Naš urnik npr., je izgledal tako:
Predavanja so se tako začela v torek zjutraj. Pogovarjali smo se o partnerstvu, pomoči in podobnih zadevah, kjer smo morali tudi sami povedati, kaj mislimo o sodelovanju med raznimi strokami iz zdravstva (medicinskimi sestrami, farmacevti in nenazdanje :P zdravniki). Naša Nadja je s svojimi cvetkami naravnost izstopala in predavatelj jo je presedel v prvo vrsto, da jo (ali ju, kot sva kasneje ugotovila z Andražem) je imel skozi na očeh. Med drugim naj povem, da jo je pred vsemi poimenoval sweet girl, česar čez cel kongres ni bila deležna nobena druga udeleženka. Bravo Nadja!
Na popoldanskih delavnicah smo se najprej predstavili, kasneje pa spoznavali delo v skupinah in podobne stvari ter se pogovarjali o kakšni problematični temi...v naši skupini smo govorili o prvi pomoči in kako neznanje prve pomoči vpliva na število smrtnih žrtev, ter kako v povazavi z omenjenim slednjega znižati. Zanimivo, kaj?
Drugi dan spet jutranja predavanja. A jaz sem sladko spal. Ne spomnim se več, kaj sem delal večer prej, a verjamite, da sem pozabil zgolj zaradi dejstva, da je od tega dne minilo že skoraj dva tedna. Zbudil sem se pred kosilom (vsak dan smo za kosilo imeli nekakšno dijaško malico, s sendvičem, pomfrijem in ketchupom v glavnih vlogah) in se prijavil za popoldanske delavnice, v katerih smo govorili o migracijah zdravstvenih delavcev. Zakaj odhajajo in prihajajo? Zelo zanimivo. Mi smo prerešetali Poljsko, in ugotovili da imajo slabo plačo in da je čutiti predvsem pomanjkanje anasteziologov, je pa Poljska precej v vzponu kar se tiče gospodarstva, ekonomije in ostalega, tako da je pričakovati kmalu precej boljše razmere. Zato se ljudje iz slabše razvitih držav radi preselijo tja, pomemben faktor za odhode in prihode pa je tudi vera (pretežno krščanska)....no skratka oh in sploh, prišli smo pa tudi do zaključka, da bi Evropska unija morala upoštevati nivo zdravstvenega sistema kot pomemben faktor pri vključevanju v oz. vztrajanju v unijo/i. Odkrili toplo vodo, ni kaj.
Zvečer je bil vrhunec simpozija. Imeli smo International night, kjer so se vse
države kolikor se je dalo izvirno predstavile. Naša miza je vsebovala: Borovničke, Medico, Laško pivo, Teranov liker, Cockto, Taužntrožo, šnopc (pijače) in čokolado Gorenjko kraški pršut, bohinjski sir, egipčansku kruh (kaj čmo:) ), sušena jabolka iz Šentjanža, potico iz neznano kje (hrana), precej katalogov, zastav in uporabnih informacij s strani bogih slovenčkov (ostalo).
Drugi so nas občudovali, a so imeli tudi oni precej zanimviega za ponuditi. Najbolj so mi ostale v spominu kalorične bombe iz Jordanije ter grški Raki, pred katerim se lahko Ouzo skrije. Na žalost sem Dj-ja s šnopcom čisto osvojil in prepričal, da zavrti Jana Plestenjaka.
Na žalost zato, ker si je pri tej pesmi Andraž (med plesom?) zvil gleženj in smo tako od 1.30 dalje bili že v sobi, kjer smo našega junaka povijali v štirih, v sobi pa nas je bilo še veliko več. Zanimivo je dejstvo, da v celem hotelu niso imeli enega para bergel, enega povoja... na srečo smo dobili enega (žal ne elastičnega) iz prve pomoči v avtu, led in kis in tako Andraža pospremili v sladki spanec. Naj še omenim, da je od takrat naprej bil on največja zvezda simpozija, saj so se vsi konstantno spraševali kako je z njim in mu ponujali tako in drugačno pomoč (čeprav roko na srce, te v resnici ni bilo čutiti prav veliko).Zadnja slika Andraža s celo nogo:
Kenijca smo hitro napili:
Andražu so do drugega jutra zrihtali voziček, bergel še vedno ne. Nekateri so šli v Aleksandrijo na ogled njenih znamenitosti, z Nadjo pa sva ostala doma in skrbela za bolnika. Can you bring ice in room 265 je bil najpogosteje slišan stavek v naslednjih dneh. Naročili smo si tudi kosilo v sobo in se skratka imeli ful dobro. :)
Popoldanskih predavanj o etiki v zdravstvu nismo smeli zamuditi, saj je iz Amerike prispel naš profesor od biotehnologije, Dr.Štrukelj. Vsaka mu čast za predavanje in njegovo angleščino, čeprav sem pričakoval še več. Na faksu je namreč prav on tisti, ki predava najboljše. Mnenje je resda subjektivno, a vseeno. Sledile so delavnice...v skupini smo imeli problem iz Ugande: ali porabiti precej denarja za zdravila za otroka z Burkittovim limfomom (sicer redkejša, a huda oblika raka), ki je v bolj slabem stanju, ali morda denar nameniti zdravilom za bolj množične bolezni (npr. malarija) in bolnika tako zavestno poslati v smrt. Denarja za zdravilo njegova družina namreč tako ali tako nima. Debata ni imela konca, predvsem zaradi Egipčanke, ki je trdila, da je to neke vrste umor. Čudno, kardiologi so potemtakem serijski morlici? Booo...
Med večerjo sem precej nesramno zatežil organizatorjem, da naj se iz nas ne delajo budal in da naj že enkrat zrihtajo obljubljene bergle, ki bi morale že stokrat priti. Čez dobre pol ure so prišle, sicer otroške, ampak dobro, kakšne morajo biti nismo posebej specificirali, tako da naj jim bo. Boljše so bile od vozička.
Zvečer smo utrujeni šli spat precej hitro, naslednji dan so nas čakala predavanja slovenskih medicincev iz Maribora. Ti so nas poučili o svoji organizaciji 4life, ki navadne smrtnike poučuje o prvi pomoči in njeni uporabnosti, popoldne pa smo imeli praktične vaje na lutkah in med seboj. Mater sem se našlatal! :) Šala.
Bilo je zelo zanimivo, še posebej vmes, ko smo šli na in v bazen ter se pustili na ležalnikih greti še zadnjič letos.
Zvečer je bil Gala dinner, bolj dinner kot gala, ampak mi se nismo dali. Večina kongresne delegacije (seveda brez glavne zvezde) smo odšli z udeleženci kongresa v neko Aleksandrijsko diskoteko in se zabavali pozno v noč, v hotel pa prišli "skisani do konca". Hudo je bilo ob misli, da se čez nekaj ur poslavljamo, a več o tem jutri.
Lp, Gomi
Ni komentarjev:
Objavite komentar