No, pa začnimo!
1986
199X
Ahhh...
LP, Gomi
11 februar, 2014
07 februar, 2014
Prve slike s Samsung S4 mini
Nekaj škljocev minulih tednov...
Imam nov telefon.
Vozniki res gotovi.
Piškoti zanimivih oblik.
Sneg in led delali probleme.
Proklet alkohol.
Lp Rok
21 januar, 2014
Ceste in jaz, jaz in ceste, ceste pocestnice in vozniki na njih.
To mam po očetu. Voznike, ki to niso, je v svojih najpotentnejših letih težko "prenašal".
Kar pa je treba dodati je to, da se je "tata" precej umiril. Skuliral. Opustil. Ni več tiste agresivnosti najboljših let. Ne poizkuša ("sprobava") več, v kolikšnem času gre od 0-100 km/h, ne dela "giro americano" po snegu in ne posega v tehnične lastnosti avtomobila. Včasih je, če mu kaj ni bilo po godu pri ostalih voznikih na glas ...., danes pa velikokrat raje zamrmra kitico, da ne veš, če je namenjena tebi kot sopotniku, njemu samemu ali se je res zgodilo kaj na cesti. Mogoče se samo stara...
Dovolj o njem. Glede stanja, ko sem sopotnik in dogajanja okoli lahko rečem, da navadno vidim vse. Tudi tistega, kar ne bi bilo treba, celo tistega kar ne bi smel. Pregled nad igro pač. Tisti level, ko sam narediš toliko kilometrov, da vsako vožnjo s kom drugim (kaj šele s katero drugo ;) ) na sopotniškem sedežu občutiš kot grožnjo. Kot nevarnost za svoje preživetje. Kot da bi skoraj preobrnil igrico, samo še najhujšo pošast moraš ubiti. Postal sem presneto občutljiv na vsak manever (manovro po naše) voznika, ki me pelje. Če ne zabremza v trenutku, ko bi jaz, če ne menja v trenutku, ko bi jaz, če ne spelje tako kot bi jaz....tudi če ima na Radio1 me že ziritira. Izjema, ki potrjuje pravilo so seveda prevozi v nočno-jutranjih urah, ko sem preveč lačen, da bi lahko natančno spremljal vožnjo. Ali pa me preveč pečejo oči od mehkih leč, skozi katere gledam že več kot 16 ur, kolikor naj bi dovoljevale specifikacije, pridobljene po standardnih operativnih postopkih dokazovanja kakovosti.
Dovolj o tistih, ki me peljejo. Na cesti nisi sam! To je tisto osnovno vodilo (saj se tako reče, kaj ne?), ki bi moralo voditi vse voznike. Se pravi/kar pomeni: Jasno je, da ne smeš ovirati prometa. Da ne smeš spravljati v nevarnost sebe in drugih. Da ne smeš uničevati cestno-prometni infrastrukturi. Da moraš v prometu pomagati ob morebitnih nevšečnostih, ki se pripetijo drugim. In še bi lahko našteval. Pa se bom ustavil, saj je ravno glasba iz enega dance-sranja prešla v umirjeno melodijo Mark Knopflerja (Irish boy, tista z Vala 202). Ravno prav za novi odstavek.
Moji "vsakdanji opravki" od mene terjajo obilico prekrškov. Tudi takšnih, s katerimi prekršim osnovno vodilo. Predvsem se mi mudi. Če bi lahko zamujal, bi lahko vozil bolj pravilno. Največkrat je urnik takšen, da v naglici vede ali nevede prekoračim največjo dovoljeno hitrost, lovim zadnje sekunde prehoda iz rumene in rdečo. Kaj bi še lahko izpostavil? Aha, pisanje SMS-sporočil med vožnjo. Ta je po mojem najhujši, ker če imam pri prvih občutek, da imam vse pod kontrolo, je pri tem drugem to nesmiselno trditi.
Seveda v avtu kdaj pa kdaj tudi odpiram vodo, ki jo trenutek za tem spijem. Če pade cuker (znižanje koncentracije glukoze v krvi) je tudi bolj varno kaj pojesti kot se prepustiti toku in upati na varen zaključek vožnje. Zgodi se, da moram na avtocesti opraviti pomemben klic. Tako pomemben, da zgrešim izvoz, čeprav točno vem, kam sem namenjen. Prav gotovo sem še kaj pozabil. Frekvenca vsega naštetega vseeno ni tako kritična, da bi bil pretirano kaznovan. Avto sem enkrat pri pri zelo počasni hitrosti kar solidno podrsal, dobil sem eno kazen za prekoračeno hitrost (40€) in eno za napačno parkiranje (40€). Torej za zdaj vse OK, predvsem je pomembno, da sem zdrav. Preden zaključim o mojem stilu vožnje moram povedati, da v bistvu upam, da sem v resnici in teoriji boljši in bolj varen voznik. Problem je, da sploh ne vem več, kašen voznik sem, ko se mi ne mudi na minuto natančno. Relacije < 20 km mi tega žal ne povedo.
