Za tiste, ki ne razumete naslova: farmakognozija je neke vrste farmacevtska botanika....v detajle ne bi šel....ker jih morda niti sam ne poznam.
Prlekija in njeno rastlinje vzbujata mir in nemir povsod po svetu. Barack Obama je pred dnevi rekel: "Vsak ameriški študent naravoslovnih študijev, bi moral pred diplomo v Prlekijo. Nevednost namreč ne koristi".
Mi pa smo v Skorbi, Meki slovenske botanike, zasledili domačega nadebudneža Blaža, ki je preučeval tamkajšnje grmičke. Poglejmo, kaj je ugotovila njegova glav'ca.
Lp, Gomi
20 november, 2009
19 november, 2009
Slovenija gre v JAR!
Naprej smo!
Ne morem verjet!
Priznam, nisem verjel v naše nogometaše. Nisem verjel, da se lahko kaj takega zgodi...da premagamo Rusijo, ponavljam, Rusijo, na izločilnih tekmah za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Resnično senzacija nad senzacijami, ki pa postane vseeno manjša, če pogledamo kako fantje igrajo nogomet. Igrajo res konkretno in ne opazujejo nasprotnikov, kako jih vozijo po igrišču. Napredek v primerjavi z leti nazaj je očiten. Vsa čast Keku in ostalemu strokovnemu vodstvu, ki je ob igralcih omogočilo veliko rajanje po celi Sloveniji. V Ljubljani je bilo že to noč zelo zanimivo, jutri pa naj bi se vse skupaj nadaljevalo.
Slovenija gre naprej, jaz pa sem ponosen, da sem Sloven'c!
Čestitke vsem!
Lp, Gomi
Ne morem verjet!
Priznam, nisem verjel v naše nogometaše. Nisem verjel, da se lahko kaj takega zgodi...da premagamo Rusijo, ponavljam, Rusijo, na izločilnih tekmah za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Resnično senzacija nad senzacijami, ki pa postane vseeno manjša, če pogledamo kako fantje igrajo nogomet. Igrajo res konkretno in ne opazujejo nasprotnikov, kako jih vozijo po igrišču. Napredek v primerjavi z leti nazaj je očiten. Vsa čast Keku in ostalemu strokovnemu vodstvu, ki je ob igralcih omogočilo veliko rajanje po celi Sloveniji. V Ljubljani je bilo že to noč zelo zanimivo, jutri pa naj bi se vse skupaj nadaljevalo.
Slovenija gre naprej, jaz pa sem ponosen, da sem Sloven'c!
Čestitke vsem!
Lp, Gomi
18 november, 2009
Uvod v simpozij
Bilo je pestro, tiste noči in jutra, iz 9. na 10.november...punci sem vprašal, če vesta, kje imajo ostali trije (v nadaljevanju kolegi) sobo. Ni bilo odgovora. Poklicali smo se in ugotovili, da smo precej narazen. Škoda, saj je bila soba ob nas prazna, sobi pa sta bili celo povezani, tako da sta skupaj praktično tvorili eno veliko "suito".
No, pa gremo v akcijo prosijačenja, da nekomu zamenjajo sobo. Skupaj s kolegi smo se odločili, da bomo mi ostali tam kjer smo, saj smo bili na lepšem (2.nadstropje, pogled na bazen...in ker se nam seveda ni nikamor dalo). Problem se je pojavil, ker so kolegi že uporabili kopalnico (školjko in brisače), in si hotel 5* ne sme privoščiti, da študente tako elitnih panog kot sta farmacija in medicina nastani v sobe, kjer so 5 ur nekateri umazali omenjeno. V upanju smo šli na večerjo, ki je bila prva slastna po nekaj dneh.
