Preden sem danes šel lovit ribe, sipe in kalamare, sem malo spremenil svoj videz. Pravili so, da je prav... Nekateri.
Spet drugi pa, da je bil čas. Da sem bil že zanemarjen. Da kaj se to pravi? Da sem imel predolge. Da pikam...:)
Lahko bi rekli, da so me glede na videz izbrali za primernega kandidata za oddajo "Popolna preobrazba".
LP, Levi raček, bolj levi kot raček.
30 oktober, 2010
Počivanje v Izoli
Malo se mi spi. Ker sem precej utrujen. Boljše je biti malo utrujen, takrat se ti včasih spi še bolj. In kaj je lepšega kot se potreben spanca uleči v posteljo in zaspati? To se mi je zgodilo v sredo zvečer. Medtem, ko je večina študentarije iz Ljubljane (+gosti iz cele Slovenije) obiskala študentsko brucovanje, sem si sam vzel fraj. Malo pred 23.00 sem se ulegel na posteljo in čakal PC, da mi naloži program. In zaspal. Kljub temu, da sem razmišljal o tem, da ne smem zaspati, me je "vonj postelje" premamil in kmalu se nisem več zavedal, da živim. Zbudil sem se okoli 10.00 in se preteklim uram enostavno zasmejal.
Pretekli teden me je dobro uničil. Začelo se je z nedeljskim polmaratonom, katerega posledic šele danes ne čutim več. Danes pa je sobota. Zgodaj zjutraj, ampak vseeno. Še usodnejša je bila mešanica poznega odhajanja spat in zgodnjega jutranjega vstajanja. Na faksu so se motorji dodobra ogreli in ta vikend je verjetno zadnji brezskrben domači vikend do božiča. Vlak bo speljal in jaz hočem biti gor, tako kot vsako leto. In tudi kasneje jih ne bo več veliko (vikendov, vlaki prihajajo vsak mesec). Sicer pa je vzdušje v 5.letniku zelo sproščeno in še dobro da je tako. Sicer bi na življenje gledal iz druge perspektive, ki nikakor ni enaka današnji. Odločil sem se, da se ustavim z žuranjem. Rekord je podrt, osem tednov opuštene situacije. Dovolj heca je bilo. Kolega Kovačič mi je rekel, da me bo kmalu minilo. In čutim, da me je res. Farmakologija je na sporedu 29.11. in čas je, da tudi njej na čast deloma spremenim način življenja in si čas razporedim, kakor znam samo jaz.
Trenutno se počutim v redu, čeprav verjamem, da bodo soliden prehlad in začetni simptomi gripe prerasli v pravo bolezen. Ki se je, glede na to da grem čez slab teden v Beograd, bojim. Ampak - kot sem že večkrat dejal - na zalogo se ne mislim sekirati. Počivat moram. Da mi bo energija ostala za področja, kjer jo bom rabil. Kjer je ne bom, pa je ne bom pretirano trošil. Pogovarjam se s prijateljico in ugotavljam, da sem v preteklosti na tem premalo delal, za kar mi bo še dolgo žal. Napake so sestavni del vsakega življenja in povsem normalno je, da pridejo oz. se nehote pojavijo. Škoda.
Poslušam Tajči in sem dobre volje. In počivam. Drugega mi ne preostane. Pa ne zato, ker ne bi bilo mogoče. Ampak ker je tako prav.
Lahko noč, Gomi
Pretekli teden me je dobro uničil. Začelo se je z nedeljskim polmaratonom, katerega posledic šele danes ne čutim več. Danes pa je sobota. Zgodaj zjutraj, ampak vseeno. Še usodnejša je bila mešanica poznega odhajanja spat in zgodnjega jutranjega vstajanja. Na faksu so se motorji dodobra ogreli in ta vikend je verjetno zadnji brezskrben domači vikend do božiča. Vlak bo speljal in jaz hočem biti gor, tako kot vsako leto. In tudi kasneje jih ne bo več veliko (vikendov, vlaki prihajajo vsak mesec). Sicer pa je vzdušje v 5.letniku zelo sproščeno in še dobro da je tako. Sicer bi na življenje gledal iz druge perspektive, ki nikakor ni enaka današnji. Odločil sem se, da se ustavim z žuranjem. Rekord je podrt, osem tednov opuštene situacije. Dovolj heca je bilo. Kolega Kovačič mi je rekel, da me bo kmalu minilo. In čutim, da me je res. Farmakologija je na sporedu 29.11. in čas je, da tudi njej na čast deloma spremenim način življenja in si čas razporedim, kakor znam samo jaz.
Trenutno se počutim v redu, čeprav verjamem, da bodo soliden prehlad in začetni simptomi gripe prerasli v pravo bolezen. Ki se je, glede na to da grem čez slab teden v Beograd, bojim. Ampak - kot sem že večkrat dejal - na zalogo se ne mislim sekirati. Počivat moram. Da mi bo energija ostala za področja, kjer jo bom rabil. Kjer je ne bom, pa je ne bom pretirano trošil. Pogovarjam se s prijateljico in ugotavljam, da sem v preteklosti na tem premalo delal, za kar mi bo še dolgo žal. Napake so sestavni del vsakega življenja in povsem normalno je, da pridejo oz. se nehote pojavijo. Škoda.
Poslušam Tajči in sem dobre volje. In počivam. Drugega mi ne preostane. Pa ne zato, ker ne bi bilo mogoče. Ampak ker je tako prav.
Lahko noč, Gomi
26 oktober, 2010
Osebni rekord, prvi takšne vrste
Vedno sem rad spremljal atletiko. Morda zadnja leta manj, kar je po mojem pogojeno s slabšimi dosežki slovenskih atletov in atletinj. In ko "sem bil ša majhen", sem se pogosto spraševal, kaj ob imenih tekmovalcev pomenijo kratice WR, SB, PB, DNF in ostale...
PB (personal best) je bil na tekmovanju zmeraj najbolj zanimiv, še posebej pri Slovencih. Po tem si lahko sodil, kdo je favorit za zmago (ali pa, če so laufali na progah 4 in 5:) ). Ti so namreč PB kar pogosto menjavali in to jim je bil pred prvenstvi tudi cilj. "Želim si popraviti osebni rekord, potem pa bomo videli, kam me bo to pripeljalo..." slišimo v vsaki daljši športni oddaji. To po mojem sploh ni tako skromno, kajti poseči po Season bestu (najboljši dosežek sezone) ali celo World recordu (mislim da prevod ni potreben) je bilo za "Janeze" skoraj vedno nedosegljivo.
Tudi pri ostalih športih imajo športniki svojevrstne rekorde. Čas za zmago pri tenisu, minute nepremagljivosti nogometnega vratarja, zaporedne zmage v formuli 1.. vse to so rekordi, osebni, sezonski ali svetovni. Pri rokometu npr. zase še dobro pomnim, da sem največkrat zabil proti Rudarju iz Trbovelj in sicer sem na mladinski tekmi leta 2006 zabil 13x in takrat so mi priznavali najlepše...da "sem jih premagal sam". Na prijateljski tekmi proti Umagu sem sicer zadel 14x, a takrat sem bil mlajši, predvsem pa tekma ni imela nobenega pomena, zato je moj PB še vedno 13 in bo tak verjetno tudi ostal. Sicer pa je rekord slovenske lige 30 zadetkov na eni tekmi (Jamnik, Škofja Loka). Moj PB torej ni tako slab, a napram WR sem še zelo daleč.....
Naj se vrnem k kraljici športov. Na polmaratonu sem nastopil že lani, zato sem si letos zadal za cilj izboljšanje osebnega rekorda. Kaj pa drugega? Zmagati ne morem. Torej tudi WR in SB odpadeta :)) In osebni rekord je padel. Lanskih 1:48:58 sem izboljšal na 1:43:42. 5 minut in 15 sekund, ob katerih čutim svojevrstno zadoščenje. Pravzaprav sem glede na moje ne ravno športno življenje v preteklem mesecu precej zadovoljen in tudi malo presenečen. Upal sem, da rekord podrem za nekaj sekund, šlo je pa precej boljše in danes mi je morda malce žal, da se nisem še bolj potrudil. ALi pa manj, tako, da bi imel naslednje leto več šans, da ga podrem ponovno ;). Ishinbajeva style. Ker rezerve sem imel še nekaj. Če pomislim, kako bogi sem bil po polmaratonu lani, je letos situacija zelo solidna. Razen žulja na mezincu desne noge in bolečin v desnem kolenu in v mišicah (a me te druge ne skrbijo) nimam težav. Nobenih krvavih prstov npr. :). (Kar pomeni da je prava številka Mizuno tenisk zame 45 in ne 44, kakršne sem imel lani).
Drugo leto ciljam na še boljši rezultat. A potrebno bo odteči zelo pametno. Kot letos, le malo bolj bo treba vztrajati na tempu, kot prvo pa štartati v MALCE hitrejši skupini. Predvsem tukaj vidim rezervo, kajti štartal sem bolj zadaj, vseskozi več ali manj prehiteval v okolici časa 1:52 (tekači imajo balone, na katerih piše, kdaj bodo prišli v cilj), na koncu pa osvojil 1414. mesto v konkurenci 3900 tekačev.
http://www.ljubljanskimaraton.si/index.asp?s=10&p=2&kat=M21
In še ena fotografija že malo načetega Lovgrena (modra majica) v šestnajstem kilometru:)
Suvereno.