Dovolj tudi o tem kako vozim.
Glavni razlog, zakaj so ceste pocestnice, in zakaj sem kdaj slabe volje, kljub temu, da je vse OK so določene pocestniške situacije, ki mi niso po Godu. To so:
- ko mi nekdo izsili prednost (razumem, mudi se mu še bolj kot meni, tudi jaz to kdaj nardim), potem pa ne da po gasu temveč zacinca (zakinka?) in me prisili, da zabremzam.
- ko na križišču avto pred mano zavija desno in ker vidi, da na desni prehod prečkajo peščci cinca...cinca...in bremza...in jih čaka tako, malo naguznjen še na pasu za naprej "pa dej vozi do prehoda pa tam počakaj!"
- ko se kdo ne umakne in ne umakne iz prehitevalnega pasa..."seveda ne smem blendat, da ne bi bil nesramen".
- ko nekdo v avtu nima prižganih zadnjih luči. "Briga me, če niso obvezne, senzorji tudi niso še tako razviti, da vedo kakšna je vidljivost."
- ko nekdo najprej zavira, šele potem da smernik (ga sploh ne da), da nekam zavija. "Obratno gre, bemti sunce!"
- ko se nekdo tako postavi, da omeji normalen prehod za ostale, kljub temu,"da bi lahko šel mimo tovornjak"
- ko mi nekdo uletava pettisočpetsto km/h za ritjo in blenda na 300 metrov. "Te vidim majstore, vidim tudi, da maš aston martina, evo, že grem desno."
- ko se komu mudi in prehiteva v škarje. "A dobro, tudi jaz bom ženo verjetno enkrat peljal v porodnišnico."
- ko nekdo naredi vse, da ne ulovi zelene luči, ko sem jaz za njim. Cinca, cinca, cinca in evo ti rdečo.
- ko tovornjak brez smernika prečka črto svojega pasu medtem ko sem sam v neposredni bližini (takoimenovani manever čiščenja aorte)
.
.
.
- in kej kar tudi sam kdaj pa kdaj nardim.
Ampak dobro. Tudi jaz bom nekoč bolj zrel in bom te stvari spregledal oz. se jih bom navadil oz. me ne bodo več motile oz. se mi ne bo mudilo.
P.S. Sem pozabil še cel kup stvari, ki se jih zdej ne spomnim, tako da najbrž ob priložnosti še dopolnim. Zdaj pa spat, jutri me spet čaka vključevanje na prepolno Topniško...
Lp, Gomi
Kar pa je treba dodati je to, da se je "tata" precej umiril. Skuliral. Opustil. Ni več tiste agresivnosti najboljših let. Ne poizkuša ("sprobava") več, v kolikšnem času gre od 0-100 km/h, ne dela "giro americano" po snegu in ne posega v tehnične lastnosti avtomobila. Včasih je, če mu kaj ni bilo po godu pri ostalih voznikih na glas ...., danes pa velikokrat raje zamrmra kitico, da ne veš, če je namenjena tebi kot sopotniku, njemu samemu ali se je res zgodilo kaj na cesti. Mogoče se samo stara...
Dovolj o njem. Glede stanja, ko sem sopotnik in dogajanja okoli lahko rečem, da navadno vidim vse. Tudi tistega, kar ne bi bilo treba, celo tistega kar ne bi smel. Pregled nad igro pač. Tisti level, ko sam narediš toliko kilometrov, da vsako vožnjo s kom drugim (kaj šele s katero drugo ;) ) na sopotniškem sedežu občutiš kot grožnjo. Kot nevarnost za svoje preživetje. Kot da bi skoraj preobrnil igrico, samo še najhujšo pošast moraš ubiti. Postal sem presneto občutljiv na vsak manever (manovro po naše) voznika, ki me pelje. Če ne zabremza v trenutku, ko bi jaz, če ne menja v trenutku, ko bi jaz, če ne spelje tako kot bi jaz....tudi če ima na Radio1 me že ziritira. Izjema, ki potrjuje pravilo so seveda prevozi v nočno-jutranjih urah, ko sem preveč lačen, da bi lahko natančno spremljal vožnjo. Ali pa me preveč pečejo oči od mehkih leč, skozi katere gledam že več kot 16 ur, kolikor naj bi dovoljevale specifikacije, pridobljene po standardnih operativnih postopkih dokazovanja kakovosti.
