Postabsolventski žur, Inbox, 13.10.2010

In smo šli. V Inbox. No, najprej tja. Mislil sem, da sem tam prvič, a me je dan kasneje prijateljica opomnila, da je to bivši FunFactory. No, vsaj delovala je prepričljivo. Torej sem bil tam drugič, kajti prvi žur v Ljubljani sem preživel prav tam.
Šli smo na postabsolventski žur, ki se od tistih na absolventu ni veliko razlikoval. Opušteno. Veliko bolje, kot na "farmacevtskem" žuru en teden prej. Ki ga nisem opisal in ga niti ne mislim, ker si glede na doživeto ne zasluži biti na mojem blogu. Kaj tako slabo organiziranega pa še ne...pustimo.


Farma-norci smo se zbrali po 21.00. in se ogreli še pred prihodom v diskoteko.
...opušteno
...niko tamo nije normalan...
....
Ko smo se odpravili proti domu, pa je počilo. Ura je bila nekaj po četrti. S kolegom iz Šentjanža sva šla po garderobo. Precej tečni punci je bilo težko dopovedat, da imava jakne pod tako in tako šifro. Problem je bil, ker nisva imela listka. Prav tako ga ni imel kolega iz Ljubljane. Listki so enkrat med tistimi pikicami zgoraj izginili. No, moja jakna se je po natančnem opisu in prisegi, da se skriva na obešalniku 295 vseeno našla. V nasprotju s kolegovo, ki je ni bilo. Posledično smo bili lažnivci, ki hočemo nekaj ukrast.... Pravzaprav ne vem, zakaj so nas toliko žalili ;). Kakorkoli, dveh jaken ni bilo in zato smo vztrajali pred garderobo, ter tako deloma ovirala tiste za nami, ki so prav tako težili k prevzemu svoje garderobe. Zagrozila je, da bo poklicala varnostnike oz. celo policijo (pa ne morem verjet! :) ) in ko sva ji to odobrila (odprl sem ji tudi mostiček in ji gentlemansko omogočil čimprejšnji prehod) je s seboj pripeljala gospoda manjše rasti, manjših kil in tudi majhne pameti. Vesel je bil, ko je našel svojo žrtev, ki teži pred garderobo, čeprav ima že svojo jakno. Kolegialno sem se umaknil sam in mu olajšal delo, zunaj pa mu povedal svoje. Ampak ni razumel kaj preveč. Na jakno smo morali počakat vse dotlej, ko so čistilke začele že opravljati svoje delo. Takrat me je gospod s pooblastili ponosno spet spustil noter, da lahko grem pomagat poiskat jakno. Samo da neki dela, samo da se neki k**či! Prokleti kompleksi!

Jakna od Ljubljančana se je našla, druga pa ne. V njej denarnica, telefon....telefon?! Družno smo opravili približno petdeset klicev in nazadnje se mi je nekdo oglasil. V ozadju je bilo slišati ženske glasove, a v telefon ni spregovoril nihče. Vseeno se je v omenjenih potezah pokazal za naivnega in ranljivega.
Sledila je invazija. Ljubljančan je na telefon napisal sms:
Lej, mas moj telefon in mojo bundo. Oglas se, da se zmenmo da mi stvari predas. Nehi komplicirat stvari za nas in dejmo stvar cimprej zakljuct.
Jaz pa iz svojega gsma:
Ok, vse razumem, prosim da me poklicete in vrnete Gsm in ostalo. Raje se konca tu kot kje drugje...lp in upam da se kmalu vidimo.

Minilo je pol minute, ko so nas poklicali nazaj. "Da ja, da to, da ovo, da ono....da naj pridemo v Koseze". Jaoo, Koseze?!?!
Cvičkar se ni strinjal in kljub temu, da so bile stvari njegove, je želel stvar rešiti jutri. A se ostali, vključno s taksistom, ki je kljub svoji očitni starosti izgledal pravi fajter, nismo strinjali. "Kaki jutri, zdaj smo tu, zdaj treba rešit! Idemoooo!!!!"

Gremo mi v Koseze....dolga pot. To je pač na drugi strani Ljubljane. Vmes pustimo Ljubljančana nekje sredi Rožne doline in nadaljujemo pot v treh. Pridemo v Koseze, se iščemo 5 minut in se sredi ulice Bratov Učakar vendarle najdemo. Nekje na pola puta. Občutek me ni varal in iz avta je z nama stopil tudi taksist. Pa čeprav sva mu do te točke vse poravnala. Mirno je spremljal primopredajo. Srečali smo se z osramočenima fantoma. Nista vedela kaj bi rekla, v glavnem sta razlagala, da so tudi njima (ali enemu) vzeli jakno...vse skupaj pa je potekli zelo enostavno. Pregledali smo, če je vse na svojem mestu. Kot v filmu. Bilo je, in srečno smo se odpravili domov. Ura je odbila sedmo zjutraj. Bratu, ki se je odpravljal delat sem zaželel dobro jutro in počasi odsanjal v jutro.

Nauk zgodbe: Ne kregaj se z garderobarco, raje povabi varnostnike s sabo v Koseze. Oz. nekaj takega...


Lp, Gomi