Lp, Gomi
PB (personal best) je bil na tekmovanju zmeraj najbolj zanimiv, še posebej pri Slovencih. Po tem si lahko sodil, kdo je favorit za zmago (ali pa, če so laufali na progah 4 in 5:) ). Ti so namreč PB kar pogosto menjavali in to jim je bil pred prvenstvi tudi cilj. "Želim si popraviti osebni rekord, potem pa bomo videli, kam me bo to pripeljalo..." slišimo v vsaki daljši športni oddaji. To po mojem sploh ni tako skromno, kajti poseči po Season bestu (najboljši dosežek sezone) ali celo World recordu (mislim da prevod ni potreben) je bilo za "Janeze" skoraj vedno nedosegljivo.
Tudi pri ostalih športih imajo športniki svojevrstne rekorde. Čas za zmago pri tenisu, minute nepremagljivosti nogometnega vratarja, zaporedne zmage v formuli 1.. vse to so rekordi, osebni, sezonski ali svetovni. Pri rokometu npr. zase še dobro pomnim, da sem največkrat zabil proti Rudarju iz Trbovelj in sicer sem na mladinski tekmi leta 2006 zabil 13x in takrat so mi priznavali najlepše...da "sem jih premagal sam". Na prijateljski tekmi proti Umagu sem sicer zadel 14x, a takrat sem bil mlajši, predvsem pa tekma ni imela nobenega pomena, zato je moj PB še vedno 13 in bo tak verjetno tudi ostal. Sicer pa je rekord slovenske lige 30 zadetkov na eni tekmi (Jamnik, Škofja Loka). Moj PB torej ni tako slab, a napram WR sem še zelo daleč.....
Naj se vrnem k kraljici športov. Na polmaratonu sem nastopil že lani, zato sem si letos zadal za cilj izboljšanje osebnega rekorda. Kaj pa drugega? Zmagati ne morem. Torej tudi WR in SB odpadeta :)) In osebni rekord je padel. Lanskih 1:48:58 sem izboljšal na 1:43:42. 5 minut in 15 sekund, ob katerih čutim svojevrstno zadoščenje. Pravzaprav sem glede na moje ne ravno športno življenje v preteklem mesecu precej zadovoljen in tudi malo presenečen. Upal sem, da rekord podrem za nekaj sekund, šlo je pa precej boljše in danes mi je morda malce žal, da se nisem še bolj potrudil. ALi pa manj, tako, da bi imel naslednje leto več šans, da ga podrem ponovno ;). Ishinbajeva style. Ker rezerve sem imel še nekaj. Če pomislim, kako bogi sem bil po polmaratonu lani, je letos situacija zelo solidna. Razen žulja na mezincu desne noge in bolečin v desnem kolenu in v mišicah (a me te druge ne skrbijo) nimam težav. Nobenih krvavih prstov npr. :). (Kar pomeni da je prava številka Mizuno tenisk zame 45 in ne 44, kakršne sem imel lani).
Drugo leto ciljam na še boljši rezultat. A potrebno bo odteči zelo pametno. Kot letos, le malo bolj bo treba vztrajati na tempu, kot prvo pa štartati v MALCE hitrejši skupini. Predvsem tukaj vidim rezervo, kajti štartal sem bolj zadaj, vseskozi več ali manj prehiteval v okolici časa 1:52 (tekači imajo balone, na katerih piše, kdaj bodo prišli v cilj), na koncu pa osvojil 1414. mesto v konkurenci 3900 tekačev.
http://www.ljubljanskimaraton.si/index.asp?s=10&p=2&kat=M21
In še ena fotografija že malo načetega Lovgrena (modra majica) v šestnajstem kilometru:)
Suvereno.
Lp, Gomi
23 oktober, 2010
Run Gomi, Run!!!!
Jutri se bom drugič udeležil ljubljanskega maratona. Tudi letos bom tekel na enaki razdalji kot lani, torej polovični maraton oz. dobrih 21 km. Pripravljenost ni na nekem vrhunskem nivoju, a lani sem se ob gripi počutil še slabše in na koncu dosegel zelo soliden neto čas, 1:48:53.
Letos računam na njegovo izboljšanje, kar je primarni cilj. A kaj lahko se zgodi tudi, da razdalje sploh ne bo pretekel. Veliko je dejavnikov, ki me lahko ustavijo, od znanih kroničnih težav v kolenih, do novejših, kjer prednjačijo ne najboljše stanje obeh ahilovih tetiv in najnovejše pridobljen žulj na kazalcu leve noge. Res ne razumem, zakaj sem bil včeraj tako neumen, da sem na trening silil z novimi Hummel rokometnimi teniskami in celo po posvetu s starosto "Kevotom" sem vztrajal pri svoji glupi odločitvi. Drugega mi takrat sploh ni preostalo, kajti stare Mizuno sem pustil doma. "Saj tako ali tako ne bo pretirano težek trening, samo da jih malce raztečem ali zgolj razhodim", sem si mislil. Na žalost sem izvajal precej sprememb smeri in šutiral na vse možne načine, kar je privedlo do tega, da sem trening predčasno zaključil, da se žulj ne bi poslabšal. A že zdaj je dovolj velik in upam, da me v tekaški obutvi jutri ne bo pretirano motil. Sicer ne vem, kako in kaj.
Na lanskem maratonu sem imel seveda doping, moj iPod, ki me je velikokrat spravljal v boljšo voljo med težkimi trenutki. Upam da bo tako tudi tokrat, zato sem pripravil 50 pesmi, ki me bodo priganjale proti cilju. 50xcca 3 min = 150 minut, kar bi moralo v vsakem primeru zadostovati :)
Te pesmi so (grem po abecedi, čeprav jih bom na teku najverjetneje imel na "shuffle"):
Lista je kar je, a se mi z njo ne da pretirano dolgo časa ukvarjat. Torej je možno (sigurno? :P ), da bom med temi odkril kakšno demotivacijsko pesem. Če jo bom odkril dovolj zgodaj, bo izgubila službo, sicer pa upam, da ne bo porušila tempa 5 min/km.
Navijajte, da pridem brez problemov do cilja. Za vse ostalo je tu iPod.
Gomi
Letos računam na njegovo izboljšanje, kar je primarni cilj. A kaj lahko se zgodi tudi, da razdalje sploh ne bo pretekel. Veliko je dejavnikov, ki me lahko ustavijo, od znanih kroničnih težav v kolenih, do novejših, kjer prednjačijo ne najboljše stanje obeh ahilovih tetiv in najnovejše pridobljen žulj na kazalcu leve noge. Res ne razumem, zakaj sem bil včeraj tako neumen, da sem na trening silil z novimi Hummel rokometnimi teniskami in celo po posvetu s starosto "Kevotom" sem vztrajal pri svoji glupi odločitvi. Drugega mi takrat sploh ni preostalo, kajti stare Mizuno sem pustil doma. "Saj tako ali tako ne bo pretirano težek trening, samo da jih malce raztečem ali zgolj razhodim", sem si mislil. Na žalost sem izvajal precej sprememb smeri in šutiral na vse možne načine, kar je privedlo do tega, da sem trening predčasno zaključil, da se žulj ne bi poslabšal. A že zdaj je dovolj velik in upam, da me v tekaški obutvi jutri ne bo pretirano motil. Sicer ne vem, kako in kaj.
Na lanskem maratonu sem imel seveda doping, moj iPod, ki me je velikokrat spravljal v boljšo voljo med težkimi trenutki. Upam da bo tako tudi tokrat, zato sem pripravil 50 pesmi, ki me bodo priganjale proti cilju. 50xcca 3 min = 150 minut, kar bi moralo v vsakem primeru zadostovati :)
Te pesmi so (grem po abecedi, čeprav jih bom na teku najverjetneje imel na "shuffle"):
Lista je kar je, a se mi z njo ne da pretirano dolgo časa ukvarjat. Torej je možno (sigurno? :P ), da bom med temi odkril kakšno demotivacijsko pesem. Če jo bom odkril dovolj zgodaj, bo izgubila službo, sicer pa upam, da ne bo porušila tempa 5 min/km.
Navijajte, da pridem brez problemov do cilja. Za vse ostalo je tu iPod.
Gomi
22 oktober, 2010
Najnovejše o najmočnejšem #23
Chuck Norris lahko žvižga z zaprtimi usti.
Medalja Chuck Norrisa ima tri plati.
Chuck Norris dobiva na gsm papirnato pošto.
Ko Chuck Norris je špinačo, postaja Steven Segal šibkejši.
Med Rodeo turnirjem je bik zdržal 11 sekund, preden ga je Chuck Norris vrgel s sebe.
Če Chuck Norris zamudi na kakšen zmenek, se vsi ostali opravičijo, ker so prišli prehitro.
