V soboto smo se po planu zbudili nekaj minut po 10.00, pravi čas, da smo mirno ujeli zajtrk. Slednji je prišel zelo prav, čeprav je obsegal "le" dve štručki, dve marmeladi, eno jajce, na našo željo pa so nam prinesli še juice s čudnim okusom, čaj ali(in) kavo. Potrebno je poudariti, da je druga polovica odprave pametno spala, medtem ko sem se jaz s cimrama - Katjo in Martino - odpravil na sprehod po kairskih ulicah. Ta se je hitro sprelevil v pravo bežanje pred avti, izogibanju tovornjakov in igrico "Who is faster in crossing the street?". Zadeva je bila kritična do te mere, da smo neko krožišče prečkali pod cesto v labirintu postaje podzemne železnice. Psihično utrujeni, naspidirani in odprtih ust smo prišli nazaj do hostla (jedva smo ga našli...). Medtem je tudi ostala trojic pojedla zajtrk. Odpravili smo se v Citadelo, kjer naj bi videli nekaj znamenitosti. Punce so bile navdušene nad prvo mošejo, malce manj nad drugo, tretjo in četrto.....:P,
z Andražem pa sva se posvetila predvsem vojaškemu muzeju. V njem sva taktično prebila precej več časa, kot bi bilo za najino dušo potrebno, se slikala ob migih, topovih in tankih ter zunaj našla sestradane punce.
Sledilo je kosilo (moje je bilo najdražje - stalo 120 egipčanskih funtov = pribl.15 €), predvsem na bazi mesa, riža ali krompirčka. Okoli 17.00 smo zapustili Citadelo in ni minila minuta, ko so nas taksisti uspeli nategnit, da gremo z njimi "malo okoli". Peljali so nas na staro pokopališče, ki me je, če trezno razmislim, res presunilo. Male grobnice za dojenčke ter velike grobnice za cele družine in ogromne za cele rodbine umrlih, med katerimi (in v katerih) živijo ljudje. Ne moreš verjet, dokler ne vidiš. Z dvema funtoma sem nekemu otroku polepšal dan (ali mesec) in odpravili smo se proti hostlu. Tam smo večer prebili v igranju monopolija - gladko sem vse razbil, čeprav monopolija nisem igral že vrsto let. Res, da je igrica lahka, a nek podatek za dodatno potenciranje vrednosti moje zmage moram navesti.
Nedelja? Zgodnje vstajanje in ob 9.30 odhod z lokalnim vodičem proti piramidam. 100 funtov na osebo za prevoz in zanimive pogovore do tja in nazaj. Na samem kraju dogodka pa jahanje kamel in konjev po puščavi ter občudovanje in slikanje piramid ter nas ob njih. Lepa izkušnja, sam sem se malce izživljal na konju in ga poizkušal obvladovati tako in drugače, a me ni preveč ubogal.
Vseeno sem se počutil kot John Wayne. Pustili smo še 360 funtov na glavo in šli rahlo utrujeni proti domu. Lačni. A ne za dolgo. Ustavili smo se ob Nilu in šli nekaj metrov na Nil. S kopnim je bila namreč povezana ladja, na ladji pa za egipčanske razmere "fensi" restavracija. Vodič nam je zrihtal velik popust, za pravo pojedino pa smo dali zgolj 60 funtov po glavi. Zvečer se je zgodila neke vrste privatna zabava v naši sobi. Nazdravili smo svojim preteklim dogodivščinam in v pričakovanju novih smo se kaj hitro odpravili spat, saj nas je čakal še naporen dan.
Op.a. punce so med zabavo naročile dostavo in vse štiri skupaj pojedle en big mac. Sinergizem skrbi za linijo in recesije.
Sledil je ponedeljek. V Kairski muzej smo se pred deseto zjutraj odpravili v štirih, brez zaspancev Nadje in Andraža. Sam sem bil bolj kot z spremljanjem tamkašnjih eksponatov zadolžen za čuvanje punc. Tako sem prevzel tudi odgovornost švercanja fotoaparata v muzej. Opozoril, da ga ne smemo imeti s seboj je bilo nešteto. Očitno so me dobili, kako sem skrival fotoaparat v torbico. Po prestanem rentgenu se je zgodilo namreč naslednje:
Oni: Hey you
Jaz: (obraz Francoza)
Oni: Come. DO you have any camera?
Jaz: No. (še vedno isti obraz)
Oni stresejo vsebino torbice ven: Ahhhh really? And what is this?
Jaz: Aaaaa..."fotoaparat"!?! Well, sorry, I didn't know... Khmmm (obraz od osramočenega Francoza)
Oni: Go out....
Jaz potiho: Ma ke šagra, pi*** vam materna....
Punce so me počakale, da sem pustil fotoaparat zunaj v neke vrste garderobi (zastonj, hvala Bogu) in potem sem prišel notri kot največji frajer. Prsa ven in gasa dalje. Niso me več preverjali. Ogledali smo si razne vrste kipov, mask (Tutankamon rules, čeprav je bil miken miken), orožja, prevoznih sredstev, grobnic in mumij. Slednje so bile na voljo še v nekem posebnem prostoru, a zgolj za doplačilo. Tokrat smo se spomnili na recesijo in celo nekaj prišparali. Ko smo se nagledali tamkajšnje robe smo odšli ven, sledilo je še slikanje (vsaj zunaj, če že noter ne, čeprav je mobitel dvakrat vseeno zaštrkal :P).
Izpred hostla je sledil odhod na kairsko letališče. Tam so nas pričakali predstavniki WHSS-ja in srečno smo bili na avtobusu, kjer smo spoznali prve nove prijatelje, pri kateirh je izstopal kenijec Bedan (za prijatelje Mr.B). Andražu je rekel, da rad teče (ma ne, kaj res?!:)) in že smo ga vzeli za svojega.
Iz letališča smo najprej odšli proti Gizi, kjer smo v nekem zakotnem hotelu pobrali še okoli dvajset udeležencev kongresa in skupaj smo se odpeljali proti Aleksandriji. Presenečen sem bil nad tamkajšnjo avtocesto. Vseskozi nas je rukalo, tako da sem uspel na avtobusu spati vsega dobro uro, vožnja pa je trajala približno petkrat toliko. V "Aleksandrijo" smo prišli že v temi. Nismo natančno vedeli kam smo prišli, a bili prijetno presenečeni nad luksuznostjo (pa kako bi se lahko drugače reklo, mi lahko kdo pomaga?) hotela (5*, vse čisto...) in se prijetno nastanili v sobe.
Negativna presenečenja pa so bila tisti trenutek še skrita. Z Martino in Katjo namreč nismo vedeli, kje so ostali naši kolegi, kje bomo imeli večerjo in kje natantko (geografsko) se nahajamo ... ... ...
Lp, Gomi
Ni komentarjev:
Objavite komentar