Tipi so gotovi.... #2

Ponovno lepo dobrodošli v rubriki Tipi so gotovi!

Vozim se iz Izole proti Strunjanu. 40, 50, 70 km/h, po omejitvah, mogoče kakšen kilometer čez, če ravno glede na cestne, vremenske, politične in gospodarske razmere ne ogrožam sebe in drugih. Poslušam glasbo. In sem dobre volje. Svet je lep. Ne glede na vse omenjene razmere. Pred sabo zagledam dva kolesarja. Ki vozita v klanec, strm klanec. Navzgor seveda. Prvo od prvega, tam nimata kaj iskati. V Izoli je za kolesarske navdušence zelo dobro poskrbljeno, imamo t.i. pot po porečanki (železnici, ki je preko obalnih mest vozila iz Trsta v Poreč) in tam se lahko vsi mirne duše sprostijo kolikor jih je volja ter prečešejo obalo po dolgem in počez. Ne pa da gonijo v zares strm klanec proti Belvederju in motijo promet. Tudi to še ni vse. Vozita seveda vzporedno, tako da ko mi nasproti pride avto, mi ne preostane drugega, kot da za kolesarjema zavrem. Tako izgubim na hitrosti, moj peugeot pa ni porsche in za prehiteti oba Armstronga moram počakati, da pred mano speljeta v nepregleden ovinek. Šele zatem lahko mirne duše znižam prestavo in peljem mimo njiju. Malo manjka, da ne odprem desnega okna in.....

Po poti za nazaj pa nisem mogel verjet. "Skandinavski kolega", dokaj v letih mimogrede peš poriva kolo po glavni cesti med križiščem Beli Križ - Portorož in Valeto. Ponovno v klanec navzgor. In ko se 15 min kasneje vračam iz Pirana, ga vidim, kako iz Strunjanske doline poriva kolo ponovno v hrib proti Belvederju. "Dobro, napreduje", sem si mislil. Kaj za vraga je šel kolesarit "climbing style" in kako to, da se ni pozanimal, da ne sme porivati kolesa po cesti, ki je, "mimogrede", v samem slovenskem vrhu po številu smtnih žrtvev. Okupatorjev je bilo na obali tudi takrat na pretek in zaradi njega so nastajale kolone! Totalna brezbrižnost! 100 in 500 metrov nazaj je imel 0,5m x 0,5m znak o odcepu na kolesarsko in samo kolesarsko traso. Manjkal je samo še Marco Pantani, ki bi v italjanščini vabil z "venite, venite" (pridite, pridite). A on ne. Goni v klanec, kjer je cesta stara narejena za dva fičkota. Ko se dva avta s prikolicama srečata se pa pred srečanjem prekrižata in upata, da bo šlo skozi.

No, in ravno o takih, ki so široki kot prikolica, čeprav to niso, govori moj naslednji odstavek. Zakaj, zakaj, zakaj - se sprašujem v slogu Joseja Mourinhota? Zakaj kljub slabi cesti on mora divjati in sekati polno črto za minimalno 30 cm. Verjetno zato ker je cesta ozka in on ne zna dovolj dobro vozit, za imet avto na za to namenjenem pasu. Zakaj mora mene spravljati v nevarnost in zakaj se mu pri tem ne odpre vseh 8 airbagov??? Zakaj ne razume, da ima črta, pa čeprav ni polna, v določenih primerih ločevalni namen?!
In pol se sprašujemo, zakaj nekateri zletijo s ceste. Morda pa niso vedno sami krivi. Morda zato, ker so tisti, ki so jim pripeljali nasproti maksimalno gotovi!
Al ne?