Atomska ura se ravna po stari "ku-ku" uri, ki jo ima Chuck Norris shranjeno na podstrešju.
Chuck Norris je na Kitajskem od nekega domačega prodajalca kupil majčko "Made in Texas".
Chuck Norris se lahko, ne glede na to kje se nahaja, orientira tako, da pogleda "Texas ranger" zvezdo, ki jo ima na svojih prsih.
Texas je svoje ime dobil v čast Walker Texas rangerju.
Novoletno drevo Chucka Norrisa ima kroglice v obliki kock. (?? :)) )
Chuck Norris lahko vrže v avtomate pločevinke in dobi ven denar.
Na teksaških avtomobilih je na ogledalih napisano: "Če v ogledalu vidiš Chuck Norrisa, je v resnici dosti bližje, kot to izgleda.".
Ko sta bila majhna, sta Chuck Norris in Steven Segal bila rit in srajca. Chuck Norris je bil srajca.
Chuck Norris je rekel "Ne" pandi. In Panda ni naredila nič, prav tako ni imela nič za pripomnit.
Lp, Gomi
Medalja Chuck Norrisa ima tri plati.
Chuck Norris dobiva na gsm papirnato pošto.
Ko Chuck Norris je špinačo, postaja Steven Segal šibkejši.
Med Rodeo turnirjem je bik zdržal 11 sekund, preden ga je Chuck Norris vrgel s sebe.
Če Chuck Norris zamudi na kakšen zmenek, se vsi ostali opravičijo, ker so prišli prehitro.
Atomska ura se ravna po stari "ku-ku" uri, ki jo ima Chuck Norris shranjeno na podstrešju.
Chuck Norris je na Kitajskem od nekega domačega prodajalca kupil majčko "Made in Texas".
Chuck Norris se lahko, ne glede na to kje se nahaja, orientira tako, da pogleda "Texas ranger" zvezdo, ki jo ima na svojih prsih.
Texas je svoje ime dobil v čast Walker Texas rangerju.
Novoletno drevo Chucka Norrisa ima kroglice v obliki kock. (?? :)) )
Chuck Norris lahko vrže v avtomate pločevinke in dobi ven denar.
Na teksaških avtomobilih je na ogledalih napisano: "Če v ogledalu vidiš Chuck Norrisa, je v resnici dosti bližje, kot to izgleda.".
Ko sta bila majhna, sta Chuck Norris in Steven Segal bila rit in srajca. Chuck Norris je bil srajca.
Chuck Norris je rekel "Ne" pandi. In Panda ni naredila nič, prav tako ni imela nič za pripomnit.
Lp, Gomi
21 oktober, 2010
17 oktober, 2010
Kar cajt vzame več ne vrne
Za zdolgočaseno nedeljo, kot nikdar pole an prej nobena...In zmislim tiste se...
Medtem pa ne vem, kaj bom delal v torek. Sto in ena dilema med tremi opcijami. A kaj, ko ni nobena prava. V to sem prepričan.
Lp, Gomi
15 oktober, 2010
Postabsolventski žur, Inbox, 13.10.2010
In smo šli. V Inbox. No, najprej tja. Mislil sem, da sem tam prvič, a me je dan kasneje prijateljica opomnila, da je to bivši FunFactory. No, vsaj delovala je prepričljivo. Torej sem bil tam drugič, kajti prvi žur v Ljubljani sem preživel prav tam.
Šli smo na postabsolventski žur, ki se od tistih na absolventu ni veliko razlikoval. Opušteno. Veliko bolje, kot na "farmacevtskem" žuru en teden prej. Ki ga nisem opisal in ga niti ne mislim, ker si glede na doživeto ne zasluži biti na mojem blogu. Kaj tako slabo organiziranega pa še ne...pustimo.
Farma-norci smo se zbrali po 21.00. in se ogreli še pred prihodom v diskoteko.
...opušteno
...niko tamo nije normalan...
....
Ko smo se odpravili proti domu, pa je počilo. Ura je bila nekaj po četrti. S kolegom iz Šentjanža sva šla po garderobo. Precej tečni punci je bilo težko dopovedat, da imava jakne pod tako in tako šifro. Problem je bil, ker nisva imela listka. Prav tako ga ni imel kolega iz Ljubljane. Listki so enkrat med tistimi pikicami zgoraj izginili. No, moja jakna se je po natančnem opisu in prisegi, da se skriva na obešalniku 295 vseeno našla. V nasprotju s kolegovo, ki je ni bilo. Posledično smo bili lažnivci, ki hočemo nekaj ukrast.... Pravzaprav ne vem, zakaj so nas toliko žalili ;). Kakorkoli, dveh jaken ni bilo in zato smo vztrajali pred garderobo, ter tako deloma ovirala tiste za nami, ki so prav tako težili k prevzemu svoje garderobe. Zagrozila je, da bo poklicala varnostnike oz. celo policijo (pa ne morem verjet! :) ) in ko sva ji to odobrila (odprl sem ji tudi mostiček in ji gentlemansko omogočil čimprejšnji prehod) je s seboj pripeljala gospoda manjše rasti, manjših kil in tudi majhne pameti. Vesel je bil, ko je našel svojo žrtev, ki teži pred garderobo, čeprav ima že svojo jakno. Kolegialno sem se umaknil sam in mu olajšal delo, zunaj pa mu povedal svoje. Ampak ni razumel kaj preveč. Na jakno smo morali počakat vse dotlej, ko so čistilke začele že opravljati svoje delo. Takrat me je gospod s pooblastili ponosno spet spustil noter, da lahko grem pomagat poiskat jakno. Samo da neki dela, samo da se neki k**či! Prokleti kompleksi!
Jakna od Ljubljančana se je našla, druga pa ne. V njej denarnica, telefon....telefon?! Družno smo opravili približno petdeset klicev in nazadnje se mi je nekdo oglasil. V ozadju je bilo slišati ženske glasove, a v telefon ni spregovoril nihče. Vseeno se je v omenjenih potezah pokazal za naivnega in ranljivega.
Sledila je invazija. Ljubljančan je na telefon napisal sms:
Lej, mas moj telefon in mojo bundo. Oglas se, da se zmenmo da mi stvari predas. Nehi komplicirat stvari za nas in dejmo stvar cimprej zakljuct.
Jaz pa iz svojega gsma:
Ok, vse razumem, prosim da me poklicete in vrnete Gsm in ostalo. Raje se konca tu kot kje drugje...lp in upam da se kmalu vidimo.
Minilo je pol minute, ko so nas poklicali nazaj. "Da ja, da to, da ovo, da ono....da naj pridemo v Koseze". Jaoo, Koseze?!?!
Cvičkar se ni strinjal in kljub temu, da so bile stvari njegove, je želel stvar rešiti jutri. A se ostali, vključno s taksistom, ki je kljub svoji očitni starosti izgledal pravi fajter, nismo strinjali. "Kaki jutri, zdaj smo tu, zdaj treba rešit! Idemoooo!!!!"
Gremo mi v Koseze....dolga pot. To je pač na drugi strani Ljubljane. Vmes pustimo Ljubljančana nekje sredi Rožne doline in nadaljujemo pot v treh. Pridemo v Koseze, se iščemo 5 minut in se sredi ulice Bratov Učakar vendarle najdemo. Nekje na pola puta. Občutek me ni varal in iz avta je z nama stopil tudi taksist. Pa čeprav sva mu do te točke vse poravnala. Mirno je spremljal primopredajo. Srečali smo se z osramočenima fantoma. Nista vedela kaj bi rekla, v glavnem sta razlagala, da so tudi njima (ali enemu) vzeli jakno...vse skupaj pa je potekli zelo enostavno. Pregledali smo, če je vse na svojem mestu. Kot v filmu. Bilo je, in srečno smo se odpravili domov. Ura je odbila sedmo zjutraj. Bratu, ki se je odpravljal delat sem zaželel dobro jutro in počasi odsanjal v jutro.
Nauk zgodbe: Ne kregaj se z garderobarco, raje povabi varnostnike s sabo v Koseze. Oz. nekaj takega...
Lp, Gomi
Šli smo na postabsolventski žur, ki se od tistih na absolventu ni veliko razlikoval. Opušteno. Veliko bolje, kot na "farmacevtskem" žuru en teden prej. Ki ga nisem opisal in ga niti ne mislim, ker si glede na doživeto ne zasluži biti na mojem blogu. Kaj tako slabo organiziranega pa še ne...pustimo.
Farma-norci smo se zbrali po 21.00. in se ogreli še pred prihodom v diskoteko.
...opušteno
...niko tamo nije normalan...
....
