Absolventski izlet - ekskluzivna reportaža

Pisal bom po svoje, za Spatulo bom vseeno malce bolj pazil na besede ;). Nenazadnje tisto vidi pol farmacije, meni pa se ne da dajat podpisov ;)

Predabsolventska mrzlica se je končala v petek, 24.9. ob 2.00 (oz. nekaj minut prej), ko se je okoli 500 absolventov zbralo pred Atlantisom v BTC-ju. Med njimi je bilo tudi slabih 70 študentov naše fakultete, ki smo tako tvorili najštevilčnejšo skupino na izletu sploh. Tako nas je bilo precej več kot za en avtobus, zaradi česar smo se že na začetku posedli v dva avtobusa, pri čemur je eden bil samo naš (GEA - A09), drugega smo pa delili z študenti drugih fakultet, predvsem mariborskih. Na temu sem bil tudi sam (HEFAJST - A10).
Še preden smo speljali iz parkinga smo prvič nazdravili z vodiči Brankom in Amelom, ter tako uradno začeli največji in najdaljši žur v svojem (vsaj mojem) življenju. Osem ur dolga in v glavnem ter v glavnini neprespana pot (takrat sem prvič izgubil bioritem) nas je z nekaj prepotrebnimi postanki vodila do Ancone, pristaniškega mesta na vzhodni obali "škornja". Po dveh urah čakanja, smo se končno lahko vkrcali na ladjo (Superfast). Kontrolorji so se nas ustrašili in ne glede na izgled, prtljago in stas so nas spustili na ladjo prav vse, z vsem. Vem, da ne morete verjeti, ampak tako je pač bilo. Zadostovala je karta, pa še na tej ni bilo naših imen, temveč od drugih kolegov. Prva grška izkušnja je bila tako za nami. Ob 13.30 je ladja presenetljivo točno izplula. Absolventke in absolventi in tudi tisti, ki so to že zdavnaj bili oz. še bodo, (ali pa, ki nikoli niso bili in tudi ne bodo) smo se dokončno sprostili. Kolega s Šentjanža je odprl svojo drugo kantico cvička, spet drugi pa kaj drugega. Bili smo kot kralji. Imeti svojo pijačo in hrano na ladji je neprecenljivo. Ko smo pa načeli še mamin ombolo, ki mi ga je zaupala za s seboj, potem se je žurka lahko začela. Pod vodstvom animatorjev (nisem si mogel kaj, da se jim ne bi za nekaj trenutkov pridružil in sodeloval pri tem) smo v ritmu Collegiumovih deejayev kmalu plesali salso, sirtaki in druge plese, za katere ne vem točno kateri so bili. Nenazadnje nisem nikoli treniral plesa in moj evergreenski feeling z glasbo je pomagal, da sem vsake toliko celo naredil kakšen dober gib. Ali pa tudi nisem. Vem, da sem sončna očala dal gor ob prihodu v Ancono, dol pa sem jih dal okoli 22.00., ko z njimi res nisem več nič videl.... Nazaj sem jih dobil drugi dan, a pustimo podrobnosti. Kolega Luzar nam je zrihtal kabino in izbranci smo tako lahko zastonj spali na mehkem. Jutranji tuš nas je dobro zbudil in pripravljeni smo bili na nove izzive. Po prihodu v Patras smo se odpeljali v Olimpijo. Ta kraj je znan kot prizorišče prvih olimpijskih (ne moreš verjet, kakšno ime imajo te igre;) ) iger klasične dobe, posvečene največjemu grškemu Bogu Zeusu. Vse skupaj mi kot naravoslovcu ni pomenilo veliko. Nekaj kamnov, svetišč, tukaj so upalili ogenj, tukaj so častili Hero... No, tek po stadionu je bil nekaj posebnega in v nas se je prebudil tekmovalni duh. Tako smo se pomerili v tem, kdo naredi lepšo stojo, pri čemer je prednjačil kolega Luzar. Za finale je prikazal celo kolo, kar smo nagradili z bučnim aplavzom. Naslednja disciplina je bila iskanje najboljšega in najbolj poceni Gyrosa, prvega sploh. Žal smo tukaj kot mini-skupina povsem odpovedali in pristali v najbolj počasni restavraciji na svetu. Gyrosa tisti dan niso imeli, tako da smo se zadovoljili s polurnim čakanjem na sicer soliden (lačen si ful drugačen) sendvič in pomfri. Vredu, malica je malica. Ob odhodu na zbirno mesto smo se ustavili pri drevesih, kjer so rasle ogromne limete. Rabutanje se je pričelo. Čez dobrih 10 minut, se je izkazalo, da to niso bile limete, temveč navadne nezrele, živozelene pomaranče. Ki pa, verjeli ali ne, sploh niso slaba varianta za izboljšati okus havanacole. Sploh ne. Na pol (se napiše napol ali na pol?) lačni in na pol žejni smo se odpravili proti Kiliniju, mini pristanišču na JZ Peloponeza, kjer smo pričakali trajekt za Zakintos. V manjšem neurju so na barki potekali pogovori o tem in onem (bolj o onem kot o tem) in v večernih urah smo prispeli v »glavno mesto otoka«. Videl nisem nič, ker je bila tema, zato sem bil zelo vesel, ko smo se ustavili v svetleči aveniji, polni diskotek in prodajaln Gyrosov. Laganas. To je to. Evo nas.