Dovolj o tistih, ki me peljejo. Na cesti nisi sam! To je tisto osnovno vodilo (saj se tako reče, kaj ne?), ki bi moralo voditi vse voznike. Se pravi/kar pomeni: Jasno je, da ne smeš ovirati prometa. Da ne smeš spravljati v nevarnost sebe in drugih. Da ne smeš uničevati cestno-prometni infrastrukturi. Da moraš v prometu pomagati ob morebitnih nevšečnostih, ki se pripetijo drugim. In še bi lahko našteval. Pa se bom ustavil, saj je ravno glasba iz enega dance-sranja prešla v umirjeno melodijo Mark Knopflerja (Irish boy, tista z Vala 202). Ravno prav za novi odstavek.
Moji "vsakdanji opravki" od mene terjajo obilico prekrškov. Tudi takšnih, s katerimi prekršim osnovno vodilo. Predvsem se mi mudi. Če bi lahko zamujal, bi lahko vozil bolj pravilno. Največkrat je urnik takšen, da v naglici vede ali nevede prekoračim največjo dovoljeno hitrost, lovim zadnje sekunde prehoda iz rumene in rdečo. Kaj bi še lahko izpostavil? Aha, pisanje SMS-sporočil med vožnjo. Ta je po mojem najhujši, ker če imam pri prvih občutek, da imam vse pod kontrolo, je pri tem drugem to nesmiselno trditi.
Seveda v avtu kdaj pa kdaj tudi odpiram vodo, ki jo trenutek za tem spijem. Če pade cuker (znižanje koncentracije glukoze v krvi) je tudi bolj varno kaj pojesti kot se prepustiti toku in upati na varen zaključek vožnje. Zgodi se, da moram na avtocesti opraviti pomemben klic. Tako pomemben, da zgrešim izvoz, čeprav točno vem, kam sem namenjen. Prav gotovo sem še kaj pozabil. Frekvenca vsega naštetega vseeno ni tako kritična, da bi bil pretirano kaznovan. Avto sem enkrat pri pri zelo počasni hitrosti kar solidno podrsal, dobil sem eno kazen za prekoračeno hitrost (40€) in eno za napačno parkiranje (40€). Torej za zdaj vse OK, predvsem je pomembno, da sem zdrav. Preden zaključim o mojem stilu vožnje moram povedati, da v bistvu upam, da sem v resnici in teoriji boljši in bolj varen voznik. Problem je, da sploh ne vem več, kašen voznik sem, ko se mi ne mudi na minuto natančno. Relacije < 20 km mi tega žal ne povedo.
Dovolj tudi o tem kako vozim.
Glavni razlog, zakaj so ceste pocestnice, in zakaj sem kdaj slabe volje, kljub temu, da je vse OK so določene pocestniške situacije, ki mi niso po Godu. To so:
- ko mi nekdo izsili prednost (razumem, mudi se mu še bolj kot meni, tudi jaz to kdaj nardim), potem pa ne da po gasu temveč zacinca (zakinka?) in me prisili, da zabremzam.
- ko na križišču avto pred mano zavija desno in ker vidi, da na desni prehod prečkajo peščci cinca...cinca...in bremza...in jih čaka tako, malo naguznjen še na pasu za naprej "pa dej vozi do prehoda pa tam počakaj!"
- ko se kdo ne umakne in ne umakne iz prehitevalnega pasa..."seveda ne smem blendat, da ne bi bil nesramen".
- ko nekdo v avtu nima prižganih zadnjih luči. "Briga me, če niso obvezne, senzorji tudi niso še tako razviti, da vedo kakšna je vidljivost."
- ko nekdo najprej zavira, šele potem da smernik (ga sploh ne da), da nekam zavija. "Obratno gre, bemti sunce!"
- ko se nekdo tako postavi, da omeji normalen prehod za ostale, kljub temu,"da bi lahko šel mimo tovornjak"
- ko mi nekdo uletava pettisočpetsto km/h za ritjo in blenda na 300 metrov. "Te vidim majstore, vidim tudi, da maš aston martina, evo, že grem desno."