Ko smo se odpravili proti domu, pa je počilo. Ura je bila nekaj po četrti. S kolegom iz Šentjanža sva šla po garderobo. Precej tečni punci je bilo težko dopovedat, da imava jakne pod tako in tako šifro. Problem je bil, ker nisva imela listka. Prav tako ga ni imel kolega iz Ljubljane. Listki so enkrat med tistimi pikicami zgoraj izginili. No, moja jakna se je po natančnem opisu in prisegi, da se skriva na obešalniku 295 vseeno našla. V nasprotju s kolegovo, ki je ni bilo. Posledično smo bili lažnivci, ki hočemo nekaj ukrast.... Pravzaprav ne vem, zakaj so nas toliko žalili ;). Kakorkoli, dveh jaken ni bilo in zato smo vztrajali pred garderobo, ter tako deloma ovirala tiste za nami, ki so prav tako težili k prevzemu svoje garderobe. Zagrozila je, da bo poklicala varnostnike oz. celo policijo (pa ne morem verjet! :) ) in ko sva ji to odobrila (odprl sem ji tudi mostiček in ji gentlemansko omogočil čimprejšnji prehod) je s seboj pripeljala gospoda manjše rasti, manjših kil in tudi majhne pameti. Vesel je bil, ko je našel svojo žrtev, ki teži pred garderobo, čeprav ima že svojo jakno. Kolegialno sem se umaknil sam in mu olajšal delo, zunaj pa mu povedal svoje. Ampak ni razumel kaj preveč. Na jakno smo morali počakat vse dotlej, ko so čistilke začele že opravljati svoje delo. Takrat me je gospod s pooblastili ponosno spet spustil noter, da lahko grem pomagat poiskat jakno. Samo da neki dela, samo da se neki k**či! Prokleti kompleksi!
Jakna od Ljubljančana se je našla, druga pa ne. V njej denarnica, telefon....telefon?! Družno smo opravili približno petdeset klicev in nazadnje se mi je nekdo oglasil. V ozadju je bilo slišati ženske glasove, a v telefon ni spregovoril nihče. Vseeno se je v omenjenih potezah pokazal za naivnega in ranljivega.
Sledila je invazija. Ljubljančan je na telefon napisal sms:
Lej, mas moj telefon in mojo bundo. Oglas se, da se zmenmo da mi stvari predas. Nehi komplicirat stvari za nas in dejmo stvar cimprej zakljuct.
Jaz pa iz svojega gsma:
Ok, vse razumem, prosim da me poklicete in vrnete Gsm in ostalo. Raje se konca tu kot kje drugje...lp in upam da se kmalu vidimo.
Minilo je pol minute, ko so nas poklicali nazaj. "Da ja, da to, da ovo, da ono....da naj pridemo v Koseze". Jaoo, Koseze?!?!
Cvičkar se ni strinjal in kljub temu, da so bile stvari njegove, je želel stvar rešiti jutri. A se ostali, vključno s taksistom, ki je kljub svoji očitni starosti izgledal pravi fajter, nismo strinjali. "Kaki jutri, zdaj smo tu, zdaj treba rešit! Idemoooo!!!!"
Gremo mi v Koseze....dolga pot. To je pač na drugi strani Ljubljane. Vmes pustimo Ljubljančana nekje sredi Rožne doline in nadaljujemo pot v treh. Pridemo v Koseze, se iščemo 5 minut in se sredi ulice Bratov Učakar vendarle najdemo. Nekje na pola puta. Občutek me ni varal in iz avta je z nama stopil tudi taksist. Pa čeprav sva mu do te točke vse poravnala. Mirno je spremljal primopredajo. Srečali smo se z osramočenima fantoma. Nista vedela kaj bi rekla, v glavnem sta razlagala, da so tudi njima (ali enemu) vzeli jakno...vse skupaj pa je potekli zelo enostavno. Pregledali smo, če je vse na svojem mestu. Kot v filmu. Bilo je, in srečno smo se odpravili domov. Ura je odbila sedmo zjutraj. Bratu, ki se je odpravljal delat sem zaželel dobro jutro in počasi odsanjal v jutro.
Nauk zgodbe: Ne kregaj se z garderobarco, raje povabi varnostnike s sabo v Koseze. Oz. nekaj takega...
Lp, Gomi
09 oktober, 2010
07 oktober, 2010
Anekdota iz Autogrila
Na absolventskem izletu je bil naš šofer legenda Hilarij. Imeli smo ga radi in on je imel rad nas. V bistvu ne vem kdo je imel koga prvi rad, vem samo, da smo se imeli radi in se trudili bit kolegialni eni z drugim.
Hilarij je bil močan mož, rahlo okrogle postave, habsburško rdečih ličk. Nosil je TOPGUN sončna očala, pod katerimi je izstopal TOMCRUISE nos, značilno okrašen s Hilarijbrki..........
Hilarij je bil res legenda. A ni bil edini tak. Na italijanskem postajališču sem, kot veliko ostalih, tudi jaz odšel spraznit zaloge iz mehurja. Ko sem prišel ven sem ob mizici ob WCjih zagledal Hilarija z eno žensko. Ni mi bilo jasno od kje Hilariju tista ženska, saj je na avtobusu prej nisem videl. Pač nisem. Očitno pelje ženo na Zakintos. S Hilarijem smo upalili debato. Nakar mi ženska reče, da je iz Izole. "Pa kako iz Izole?!" A Hilarij? Isto? "Isto".
Hilarij je iz obale? Ne me je***! Govorim z njima minuto, dve, štiri.... Nakar me iz avtobusa pokliče znan glas. Pogledam levo in nisem videl nikogar. Nikogar, razen Hilarija, živčnega z rokami na volanu, brez TOPGUN sončnih očal, a z značilnim TOMCRUISE nosom, pod katerim so izstopali Hilarijbrki...al kako že. Kakorkoli. Naredil sem "muuuuu, ma ti nisi on?!".
Sledil je lep pozdrav, opravičilo, nakar me je ponovno poklical vodič. Gremo al ne gremo?
"Evo ja, grem, grem! (ma kam grem, če je Hilarij tukaj!??!)". Ne morem verjet. Hilarija ni tukaj. Hilarij je na busu. Živčen. In mogoče sploh ni iz Izole!
Lp, Gomi
Hilarij je bil močan mož, rahlo okrogle postave, habsburško rdečih ličk. Nosil je TOPGUN sončna očala, pod katerimi je izstopal TOMCRUISE nos, značilno okrašen s Hilarijbrki..........
Hilarij je bil res legenda. A ni bil edini tak. Na italijanskem postajališču sem, kot veliko ostalih, tudi jaz odšel spraznit zaloge iz mehurja. Ko sem prišel ven sem ob mizici ob WCjih zagledal Hilarija z eno žensko. Ni mi bilo jasno od kje Hilariju tista ženska, saj je na avtobusu prej nisem videl. Pač nisem. Očitno pelje ženo na Zakintos. S Hilarijem smo upalili debato. Nakar mi ženska reče, da je iz Izole. "Pa kako iz Izole?!" A Hilarij? Isto? "Isto".
Hilarij je iz obale? Ne me je***! Govorim z njima minuto, dve, štiri.... Nakar me iz avtobusa pokliče znan glas. Pogledam levo in nisem videl nikogar. Nikogar, razen Hilarija, živčnega z rokami na volanu, brez TOPGUN sončnih očal, a z značilnim TOMCRUISE nosom, pod katerim so izstopali Hilarijbrki...al kako že. Kakorkoli. Naredil sem "muuuuu, ma ti nisi on?!".
Sledil je lep pozdrav, opravičilo, nakar me je ponovno poklical vodič. Gremo al ne gremo?
"Evo ja, grem, grem! (ma kam grem, če je Hilarij tukaj!??!)". Ne morem verjet. Hilarija ni tukaj. Hilarij je na busu. Živčen. In mogoče sploh ni iz Izole!
Lp, Gomi
06 oktober, 2010
Absolventski izlet - ekskluzivna reportaža
Pisal bom po svoje, za Spatulo bom vseeno malce bolj pazil na besede ;). Nenazadnje tisto vidi pol farmacije, meni pa se ne da dajat podpisov ;)
Predabsolventska mrzlica se je končala v petek, 24.9. ob 2.00 (oz. nekaj minut prej), ko se je okoli 500 absolventov zbralo pred Atlantisom v BTC-ju. Med njimi je bilo tudi slabih 70 študentov naše fakultete, ki smo tako tvorili najštevilčnejšo skupino na izletu sploh. Tako nas je bilo precej več kot za en avtobus, zaradi česar smo se že na začetku posedli v dva avtobusa, pri čemur je eden bil samo naš (GEA - A09), drugega smo pa delili z študenti drugih fakultet, predvsem mariborskih. Na temu sem bil tudi sam (HEFAJST - A10).
