No, pa gremo v akcijo prosijačenja, da nekomu zamenjajo sobo. Skupaj s kolegi smo se odločili, da bomo mi ostali tam kjer smo, saj smo bili na lepšem (2.nadstropje, pogled na bazen...in ker se nam seveda ni nikamor dalo). Problem se je pojavil, ker so kolegi že uporabili kopalnico (školjko in brisače), in si hotel 5* ne sme privoščiti, da študente tako elitnih panog kot sta farmacija in medicina nastani v sobe, kjer so 5 ur nekateri umazali omenjeno. V upanju smo šli na večerjo, ki je bila prva slastna po nekaj dneh.
Po nadaljnih urah prepričevanja, da mi le nismo umazanci in da hočemo zgolj biti skupaj čez cel kongres, smo na koncu le dosegli svoje. Vmes je namreč prispel glavni problem vsega, drugih petdeset gostov simpozija. Z Andražem sva molila za vse na svetu, da bi bili kakšni Slovenci tisti, s katerimi naj bi zamenjali sobo. A žal sva od njih dobila le uvodni pozdrav in povsem resno vprašanje "kje je šank?", potem pa za nekaj ur o njih ni bilo ne duha ne sluha. Med gosti sta bile tudi dve na prvi pogled antipatični punci. Utrujeni Grkinji, sicer uradni lastnici sobe sta komajda pristali na to, da so jim ob prihodu povedali, da je nekdo že bil v njihovi sobi. Tudi njim smo vseeno uspešno dopovedali (a res s precej muke, vmes smo bili v že zelo izgubljenem položaju), da smo zelo "vrei deci in dekline". Andraž me je pred medtem poučil: "Ne smeš govorit, da so glupe in tečne...kako bi bilo tebi, če bi 5 ur na letališču čakal, da te pride kdo iskat, in potem prideš v hotel in ti eni Grki rečejo, da so ti že srali v kopalnici? Jaz jih razumem!" Ni mi preostalo drugega, kot da jih razumem tudi jaz.
Tako, problem št.1 rešen. Skupaj smo in bomo do konca kongresa.
Utrujeni smo šli v noč. Drugo jutro nov šok: hotel je pribl 20 km oddaljen od centra Aleksandrije in prav toliko od prve plaže, ki povrh vsega ni tako urejena, kot bi si lahko neumen Slovenec predstavljal. V redu, bomo preživeli, saj imamo bazen. Res je, toda lahko se ga uporablja zgolj med sončnim vzhodom in zahodom. Nimaš kaj, tu velja drugačna kultura! Kaj pa kakšen market? Neznano kje, oskubili te bomo do zadnjega centa v hotelskem baru. Tu pa že nisem bil več tako dobre volje. Tako npr. nisem uspel nikjer kupiti kartic, hotel pa je v tem smislu bil pravi zapor. Sredin sightseeing (ogled) Aleksandrije sem namreč namerno zamudil, saj sem bil v torek pokonci do poznega, tako da to je bilo to. Hotel. Pa dobro, to konec koncev niti ni bilo slabo. Dolgčas ni bilo.
Vsake toliko smo se čudno spogledali, tistega jutra 10.novembra, a si ob odlični kuhinji na zajtrku spet pričarali nasmehe na ustih. Mi trije in ostali trije kolegi. Šest cimrov torej. "Očitno nam bo še dogajalo...."
Lp, Gomi
Ni komentarjev:
Objavite komentar