Vrtajo, vrtajo, vrtajo....

Že nekaj časa nisem nič napisal, saj zivim v tezkih pogojih.

Rutututututummm
Rututututummmm
Tududududummmmmm
Vrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr

Metro zahteva svoj davek, nimamo se kaj bunit. Stanovanje bo takrat vredno dvakrat več. Škoda le, ker mene več ne bo tukaj ;) A pomembno je, da sem sedaj, sicer o čem bi pisal?



LP, Gomi

Kako osvojiti punco v treh korakih?

Ljudje iz dneva v dan postajamo bolj asocialni. Na žalost je limit omenjenega že zdavnaj presežen in večina se zna postaviti zase zgolj še za računalnikom. Chat, kamere, slike napetih mišic in pisanje besedil, kopiranih iz "lyrics" strani so mladini postali glavni adut v osvajanju drugega spola. Apotekarji spodbujamo zdravo življenje...druženje, petje, smeh....sprašujemo se, kje so dnevi, ko je fant nesel punci rožico. Dandanes raje uporabimo alternativno metodo, nesemo ji balon, saj nas tega ni sram kupiti v trgovini.
Po možnosti iščemo balone s helijem, saj je to eno izmed lažjih sredstev za povzročiti smeh. Dosti lažje kot naprimer povedati dobro šalo.
Sprašujemo se tudi, kje so časi, ko je fant punci pel podoknice, jo povabil na ples...sprašujemo se, zakaj je lažje častiti pijačo in obdelovati pokrovček od kokakole v tišini.
Na blogu sem se odločil predstaviti, kako je potrebno danes osvojiti punco!

Korak 1: Pristopiš k njej in jo pohvališ. Ni pomembno kako, lahko ji npr. rečeš - "kako si ti pridna ker pobiraš smeti!". Punca ima dela vedno "poln kufr", zato komaj čaka, da ji nekdo popestri dan. Če niste dovolj samozavestni je koristno imeti vedno dobrodošel dodatek - sončna očala. Ta velikokrat poudarijo skriti šarm in punca največkrat razkrije svoj nasmešek.


Korak 2: Po nekaj sekundah njenega (obojestranskega) smeha so tu vsi pogoji, da punci poveš nekaj na uho. To je koristno predvsem ob kakšnih koncertih, ko se včasih ne sliši najbolje, kaj hoče človek povedati. Ob ušesu lahko tudi šepetamo, pa se bo slišalo. To naredi ambient veliko bolj seksi. Punci se bodo zasvetile oči in po glavi ji bodo začele hoditi bolj poredne reči.


Korak 3: Kot vidiš te punca še ni odslovila, čeprav ima veliko dela (tistega, zaradi česar si jo na začetku pohvalil). Napočil je čas, da se je dotakneš, pa ne premočno in ne prenežno. Dokazati moraš, da imaš občutek za to stvar, v tvoji potezi pa mora biti nekaj moškega. Prijatelje se vedno potreplja po rami, s čimer se izkaže občudovanje oz. spoštovanje. V tem primeru je to prava poteza in punci ponavadi postaneš všeč. Največkrat ji postane zadeva malce sumljiva, zato se začne ozirati okoli, ali ni kje kakšna past. Opaziti ne sme nič sumljivega!


No in jasno, ta je opazila fotoaparat in razočarana odšla naprej delati, kot prava osvojena gospodinja.

Tako torej, to so bili trije osnovni koraki za osvojiti punco. Kot vidite je nesmiselno, da so vaši prijatelji preblizu, saj to lahko povzroči (obojestransko?) nelagodje. Je pa tukaj res skrita past. Prvič, ko jih ne bo, te bo napadla, da bodo pokale šipe. Poželenje se namreč v takih primerih stopnjuje, dokler ne doseže viška. Takih priložnosti pa niti punce ne zamudijo.


LP, Rokec

Po zemlji naši, po Trstu in tako naprej.

Hodil sem po zemlji naši,
srečal dobre sem ljudi,
skromni majhni a pošteni,
to smo mi.
Že stoletja tu živimo,
se z viharji bijemo,
bratje sestre ne pustimo,
da izginemo.


Wou uo.
Trst je naš, ne pozabite tega.