Po nadaljnih urah prepričevanja, da mi le nismo umazanci in da hočemo zgolj biti skupaj čez cel kongres, smo na koncu le dosegli svoje. Vmes je namreč prispel glavni problem vsega, drugih petdeset gostov simpozija. Z Andražem sva molila za vse na svetu, da bi bili kakšni Slovenci tisti, s katerimi naj bi zamenjali sobo. A žal sva od njih dobila le uvodni pozdrav in povsem resno vprašanje "kje je šank?", potem pa za nekaj ur o njih ni bilo ne duha ne sluha. Med gosti sta bile tudi dve na prvi pogled antipatični punci. Utrujeni Grkinji, sicer uradni lastnici sobe sta komajda pristali na to, da so jim ob prihodu povedali, da je nekdo že bil v njihovi sobi. Tudi njim smo vseeno uspešno dopovedali (a res s precej muke, vmes smo bili v že zelo izgubljenem položaju), da smo zelo "vrei deci in dekline".
Andraž me je pred medtem poučil: "Ne smeš govorit, da so glupe in tečne...kako bi bilo tebi, če bi 5 ur na letališču čakal, da te pride kdo iskat, in potem prideš v hotel in ti eni Grki rečejo, da so ti že srali v kopalnici? Jaz jih razumem!" Ni mi preostalo drugega, kot da jih razumem tudi jaz.
Tako, problem št.1 rešen. Skupaj smo in bomo do konca kongresa.
Utrujeni smo šli v noč. Drugo jutro nov šok: hotel je pribl 20 km oddaljen od centra Aleksandrije in prav toliko od prve plaže, ki povrh vsega ni tako urejena, kot bi si lahko neumen Slovenec predstavljal. V redu, bomo preživeli, saj imamo bazen. Res je, toda lahko se ga uporablja zgolj med sončnim vzhodom in zahodom. Nimaš kaj, tu velja drugačna kultura! Kaj pa kakšen market? Neznano kje, oskubili te bomo do zadnjega centa v hotelskem baru. Tu pa že nisem bil več tako dobre volje. Tako npr. nisem uspel nikjer kupiti kartic, hotel pa je v tem smislu bil pravi zapor. Sredin sightseeing (ogled) Aleksandrije sem namreč namerno zamudil, saj sem bil v torek pokonci do poznega, tako da to je bilo to. Hotel. Pa dobro, to konec koncev niti ni bilo slabo. Dolgčas ni bilo.
Vsake toliko smo se čudno spogledali, tistega jutra 10.novembra, a si ob odlični kuhinji na zajtrku spet pričarali nasmehe na ustih. Mi trije in ostali trije kolegi. Šest cimrov torej. "Očitno nam bo še dogajalo...."
Lp, Gomi
No, pa gremo v akcijo prosijačenja, da nekomu zamenjajo sobo. Skupaj s kolegi smo se odločili, da bomo mi ostali tam kjer smo, saj smo bili na lepšem (2.nadstropje, pogled na bazen...in ker se nam seveda ni nikamor dalo). Problem se je pojavil, ker so kolegi že uporabili kopalnico (školjko in brisače), in si hotel 5* ne sme privoščiti, da študente tako elitnih panog kot sta farmacija in medicina nastani v sobe, kjer so 5 ur nekateri umazali omenjeno. V upanju smo šli na večerjo, ki je bila prva slastna po nekaj dneh.
Po nadaljnih urah prepričevanja, da mi le nismo umazanci in da hočemo zgolj biti skupaj čez cel kongres, smo na koncu le dosegli svoje. Vmes je namreč prispel glavni problem vsega, drugih petdeset gostov simpozija. Z Andražem sva molila za vse na svetu, da bi bili kakšni Slovenci tisti, s katerimi naj bi zamenjali sobo. A žal sva od njih dobila le uvodni pozdrav in povsem resno vprašanje "kje je šank?", potem pa za nekaj ur o njih ni bilo ne duha ne sluha. Med gosti sta bile tudi dve na prvi pogled antipatični punci. Utrujeni Grkinji, sicer uradni lastnici sobe sta komajda pristali na to, da so jim ob prihodu povedali, da je nekdo že bil v njihovi sobi. Tudi njim smo vseeno uspešno dopovedali (a res s precej muke, vmes smo bili v že zelo izgubljenem položaju), da smo zelo "vrei deci in dekline". Andraž me je pred medtem poučil: "Ne smeš govorit, da so glupe in tečne...kako bi bilo tebi, če bi 5 ur na letališču čakal, da te pride kdo iskat, in potem prideš v hotel in ti eni Grki rečejo, da so ti že srali v kopalnici? Jaz jih razumem!" Ni mi preostalo drugega, kot da jih razumem tudi jaz.
