Januar 2012

Tako... pa sem spet nazaj.

Spoštovane bralke in spoštovani bralci... po dobrem mesecu se javljam. Tokrat iz Ljubljane, kjer je minuli mesec (v Izoli tudi, ajde) potekala prava študentska drama. Ne toliko zaradi tega, ker bi bilo dramatično samo po sebi, temveč ker je bil nejasen konec vseskozi v zraku. Ampak mi je uspelo! V ...zadnjem (;)) poizkusu sem opravil še zadnji izpit (Klinič.na kemija), kar pomeni, da sem bil zelo uspešen in sem danes zaradi tega presrečen. Veliko sem razmišljal o blogu in o tem, če bi v začetku meseca kaj napisal o svojih trenutnih (takratnih) občutkih, ampak ker so bili bolj ali manj "švohotni" se za to nisem odločil. Ne želim jokat in spravljat še drugih v izpitno razpoloženje.

Kot pravim, veliko idej je padlo v minulem mesecu in na žalost si jih nisem sproti zapisoval, saj bi sedaj imel na blogu o čem pisati. Vseeno pa sem si jih nekaj zapomnil in jih bom v prihodnjih tednih poizkusil osvetliti iz svoje strani.

Mogoče bi na tem mestu najprej s pohvalo pokomentiral svojo profesorico in profesorja od že omenjenega predmeta. Izpit smo pisali v ponedeljek, rezultati pa so nam bili obljubljeni za naslednji ponedeljk, naslednji dan (torek-torej predvčerajšnjim gledano od danes) pa naj bi se začeli in končali ustni zagovori. Tisti, ki ste (bili) izkušeni študenti veste, koliko pomeni nekaj dni med ustnim in pisnim izpitom in kako težko se je učiti, če ne veš ali si pisni izpit opravil ali ne. To so totalne muke. Zdi se ti brez smisla, če boš po tistih tednih učenja vrgel stran nekaj svojih dni z dodatnim sekiranjem in učenjem, če rezultat slučajno ni pozitiven. Ampak jaz sem tokrat reskiral, ker sem imel precej soliden občutek. No, rezultat je bil v jutranjih sobotnih urah že dosegljiv na internetu in osebno popravljalcem lahko rečem samo: "vsa čast!". Dejanje objave rezultata nekaj dni pred ustnimi izpiti je dejansko izredno humano, še posebej če je nenapovedano. In, potrebno je poudariti, na našem faksu prava redkost! In tako sem v soboto dobil dodaten zagon, saj sem vedel, da sem zelo blizu svojemu cilju.

Če se obrnem nazaj in pomislim na 54 ocen, ki sem jih dobil tekom študija, se mi ta zadnja ne zdi nič posebnega, ampak je izredno velika. Bila je ena težje prigaranih, tako iz vidika moje neučakanosti kot iz vidika težavnosti snovi. Bila je pa tudi težko prislužena in zaslužena in v primeru novega neuspega bi se verjetno požrl od očaranja. Na srečo sem se uspel zbrati in s skrajnimi živci rutinirano (si zadnje tri besede nasprotujejo??) speljati stvari do konca.

Tukaj seveda nisem zaključil s fakulteto, kajti čaka me še akademsko gledano najpomembnejša zadeva. Diploma, o kateri zagotovo kaj več kdaj drugič. Tudi zaradi tega, ker danes v bistvu nimam veliko konkretnega za povedati.

Praktično usposabljanje v Obalnih lekarnah je še eno poglavje, ki sem ga ta mesec zaključil. Dokaj uspešno in upam, da so bili mentorji/mentorice zadovoljni z mano. Mislim, da sva s kolegico pustila dober vtis in da naju ne bodo kar tako pozabili. ;) O lekarni in takih in drugačnih gostih v njej bo najbrž v prihodnosti tudi napisan kakšen blog. Skratka Lep pozdrav v Obalne lekarne, ker vem, da me vsake toliko berejo. Verjamem, da se kmalu spet srečamo.

Jaz sem trenutno res utrujen od vsega skupaj in pravo olajšanje je, ker ne gledam več v papirje, temveč predvsem uživam v sleherni minuti dneva in se trudim ne razmišljati o ničemer, saj moji glavi to enostavno paše. In to kako! Ob 15.30 sem sem se za 45 minut ulegel. Budilko sem preslišal, prav tako klic nonota nekaj minut kasneje. Sploh ne vem kako je to mogoče, ampak mislim, da sploh ni več zvonila, čeprav jo imam naštimano na 10 minut. Vsaj zdi se mi. Zbudil sem se ob 17.30, ko je bila tekma Nemčija : Poljska že pri koncu. Pa še zjutraj sem na faksu razlagal sošolcem, da jo bom gledal, in da bodo Nemci verjetno stresli Poljake. Slednji so hvala Bogu zmagali, tako da imajo naši rokometaši še vedno realne možnosti za borbo za 5.mesto, seveda če Hrvati premagajo Madžare, kar se mi zdi povsem realno, če bodo le igrali.

Rokomet po TV je tudi sicer v rednem planu ta mesec in kadarkoli sem pogledal televizijo se je našel kakšen program, ki je prenašal rokometno tekmo. Res sem vesel, ker sem si tako mirne duše lahko vzel kadarkoli premor med učenjem, brez da so me bližnji čudno gledali, kar bi se v primeru kakšne glupe komedije ali gossip oddaje lahko zgodilo. Tako pa je (bilo) vse ok in slovenski fantje so letos pokazali tisto, zaradi česar navijam zanje. Tudi o rokometu bom kakšno več rekel po prvenstvu, zdaj je še prezgodaj za kakršnekoli ocene, nikoli se ne ve, če ne bo treba še koga pokritizirati, čeprav je do sedaj odigral dobro! ;) Predvsem čestitke Izolanu Mačkovšku, ne toliko zaradi tega ker je Izolan, kot zaradi tega ker je najmlajši v reprezentanci, pa je do sedaj svoje minute res solidno izrabil in če bo tako naprej napredoval bomo po Rutenki končno dobili novega šuterja od zunaj. To nam namreč manjka, vsaj rokometni "veleum" Milovanovič tako pravi.

Žal sem minuli teden izgubil strica. Naj počiva v miru.

V prihodnje poleg farmacije, rokometa in kakšne dobre šale o Chuck Norrisu tudi o Farmaskiju, kamor se za dva dni in dve noči odpravljam v petek. Lani je bilo krajše a vrhunsko in zakaj ne bi bilo tudi letos tako?




Lp, Gomi