Rok

Prlekija, 2.5. in noč na nedeljo, 3.5. 2009 ... in nedelja :)

Zbudili smo se precej hitro, okoli enajste dopoldan in potrebno je reči, precej bolj čili kot prvo jutro. Spali nismo več, a očitno smo že ujeli tisti pravi prleški bioritem. Po malici in srednje dolgem preizkušanju 250-kubičnega krosovca od Samota (brat od Iztoka) smo se odpravili v Ptuj. Tam smo se v Evropi dobili z Gordanom in Marvinom (Jaka in Toni). Slednja dva sta seveda zamudila. Kot vedno. Malo smo se pogovorili o puncah in po pijači smo se poslovili od Šanteja in Repovža, ki sta se odpravila domov. Prvi je imel koncert, na katerem je ob igranju bas kitare in bobnov tudi pel (kako mu to uspe ne vem niti sam), drugi pa je moral po težkem nizozemskem tednu iti malce pogledati družino, vaške dekline in kaj prekopat po Šentjanžu. Ostali smo se odpravili še na dve pijači, saj nam je ostalo še precej časa do mladinske nogometne tekme. Na njej ponovno ni sodil nihče drug kot naš velemojstrski sodnik Iztok Dovnik. Toni in Jaka sta vmes skočila domov, midva s Ferjancem pa sva prisostvovala izredno zanimivemu srečanju. Gostje iz Podlehnika so upravičili vlogo favorita (bwin) in z 1:4 premagali domačine. Po tekmi smo ponovno malce čakali standardna zamudnika,nato pa se odpravili v Prlekijo, kjer so že čakale spečene pleskavice in krompir. 1,2,3 je bil tu večer. V planu je bila udeležba na rojstnem dnevu Sašota Kovačiča, našega standardnega igralca v zadnjih blogih. Križevci so bili ponovno zelo gostoljubni. Vino je bilo sicer nekam preveč podobno soku, a smo ga vseeno poizkusili. Še preden pa smo drugič napolnili kozarčke je slavljenec jedel že tretjo porcijo bograča, ki je bil javno izpostavljen prav na "naši" mizi. Takoj smo mu sledili tudi mi in res je bil dober. Pravzaprav je edino slabo na taki žurki dejstvo, da ne poznaš skoraj nobenega. Tam je bilo približno 100 ljudi, ki so "gučali" po njihovo, zato smo počasi postali asocialni in nezanimivi ter okoli druge ure zjutraj ponovno odšli v dobri stari Texas. Sledila je kopija prejšnje noči, le da jakne, ki mi jo je pred odhodom posodil Miha, tokrat nisem zgubil. Pustil sem jo kar v avtu od Dovnika, ki se je izkazal za pravega gostitelja. Zato, da smo ostali bili brez skrbi in z nekaj več denarja, ki bi ga sicer dali taksijema, je bil trezen celo noč.
Čestitke Iztok, z glavo na zabavo!
No, ob petih smo bili spet doma.
Zaključek je bil hiter. Ko smo vstali smo se spet okrepčali (ne spomnim se točno kaj je bilo razen juhe, ampak sigurno je bilo dobro) in počasi spakirali potovalke. Vsem se je že mudilo na svoj konec, meni seveda najdlje. Še slovo od Dovnikov, v avto in gas. Ferjanc je takoj potožil, da ima potolčena očala...preklel je marsikomu marsikej in rekel, da bo pač zamenjal šipico. No, po poti nazaj sva spet odkrila pol sveta, se pogovarjala o recesiji in o časopisih in že je bilo tu Celje. Tu sva ugotovila, da so očala zgolj umazana z nekakšno smolo in da niso nič potolčena. Postal je ful boljše volje, celo tako dobre, da je pozabil zapreti prtljažnik, ko je preparkiral avto. Sam sem vstopil v 307ko in nabil Eaglse na ves glas. S tem se je Prlekija uradno končala tudi zame.

Na koncu posebna ZAHVALA Dovniku in Kovačiču z družinama za pogostitev.
Prlekija 2009 - lepo je bilo in kmalu se vrnemo spet!
Radi vas imamo, jaz še posebej.


Rok

Zgodilo se je 8 let nazaj

6.maj 2001
Datum, ki ga pravi navijači Milana in Interja, pa še kakšni drugi, ne bomo nikoli pozabili. Rekordne zmage rdečečrnih se rad spominjam, sploh v teh dneh, ko "bratrance" gledamo v hrbet na lestvici.

Lp

Prlekija 2009 - petek, 1.5. in noč na soboto, 2.5.