V sobi sem spal z Miho in Markom. To pa zato, ker sta vredu dečka, ki ne delata neumnosti. Hodita spat ob istih urah kot jaz, na večerji pojesta toliko kot jaz (ajde, jaz malo več) in imata rada cviček (ajde, jaz samo priložnostno). In se znata met dobro, pa čeprav sta zraven dva tipa. Pa da si ne bi kdo kaj mislil...slučajno!
Čas za večerjo in tuš, nadeli smo sioranžne majice sponzorja APEROLa in odšli na Crazy for life party. Noro. Česa takega osebno še nisem doživel. Ogromno število ljudi v diskoteki, v zraku pa samo pozitivno vzdušje. Nikogar ki bi se napil, nikogar ki bi se tepu, nikogar, ki bi bruhal. Verjamem, da se je vse to sicer zgodilo, ampak jaz nisem res videl nikogar. V klubu bi rekli OPUŠTENA SITUACIJA.... odkloplo je čisto vsem in okoli sem videl samo polno smeha in zabave željnih ljudi, ki so za to tudi dobro skrbeli. Res fantastično.
Naslednjih dni ne bom toliko opisoval, ker so si bili precej podobni. Kar ne pomeni enolični. Vmes se je zgodilo miljon raznih anekdot in vsak dan je postregel s čim novim.
Npr. prvi. Po partiju smo šli na Pito Gyros. Od prodajalca smo zahtevali »10 potatoes«. Sam naj nam bi jih dal pet (krompirčkov namreč), uspelo nam ga je prepričati za 7. A smo lepo povedali, da če jutri ne da 10, ne pridemo več. Na poti domov smo se ustavili na vsakem Boxerju in z megasupermočnimi udarci smo podirali rekorde enega za drugim. Zmagal je Mihec z 854 točkami (komentar očividca: »kako ga je zalimuuuuuuuu!!....« pove vse). Sam sem osvojil srebro, na nehvaležnem četrtem mestu pa je pristal Ferči. V hotel smo prispeli ob 7.50. in samo pripravljalcem zajtrka se lahko zahvalimo, da smo jutro nadaljevali v bazenu. Zajtrk namreč še ni bil pripravljen ("10 minutes guys"....). Slekli smo "cote", nadeli kopalke in že smo se mlatli v bazenu. Priredili smo tudi Challenge, komu uspe plavati v ravni črti, kolega Hajšek se je tako zabil v zid približno 5 metrov od željene točke. Po smrti od smeha smo končno odšli na zajtrk in ob 9.15 spat. Do 10.15, saj je sledil Beach party s Kingstoni. Zagotovo največji vrhunec absolventskega izleta sploh. Morje, sonce (resnično ravno prave poletne temperature enega in drugega), razgaljena telesa, dobra muzika, poceni hrana in pijača. Nekaj takega nisem doživel niti v Sansimonu ali kakšni drugi slovenski plaži, in odgovorni v Izoli ali morda v kakšni izmed obalnih vasi bi se lahko zgledovali po Collegiumu ter enkrat tedensko priredili tako...opušteno situacijo tudi tam.