Še preden smo speljali iz parkinga smo prvič nazdravili z vodiči Brankom in Amelom, ter tako uradno začeli največji in najdaljši žur v svojem (vsaj mojem) življenju. Osem ur dolga in v glavnem ter v glavnini neprespana pot (takrat sem prvič izgubil bioritem) nas je z nekaj prepotrebnimi postanki vodila do Ancone, pristaniškega mesta na vzhodni obali "škornja". Po dveh urah čakanja, smo se končno lahko vkrcali na ladjo (Superfast). Kontrolorji so se nas ustrašili in ne glede na izgled, prtljago in stas so nas spustili na ladjo prav vse, z vsem. Vem, da ne morete verjeti, ampak tako je pač bilo. Zadostovala je karta, pa še na tej ni bilo naših imen, temveč od drugih kolegov. Prva grška izkušnja je bila tako za nami. Ob 13.30 je ladja presenetljivo točno izplula. Absolventke in absolventi in tudi tisti, ki so to že zdavnaj bili oz. še bodo, (ali pa, ki nikoli niso bili in tudi ne bodo) smo se dokončno sprostili. Kolega s Šentjanža je odprl svojo drugo kantico cvička, spet drugi pa kaj drugega. Bili smo kot kralji. Imeti svojo pijačo in hrano na ladji je neprecenljivo. Ko smo pa načeli še mamin ombolo, ki mi ga je zaupala za s seboj, potem se je žurka lahko začela. Pod vodstvom animatorjev (nisem si mogel kaj, da se jim ne bi za nekaj trenutkov pridružil in sodeloval pri tem) smo v ritmu Collegiumovih deejayev kmalu plesali salso, sirtaki in druge plese, za katere ne vem točno kateri so bili. Nenazadnje nisem nikoli treniral plesa in moj evergreenski feeling z glasbo je pomagal, da sem vsake toliko celo naredil kakšen dober gib. Ali pa tudi nisem. Vem, da sem sončna očala dal gor ob prihodu v Ancono, dol pa sem jih dal okoli 22.00., ko z njimi res nisem več nič videl.... Nazaj sem jih dobil drugi dan, a pustimo podrobnosti. Kolega Luzar nam je zrihtal kabino in izbranci smo tako lahko zastonj spali na mehkem. Jutranji tuš nas je dobro zbudil in pripravljeni smo bili na nove izzive. Po prihodu v Patras smo se odpeljali v Olimpijo. Ta kraj je znan kot prizorišče prvih olimpijskih (ne moreš verjet, kakšno ime imajo te igre;) ) iger klasične dobe, posvečene največjemu grškemu Bogu Zeusu. Vse skupaj mi kot naravoslovcu ni pomenilo veliko. Nekaj kamnov, svetišč, tukaj so upalili ogenj, tukaj so častili Hero... No, tek po stadionu je bil nekaj posebnega in v nas se je prebudil tekmovalni duh. Tako smo se pomerili v tem, kdo naredi lepšo stojo, pri čemer je prednjačil kolega Luzar. Za finale je prikazal celo kolo, kar smo nagradili z bučnim aplavzom. Naslednja disciplina je bila iskanje najboljšega in najbolj poceni Gyrosa, prvega sploh. Žal smo tukaj kot mini-skupina povsem odpovedali in pristali v najbolj počasni restavraciji na svetu. Gyrosa tisti dan niso imeli, tako da smo se zadovoljili s polurnim čakanjem na sicer soliden (lačen si ful drugačen) sendvič in pomfri. Vredu, malica je malica. Ob odhodu na zbirno mesto smo se ustavili pri drevesih, kjer so rasle ogromne limete. Rabutanje se je pričelo. Čez dobrih 10 minut, se je izkazalo, da to niso bile limete, temveč navadne nezrele, živozelene pomaranče. Ki pa, verjeli ali ne, sploh niso slaba varianta za izboljšati okus havanacole. Sploh ne. Na pol (se napiše napol ali na pol?) lačni in na pol žejni smo se odpravili proti Kiliniju, mini pristanišču na JZ Peloponeza, kjer smo pričakali trajekt za Zakintos. V manjšem neurju so na barki potekali pogovori o tem in onem (bolj o onem kot o tem) in v večernih urah smo prispeli v »glavno mesto otoka«. Videl nisem nič, ker je bila tema, zato sem bil zelo vesel, ko smo se ustavili v svetleči aveniji, polni diskotek in prodajaln Gyrosov. Laganas. To je to. Evo nas.
V sobi sem spal z Miho in Markom. To pa zato, ker sta vredu dečka, ki ne delata neumnosti. Hodita spat ob istih urah kot jaz, na večerji pojesta toliko kot jaz (ajde, jaz malo več) in imata rada cviček (ajde, jaz samo priložnostno). In se znata met dobro, pa čeprav sta zraven dva tipa. Pa da si ne bi kdo kaj mislil...slučajno!
Čas za večerjo in tuš, nadeli smo sioranžne majice sponzorja APEROLa in odšli na Crazy for life party. Noro. Česa takega osebno še nisem doživel. Ogromno število ljudi v diskoteki, v zraku pa samo pozitivno vzdušje. Nikogar ki bi se napil, nikogar ki bi se tepu, nikogar, ki bi bruhal. Verjamem, da se je vse to sicer zgodilo, ampak jaz nisem res videl nikogar. V klubu bi rekli OPUŠTENA SITUACIJA.... odkloplo je čisto vsem in okoli sem videl samo polno smeha in zabave željnih ljudi, ki so za to tudi dobro skrbeli. Res fantastično.
Naslednjih dni ne bom toliko opisoval, ker so si bili precej podobni. Kar ne pomeni enolični. Vmes se je zgodilo miljon raznih anekdot in vsak dan je postregel s čim novim.
Npr. prvi. Po partiju smo šli na Pito Gyros. Od prodajalca smo zahtevali »10 potatoes«. Sam naj nam bi jih dal pet (krompirčkov namreč), uspelo nam ga je prepričati za 7. A smo lepo povedali, da če jutri ne da 10, ne pridemo več. Na poti domov smo se ustavili na vsakem Boxerju in z megasupermočnimi udarci smo podirali rekorde enega za drugim. Zmagal je Mihec z 854 točkami (komentar očividca: »kako ga je zalimuuuuuuuu!!....« pove vse). Sam sem osvojil srebro, na nehvaležnem četrtem mestu pa je pristal Ferči. V hotel smo prispeli ob 7.50. in samo pripravljalcem zajtrka se lahko zahvalimo, da smo jutro nadaljevali v bazenu. Zajtrk namreč še ni bil pripravljen ("10 minutes guys"....). Slekli smo "cote", nadeli kopalke in že smo se mlatli v bazenu. Priredili smo tudi Challenge, komu uspe plavati v ravni črti, kolega Hajšek se je tako zabil v zid približno 5 metrov od željene točke. Po smrti od smeha smo končno odšli na zajtrk in ob 9.15 spat. Do 10.15, saj je sledil Beach party s Kingstoni. Zagotovo največji vrhunec absolventskega izleta sploh. Morje, sonce (resnično ravno prave poletne temperature enega in drugega), razgaljena telesa, dobra muzika, poceni hrana in pijača. Nekaj takega nisem doživel niti v Sansimonu ali kakšni drugi slovenski plaži, in odgovorni v Izoli ali morda v kakšni izmed obalnih vasi bi se lahko zgledovali po Collegiumu ter enkrat tedensko priredili tako...opušteno situacijo tudi tam.
Zvečer je bil TOGA party...še dobro, da nas je sonce malo primlo in če smo nekateri imeli malo predebelo rit, za biti seksi oblečeni v rjuhi, smo imeli vsaj seksi polt. Hite poletij 2009 in 2010 so DJ-ji popestrili z dobrimi starimi Jugo-komadi (Mi plešemo, Hajde da ludujemo, Za ona dobra stara vremena, Ako su to samo bile laži...) in le stežka smo se ponovno odpravili do Gyrosa. Sam sem šel nekaj pred ostalimi, saj sem nekje vmes zgubil oba cimra in pravzaprav nisem točno vedel, kako in kje bom sploh spal in kam točno moram it. Na žalost sem bil v hotelu prvi od svete trojice, kartico pa je imel kolega Marko. Počakal sem eno uro, ko je prikapljal Miha. Odšla sva do recepcije in prosila receptorja, da nam odpre sobo... (zakaj se tega nisem prej spomnil me ne sprašujte!). Marko je prikapljal čez dodatno uro, rutiniran vstop s kartico in lahko noč.
Drugo jutro na Zakintosu in odhod na izlet tihotapcev. Nič posebnega. Nemirno morje, delno oblačno vreme in dolga pot do tja. Nikakor ne morem reči, da smo ne vem kako uživali na slednji. Ko smo prispeli je sledil tako željen skok v vodo in enourno kopanje z animacijami. Vsa čast kolegi Matiji Elberju za veliko zmago pri odpenjanju modrcev. V žep je pospravil prav vse in z novim rekordom absolventskih izletov požel ovacije okoliške populacije. Žal je bil postanek v tem prelepem zalivu (za katerega sem rekel, da mu manjka en fast food kafič, a je žal dostopen samo z barko) kratek in kmalu je sledil povratek. Kot izkušen mornar sem napovedal, da se bo morje umirilo in na srečo se tudi je. Začeli smo se pogovarjati o striptizu, ki nas je čakal zvečer (posebej moški na ženskem in ženske na moškem). Osebno sem bil zelo razočaran. Mislim, da je ena od dveh bila celo trans, čeprav ni imela luleka, lulike pa tudi ni nihče videl. Tako sem pač jaz videl situacijo in Vsake oči imajo svojega malarja, al kako že? .... Morda se mi je pa preveč vrtelo. Vrtelo se nam je sicer še od prej in ni se bilo težko zazibat na ORTO BLACK and WHITE partyju. Kot gost je prišel DJ Umek, ki je v dveh urah pokazal, zakaj gre za enega najboljših DJ-jev na svetu. Celo meni, pomislite, ki te muzike ne maram, je bilo po godu njegovo početje. Pa ne moreš verjet! Pot domov je bila spet dolga, "10 potatoes" pa nam je še dodatno polepšal absolventski izlet.
