Najnovejše o najmnočnejšem #29

Super Hero!
3.2.1.0....

Chuck Norris je na steno svoje sobe obesil sliko vesolja, kakšno uro pred velikim pokom.. Slikal ga je on. S svojim Smartphone-om. V razmerju 1:1.

Ko da Chuck Norris kartonast kozarček v en drugi kartonast kozarček, lahko dejansko noter nalije dvakrat več pijače.

Na turističnih mapah v Texasu nikjer ne piše: "Vi ste tukaj". Povsod pa piše "Tukaj je Chuck Norris. Raje odidite.". 

Ko Chuck Norris naroči nekaj preko interneta, mu to dostavijo na dom en dan prej.

Chuck Norris lahko dobi odličen med z užemanjem čebel.

Chuck Norris lahko ujame metek z zobmi. Pa čeprav ga ustrelijo izza hrbta!

Chuck Norris te lahko utopi na suhem.

Chuck Norris se je popraskal po roki in spodaj odkril, da je zadel nagrado 5.000.000 €.

Bear Grylls ne more preživeti v ranch parku Chuck Norrisa v Texasu.

V resnici Bin laden ni bil ubit s strani Navy Seals. Ameriške oblasti pač niso upale priznati, da se je po njihovih desetih letih iskanja Chuck Norris odločil preživeti polovico "springbreak-a" v Pakistanu.

Navy Seals se sicer urijo pretežno z gledanjem serije Walker Texas Ranger.

Banane, ki jih kupi Chuck Norris nikoli, ampak res nikoli ne postanejo črne.

Angleški princ William je kupil 10.000 skodelic, ki so imele gorsliko poroke Chuck Norrisa.

Chuck Norris lahko spije molotovko.

LP, Gomi

Preseženih 20.000 obiskov bloga v zadnjem letu!

Spoštovane bralke, cenjeni bralci...

pa tudi tisti, ki tukaj samo gledate slike in poslušate glasbo,

hvala, ker spremljate moj blog. V preteklem letu (od lanskega junija) ste na prvo stran bloga števec obrnili preko številke 20.000. To je lepa številka. Račun pravi, da je blog v povprečju na dan obiskalo 58 ljudi, kar je zelo solidna številka. Vsekakor je, vsaj kar se statistike tiče, za mojim blogom rekordno leto. Za to se moram "zahvaliti" tudi facebooku, ki je v minulem letu na moj blog prinesel največje število ljudi. Tako se je sicer zgolj približal googlu, ki je v celoti gledano še vedno tisti vir, od kjer je semkaj  zaneslo največ obiskovalcev. A je facebook še enkrat dokazal, kakšno vrednost ima. Ko sem objavo razširil med prijatelje na omenjenem portalu, se je v nekaj urah na blogu zgrnilo tudi preko 200 obiskovalcev. To mi verjetno zgolj s samim firbcom bralcev ne bi in ne bo nikoli uspelo. Obisk bo zato v naslednjih tednih zagotovo padel, saj na facebook nekaj časa ne mislim objavljati. Upam, da se motim, toda verjamem, da se bo sedaj videla realnost, ki nikoli ne bo prinesla tromestnega obiska dnevno. Nisem niti toliko znan, niti toliko zanimiv, niti toliko priljubljen.

V prihodnje se bom trudil napisati (še) kaj zanimivega in prav zanima me, če bom junija 2012 na blogu zagledal številko višjo od 40.000.

Brez Vas ne bo šlo, zato vabljeni k branju še naprej!


Gomi

The Worrying kind vs. Jaz ne grem v šolo

Malce podobno... malce pa ne. Vseeno preveč, da bi preslišal.

The Ark ...2007


Adi Smolar ... 2000


Fate voi..

Kolega David je na svojem objavil še en dvoboj, pri čemur so, verjeli ali ne, našega Adija kopirali tudi na letošnji euroviziji. Poglejte si tukaj!

Lp, Gomi

V boj proti virtualni odvisnosti

Danes, od 17:30 dalje sem do nadaljnega izbrisan iz facebook portala.
V manjši obliki sem nekaj takega že sprobal in sicer z maksimalno enkratnim (včasih dvakratnim, priznam:)) )  obiskom te neverjetno sposobne strani. Maj bo pester in za facebook ne bo časa, zato bom poizkusil... pa da vidimo,  kakšno je življenje brez. Nekaj časa bom valda zdržal?

Du ti zna... :)


Zelo všečen, zelo nov in nasploh primeren komad za to priložnost.



LP, Gomi

Tipi so gotovi.... #2

Ponovno lepo dobrodošli v rubriki Tipi so gotovi!