Zvečer je bil TOGA party...še dobro, da nas je sonce malo primlo in če smo nekateri imeli malo predebelo rit, za biti seksi oblečeni v rjuhi, smo imeli vsaj seksi polt. Hite poletij 2009 in 2010 so DJ-ji popestrili z dobrimi starimi Jugo-komadi (Mi plešemo, Hajde da ludujemo, Za ona dobra stara vremena, Ako su to samo bile laži...) in le stežka smo se ponovno odpravili do Gyrosa. Sam sem šel nekaj pred ostalimi, saj sem nekje vmes zgubil oba cimra in pravzaprav nisem točno vedel, kako in kje bom sploh spal in kam točno moram it. Na žalost sem bil v hotelu prvi od svete trojice, kartico pa je imel kolega Marko. Počakal sem eno uro, ko je prikapljal Miha. Odšla sva do recepcije in prosila receptorja, da nam odpre sobo... (zakaj se tega nisem prej spomnil me ne sprašujte!). Marko je prikapljal čez dodatno uro, rutiniran vstop s kartico in lahko noč.
Drugo jutro na Zakintosu in odhod na izlet tihotapcev. Nič posebnega. Nemirno morje, delno oblačno vreme in dolga pot do tja. Nikakor ne morem reči, da smo ne vem kako uživali na slednji. Ko smo prispeli je sledil tako željen skok v vodo in enourno kopanje z animacijami. Vsa čast kolegi Matiji Elberju za veliko zmago pri odpenjanju modrcev. V žep je pospravil prav vse in z novim rekordom absolventskih izletov požel ovacije okoliške populacije. Žal je bil postanek v tem prelepem zalivu (za katerega sem rekel, da mu manjka en fast food kafič, a je žal dostopen samo z barko) kratek in kmalu je sledil povratek. Kot izkušen mornar sem napovedal, da se bo morje umirilo in na srečo se tudi je. Začeli smo se pogovarjati o striptizu, ki nas je čakal zvečer (posebej moški na ženskem in ženske na moškem). Osebno sem bil zelo razočaran. Mislim, da je ena od dveh bila celo trans, čeprav ni imela luleka, lulike pa tudi ni nihče videl. Tako sem pač jaz videl situacijo in Vsake oči imajo svojega malarja, al kako že? .... Morda se mi je pa preveč vrtelo. Vrtelo se nam je sicer še od prej in ni se bilo težko zazibat na ORTO BLACK and WHITE partyju. Kot gost je prišel DJ Umek, ki je v dveh urah pokazal, zakaj gre za enega najboljših DJ-jev na svetu. Celo meni, pomislite, ki te muzike ne maram, je bilo po godu njegovo početje. Pa ne moreš verjet! Pot domov je bila spet dolga, "10 potatoes" pa nam je še dodatno polepšal absolventski izlet.
Tretje jutro nas je pot iz Laganasa vodila... pa kaj bom lagal? Jutranjega ogleda vinske kleti v otoški metropoli si nisem ogledal. Tako kot ostalih 50, ki nas je prišel iskat avtobus v hotel ob 13.00. Odšli smo direkt na plažo, kamor smo v deževnem vremenu prišli prvi, čez nekaj minut pa vsi ostali. Cviček smo ponudili tudi švedskim gostom, ki so se na tem mestu znašli po kdove kakšnem naključju in šele po izrazih na njihovih izrazih smo ugotovili, kaj pravzaprav pijemo. Nismo se počutili več kot kralji, ampak to v tistem trenutku ni bilo več pomembno. Sam sem se z Darjo pomeril v pokanju balonov, kjer smo rasturli sceno in dobili prenekatere majhne nagrade, s katerimi si sicer nimam kaj dosti za pomagat. Ampak sem bil ponosen in srečen. Zvečer je sledil Trans X Miss oh in sploh party. Verjetno največja bedarija absolventskega izleta. A smo se v hotelu vseeno nasmejali do solz in se imeli pred žurko tako lepo, da smo potem ostali kar tam. Pogledali fuzbal tekmo, odkrili svet in se tega partija, na katerem se moški oblečejo v ženske in ženske v moške udeležili z nekajurno zamudo. Sam sploh nisem vstopil v tisto leglo pokvarjenosti in razvrata (:PP :) ) in sem raje v miru pojedel že 4. gyros v štirih dneh ter se s Ferčijem, ki je tudi strogo hetero usmerjen odpravil nabirat kondicijo za zadnji dan.