Tretje jutro nas je pot iz Laganasa vodila... pa kaj bom lagal? Jutranjega ogleda vinske kleti v otoški metropoli si nisem ogledal. Tako kot ostalih 50, ki nas je prišel iskat avtobus v hotel ob 13.00. Odšli smo direkt na plažo, kamor smo v deževnem vremenu prišli prvi, čez nekaj minut pa vsi ostali. Cviček smo ponudili tudi švedskim gostom, ki so se na tem mestu znašli po kdove kakšnem naključju in šele po izrazih na njihovih izrazih smo ugotovili, kaj pravzaprav pijemo. Nismo se počutili več kot kralji, ampak to v tistem trenutku ni bilo več pomembno. Sam sem se z Darjo pomeril v pokanju balonov, kjer smo rasturli sceno in dobili prenekatere majhne nagrade, s katerimi si sicer nimam kaj dosti za pomagat. Ampak sem bil ponosen in srečen. Zvečer je sledil Trans X Miss oh in sploh party. Verjetno največja bedarija absolventskega izleta. A smo se v hotelu vseeno nasmejali do solz in se imeli pred žurko tako lepo, da smo potem ostali kar tam. Pogledali fuzbal tekmo, odkrili svet in se tega partija, na katerem se moški oblečejo v ženske in ženske v moške udeležili z nekajurno zamudo. Sam sploh nisem vstopil v tisto leglo pokvarjenosti in razvrata (:PP :) ) in sem raje v miru pojedel že 4. gyros v štirih dneh ter se s Ferčijem, ki je tudi strogo hetero usmerjen odpravil nabirat kondicijo za zadnji dan.
Pisala se je sreda, spisali smo BOAT party. Dve ladji razjarjenih absolventov, ki so iz dneva v dan delali večjo galamo brez kakršnekoli škode, so iz Zakintosa izplule okoli 11.00.. Na ladji odlična muzika, odlična družba, ponovno ne preveč zasoljene cene. Pomerili smo se v skokih v vodo (komu dlje špricne?). Sam sem se neupravičeno štel za favorita, saj se mi je skok popolnoma ponesrečil in tako sem končal na predzadnjem mestu. Al tam nekje. Ampak nisem bil zadnji! Naš Gordan je pokazal največje mojstrstvo in špricnil najdlje, a so bile ovacije publike varljive za vodjo tekmovanja, zato je osvojil drugo mesto. V plavanju sem čez kakšno urco nabil našega vodiča Amela, ki mi je čestital in priznal, da so na farmaciji prav tako dobri športniki kot na DIFu. Imeli smo tudi svoji predstavnici v Tequila hot body shots, a se punci nista ne vem kako izkazali, vsekakor pa nista razočarali številnih privržencev in končali nekje sredi lestvice. Opuštena situacija se je nadaljevala, ko sta barki vozili vštric in primerjali svoje glasilke. Rahlo zmatrani smo prispeli v pristanišče in se še zadnjič "lepo" oblekli za pimpmyshirt party. Na majice kolegov, kolegic in neznancev smo napisali kar se nam je zdelo primerno in smiselno. Tudi tukaj smo se zelo nasmejali in še tako nizke fore vzeli za šale. Kdo ve, kako smo na vse skupaj gledali ob prihodu v Slovenijo... ? ...
Po dobrih treh urah spanca smo se spakirali in odšli iz hotela. Polni vtisov. Polni dogodivščin. Polni marsičesa brez mrčesa.
Pot nazaj je bila zelo podobna tisti za naprej, le da smo tokrat vozili v drugo smer in spustili ogled Olimpije. No, ne prav vsi, nekatere skupine so to storile prvič. Ker se jim na začetku ni ljubilo, potem pa jim je bilo žal. Še zadnji žur na barki. Podoben prvemu, zavedajoč se da je zadnji pa še toliko bolj do poznega. Omembe vredna je bila minuta molka v slovo cvičku. Na izletu smo ga pokopali kar 60 litrov. Z Markotom sva tokrat zdržala dlje od Collegiumovega staffa in doživela težko pričakovano jutranjo zarjo. Kabina (tudi za nazaj, svašta od luksuza...čeprav brez ombolota) in spanje do 12.00. Žal smo zamudili pokop absolventa, ampak po mojem samo zaradi tega, ker nam je bil en pogreb nekaj ur prej enostavno dovolj in preveč.
V Ancono smo prišli ob 14.00 po našem času. Takrat enkrat me je zmanjkalo. Na pol v snu sem razmišljal o Sloveniji, o domači župci, o bližnjih, o njej... . Medtem pa so sosedi igrali tarok in z domačo medico še zadnjič nazdravili absolventu v slovo.
Bilo je nepozabno. Vsi, ki boste (ste) to zamudili, ste zamudili zelo zelo veliko. Pravzaprav mislim, da imamo mladi v Sloveniji izjemno srečo, da je v Sloveniji absolventski izlet postal preverjen, dobro voden tradicionalen dopust vseh mladih željnih zabave. In to je tisto, kar nas je teh 8 dni združevalo. Zahvala gre kot prvo mojim dvem cimrom, Rajcu in Stanetu, vsej bandi iz avtobusov A9 in A10, sploh obema vedno svežima vodičema. Posebne zahvale varnostnikom, ki so me čuvali in ostalemu staffu za ves trud. Nazadnje zahvala šoferjem, še posebej Hilariju, ki me je uspešno pripeljal na in iz destinacije, za kar mu bodo večno hvaležni tudi moji starši.
Hvala vsem, ki smo delali galamo!
LP, Gomi
Slovnične napake bom popravil v kratkem.
Predabsolventska mrzlica se je končala v petek, 24.9. ob 2.00 (oz. nekaj minut prej), ko se je okoli 500 absolventov zbralo pred Atlantisom v BTC-ju. Med njimi je bilo tudi slabih 70 študentov naše fakultete, ki smo tako tvorili najštevilčnejšo skupino na izletu sploh. Tako nas je bilo precej več kot za en avtobus, zaradi česar smo se že na začetku posedli v dva avtobusa, pri čemur je eden bil samo naš (GEA - A09), drugega smo pa delili z študenti drugih fakultet, predvsem mariborskih. Na temu sem bil tudi sam (HEFAJST - A10).
Še preden smo speljali iz parkinga smo prvič nazdravili z vodiči Brankom in Amelom, ter tako uradno začeli največji in najdaljši žur v svojem (vsaj mojem) življenju. Osem ur dolga in v glavnem ter v glavnini neprespana pot (takrat sem prvič izgubil bioritem) nas je z nekaj prepotrebnimi postanki vodila do Ancone, pristaniškega mesta na vzhodni obali "škornja". Po dveh urah čakanja, smo se končno lahko vkrcali na ladjo (Superfast). Kontrolorji so se nas ustrašili in ne glede na izgled, prtljago in stas so nas spustili na ladjo prav vse, z vsem. Vem, da ne morete verjeti, ampak tako je pač bilo. Zadostovala je karta, pa še na tej ni bilo naših imen, temveč od drugih kolegov. Prva grška izkušnja je bila tako za nami. Ob 13.30 je ladja presenetljivo točno izplula. Absolventke in absolventi in tudi tisti, ki so to že zdavnaj bili oz. še bodo, (ali pa, ki nikoli niso bili in tudi ne bodo) smo se dokončno sprostili. Kolega s Šentjanža je odprl svojo drugo kantico cvička, spet drugi pa kaj drugega. Bili smo kot kralji. Imeti svojo pijačo in hrano na ladji je neprecenljivo. Ko smo pa načeli še mamin ombolo, ki mi ga je zaupala za s seboj, potem se je žurka lahko začela. Pod vodstvom animatorjev (nisem si mogel kaj, da se jim ne bi za nekaj trenutkov pridružil in sodeloval pri tem) smo v ritmu Collegiumovih deejayev kmalu plesali salso, sirtaki in druge plese, za katere ne vem točno kateri so bili. Nenazadnje nisem nikoli treniral plesa in moj evergreenski feeling z glasbo je pomagal, da sem vsake toliko celo naredil kakšen dober gib. Ali pa tudi nisem. Vem, da sem sončna očala dal gor ob prihodu v Ancono, dol pa sem jih dal okoli 22.00., ko z njimi res nisem več nič videl.... Nazaj sem jih dobil drugi dan, a pustimo podrobnosti. Kolega Luzar nam je zrihtal kabino in izbranci smo tako lahko zastonj spali na mehkem. Jutranji tuš nas je dobro zbudil in pripravljeni smo bili na nove izzive. Po prihodu v Patras smo se odpeljali v Olimpijo. Ta kraj je znan kot prizorišče prvih olimpijskih (ne moreš verjet, kakšno ime imajo te igre;) ) iger klasične dobe, posvečene največjemu grškemu Bogu Zeusu. Vse skupaj mi kot naravoslovcu ni pomenilo veliko. Nekaj kamnov, svetišč, tukaj so upalili ogenj, tukaj so častili Hero... No, tek po stadionu je bil nekaj posebnega in v nas se je prebudil tekmovalni duh. Tako smo se pomerili v tem, kdo naredi lepšo stojo, pri čemer je prednjačil kolega Luzar. Za finale je prikazal celo kolo, kar smo nagradili z bučnim aplavzom. Naslednja disciplina je bila iskanje najboljšega in najbolj poceni Gyrosa, prvega sploh. Žal smo tukaj kot mini-skupina povsem odpovedali in pristali v najbolj počasni restavraciji na svetu. Gyrosa tisti dan niso imeli, tako da smo se zadovoljili s polurnim čakanjem na sicer soliden (lačen si ful drugačen) sendvič in pomfri. Vredu, malica je malica. Ob odhodu na zbirno mesto smo se ustavili pri drevesih, kjer so rasle ogromne limete. Rabutanje se je pričelo. Čez dobrih 10 minut, se je izkazalo, da to niso bile limete, temveč navadne nezrele, živozelene pomaranče. Ki pa, verjeli ali ne, sploh niso slaba varianta za izboljšati okus havanacole. Sploh ne. Na pol (se napiše napol ali na pol?) lačni in na pol žejni smo se odpravili proti Kiliniju, mini pristanišču na JZ Peloponeza, kjer smo pričakali trajekt za Zakintos. V manjšem neurju so na barki potekali pogovori o tem in onem (bolj o onem kot o tem) in v večernih urah smo prispeli v »glavno mesto otoka«. Videl nisem nič, ker je bila tema, zato sem bil zelo vesel, ko smo se ustavili v svetleči aveniji, polni diskotek in prodajaln Gyrosov. Laganas. To je to. Evo nas.
