WHSS...odhod domov

Že dan pred odhodom se je Martina z osebjem hotela zmenila za prevoz, ki naj bi nas 6 peljal do letališča v Kairu. Zmenili smo se za ob 12.30., saj smo do 12.00 morali izprazniti sobe. Prevoza seveda ni bilo ob času in ni nam preostalo drugega kot čakati nanj. Po nas so prišli ob treh. Še dobro, da so prišli. A mi nismo bili nič kaj preveč jezni, saj smo raje čakali v hotelu, kot na letališču. Letalo je (naj bi) namreč šlo šele v nedeljo ob 3.50 zjutraj...
Vožnja proti Kairu je bila izjemno pestra. Naš šofer je bil čudak, nekakšen serial killer v civilu :). Samo sem čakal, da iz žepa vzame pištolo, še posebej ko nas je 10 minut spraševal koliko denarja smo plačali njegovemu šefu. Kasneje smo ga komajda prepričali, da gremo jesti v Mcdonald's. Tina, Nadja in Andraž pa teh problemov niso imeli in so ob našem prihodu tja skoraj že pojedli. V tem trgovskem centru smo videli tudi nogometno vročico pred tekmo Egipt:Alžirija, ki je veljala za uvrstitev na svetovno prvenstvo (na isti dan kot Rusija:Slovenija). Kaj reči? Egipčani so še bolj divji kot Slovenci.
Ob 19.30 smo po nori vožnji vendarle prispeli na letališče v Kairu in se tam posvetili raznim igricam, ki so nas za šest ur držale pokonci. Sam sem tokrat pretežno zgubljal, a sem bil zelo dobre volje in v smeh spravljal tudi ostale. Lepo je bilo. Ob dveh zjutraj smo se lotli porabljati še zadnje egipčanske funte v tamkajšnjem duty freeju. Ni nam šlo najbolje. Imeli smo preveč denarja za ga neuporabljenega prinestiu v Slovenijo in premalo, da bi si kaj pametnega kupili. Tako smo spet pretežno jedli in pili, vse do odhoda na letalo. To je imelo standardno zamudo (tokrat 20 min), v Istanbul pa smo prispeli nekaj po šestih zjutraj. Totalno neprisebni, nezmožni gledati in govorit...svaka čast Andražu, ki se je na berglah odlično držal. Na terminalu smo v radiju 30 metrov našli vsak svoj plac za se zleknit in čez 4 minute nas je zmanjkalo. Zbudil sem se nekaj po deseti zjutraj, počasi pogledal okoli sebe in vesel ugotovil, da so moje stvari še vedno ob meni. Ni bilo možnosti, da jih kakorkoli čuvam. Počasi smo se odpravili proti našemu Gate-u (215) in ob 12.30 smo že leteli proti Ljubljani. Let popolnoma miren in v oblačnem a presenetljivo toplem vremenu smo nekaj po pričakovanem času pristali na Brniku.

Skratka pestro tudi pred in ob prihodu domov, žal tudi z žalostnimi novicami v zvezi s Tomažem Humarjem...

Veseli in polni novih dogodivščin ter izkušenj smo pomahali Egiptu in se potopili vsak v svoj realen svet, drugačen od tistega, ki smo ga zapustili. Za zdravje bomo pa ša naprej skrbeli.

Lp, Gomi