Pisala se je sreda, spisali smo BOAT party. Dve ladji razjarjenih absolventov, ki so iz dneva v dan delali večjo galamo brez kakršnekoli škode, so iz Zakintosa izplule okoli 11.00.. Na ladji odlična muzika, odlična družba, ponovno ne preveč zasoljene cene. Pomerili smo se v skokih v vodo (komu dlje špricne?). Sam sem se neupravičeno štel za favorita, saj se mi je skok popolnoma ponesrečil in tako sem končal na predzadnjem mestu. Al tam nekje. Ampak nisem bil zadnji! Naš Gordan je pokazal največje mojstrstvo in špricnil najdlje, a so bile ovacije publike varljive za vodjo tekmovanja, zato je osvojil drugo mesto. V plavanju sem čez kakšno urco nabil našega vodiča Amela, ki mi je čestital in priznal, da so na farmaciji prav tako dobri športniki kot na DIFu. Imeli smo tudi svoji predstavnici v Tequila hot body shots, a se punci nista ne vem kako izkazali, vsekakor pa nista razočarali številnih privržencev in končali nekje sredi lestvice. Opuštena situacija se je nadaljevala, ko sta barki vozili vštric in primerjali svoje glasilke. Rahlo zmatrani smo prispeli v pristanišče in se še zadnjič "lepo" oblekli za pimpmyshirt party. Na majice kolegov, kolegic in neznancev smo napisali kar se nam je zdelo primerno in smiselno. Tudi tukaj smo se zelo nasmejali in še tako nizke fore vzeli za šale. Kdo ve, kako smo na vse skupaj gledali ob prihodu v Slovenijo... ? ...
Po dobrih treh urah spanca smo se spakirali in odšli iz hotela. Polni vtisov. Polni dogodivščin. Polni marsičesa brez mrčesa.
Pot nazaj je bila zelo podobna tisti za naprej, le da smo tokrat vozili v drugo smer in spustili ogled Olimpije. No, ne prav vsi, nekatere skupine so to storile prvič. Ker se jim na začetku ni ljubilo, potem pa jim je bilo žal. Še zadnji žur na barki. Podoben prvemu, zavedajoč se da je zadnji pa še toliko bolj do poznega. Omembe vredna je bila minuta molka v slovo cvičku. Na izletu smo ga pokopali kar 60 litrov. Z Markotom sva tokrat zdržala dlje od Collegiumovega staffa in doživela težko pričakovano jutranjo zarjo. Kabina (tudi za nazaj, svašta od luksuza...čeprav brez ombolota) in spanje do 12.00. Žal smo zamudili pokop absolventa, ampak po mojem samo zaradi tega, ker nam je bil en pogreb nekaj ur prej enostavno dovolj in preveč.
V Ancono smo prišli ob 14.00 po našem času. Takrat enkrat me je zmanjkalo. Na pol v snu sem razmišljal o Sloveniji, o domači župci, o bližnjih, o njej... . Medtem pa so sosedi igrali tarok in z domačo medico še zadnjič nazdravili absolventu v slovo.

Bilo je nepozabno. Vsi, ki boste (ste) to zamudili, ste zamudili zelo zelo veliko. Pravzaprav mislim, da imamo mladi v Sloveniji izjemno srečo, da je v Sloveniji absolventski izlet postal preverjen, dobro voden tradicionalen dopust vseh mladih željnih zabave. In to je tisto, kar nas je teh 8 dni združevalo. Zahvala gre kot prvo mojim dvem cimrom, Rajcu in Stanetu, vsej bandi iz avtobusov A9 in A10, sploh obema vedno svežima vodičema. Posebne zahvale varnostnikom, ki so me čuvali in ostalemu staffu za ves trud. Nazadnje zahvala šoferjem, še posebej Hilariju, ki me je uspešno pripeljal na in iz destinacije, za kar mu bodo večno hvaležni tudi moji starši.

Hvala vsem, ki smo delali galamo!


LP, Gomi


Slovnične napake bom popravil v kratkem.