- ko se komu mudi in prehiteva v škarje. "A dobro, tudi jaz bom ženo verjetno enkrat peljal v porodnišnico."
- ko nekdo naredi vse, da ne ulovi zelene luči, ko sem jaz za njim. Cinca, cinca, cinca in evo ti rdečo.
- ko tovornjak brez smernika prečka črto svojega pasu medtem ko sem sam v neposredni bližini (takoimenovani manever čiščenja aorte)
.
.
.
- in kej kar tudi sam kdaj pa kdaj nardim.
Ampak dobro. Tudi jaz bom nekoč bolj zrel in bom te stvari spregledal oz. se jih bom navadil oz. me ne bodo več motile oz. se mi ne bo mudilo.
P.S. Sem pozabil še cel kup stvari, ki se jih zdej ne spomnim, tako da najbrž ob priložnosti še dopolnim. Zdaj pa spat, jutri me spet čaka vključevanje na prepolno Topniško...
Lp, Gomi
20 januar, 2014
...Iz začetka 2014...
In smo tu. Še osmo leto zapored pišem blog. Začel sem v 2007, sedaj smo v 2014 in kljub temu, da 2014-2007=7, je to osmo leto. Vrhunsko, res!
Ob tem se seveda spomnim svojega kolega s faksa, Klemna Klobase, ki me je izzval, da se začnem ukvarjast s tem perečim dejanjem kar pisanje bloga seveda je. Nešteto pohval in še več kritik sem izrazil v tem času. Res, da si nisem nabral nobenih privržencev in nasprotnikov, za kar si vsak blogger nekje globoko v sebi sigurno želi, če ne drugega zaradi tega, da mu bolj dogaja in da lahko še več (na)piše.
Klemen je sedaj moj sodelavec. Sicer ne delava skupaj, tudi svoje delo počneva povprečno preko 100 km oddaljena drug od drugega, ampak hrani naju isto podjetje. Bloga ne piše več, očitno ima še manj časa kot jaz. Kar je sicer povsem možno, ampak jaz sem vseeno mnenja, da to ni res :) .
No, kmalu pa objava o cestah, mojih dnevnih prijateljicah. Odkar sem zaposlen razumem, zakaj se tistim ženskam reče pocestnice....in ne obcestnice, kar mi je vedno delovalo bolj logično. In o voznikih, ki niso vedno prijateljski.
En komad za dober začetek leta! Sej januar je začetek, kaj ne?
Lp, Gomi
Ob tem se seveda spomnim svojega kolega s faksa, Klemna Klobase, ki me je izzval, da se začnem ukvarjast s tem perečim dejanjem kar pisanje bloga seveda je. Nešteto pohval in še več kritik sem izrazil v tem času. Res, da si nisem nabral nobenih privržencev in nasprotnikov, za kar si vsak blogger nekje globoko v sebi sigurno želi, če ne drugega zaradi tega, da mu bolj dogaja in da lahko še več (na)piše.
Klemen je sedaj moj sodelavec. Sicer ne delava skupaj, tudi svoje delo počneva povprečno preko 100 km oddaljena drug od drugega, ampak hrani naju isto podjetje. Bloga ne piše več, očitno ima še manj časa kot jaz. Kar je sicer povsem možno, ampak jaz sem vseeno mnenja, da to ni res :) .
No, kmalu pa objava o cestah, mojih dnevnih prijateljicah. Odkar sem zaposlen razumem, zakaj se tistim ženskam reče pocestnice....in ne obcestnice, kar mi je vedno delovalo bolj logično. In o voznikih, ki niso vedno prijateljski.
En komad za dober začetek leta! Sej januar je začetek, kaj ne?
Lp, Gomi
26 december, 2013
V zaključek leta 2013
Prav lep topel praznični pozdrav iz rodne Izole.
Vreme nam ni naklonjeno, ampak bil je že čas, da se malček poščije. Samo še temperature se morajo malo skorigirati in sneg bo tu.
Nekaj misli, ki jih ne morem uvrstiti pod nobeno rubriko. Lahko bi spadala pod "Ali ste vedeli...?", saj bo dokaj jasno razvidno, da o teh niste imeli veliko informacij. Do zdaj. Ampak ne morem, ker pri Ali ste vedeli, se mora stavek pač začeti na "Ali ste vedeli"...
Sledi preplet manjšine misli, ki so se porajale tekom preteklih mesecev, pa jih še nisem uspel izliti na zaslon.