Tako, problem št.1 rešen. Skupaj smo in bomo do konca kongresa.
Utrujeni smo šli v noč. Drugo jutro nov šok: hotel je pribl 20 km oddaljen od centra Aleksandrije in prav toliko od prve plaže, ki povrh vsega ni tako urejena, kot bi si lahko neumen Slovenec predstavljal. V redu, bomo preživeli, saj imamo bazen. Res je, toda lahko se ga uporablja zgolj med sončnim vzhodom in zahodom. Nimaš kaj, tu velja drugačna kultura! Kaj pa kakšen market? Neznano kje, oskubili te bomo do zadnjega centa v hotelskem baru. Tu pa že nisem bil več tako dobre volje. Tako npr. nisem uspel nikjer kupiti kartic, hotel pa je v tem smislu bil pravi zapor. Sredin sightseeing (ogled) Aleksandrije sem namreč namerno zamudil, saj sem bil v torek pokonci do poznega, tako da to je bilo to. Hotel. Pa dobro, to konec koncev niti ni bilo slabo. Dolgčas ni bilo.
Vsake toliko smo se čudno spogledali, tistega jutra 10.novembra, a si ob odlični kuhinji na zajtrku spet pričarali nasmehe na ustih. Mi trije in ostali trije kolegi. Šest cimrov torej. "Očitno nam bo še dogajalo...."
Lp, Gomi
16 november, 2009
WHSS 2009 ...od Kaira do Aleksandrije
Na začetku naj povem, da je bil blog dne 17.11.2009 dodatno (zelo) obogaten s slikami. Tako je blog počasi dobil podobo reportaže in je na koncu volk sit in Gomi cel. Hvala za razumevanje
V soboto smo se po planu zbudili nekaj minut po 10.00, pravi čas, da smo mirno ujeli zajtrk. Slednji je prišel zelo prav, čeprav je obsegal "le" dve štručki, dve marmeladi, eno jajce, na našo željo pa so nam prinesli še juice s čudnim okusom, čaj ali(in) kavo. Potrebno je poudariti, da je druga polovica odprave pametno spala, medtem ko sem se jaz s cimrama - Katjo in Martino - odpravil na sprehod po kairskih ulicah. Ta se je hitro sprelevil v pravo bežanje pred avti, izogibanju tovornjakov in igrico "Who is faster in crossing the street?". Zadeva je bila kritična do te mere, da smo neko krožišče prečkali pod cesto v labirintu postaje podzemne železnice. Psihično utrujeni, naspidirani in odprtih ust smo prišli nazaj do hostla (jedva smo ga našli...). Medtem je tudi ostala trojic pojedla zajtrk. Odpravili smo se v Citadelo, kjer naj bi videli nekaj znamenitosti. Punce so bile navdušene nad prvo mošejo, malce manj nad drugo, tretjo in četrto.....:P,
z Andražem pa sva se posvetila predvsem vojaškemu muzeju. V njem sva taktično prebila precej več časa, kot bi bilo za najino dušo potrebno, se slikala ob migih, topovih in tankih ter zunaj našla sestradane punce.
Sledilo je kosilo (moje je bilo najdražje - stalo 120 egipčanskih funtov = pribl.15 €), predvsem na bazi mesa, riža ali krompirčka. Okoli 17.00 smo zapustili Citadelo in ni minila minuta, ko so nas taksisti uspeli nategnit, da gremo z njimi "malo okoli". Peljali so nas na staro pokopališče, ki me je, če trezno razmislim, res presunilo. Male grobnice za dojenčke ter velike grobnice za cele družine in ogromne za cele rodbine umrlih, med katerimi (in v katerih) živijo ljudje. Ne moreš verjet, dokler ne vidiš. Z dvema funtoma sem nekemu otroku polepšal dan (ali mesec) in odpravili smo se proti hostlu. Tam smo večer prebili v igranju monopolija - gladko sem vse razbil, čeprav monopolija nisem igral že vrsto let. Res, da je igrica lahka, a nek podatek za dodatno potenciranje vrednosti moje zmage moram navesti.