Vozim se iz Izole proti Strunjanu. 40, 50, 70 km/h, po omejitvah, mogoče kakšen kilometer čez, če ravno glede na cestne, vremenske, politične in gospodarske razmere ne ogrožam sebe in drugih. Poslušam glasbo. In sem dobre volje. Svet je lep. Ne glede na vse omenjene razmere. Pred sabo zagledam dva kolesarja. Ki vozita v klanec, strm klanec. Navzgor seveda. Prvo od prvega, tam nimata kaj iskati. V Izoli je za kolesarske navdušence zelo dobro poskrbljeno, imamo t.i. pot po porečanki (železnici, ki je preko obalnih mest vozila iz Trsta v Poreč) in tam se lahko vsi mirne duše sprostijo kolikor jih je volja ter prečešejo obalo po dolgem in počez. Ne pa da gonijo v zares strm klanec proti Belvederju in motijo promet. Tudi to še ni vse. Vozita seveda vzporedno, tako da ko mi nasproti pride avto, mi ne preostane drugega, kot da za kolesarjema zavrem. Tako izgubim na hitrosti, moj peugeot pa ni porsche in za prehiteti oba Armstronga moram počakati, da pred mano speljeta v nepregleden ovinek. Šele zatem lahko mirne duše znižam prestavo in peljem mimo njiju. Malo manjka, da ne odprem desnega okna in.....

Po poti za nazaj pa nisem mogel verjet. "Skandinavski kolega", dokaj v letih mimogrede peš poriva kolo po glavni cesti med križiščem Beli Križ - Portorož in Valeto. Ponovno v klanec navzgor. In ko se 15 min kasneje vračam iz Pirana, ga vidim, kako iz Strunjanske doline poriva kolo ponovno v hrib proti Belvederju. "Dobro, napreduje", sem si mislil. Kaj za vraga je šel kolesarit "climbing style" in kako to, da se ni pozanimal, da ne sme porivati kolesa po cesti, ki je, "mimogrede", v samem slovenskem vrhu po številu smtnih žrtvev. Okupatorjev je bilo na obali tudi takrat na pretek in zaradi njega so nastajale kolone! Totalna brezbrižnost! 100 in 500 metrov nazaj je imel 0,5m x 0,5m znak o odcepu na kolesarsko in samo kolesarsko traso. Manjkal je samo še Marco Pantani, ki bi v italjanščini vabil z "venite, venite" (pridite, pridite). A on ne. Goni v klanec, kjer je cesta stara narejena za dva fičkota. Ko se dva avta s prikolicama srečata se pa pred srečanjem prekrižata in upata, da bo šlo skozi.

No, in ravno o takih, ki so široki kot prikolica, čeprav to niso, govori moj naslednji odstavek. Zakaj, zakaj, zakaj - se sprašujem v slogu Joseja Mourinhota? Zakaj kljub slabi cesti on mora divjati in sekati polno črto za minimalno 30 cm. Verjetno zato ker je cesta ozka in on ne zna dovolj dobro vozit, za imet avto na za to namenjenem pasu. Zakaj mora mene spravljati v nevarnost in zakaj se mu pri tem ne odpre vseh 8 airbagov??? Zakaj ne razume, da ima črta, pa čeprav ni polna, v določenih primerih ločevalni namen?!
In pol se sprašujemo, zakaj nekateri zletijo s ceste. Morda pa niso vedno sami krivi. Morda zato, ker so tisti, ki so jim pripeljali nasproti maksimalno gotovi!
Al ne?

Lp, Gomi


Lp, Gomi

Kolumna: RD Izola v sezoni 2011/2012 v 1.A državni rokometni ligi

Pisala se je sezona 2010/2011. V vseh športih, v vseh ligah, tako tudi v 1.B ligi. Članski, moški 1.B ligi. Rokometni. To poudarjam zaradi tega, ker v Sloveniji te lige poznajo tudi v košarki, kegljanju in najbrž še v kakšnem manj pomembnem športu. Pomemben je pa po mojem kriteriju tisti, ki ga spremlja množica. In rokomet to v Sloveniji vsekakor je. V vseh ligah. 1.B in 1.A nikakor ne z enako mero, toda v tem športu je vselej zanimivo opazovati, kako se razpleta v drugem rangu in kako se bo vse skupaj preneslo v prihodnje leto. Z dvema novima ekipama tu, z dvema novima tam. Ki ponavadi s težavo dohajata razliko v tempu med obema tekmovanjema. Malce zaradi financ. Malce zaradi strahospoštovanja. Malce zaradi igralskega kadra. Malce zaradi neizkušenosti...