Blog in frekvenca objav na njem trpita zaradi tega, ker precej delam. Res. Ukvarjam se z nešteto stvarmi, ki mi vzamejo veliko časa. S prenekaterimi šegami in navadami sem praktično prenehal in zaradi tega mnoge okoli sebe razočaral, veliko jih še opravljam polovično in polovičarsko. Zaradi tega pogosto neučinkovito in morda tudi brez pretiranega smisla in uspeha, sem pa vsaj ohranil stabilen vzorec starih prijateljev. Kljub spornemu doživljanju nekaterih hobijev me tolaži dejstvo, da dostikrat delam dobrodelno in v stilu "za kogar je, dobro je". Verjetno bi bilo bolj realno, če bi zadevo poimenoval "od kogar je, dobro je", saj se ob opravljanju določenega dela skušam vedno potruditi po svojih zmožnostih, včasih pa več kot toliko nisem sposoben zaradi nesposobnosti same ali pa zaradi pomanjkanja časa. Pa naj bo kar čas pogostejši vzrok ;) . Zato je kakovost "storitve" (v navednicah, saj se ob tem ne pretaka denar, kaj šele da bi se polnila državna blagajna) velikokrat posledica "delavca", ne "zaposlovalca" (spet navednice zaradi istega razloga) . Zaradi tega je tudi veselje, zadovoljstvo, zadoščenje idr. ob morebitnem neuspehu vseeno prisotno. Vsaj takrat, ko res ne pride do kakšnega razpada sistema. To je pa res redko, toliko priseben, sposoben kritičnega razmišljanja in realizacije plana sem v svojem predizgorelem stanju še ostal.
Dobro. V službi je vse OK. Prezimil bom na svojem delovnem mestu, kar me veseli. Privoščil sem si tudi nov plašč, o novih smučeh pa bom še razmislil.
Rokometne čevlje sem dal (skoraj definitivno) v kot. Res težko odgovarjam na vprašanja: a še treniraš? Odgovor je ne. Ne morem. Nimam časa in nisem sposoben. Stanje v RD Izola sicer ni rožnato in igralski kader bi potreboval kakšno svežo moč. A jaz nisem nikakršna moč, še manj pa sveža. Sebe bi lahko poimenoval kar atrofiran paneton, smo še najbližje realni definiciji. Kljub temu verjamem, da kar se Janezek nauči, to Janezek zna, in če bo nekoč res kriza....bom šel v trenerske vode. ;)
Zanimivo je sledeče - bloga sem se lotil pisati pet minut po učenju farmacevtske snovi. Res! Glej ga zlomka, kot v starih časih. Specializacija je namreč od novembra naprej eden izmed mojih tedenskih hobijev. Študentski časi so pač bili super in rad se jih spominjam tudi na ta način. Da sem spet študent! In v kratkem imam tudi prvi izpit, zaradi česar treba med prazniki malček študirat. Snovi ni toliko, da se ne bi dalo biti že med delovnimi dnevi po službi malo bolj priden. Ampak saj vemo, kako je v decembru: kuča-poso se spremeni v kuča-poso-darila-kuhano vino in pri teh hobijih res ne gre biti polovičarski. In moram priznati, dobro mi je uspevalo. Da se vrnem nazaj na prvi stavek...to, da sem se lotil pisanja bloga po predelani prvi od xy strani, ni prvič. Dobro vem, da je bila to v preteklosti stalna praksa. In kdo ve, morda se tudi mojemu blogu boljše piše ob drugem študentskem življenju.
Lepo se imejte do novega leta in še naprej!
VSE DOBRO!
Gomi
Vreme nam ni naklonjeno, ampak bil je že čas, da se malček poščije. Samo še temperature se morajo malo skorigirati in sneg bo tu.
Nekaj misli, ki jih ne morem uvrstiti pod nobeno rubriko. Lahko bi spadala pod "Ali ste vedeli...?", saj bo dokaj jasno razvidno, da o teh niste imeli veliko informacij. Do zdaj. Ampak ne morem, ker pri Ali ste vedeli, se mora stavek pač začeti na "Ali ste vedeli"...
Sledi preplet manjšine misli, ki so se porajale tekom preteklih mesecev, pa jih še nisem uspel izliti na zaslon.