Drugi dan: Začeti dan po "naporni" noči je nekaj najtežjega. Še posebej, če imaš kaj težkega za početi. Na srečo tokrat temu ni bilo tako, hočem reči, nič težkega nas ni čakalo, vstali smo vseeno rahlo težko. Tradicionalni prvomajski pohod na Jeruzalem oz. Svetinje ni nič drugega kot žurka, ki se začne v jutranjih urah in konča sredi noči. Zase lahko trdim, da sem precej čutil posledice prejšnje noči, a po mojem moji kolegi niso veliko zaostajali. Napolnili smo nahrbtnike z vinom in radensko in odšli na pot. Vsake toliko smo se ustavili zaradi takih in drugačnih razlogov, a vedno bliže smo bili cilju in to je bilo v danem trenutku najpomebneje. Vmes smo, tako kot lani, pobrali še ostale domačine, ki smo jih čez slabo uro že spet izgubili a to farmacevtske bande ni zmotilo. Okoli 12.00 smo bili že na hribu, kjer smo srečali par Žerovinskih kolegic. Po dolgem pogovarjanju obeh taborov ali na levo ali na desno, smo se dečki odločili za desno (Svetinje, ki so bile precej bližje), deklice pa za levo (Jeruzalem, enjoy your trip). Mi smo bili namreč tešči in vsak naslednji kozarec vina je bil bolj strupen.

V Svetinjah smo si dodobra opomogli: čevapčiči, kranjske klobase, bograč in par pivičk, za razredčit domače kislice so nas prebudili in bili smo pripravljeni na nove izzive. Velika stvar, ki smo jo spremenili glede na lansko leto je bila menjava nog za taksije (nismo mi mone ;) ). Isti možakar kot večer prej nas je odpeljal iz Svetinj do Jeruzalema (ene 5€) in že smo bili na drugem party placu. Ta nas je sicer manj prepričal od Svetinj, sploh zaradi tega ker so živ ženski kvintet s sicer slabim repertoarjem tu zamenjali popolnoma razglašeni....mja, pevci no. Izpred "odra" (prikolica) smo se pomaknili na s soncem obsijan travnik pred bližnjo gostilno, vsake toliko kej spili, kej pojeli in se radi dobro imeli (glej spodnjo pesem od Mlakarja). Domače punce so se nam spet pridružile in nas hotele malo pohecati, a se nismo dali. Raje smo se začeli pogovarjati o Toporišiču in njegovih cvetkah, npr. zakaj so iz Celja Celjani in iz Velenja Velenjčani, ko pa je "je" končnica obeh. Ali pa zakaj bi bili Izolčani res Izolčani, in zakaj šele sedaj, ko pa so Idrijčani že 500 let Idrijčani. In tako naprej in tako nazaj.

Dovnik je punce pospremil peš proti Svetinjam, saj so hitro videle, da z nami ni češenj zobati. Kasneje smo izvedeli, da jih je tja pripeljal Sašo, pri katerem smo bili dan prej v kleti.:) Miha, Marko, Blaž in Rok (joj, sami Slovenčki!) pa smo še dve rekli o vremenu, še malo popili in pojeli in ... klicali taksi, kaj pa drugega. Spet na Svetinje, kjer pa smo ostali precej razočarani. Čevapčičev zmanjkalo, prodajalna bonov se je zaprla, vesele Štajerke 2 (ali pa 3:) ) so nehale igrati...ura pa je bila šele 18.00. Ostal je odprt samo še šank za največje pijance, kar pa mi seveda nismo, zato smo raje opazovali, razvoj česa smo zamudili.

Kar vidiš gor je res občudovanja vredno: rekorder je šlatal neko babico za rit in tekel za njo, čez 5 minut se je usedel na klopco, popil špricer iz kozarca neznanega lastnika, čez naslednjih 5 minut je začel pljuvati, čez zadnjih 5 minut pa se je zvrnil po terasi dol in obležal na glavni cesti 5 metrov pod prizoriščem. Kolikor smo uspeli videti brez nekih poškodb. Težava je bila v tem, da je imel preko 120 kg (airbag) in tako vrečo krompirja morajo držati vsaj štirje, da je vse ok. Spet smo nekaj popili in pojeli (kotleti so še bili) in odšli domov k kolegu od Iztoka, ki se je klical tako kot jaz. Tam smo vrgli en biljard (Repovž-Šantej:Gomezelj-Ferjanc 1:0, MVP Repovž), probali tisočo domačo kislico in počasi odšli proti domu (taksi Dovnik). Tuš in s taksijem marš najprej v Mamma mia, nato pa v Smart (bivši Texas). To sta tamkajšnji kafič in disko, ki edina dobro delata daleč naokoli. Dj je bil naš in vrtel praktično "samo za Iztoka in njegovo klapo". Okoli štirih zjutraj smo zaprli to famozno diskoteko, jaz kot najbolj živčen, saj sem ugotovil, da moje jakne ni več na mestu, kjer sem jo pustil. "Dan" se je tako končal rahlo tragično, a so me fantje potolažili in mi rekli, da jakna ni bila nič posebnega. Hvala vam, **zde!