Lp, Gomi


Lp, Gomi

Kolumna: RD Izola v sezoni 2011/2012 v 1.A državni rokometni ligi

Pisala se je sezona 2010/2011. V vseh športih, v vseh ligah, tako tudi v 1.B ligi. Članski, moški 1.B ligi. Rokometni. To poudarjam zaradi tega, ker v Sloveniji te lige poznajo tudi v košarki, kegljanju in najbrž še v kakšnem manj pomembnem športu. Pomemben je pa po mojem kriteriju tisti, ki ga spremlja množica. In rokomet to v Sloveniji vsekakor je. V vseh ligah. 1.B in 1.A nikakor ne z enako mero, toda v tem športu je vselej zanimivo opazovati, kako se razpleta v drugem rangu in kako se bo vse skupaj preneslo v prihodnje leto. Z dvema novima ekipama tu, z dvema novima tam. Ki ponavadi s težavo dohajata razliko v tempu med obema tekmovanjema. Malce zaradi financ. Malce zaradi strahospoštovanja. Malce zaradi igralskega kadra. Malce zaradi neizkušenosti...

Razlike so nezanemarljive, čeprav je opažati, da so vsako leto manjše, še posebej zaradi zelo pogostega trgovanja z mladimi in starimi(tudi posoje...) ter zaradi manjše razlike med vsemi naštetimi kriteriji. Slovenski klubski rokomet poslednično premore vse manj vrhunskih igralcev. Takih, ki jih pozna cel rokometni svet in ne samo Slovenija. V veliki večini so to tujci. Ti »bežijo« domov ali pa v bolj kvalitetne lige. Saj poznate stavek iz medijev: »tukaj je vse urejeno, na visokem nivoju je to, na visokem nivoju je ono, gledalci živijo za ta šport, pozdravljajo me na ulici....«. Fenomen emigracije lahko opazimo pri Celju, Mariboru, Slovanu in še kakšnem klubu. Slovenska liga tako že dolgo ni več takoj za Nemško in Špansko, temveč je nazadovala nekam v ozadje. Najbrž se bodo mnogi strinjali, če priznamo prednost Danskim, Francoskim, v neki meri tudi zvedniškim klubom iz Vzhodne Evrope. Igralski kader je tam neizpodbitno pogojen s financami. Strahospoštovanja ni, izkušenj pa imajo vsi na pretek. Od takih smo se s sovrstniki iz televizije v preteklosti veliko naučili.

"Nekoč" je obstajal Moški rokometni klub Izola (MRK Izola). Glavni spoznor je bil takrat Delmar. Klub je bil stabilen član 1.A lige in čeprav se je marsikdaj kje zataknilo, je zadeva funkcionirala. Velika slavja, pa čeprav zaradi težko priborjenega obstanka v 1.A ligi so bila skorajda vsakoletna stalnica. Z organiziranim navijanjem, zastavami v zraku in trobljenjem po mestu. A se je deset let nazaj to končalo. Iz prve (1.A) lige je klub prestal manjšo šok terapijo, v dveh letih so tako igrali že v tretji (2.DRL), nekaj dolgov pa se je moralo rešiti s preimenovanjem v Rokometno društvo Izola. 