Blog in frekvenca objav na njem trpita zaradi tega, ker precej delam. Res. Ukvarjam se z nešteto stvarmi, ki mi vzamejo veliko časa. S prenekaterimi šegami in navadami sem praktično prenehal in zaradi tega mnoge okoli sebe razočaral, veliko jih še opravljam polovično in polovičarsko. Zaradi tega pogosto neučinkovito in morda tudi brez pretiranega smisla in uspeha, sem pa vsaj ohranil stabilen vzorec starih prijateljev. Kljub spornemu doživljanju nekaterih hobijev me tolaži dejstvo, da dostikrat delam dobrodelno in v stilu "za kogar je, dobro je". Verjetno bi bilo bolj realno, če bi zadevo poimenoval "od kogar je, dobro je", saj se ob opravljanju določenega dela skušam vedno potruditi po svojih zmožnostih, včasih pa več kot toliko nisem sposoben zaradi nesposobnosti same ali pa zaradi pomanjkanja časa. Pa naj bo kar čas pogostejši vzrok ;) . Zato je kakovost "storitve" (v navednicah, saj se ob tem ne pretaka denar, kaj šele da bi se polnila državna blagajna) velikokrat posledica "delavca", ne "zaposlovalca" (spet navednice zaradi istega razloga) . Zaradi tega je tudi veselje, zadovoljstvo, zadoščenje idr. ob morebitnem neuspehu vseeno prisotno. Vsaj takrat, ko res ne pride do kakšnega razpada sistema. To je pa res redko, toliko priseben, sposoben kritičnega razmišljanja in realizacije plana sem v svojem predizgorelem stanju še ostal.
Dobro. V službi je vse OK. Prezimil bom na svojem delovnem mestu, kar me veseli. Privoščil sem si tudi nov plašč, o novih smučeh pa bom še razmislil.
Rokometne čevlje sem dal (skoraj definitivno) v kot. Res težko odgovarjam na vprašanja: a še treniraš? Odgovor je ne. Ne morem. Nimam časa in nisem sposoben. Stanje v RD Izola sicer ni rožnato in igralski kader bi potreboval kakšno svežo moč. A jaz nisem nikakršna moč, še manj pa sveža. Sebe bi lahko poimenoval kar atrofiran paneton, smo še najbližje realni definiciji. Kljub temu verjamem, da kar se Janezek nauči, to Janezek zna, in če bo nekoč res kriza....bom šel v trenerske vode. ;)
Zanimivo je sledeče - bloga sem se lotil pisati pet minut po učenju farmacevtske snovi. Res! Glej ga zlomka, kot v starih časih. Specializacija je namreč od novembra naprej eden izmed mojih tedenskih hobijev. Študentski časi so pač bili super in rad se jih spominjam tudi na ta način. Da sem spet študent! In v kratkem imam tudi prvi izpit, zaradi česar treba med prazniki malček študirat. Snovi ni toliko, da se ne bi dalo biti že med delovnimi dnevi po službi malo bolj priden. Ampak saj vemo, kako je v decembru: kuča-poso se spremeni v kuča-poso-darila-kuhano vino in pri teh hobijih res ne gre biti polovičarski. In moram priznati, dobro mi je uspevalo. Da se vrnem nazaj na prvi stavek...to, da sem se lotil pisanja bloga po predelani prvi od xy strani, ni prvič. Dobro vem, da je bila to v preteklosti stalna praksa. In kdo ve, morda se tudi mojemu blogu boljše piše ob drugem študentskem življenju.
Lepo se imejte do novega leta in še naprej!
VSE DOBRO!
Gomi
13 december, 2013
Osmina finala lige prvakov v nogometu 2014-žreb.
Naslov je skoraj daljši od dejanskega bloga. :)
Ker me je zanimalo, kaj pravi povezava med realnostjo in verjetnostjo sem doma simuliral žreb. Rezultat so naslednji pari:
Ker me je zanimalo, kaj pravi povezava med realnostjo in verjetnostjo sem doma simuliral žreb. Rezultat so naslednji pari:
Milan-Atletico Madrid
Galatasaray-Chelsea
M.City-Borussia Dortmund
Schalke-Barcelona
Arsenal-Bayern
Bayer Leverkusen - PSG
Olimpiakos - Manchester united
Zenit- Real Madrid
Galatasaray-Chelsea
M.City-Borussia Dortmund
Schalke-Barcelona
Arsenal-Bayern
Bayer Leverkusen - PSG
Olimpiakos - Manchester united
Zenit- Real Madrid
Žreb bo 16.12. od 13:00 naprej. Pa da vidimo, koliko sem falil:)
18 avgust, 2013
Naročite se na:
Objave (Atom)