V sobi sem spal z Miho in Markom. To pa zato, ker sta vredu dečka, ki ne delata neumnosti. Hodita spat ob istih urah kot jaz, na večerji pojesta toliko kot jaz (ajde, jaz malo več) in imata rada cviček (ajde, jaz samo priložnostno). In se znata met dobro, pa čeprav sta zraven dva tipa. Pa da si ne bi kdo kaj mislil...slučajno!
Čas za večerjo in tuš, nadeli smo sioranžne majice sponzorja APEROLa in odšli na Crazy for life party. Noro. Česa takega osebno še nisem doživel. Ogromno število ljudi v diskoteki, v zraku pa samo pozitivno vzdušje. Nikogar ki bi se napil, nikogar ki bi se tepu, nikogar, ki bi bruhal. Verjamem, da se je vse to sicer zgodilo, ampak jaz nisem res videl nikogar. V klubu bi rekli OPUŠTENA SITUACIJA.... odkloplo je čisto vsem in okoli sem videl samo polno smeha in zabave željnih ljudi, ki so za to tudi dobro skrbeli. Res fantastično.
Naslednjih dni ne bom toliko opisoval, ker so si bili precej podobni. Kar ne pomeni enolični. Vmes se je zgodilo miljon raznih anekdot in vsak dan je postregel s čim novim.
Npr. prvi. Po partiju smo šli na Pito Gyros. Od prodajalca smo zahtevali »10 potatoes«. Sam naj nam bi jih dal pet (krompirčkov namreč), uspelo nam ga je prepričati za 7. A smo lepo povedali, da če jutri ne da 10, ne pridemo več. Na poti domov smo se ustavili na vsakem Boxerju in z megasupermočnimi udarci smo podirali rekorde enega za drugim. Zmagal je Mihec z 854 točkami (komentar očividca: »kako ga je zalimuuuuuuuu!!....« pove vse). Sam sem osvojil srebro, na nehvaležnem četrtem mestu pa je pristal Ferči. V hotel smo prispeli ob 7.50. in samo pripravljalcem zajtrka se lahko zahvalimo, da smo jutro nadaljevali v bazenu. Zajtrk namreč še ni bil pripravljen ("10 minutes guys"....). Slekli smo "cote", nadeli kopalke in že smo se mlatli v bazenu. Priredili smo tudi Challenge, komu uspe plavati v ravni črti, kolega Hajšek se je tako zabil v zid približno 5 metrov od željene točke. Po smrti od smeha smo končno odšli na zajtrk in ob 9.15 spat. Do 10.15, saj je sledil Beach party s Kingstoni. Zagotovo največji vrhunec absolventskega izleta sploh. Morje, sonce (resnično ravno prave poletne temperature enega in drugega), razgaljena telesa, dobra muzika, poceni hrana in pijača. Nekaj takega nisem doživel niti v Sansimonu ali kakšni drugi slovenski plaži, in odgovorni v Izoli ali morda v kakšni izmed obalnih vasi bi se lahko zgledovali po Collegiumu ter enkrat tedensko priredili tako...opušteno situacijo tudi tam.
Zvečer je bil TOGA party...še dobro, da nas je sonce malo primlo in če smo nekateri imeli malo predebelo rit, za biti seksi oblečeni v rjuhi, smo imeli vsaj seksi polt. Hite poletij 2009 in 2010 so DJ-ji popestrili z dobrimi starimi Jugo-komadi (Mi plešemo, Hajde da ludujemo, Za ona dobra stara vremena, Ako su to samo bile laži...) in le stežka smo se ponovno odpravili do Gyrosa. Sam sem šel nekaj pred ostalimi, saj sem nekje vmes zgubil oba cimra in pravzaprav nisem točno vedel, kako in kje bom sploh spal in kam točno moram it. Na žalost sem bil v hotelu prvi od svete trojice, kartico pa je imel kolega Marko. Počakal sem eno uro, ko je prikapljal Miha. Odšla sva do recepcije in prosila receptorja, da nam odpre sobo... (zakaj se tega nisem prej spomnil me ne sprašujte!). Marko je prikapljal čez dodatno uro, rutiniran vstop s kartico in lahko noč.
Drugo jutro na Zakintosu in odhod na izlet tihotapcev. Nič posebnega. Nemirno morje, delno oblačno vreme in dolga pot do tja. Nikakor ne morem reči, da smo ne vem kako uživali na slednji. Ko smo prispeli je sledil tako željen skok v vodo in enourno kopanje z animacijami. Vsa čast kolegi Matiji Elberju za veliko zmago pri odpenjanju modrcev. V žep je pospravil prav vse in z novim rekordom absolventskih izletov požel ovacije okoliške populacije. Žal je bil postanek v tem prelepem zalivu (za katerega sem rekel, da mu manjka en fast food kafič, a je žal dostopen samo z barko) kratek in kmalu je sledil povratek. Kot izkušen mornar sem napovedal, da se bo morje umirilo in na srečo se tudi je. Začeli smo se pogovarjati o striptizu, ki nas je čakal zvečer (posebej moški na ženskem in ženske na moškem). Osebno sem bil zelo razočaran. Mislim, da je ena od dveh bila celo trans, čeprav ni imela luleka, lulike pa tudi ni nihče videl. Tako sem pač jaz videl situacijo in Vsake oči imajo svojega malarja, al kako že? .... Morda se mi je pa preveč vrtelo. Vrtelo se nam je sicer še od prej in ni se bilo težko zazibat na ORTO BLACK and WHITE partyju. Kot gost je prišel DJ Umek, ki je v dveh urah pokazal, zakaj gre za enega najboljših DJ-jev na svetu. Celo meni, pomislite, ki te muzike ne maram, je bilo po godu njegovo početje. Pa ne moreš verjet! Pot domov je bila spet dolga, "10 potatoes" pa nam je še dodatno polepšal absolventski izlet.
Tretje jutro nas je pot iz Laganasa vodila... pa kaj bom lagal? Jutranjega ogleda vinske kleti v otoški metropoli si nisem ogledal. Tako kot ostalih 50, ki nas je prišel iskat avtobus v hotel ob 13.00. Odšli smo direkt na plažo, kamor smo v deževnem vremenu prišli prvi, čez nekaj minut pa vsi ostali. Cviček smo ponudili tudi švedskim gostom, ki so se na tem mestu znašli po kdove kakšnem naključju in šele po izrazih na njihovih izrazih smo ugotovili, kaj pravzaprav pijemo. Nismo se počutili več kot kralji, ampak to v tistem trenutku ni bilo več pomembno. Sam sem se z Darjo pomeril v pokanju balonov, kjer smo rasturli sceno in dobili prenekatere majhne nagrade, s katerimi si sicer nimam kaj dosti za pomagat. Ampak sem bil ponosen in srečen. Zvečer je sledil Trans X Miss oh in sploh party. Verjetno največja bedarija absolventskega izleta. A smo se v hotelu vseeno nasmejali do solz in se imeli pred žurko tako lepo, da smo potem ostali kar tam. Pogledali fuzbal tekmo, odkrili svet in se tega partija, na katerem se moški oblečejo v ženske in ženske v moške udeležili z nekajurno zamudo. Sam sploh nisem vstopil v tisto leglo pokvarjenosti in razvrata (:PP :) ) in sem raje v miru pojedel že 4. gyros v štirih dneh ter se s Ferčijem, ki je tudi strogo hetero usmerjen odpravil nabirat kondicijo za zadnji dan.