Nedelja? Zgodnje vstajanje in ob 9.30 odhod z lokalnim vodičem proti piramidam. 100 funtov na osebo za prevoz in zanimive pogovore do tja in nazaj. Na samem kraju dogodka pa jahanje kamel in konjev po puščavi ter občudovanje in slikanje piramid ter nas ob njih. Lepa izkušnja, sam sem se malce izživljal na konju in ga poizkušal obvladovati tako in drugače, a me ni preveč ubogal.
Vseeno sem se počutil kot John Wayne. Pustili smo še 360 funtov na glavo in šli rahlo utrujeni proti domu. Lačni. A ne za dolgo. Ustavili smo se ob Nilu in šli nekaj metrov na Nil. S kopnim je bila namreč povezana ladja, na ladji pa za egipčanske razmere "fensi" restavracija. Vodič nam je zrihtal velik popust, za pravo pojedino pa smo dali zgolj 60 funtov po glavi. Zvečer se je zgodila neke vrste privatna zabava v naši sobi. Nazdravili smo svojim preteklim dogodivščinam in v pričakovanju novih smo se kaj hitro odpravili spat, saj nas je čakal še naporen dan.
Op.a. punce so med zabavo naročile dostavo in vse štiri skupaj pojedle en big mac. Sinergizem skrbi za linijo in recesije.
Sledil je ponedeljek. V Kairski muzej smo se pred deseto zjutraj odpravili v štirih, brez zaspancev Nadje in Andraža. Sam sem bil bolj kot z spremljanjem tamkašnjih eksponatov zadolžen za čuvanje punc. Tako sem prevzel tudi odgovornost švercanja fotoaparata v muzej. Opozoril, da ga ne smemo imeti s seboj je bilo nešteto. Očitno so me dobili, kako sem skrival fotoaparat v torbico. Po prestanem rentgenu se je zgodilo namreč naslednje:
Oni: Hey you
Jaz: (obraz Francoza)
Oni: Come. DO you have any camera?
Jaz: No. (še vedno isti obraz)
Oni stresejo vsebino torbice ven: Ahhhh really? And what is this?
Jaz: Aaaaa..."fotoaparat"!?! Well, sorry, I didn't know... Khmmm (obraz od osramočenega Francoza)
Oni: Go out....
Jaz potiho: Ma ke šagra, pi*** vam materna....
Punce so me počakale, da sem pustil fotoaparat zunaj v neke vrste garderobi (zastonj, hvala Bogu) in potem sem prišel notri kot največji frajer. Prsa ven in gasa dalje. Niso me več preverjali. Ogledali smo si razne vrste kipov, mask (Tutankamon rules, čeprav je bil miken miken), orožja, prevoznih sredstev, grobnic in mumij. Slednje so bile na voljo še v nekem posebnem prostoru, a zgolj za doplačilo. Tokrat smo se spomnili na recesijo in celo nekaj prišparali. Ko smo se nagledali tamkajšnje robe smo odšli ven, sledilo je še slikanje (vsaj zunaj, če že noter ne, čeprav je mobitel dvakrat vseeno zaštrkal :P).
Izpred hostla je sledil odhod na kairsko letališče. Tam so nas pričakali predstavniki WHSS-ja in srečno smo bili na avtobusu, kjer smo spoznali prve nove prijatelje, pri kateirh je izstopal kenijec Bedan (za prijatelje Mr.B). Andražu je rekel, da rad teče (ma ne, kaj res?!:)) in že smo ga vzeli za svojega.