Razlike so nezanemarljive, čeprav je opažati, da so vsako leto manjše, še posebej zaradi zelo pogostega trgovanja z mladimi in starimi(tudi posoje...) ter zaradi manjše razlike med vsemi naštetimi kriteriji. Slovenski klubski rokomet poslednično premore vse manj vrhunskih igralcev. Takih, ki jih pozna cel rokometni svet in ne samo Slovenija. V veliki večini so to tujci. Ti »bežijo« domov ali pa v bolj kvalitetne lige. Saj poznate stavek iz medijev: »tukaj je vse urejeno, na visokem nivoju je to, na visokem nivoju je ono, gledalci živijo za ta šport, pozdravljajo me na ulici....«. Fenomen emigracije lahko opazimo pri Celju, Mariboru, Slovanu in še kakšnem klubu. Slovenska liga tako že dolgo ni več takoj za Nemško in Špansko, temveč je nazadovala nekam v ozadje. Najbrž se bodo mnogi strinjali, če priznamo prednost Danskim, Francoskim, v neki meri tudi zvedniškim klubom iz Vzhodne Evrope. Igralski kader je tam neizpodbitno pogojen s financami. Strahospoštovanja ni, izkušenj pa imajo vsi na pretek. Od takih smo se s sovrstniki iz televizije v preteklosti veliko naučili.

"Nekoč" je obstajal Moški rokometni klub Izola (MRK Izola). Glavni spoznor je bil takrat Delmar. Klub je bil stabilen član 1.A lige in čeprav se je marsikdaj kje zataknilo, je zadeva funkcionirala. Velika slavja, pa čeprav zaradi težko priborjenega obstanka v 1.A ligi so bila skorajda vsakoletna stalnica. Z organiziranim navijanjem, zastavami v zraku in trobljenjem po mestu. A se je deset let nazaj to končalo. Iz prve (1.A) lige je klub prestal manjšo šok terapijo, v dveh letih so tako igrali že v tretji (2.DRL), nekaj dolgov pa se je moralo rešiti s preimenovanjem v Rokometno društvo Izola. 

Stanje v klubu se je počasi stabiliziralo in sledilo je nekaj naslednjih sezon v 1.B ligi. Z glavnim sponzorjem Istrabenz plini in z vedno bolj ali manj enakim igralskim kadrom, v katerega sem v letu 2004 vstopil tudi sam. Vse do letošnje, na nek način sanjske sezone. Nič kaj rožnata situacija v ostalih primorskih klubih (izvzet je trenutno najmočnejši slovenski klub Cimos Koper) je v klub pripeljala nekaj novih obrazov, največ svežega vetra pa je v klub pripeljala nova uprava. Obljubljene nagrade po tekmah in »če se potrudim lahko profitiram« odnos na treningih je v domačo dvorano hitro prinesel zmagovalno miselnost. Visokih pričakovanj pred in med sezono vseeno ni imel nihče. Želeli smo si zlate sredine a točka po prvih dveh tekmah je bila manj, kot smo si vsi želeli. Takrat so se pokazali vsi limiti ekipe, ki (še) ni imela prave identitete. Najbrž smo se v glavah takrat vsi zavedali, da na vrhu lestvice nimamo kaj iskati. A po treh tekmah smo imeli že tri točke in zasedali peto mesto na lestvici. Kjer nas res ni bilo že kar nekaj sezon. Po petih jih je bilo 7. In tako naprej. V prvem delu smo izgubili vsega šest točk od dvaindvajsetih in v zimo vstopili na drugem mestu. Takoj za Krškim, velikim favoritom lige pred začetkom sezone. Dišalo je po marsičem, optimistom tudi po končnem prvem mestu v ligi. Nad nami so bili presenečeni vsi, kar sem razbral iz sporočil, ki so mi jih pošiljali sovrstniki iz drugih slovenskih klubov. B.F., entuziastični trener ene izmed mlajših selekcij mi je pred sezono še med pripravami dejal: »Gomi, jaz mam občutek veš...da bomo letos tle v Izoli priča eni taki novi rokometni pravljici.« Nasmejal sem se mu, pa ne ker bi rekel kaj narobe. Zdela se mi je duhovita, optimistično-pozitivistično naravnana izjava. »Ko bi vsaj« sem si mislil. Kaj sem odgovoril pa se ne spomnim. Morda sem ob nasmehu zgolj nevidno zmajal z glavo in se posvetil drugim stvarem. 