Pisala se je sreda, spisali smo BOAT party. Dve ladji razjarjenih absolventov, ki so iz dneva v dan delali večjo galamo brez kakršnekoli škode, so iz Zakintosa izplule okoli 11.00.. Na ladji odlična muzika, odlična družba, ponovno ne preveč zasoljene cene. Pomerili smo se v skokih v vodo (komu dlje špricne?). Sam sem se neupravičeno štel za favorita, saj se mi je skok popolnoma ponesrečil in tako sem končal na predzadnjem mestu. Al tam nekje. Ampak nisem bil zadnji! Naš Gordan je pokazal največje mojstrstvo in špricnil najdlje, a so bile ovacije publike varljive za vodjo tekmovanja, zato je osvojil drugo mesto. V plavanju sem čez kakšno urco nabil našega vodiča Amela, ki mi je čestital in priznal, da so na farmaciji prav tako dobri športniki kot na DIFu. Imeli smo tudi svoji predstavnici v Tequila hot body shots, a se punci nista ne vem kako izkazali, vsekakor pa nista razočarali številnih privržencev in končali nekje sredi lestvice. Opuštena situacija se je nadaljevala, ko sta barki vozili vštric in primerjali svoje glasilke. Rahlo zmatrani smo prispeli v pristanišče in se še zadnjič "lepo" oblekli za pimpmyshirt party. Na majice kolegov, kolegic in neznancev smo napisali kar se nam je zdelo primerno in smiselno. Tudi tukaj smo se zelo nasmejali in še tako nizke fore vzeli za šale. Kdo ve, kako smo na vse skupaj gledali ob prihodu v Slovenijo... ? ...
Po dobrih treh urah spanca smo se spakirali in odšli iz hotela. Polni vtisov. Polni dogodivščin. Polni marsičesa brez mrčesa.
Pot nazaj je bila zelo podobna tisti za naprej, le da smo tokrat vozili v drugo smer in spustili ogled Olimpije. No, ne prav vsi, nekatere skupine so to storile prvič. Ker se jim na začetku ni ljubilo, potem pa jim je bilo žal. Še zadnji žur na barki. Podoben prvemu, zavedajoč se da je zadnji pa še toliko bolj do poznega. Omembe vredna je bila minuta molka v slovo cvičku. Na izletu smo ga pokopali kar 60 litrov. Z Markotom sva tokrat zdržala dlje od Collegiumovega staffa in doživela težko pričakovano jutranjo zarjo. Kabina (tudi za nazaj, svašta od luksuza...čeprav brez ombolota) in spanje do 12.00. Žal smo zamudili pokop absolventa, ampak po mojem samo zaradi tega, ker nam je bil en pogreb nekaj ur prej enostavno dovolj in preveč.
V Ancono smo prišli ob 14.00 po našem času. Takrat enkrat me je zmanjkalo. Na pol v snu sem razmišljal o Sloveniji, o domači župci, o bližnjih, o njej... . Medtem pa so sosedi igrali tarok in z domačo medico še zadnjič nazdravili absolventu v slovo.
Bilo je nepozabno. Vsi, ki boste (ste) to zamudili, ste zamudili zelo zelo veliko. Pravzaprav mislim, da imamo mladi v Sloveniji izjemno srečo, da je v Sloveniji absolventski izlet postal preverjen, dobro voden tradicionalen dopust vseh mladih željnih zabave. In to je tisto, kar nas je teh 8 dni združevalo. Zahvala gre kot prvo mojim dvem cimrom, Rajcu in Stanetu, vsej bandi iz avtobusov A9 in A10, sploh obema vedno svežima vodičema. Posebne zahvale varnostnikom, ki so me čuvali in ostalemu staffu za ves trud. Nazadnje zahvala šoferjem, še posebej Hilariju, ki me je uspešno pripeljal na in iz destinacije, za kar mu bodo večno hvaležni tudi moji starši.
Hvala vsem, ki smo delali galamo!
LP, Gomi
Slovnične napake bom popravil v kratkem.
05 oktober, 2010
02 oktober, 2010
ABSOLVENTSKI IZLET #afterviewon#1
Danes me je uhvatla Ana P., urednica Spatule - mesečnega glasnika/časnika/časopisa/revije društva študentov farmacije. S prošnjo, da bi napisal poročilo absolventskega izleta 2010 (v nadaljevanju absolvent). Si mislim...dobro ajde, naj bo. Nenazadnje sem ji nekaj neobveznega sodelovanja za letos tudi obljubil, tako da mogoče mi bo kasneje pustila dihat. Ker praktično na dan prihoda je res nisem pričakoval.
No, ta blog sem morda malce čudno začel, ker si absolventski izlet ne zasluži takega. Zaslužil bi si besedo Noro. Ali pa nepozabno. Ali pa galama. Ombolo. In ostalo. Veliko je besed, ki bi ta absolvent lahko opisale, a nikakor ga ne more zgolj ena. In, če smo pošteni, ne glede na to koliko bom napisal, se ne smatram za tako dobrega pisca, da bi lahko absolvent opisal v enem blogu.
Vedno sem hotel reči tisti znamenit stavek: "tega se ne da opisat z besedami, to enostavno moraš doživet!". No, saj ne rečem, da je to prva stvar v mojem življenju, ki jo enostavno moraš doživet, da lahko razumeš za kaj se gre. Ampak je pa zagotovo največja žurka, ki sem jo kadarkoli in (upam, da ne) bom doživel.
Zdej sem že toliko zašel, da ne vem, če bi sploh oz. kako bi nadaljeval. Plan je bil tak, da bi napisal vse, kar bi mi prišlo na pamet, vključno z opisom anekdot, dogajanja in vsega, in potem bi iz tega "črpal" in naredil 194x bolj skromen članek za naš že omenjen časnik. Pač, brat moj blog je privilegij, da ne rečem celo dolžnost, če kdo želi izvedet kaj in kako se kje dogaja (z mano! :P ).
Ne morem. Za glasbo v ozadju sem si zbral Marka Knopflerja, zame osebno najboljšega kitarista vseh časov. Ampak očitno za ta blog ni prava. Zato grem spat, v upanju na "boljši" jutri. Zmanjkalo me je, to si štejem kot logičen izgovor. Na absolventskem izletu smo spali bolj za vzorec (sindakalni minimum), tako da bo zaspanost v naslednjih dneh pri meni vseskozi prisotna.
No, ta blog sem morda malce čudno tudi končal, ker si absolventski izlet ne zasluži takega zaključka.
Jutri se spet slišimo, za danes bodi dovolj. Da se ne bi preforsiral....
LP, Biser Primorske (ta mi je bila na pimpmyshirt pač najbolj všeč ;))
No, ta blog sem morda malce čudno začel, ker si absolventski izlet ne zasluži takega. Zaslužil bi si besedo Noro. Ali pa nepozabno. Ali pa galama. Ombolo. In ostalo. Veliko je besed, ki bi ta absolvent lahko opisale, a nikakor ga ne more zgolj ena. In, če smo pošteni, ne glede na to koliko bom napisal, se ne smatram za tako dobrega pisca, da bi lahko absolvent opisal v enem blogu.
Vedno sem hotel reči tisti znamenit stavek: "tega se ne da opisat z besedami, to enostavno moraš doživet!". No, saj ne rečem, da je to prva stvar v mojem življenju, ki jo enostavno moraš doživet, da lahko razumeš za kaj se gre. Ampak je pa zagotovo največja žurka, ki sem jo kadarkoli in (upam, da ne) bom doživel.
Zdej sem že toliko zašel, da ne vem, če bi sploh oz. kako bi nadaljeval. Plan je bil tak, da bi napisal vse, kar bi mi prišlo na pamet, vključno z opisom anekdot, dogajanja in vsega, in potem bi iz tega "črpal" in naredil 194x bolj skromen članek za naš že omenjen časnik. Pač, brat moj blog je privilegij, da ne rečem celo dolžnost, če kdo želi izvedet kaj in kako se kje dogaja (z mano! :P ).
Ne morem. Za glasbo v ozadju sem si zbral Marka Knopflerja, zame osebno najboljšega kitarista vseh časov. Ampak očitno za ta blog ni prava. Zato grem spat, v upanju na "boljši" jutri. Zmanjkalo me je, to si štejem kot logičen izgovor. Na absolventskem izletu smo spali bolj za vzorec (sindakalni minimum), tako da bo zaspanost v naslednjih dneh pri meni vseskozi prisotna.
No, ta blog sem morda malce čudno tudi končal, ker si absolventski izlet ne zasluži takega zaključka.
Jutri se spet slišimo, za danes bodi dovolj. Da se ne bi preforsiral....
LP, Biser Primorske (ta mi je bila na pimpmyshirt pač najbolj všeč ;))
Naročite se na:
Objave (Atom)