Popoldanski spanec

Ko sem bil majhen, sem se vedno čudil starejšim ljude, kako lahko spijo popoldan. Tudi sam sem velikokrat vstajal zgodaj, včasih celo prvi v hiši ali ulici in kljub šoli, dvem treningom čez dan (včasih sem vmes šel še na kakšen sestanek ali na uro kitare itd.) nikoli nisem čutil potrebe, da bi vmes malo zalegnil. No, morda včasih, npr. enkrat na mesec, ko me je resnićno zmanjkalo, ali pa sem bil bolan. Takrat pa je tako ali tako vse opravičeno.

Danes je to drugače. Precej drugaće. Žal sem se prelevil v osebo, ki že zjutraj (npr. ob sedmih, ko vstanem) razmišlja o tem, kako lepo bo, ko bo prišel domov. Kako bo, kljub temu, da bo čez dobre pol ure že pil kavo pred faksom, čez dodatnih nekaj ur slinil svoj poušter v postelji. Počutim se kot en kuža, ki trpi, ko ga moti dež, ker ne more v miru spat v svoji pasji uti (kuča je dosti boljši izraz). In ja, tudi danes je bilo tako. Sesut od slabih sedem ur spanja sem prišel na faks, kot da sem dan prej 20 ur kopal na njivi. Da si ne boste mislili, še nikoli nisem kopal 20 ur na njivi, v bistvu bi moral dobro razmisliti, kolikokrat sem sploh kopal v življenju. Dobro, zdaj sem malo zašel.

Skratka Zombi. Ob 15.00 (do takrat sem imel raznorazno delo, od katerega je bilo najtežje pojesti kosilo), sem se pa ulegel in za 90 minut zaspal. Napol v spanju me je z zvonjenem zmotil le brat, ki je prišel vmes domov in katerega sem zaklenil ven. Kot se rad izrazim...tudi popoldanski spanec ima svoje negativne lastnosti.

Zdaj se počasi zbujam. Čez slabe 4 ure pa grem v Maribor. S trebuhom za žurom, nekaj takega. Važno je biti naspan, svet je potem lepši! Tudi vi uživajte in izkoristite prost trenutek kolikor se le da. Zato če ste utrujeni, kar pejte spat!:) In rečite malim, da naj vas pustijo pri miru - da bodo že razumeli, ko bodo veliki.

Lp, Gomi