V drugem delu sem se ekipi s polno paro priključil tudi sam. Počutil sem se odlično, prvi dve tekmi odigral v skladu z zmožnostmi in prisostvoval dvem tesnim zmagam. Žal pa sta me bolezen in tritedenska odsotnost iz treningov prikovala na tribuno. V prestopnem roku smo z dvema igralcema še okrepili konkurenco, poleg tega pa se zmagovalnega konja ne menja in kmalu sem se sprijaznil s to filozofijo ter ekipi poizkušal pomagati kolikor sem pač na treningih lahko. Šesta, osma, deseta, dvanajsta, štirinajsta, šestnajsta, osemnajsta (proti vodilnemu Krškem v gosteh), dvajseta (v domači dvorani minulo soboto proti tretjemu SVIŠU) točka v drugem delu. V drugem delu torej same zmage. In uvrstitev v 1.A ligo še pred zadnjim kolom (7.maj v Ljubljani proti Škofljici). Zanesljiva, presenetljivo zanesljiva. Po eni strani smo prekosili same sebe, po drugi pa pokazali, da smo bili v preteklosti premalo podprti s strani pokroviteljev, občine in ostalih. V današnjem svetu nihče ne dela dobro zastonj in tudi mi smo se tako v preteklosti pogosti borili za sendvič (redko, res je bila največkrat dokaj okusna večerja) in sok. A smo imeli radi rokomet in Izolo. Da smo sploh lahko igrali pa gre velika zahvala tudi prejšnji upravi, ki je vedno poskrbela, da smo sezono lahko brez pretiranih pretresov in zahtev pripeljali do konca. Tako nismo končali tako kot nekateri drugi klubi, ki jih je preslabo finančno stanje pahnilo v nezavidljiv položaj, nekateri klubi z dolgo tradicijo pa praktično ne obstajajo več. Izola je znana po tem, da se ob težkih trenutkih hitro obrne hrbet in upam, da se ne prvo, še manj pa drugo v našem rokometnem društvu ne bi zgodilo še dolgo.  

Zaenkrat ne kaže na to, a saj veste...prijatelja spoznaš v nesreči. Na veliki fešti v dvorani se je v soboto (ne)napovedano pridružilo mnogo ljudi. Mnogo tistih, ki so rokometu dali veliko danes in še več tistih, ki so ga podpirali včeraj. Spominjalo me je na praznik ob petdesetletnici kluba, le da je bilo tokrat manj slavnostno in še bolj veselo. Upam, da so dojeli za kaj se gre in da bodo v taki ali drugačni obliki tudi jutri podpirali RD Izola. Če bo tako, potem se ne gre bati, da res kaže na novo rokometno pravljico za katero si iskreno želim, da bi trajala vsaj 10 let in da ne bi zaspala na tem ali celo kakšnem večjem dosežku. V tem času pa s pravim odnosom, podporo in pogoji za trening urediti tudi razmere (namigujem na kvaliteto in število igralcev) v klubskem podmladku, od minirokometa do mladincev. Kar se tega tiče sem res grobi zunanji opazovalec, toda opažam, da stanje trenutno ni dovolj obetajoče. Fantje imajo resda lepše trenirke in drese (kar pomeni, da neka podpora vseeno obstaja) kot moja generacija v njihovih časih, toda vrh piramide (članska ekipa) se v vseh zdravih sredinah hrani od spodaj. Naj odgovorni poskrbijo, da bodo temelji dovolj trdni in da »hrane za člane« ne bo zmanjkalo. Vse, kar je bilo za ta uspeh spremeniti, bo potrebno v drugi sezoni najbrž še nadgraditi. V 1.A ligi bo poleg tega nujno potrebno dodatno povečanje financ in števila treningov. Že znanstveniki v začetku 19.stoletja so razumeli, da za iti višje potrebuješ dodatno energijo od trenutne potencialne. Želim si, da bi jo lahko iztisnila trenutna zasedba. Ta, ki je še vedno mlada in ki je že toliko časa sadila, da bi si zaslužila to žetev. V celoti to vsekakor ne bo možno. Pomankljivosti obstajajo in nekatere bodo ostale zato bo potrebno dobro razmisliti, kako, koliko, zakaj in komu kaj. »Koji nema v glavi ima v nogama.« Predvsem pa poizkusiti narediti pameten načrt (za daljši rok?). Ni vsak dan nedelja in zato je dobro biti »zavarovan«. 

V vsakem primeru: Čestitke fantja, čestitke društvo! Zdravo, srečno in uspešno v prihodnji sezoni.

Do takrat pa - Mirne počitnice! Se vidimo jutri na treningu, da še kakšno rečemo! :)....

Gomi J.

POSNETEK S KAPETANOM

Rokometno društvo Izola v 1.A državno rokometno ligo

Več slik sledi, zaenkrat pa ta avdio posnetek.. Igral sem se novinarja in za kratko mnenje o sezoni vprašal Davida Stepančiča, našega kapetana...
Prej in potem kopica smeha, za dve minuti pa resno. Malce resnosti mora bit! A je A, B je B!

...Dosti več o tem že v naslednjem blogu.

Ekskluzivno in drugače kot v časopisu o tej novi izolski rokometni pravljici! :)

Kmalu tudi avdio vratarja Dragana Keviča, ki pa za moj radio trenutno nima časa! Ima nekaj za delat! Ampak ga bom že prepričal! Upam.