Iz letališča smo najprej odšli proti Gizi, kjer smo v nekem zakotnem hotelu pobrali še okoli dvajset udeležencev kongresa in skupaj smo se odpeljali proti Aleksandriji. Presenečen sem bil nad tamkajšnjo avtocesto. Vseskozi nas je rukalo, tako da sem uspel na avtobusu spati vsega dobro uro, vožnja pa je trajala približno petkrat toliko. V "Aleksandrijo" smo prišli že v temi. Nismo natančno vedeli kam smo prišli, a bili prijetno presenečeni nad luksuznostjo (pa kako bi se lahko drugače reklo, mi lahko kdo pomaga?) hotela (5*, vse čisto...) in se prijetno nastanili v sobe.
Negativna presenečenja pa so bila tisti trenutek še skrita. Z Martino in Katjo namreč nismo vedeli, kje so ostali naši kolegi, kje bomo imeli večerjo in kje natantko (geografsko) se nahajamo ... ... ...
Lp, Gomi
V soboto smo se po planu zbudili nekaj minut po 10.00, pravi čas, da smo mirno ujeli zajtrk. Slednji je prišel zelo prav, čeprav je obsegal "le" dve štručki, dve marmeladi, eno jajce, na našo željo pa so nam prinesli še juice s čudnim okusom, čaj ali(in) kavo. Potrebno je poudariti, da je druga polovica odprave pametno spala, medtem ko sem se jaz s cimrama - Katjo in Martino - odpravil na sprehod po kairskih ulicah. Ta se je hitro sprelevil v pravo bežanje pred avti, izogibanju tovornjakov in igrico "Who is faster in crossing the street?". Zadeva je bila kritična do te mere, da smo neko krožišče prečkali pod cesto v labirintu postaje podzemne železnice. Psihično utrujeni, naspidirani in odprtih ust smo prišli nazaj do hostla (jedva smo ga našli...). Medtem je tudi ostala trojic pojedla zajtrk. Odpravili smo se v Citadelo, kjer naj bi videli nekaj znamenitosti. Punce so bile navdušene nad prvo mošejo, malce manj nad drugo, tretjo in četrto.....:P,
z Andražem pa sva se posvetila predvsem vojaškemu muzeju. V njem sva taktično prebila precej več časa, kot bi bilo za najino dušo potrebno, se slikala ob migih, topovih in tankih ter zunaj našla sestradane punce.
Sledilo je kosilo (moje je bilo najdražje - stalo 120 egipčanskih funtov = pribl.15 €), predvsem na bazi mesa, riža ali krompirčka. Okoli 17.00 smo zapustili Citadelo in ni minila minuta, ko so nas taksisti uspeli nategnit, da gremo z njimi "malo okoli". Peljali so nas na staro pokopališče, ki me je, če trezno razmislim, res presunilo. Male grobnice za dojenčke ter velike grobnice za cele družine in ogromne za cele rodbine umrlih, med katerimi (in v katerih) živijo ljudje. Ne moreš verjet, dokler ne vidiš. Z dvema funtoma sem nekemu otroku polepšal dan (ali mesec) in odpravili smo se proti hostlu. Tam smo večer prebili v igranju monopolija - gladko sem vse razbil, čeprav monopolija nisem igral že vrsto let. Res, da je igrica lahka, a nek podatek za dodatno potenciranje vrednosti moje zmage moram navesti.
Nedelja? Zgodnje vstajanje in ob 9.30 odhod z lokalnim vodičem proti piramidam. 100 funtov na osebo za prevoz in zanimive pogovore do tja in nazaj. Na samem kraju dogodka pa jahanje kamel in konjev po puščavi ter občudovanje in slikanje piramid ter nas ob njih. Lepa izkušnja, sam sem se malce izživljal na konju in ga poizkušal obvladovati tako in drugače, a me ni preveč ubogal.
