Aprilska kislica

Nov dan, natančneje 5.april je danes. Veste, ja? Vem. Oziroma verjetno ne veste, ker blog berete kakšen drugi dan.
Aprilsko vreme nam je ponovno zagodilo in upravičilo sloves poimenovanja. Na obali je danes najhladnejši dan v zadnjih tednih, temperature so se po dolgem času spustile pod 10 stopinj in sam sem se prebudil v deževno jutro. Zbudil sem se ob 8.30, saj sem imel namen iti v Koper po nove teniske. Danes zjutraj naj bi namreč imeli trening zunaj, s starimi dvoranskimi pa nikakor ne morem na asfalt in podobne pvoršine, ker moje koleno (desno op.a) ob tem preveč trpi. A ko sem zaslišal še piš vetra, ki je zabrilo skozi moje malce preslabo zatesnjeno okno, sem ugibal, da bomo najbrž trenirali kar v dvorani. Iz tega sledi, da ne rabim tenisk. Iz tega sledi, da lahko spim še 40 minut. In tako je tudi bilo. Ob 9.15 sem drugič dvignil svojo rit iz postelje in se odpravil na trening. Prisotnost je bila v skladu z obljubami trenerja (gremo ven!), vremenu in stanjem v klubu: 8 treninga sposobnih + moj brat ki okreva po operaciji in trener. Ja super!
Ogrevanje - četvorke .... izenačeno, vprašanje zmagovalca je prekinil zbor.
Ogrevanje #2 - basket - zmaga z mojo presenetljivo odlično igro, ne vem kdaj sem nazadnje toliko zadel
Ogrevanje #3 - fuzbal - mladi smo z veliko razliko zgubili proti starim, ne vem kdaj sem nazadnje tako slabo igral.
Trening - polurni dril v parih, kjer sva s Klevičem prikazala nekaj vrhunskih potez in posredovanj. Vseeno pa se mi je že poznala precejnšnja utrujenost in le stežka sem prebijal obrambo, kot tudi ustavljal napadalce. Tako mi ni žal, da treninga niso prišli gledati managerji iz Barcelone, ker tako ali tako ne bi imeli kaj videti.
Prišel sem domov in zanimivo, nisem bil lačen. Držala me je namreč sitost od prejšnjega dne, ko sem res pil in jedel cel dan (mislim da 6 obrokov, pri vseh polni krožniki in še repete zraven). Vseeno sem se potem za kosilo dobro najedel in zdaj se mi že približno 3 ure spi, a nimam jajc da bi si to dokončno priznal in šel zalegnit. Zdaj je pa tako ali tako že prepozno...

Aja...vreme! Cel dan že kličem sonce, ki pa ga danes v Izoli očitno ne bo na spregled, kot smo ga vajeni v tistih lepih dneh. Vreme je muhasto, tudi napoved pravi, da bo v naslednjem tednu precej sprememb in da niti Maruča ni sposobna napovedati kako in kaj bo.
Bomo videli kmalu, moje vreme bo odvisno od povsem drugih stvari. Od sonca in dežja na nebu vsekakor ne!

Čez eno uro vozim v Ljubljano. Grem si počasi pripravit kovček. In vprašat mamo, če se ji da mi nardit kavo.
In pol me sprašujete, zakaj mi je doma najlepše? ;)

Lp, Gomi