmišljam o tem, kje bi v tem primeru že lahko bil? In ali bi bil v tistem primeru mogoče manj nadrkan? Je življenje zanimivo zaradi uspeha ali zaradi neuspeha? Je zanimivo, ko seješ, ali je zanimivo ko žanješ?
Žeti in se pri tem učiti kako sejati, bo verjetno pravi odgovor. Meni je všeč, čeprav je mogoče malček zakompliciran. Ampak saj smo v aprilu. In če si obetamo, da bo vreme komplicirano, zakaj si ne bi obetali takšnih tudi manj pomembnih stvari?



LP, Gomi