Vseeno sem se počutil kot John Wayne. Pustili smo še 360 funtov na glavo in šli rahlo utrujeni proti domu. Lačni. A ne za dolgo. Ustavili smo se ob Nilu in šli nekaj metrov na Nil. S kopnim je bila namreč povezana ladja, na ladji pa za egipčanske razmere "fensi" restavracija. Vodič nam je zrihtal velik popust, za pravo pojedino pa smo dali zgolj 60 funtov po glavi. Zvečer se je zgodila neke vrste privatna zabava v naši sobi. Nazdravili smo svojim preteklim dogodivščinam in v pričakovanju novih smo se kaj hitro odpravili spat, saj nas je čakal še naporen dan.
Op.a. punce so med zabavo naročile dostavo in vse štiri skupaj pojedle en big mac. Sinergizem skrbi za linijo in recesije.
Sledil je ponedeljek. V Kairski muzej smo se pred deseto zjutraj odpravili v štirih, brez zaspancev Nadje in Andraža. Sam sem bil bolj kot z spremljanjem tamkašnjih eksponatov zadolžen za čuvanje punc. Tako sem prevzel tudi odgovornost švercanja fotoaparata v muzej. Opozoril, da ga ne smemo imeti s seboj je bilo nešteto. Očitno so me dobili, kako sem skrival fotoaparat v torbico. Po prestanem rentgenu se je zgodilo namreč naslednje:
Oni: Hey you
Jaz: (obraz Francoza)
Oni: Come. DO you have any camera?
Jaz: No. (še vedno isti obraz)
Oni stresejo vsebino torbice ven: Ahhhh really? And what is this?
Jaz: Aaaaa..."fotoaparat"!?! Well, sorry, I didn't know... Khmmm (obraz od osramočenega Francoza)
Oni: Go out....
Jaz potiho: Ma ke šagra, pi*** vam materna....
Punce so me počakale, da sem pustil fotoaparat zunaj v neke vrste garderobi (zastonj, hvala Bogu) in potem sem prišel notri kot največji frajer. Prsa ven in gasa dalje. Niso me več preverjali. Ogledali smo si razne vrste kipov, mask (Tutankamon rules, čeprav je bil miken miken), orožja, prevoznih sredstev, grobnic in mumij. Slednje so bile na voljo še v nekem posebnem prostoru, a zgolj za doplačilo. Tokrat smo se spomnili na recesijo in celo nekaj prišparali. Ko smo se nagledali tamkajšnje robe smo odšli ven, sledilo je še slikanje (vsaj zunaj, če že noter ne, čeprav je mobitel dvakrat vseeno zaštrkal :P).
Izpred hostla je sledil odhod na kairsko letališče. Tam so nas pričakali predstavniki WHSS-ja in srečno smo bili na avtobusu, kjer smo spoznali prve nove prijatelje, pri kateirh je izstopal kenijec Bedan (za prijatelje Mr.B). Andražu je rekel, da rad teče (ma ne, kaj res?!:)) in že smo ga vzeli za svojega.
Iz letališča smo najprej odšli proti Gizi, kjer smo v nekem zakotnem hotelu pobrali še okoli dvajset udeležencev kongresa in skupaj smo se odpeljali proti Aleksandriji. Presenečen sem bil nad tamkajšnjo avtocesto. Vseskozi nas je rukalo, tako da sem uspel na avtobusu spati vsega dobro uro, vožnja pa je trajala približno petkrat toliko. V "Aleksandrijo" smo prišli že v temi. Nismo natančno vedeli kam smo prišli, a bili prijetno presenečeni nad luksuznostjo (pa kako bi se lahko drugače reklo, mi lahko kdo pomaga?) hotela (5*, vse čisto...) in se prijetno nastanili v sobe.
Negativna presenečenja pa so bila tisti trenutek še skrita. Z Martino in Katjo namreč nismo vedeli, kje so ostali naši kolegi, kje bomo imeli večerjo in kje natantko (geografsko) se nahajamo ... ... ...