V texas smo poklicali taksi, ki nam je po dolgem prepričevanju šenkal pol eura in ob petih smo že sanjali nove dogodivščine za 2. maj, ko smo med drugim zamenjali pol zasedbe. Več o tem v nadaljevanju.

Lp, Gomi

Prlekija 2009 - četrtek 30.4. in noč na petek, 1.5.

Okoli 12.15 sem štartal iz Izole. S seboj sem vzel nekaj denarja, spalno vrečo, trojne spodnje hlačke in nogavice...in tako no, nič posebnega. Na cesti je bilo precej gneče, zato sem v Celje prispel šele 3 ure kasneje. Tam sem se dobil s Ferjancem, čigar starši so mi tekoj postregli z slivovimi cmoki, bananinimi muffini in sokom. In tako se je zame počasi začelo. Avto sem zaklenil in po hitrem nakupovanju v Šparu (par litrov vina, kaj pa drugega), kjer smo se dobili z Šantejem in Repovžem, smo šli proti Prlekiji. Vmes nas je presenetila huda toča (posnetek še sledi, baje) in počasi počasi smo priplavali v prleški sonček. Še pred Dovnikovo hišo smo se preoblekli, saj se nam je mudilo na fuzbal z domačini. Če smo jih lani zmagali z lahkoto, so se letos na težkem terenu znašli precej bolje in z vrhunskimi akcijami so nas spravljali v precejšnje težave. Po rednem delu je bil rezultat 2:2, za nas je obakrat zadel Dovnik. Še posebej lep je bil drugi zadetek, ko je iz težkega položaja iz leve, ubil pajka v nasprotnem čošku. Dež se je preselil tudi na igrišče in v zmedenem golden goal, se je Dovnik še enkrat izkazal, da je bil najbolj spočiti v tistem trenutku in hladno sprašil projektil domačemu Franceljnu med noge. 2:2 torej, ali pa 3:2, važno je, da farmacevti nismo izgubili.
Pred dežjem smo zbežali domov, kjer nas je čakala večerja. Ogrevanje z laškim jabolčnim sokom, dva taksija pred hišo in še sam ne vem, kako hitro smo bili "pri Sašoti f kleti". Po buteljkah so sledili: Šipon, Renski rizling (RR), Traminec in Rumeni muškat. En dva tri smo jih degustirali in povedali svoje osebno mnenje, predvsem Šantej je kraljeval s svojim poznavanjem sulfidov. Mene je najbolj navdušil Šipon, najmanj pa Traminec. Po tistem smo šli še bolj v osrčje kleti, kjer so nas presenetili 500-litrski sodčki. Pipice so se hitro odpirale in zapirale, ob kruhu in vinu pa smo jedli sir, tunko, por in prleški namaz, ki nimam pojma kako se mu reče. Aja, Repovž mi je ravnokar po MSNju povedal, da je to enostavno zaseka. Uglavnem smo pili in jedli dokler nismo zdržali več. V drugi prostor smo vzeli še štiri buteljke in tam nadaljevali ob dobri muziki in pikadu. Najboljša ekipa sva bila jaz in "domačin" Dovnik, medtem ko sta si prvo MVP mesto delila Repovž in Kovačič (Op.a. Sašo). Slednji je svojo 108 pri 501 (poteza dneva) rešil v dveh puščicah in vsi smo zgolj zmajali z glavo, Ferjanc pa je od jeze razbil neonsko luč. Počilo je kot v najhujši vojni in tokrat je Sašo zmajal z glavo. Skratka, bilo je pestro, od takrat naprej pa se ni zgodilo več dosti (vsaj ne da bi se jaz spomnil:)) ). Okoli 3. zjutraj smo odšli domov, kjer smo pridno zaspali do naslednjega jutra.

Pesem za prvi dan:
Iztok Mlakar - Od Franca Frančeškina god



...Nadaljevanje jutri...

Rok