Lp, Gomi
15 november, 2009
WHSS 2009
Pozdravljeni. Trenutno sem zelo utrujen in neprespan. In ker najraje pišem blog v takem stanju, ni nič čudnega, če sem se ga lotil pisati zdaj. Tokratni razlog (tako za utrujenost, kot za pisanje bloga) je udeležba na farmacevtsko-medicinskem kongresu ali simpoziju, kakorkoli že hočete. Pot me je vodila v Egipt, natančneje v Aleksandrijo, enega najlepših, neuradno tudi najlepšega mesta v Egiptu. Od samega mesta nisem imel veliko, pravzaprav ga še videl nisem dobro, od kongresa pa nekaj več. Zame je bilo to dodatno izobraževanje prvo take vrste in vesel sem, da sem izpolnil lansko obljubo, ki je pravila, da se bom letos udeležil kakšnega tovrstnega "čuda".
Za povedati je veliko, ogromno, lahko bi rekel preveč, če lahko nek resen blogger to sploh napiše. V Egipt se nas je skupaj odpravilo 6, ob meni še Tina, Katja, Andraž, Nadja in Martina. Glede na to, da smo želeli videti še nekaj Kaira in piramide ob njem, smo se v Egipt odpravili 3 dni prej, v petek, 6.11.2009. Pot Brnik-Istanbul-Kairo smo opravili rutinsko in z nekaj zamude so nas v soboto okoli 3.30 zjutraj na največjem egipčanskem letališču pričakali predstavniki Brothers hostla iz Kaira. Vožnja do Cairo downtowna, najbolj pristnega dela Kaira, je bila izjemno zanimiva in nevarna, a nam je na koncu celo uspelo priti v hostel... ura je odbila peto zjutraj in že smo sanjali egipčanske kamele, medtem ko so iz nam iz minaretov peli dobrodošlico....
Več o simpoziju in ostalem jutri. Ugotavljam namreč, da ob preutrujenosti (definicija?) bloga nima smisla pisat.
Aja!!! Naj vam za konec današnjega bloga predstavim vsakodnevno dogajanje pod našim hostlom od približno 6.00-24.00. Čeprav le noč ima svojo moč. Jupidu!
LP, Gomi
Za povedati je veliko, ogromno, lahko bi rekel preveč, če lahko nek resen blogger to sploh napiše. V Egipt se nas je skupaj odpravilo 6, ob meni še Tina, Katja, Andraž, Nadja in Martina. Glede na to, da smo želeli videti še nekaj Kaira in piramide ob njem, smo se v Egipt odpravili 3 dni prej, v petek, 6.11.2009. Pot Brnik-Istanbul-Kairo smo opravili rutinsko in z nekaj zamude so nas v soboto okoli 3.30 zjutraj na največjem egipčanskem letališču pričakali predstavniki Brothers hostla iz Kaira. Vožnja do Cairo downtowna, najbolj pristnega dela Kaira, je bila izjemno zanimiva in nevarna, a nam je na koncu celo uspelo priti v hostel... ura je odbila peto zjutraj in že smo sanjali egipčanske kamele, medtem ko so iz nam iz minaretov peli dobrodošlico....
Več o simpoziju in ostalem jutri. Ugotavljam namreč, da ob preutrujenosti (definicija?) bloga nima smisla pisat.
Aja!!! Naj vam za konec današnjega bloga predstavim vsakodnevno dogajanje pod našim hostlom od približno 6.00-24.00. Čeprav le noč ima svojo moč. Jupidu!
LP, Gomi
04 november, 2009
Prlekija 2009 .. posnetki!
Kot vsi veste smo letos maja bili v Prlekiji. Danes mineva že pol leta od prihoda nazaj in čas je, da počasi začnemo obujati spomine. Tako bodo na blogu v naslednjih tednih in mesecih, vse do novega leta na voljo posnetki in dogodivščine iz najžlahtenjše slovenske pokrajine, po Primorski seveda. Predvsem bova v akciji jaz in Ferjanc, saj so ostali bili skoraj vedno pri Prlečankah. Pasivni.
Kmalu uvod ... nevarna pot gor!
Lp, Gomi
Kmalu uvod ... nevarna pot gor!
Lp, Gomi
Naročite se na:
Objave (Atom)