Stanje v klubu se je počasi stabiliziralo in sledilo je nekaj naslednjih sezon v 1.B ligi. Z glavnim sponzorjem Istrabenz plini in z vedno bolj ali manj enakim igralskim kadrom, v katerega sem v letu 2004 vstopil tudi sam. Vse do letošnje, na nek način sanjske sezone. Nič kaj rožnata situacija v ostalih primorskih klubih (izvzet je trenutno najmočnejši slovenski klub Cimos Koper) je v klub pripeljala nekaj novih obrazov, največ svežega vetra pa je v klub pripeljala nova uprava. Obljubljene nagrade po tekmah in »če se potrudim lahko profitiram« odnos na treningih je v domačo dvorano hitro prinesel zmagovalno miselnost. Visokih pričakovanj pred in med sezono vseeno ni imel nihče. Želeli smo si zlate sredine a točka po prvih dveh tekmah je bila manj, kot smo si vsi želeli. Takrat so se pokazali vsi limiti ekipe, ki (še) ni imela prave identitete. Najbrž smo se v glavah takrat vsi zavedali, da na vrhu lestvice nimamo kaj iskati. A po treh tekmah smo imeli že tri točke in zasedali peto mesto na lestvici. Kjer nas res ni bilo že kar nekaj sezon. Po petih jih je bilo 7. In tako naprej. V prvem delu smo izgubili vsega šest točk od dvaindvajsetih in v zimo vstopili na drugem mestu. Takoj za Krškim, velikim favoritom lige pred začetkom sezone. Dišalo je po marsičem, optimistom tudi po končnem prvem mestu v ligi. Nad nami so bili presenečeni vsi, kar sem razbral iz sporočil, ki so mi jih pošiljali sovrstniki iz drugih slovenskih klubov. B.F., entuziastični trener ene izmed mlajših selekcij mi je pred sezono še med pripravami dejal: »Gomi, jaz mam občutek veš...da bomo letos tle v Izoli priča eni taki novi rokometni pravljici.« Nasmejal sem se mu, pa ne ker bi rekel kaj narobe. Zdela se mi je duhovita, optimistično-pozitivistično naravnana izjava. »Ko bi vsaj« sem si mislil. Kaj sem odgovoril pa se ne spomnim. Morda sem ob nasmehu zgolj nevidno zmajal z glavo in se posvetil drugim stvarem. 

V drugem delu sem se ekipi s polno paro priključil tudi sam. Počutil sem se odlično, prvi dve tekmi odigral v skladu z zmožnostmi in prisostvoval dvem tesnim zmagam. Žal pa sta me bolezen in tritedenska odsotnost iz treningov prikovala na tribuno. V prestopnem roku smo z dvema igralcema še okrepili konkurenco, poleg tega pa se zmagovalnega konja ne menja in kmalu sem se sprijaznil s to filozofijo ter ekipi poizkušal pomagati kolikor sem pač na treningih lahko. Šesta, osma, deseta, dvanajsta, štirinajsta, šestnajsta, osemnajsta (proti vodilnemu Krškem v gosteh), dvajseta (v domači dvorani minulo soboto proti tretjemu SVIŠU) točka v drugem delu. V drugem delu torej same zmage. In uvrstitev v 1.A ligo še pred zadnjim kolom (7.maj v Ljubljani proti Škofljici). Zanesljiva, presenetljivo zanesljiva. Po eni strani smo prekosili same sebe, po drugi pa pokazali, da smo bili v preteklosti premalo podprti s strani pokroviteljev, občine in ostalih. V današnjem svetu nihče ne dela dobro zastonj in tudi mi smo se tako v preteklosti pogosti borili za sendvič (redko, res je bila največkrat dokaj okusna večerja) in sok. A smo imeli radi rokomet in Izolo. Da smo sploh lahko igrali pa gre velika zahvala tudi prejšnji upravi, ki je vedno poskrbela, da smo sezono lahko brez pretiranih pretresov in zahtev pripeljali do konca. Tako nismo končali tako kot nekateri drugi klubi, ki jih je preslabo finančno stanje pahnilo v nezavidljiv položaj, nekateri klubi z dolgo tradicijo pa praktično ne obstajajo več. Izola je znana po tem, da se ob težkih trenutkih hitro obrne hrbet in upam, da se ne prvo, še manj pa drugo v našem rokometnem društvu ne bi zgodilo še dolgo.  

Zaenkrat ne kaže na to, a saj veste...prijatelja spoznaš v nesreči. Na veliki fešti v dvorani se je v soboto (ne)napovedano pridružilo mnogo ljudi. Mnogo tistih, ki so rokometu dali veliko danes in še več tistih, ki so ga podpirali včeraj. Spominjalo me je na praznik ob petdesetletnici kluba, le da je bilo tokrat manj slavnostno in še bolj veselo. Upam, da so dojeli za kaj se gre in da bodo v taki ali drugačni obliki tudi jutri podpirali RD Izola. Če bo tako, potem se ne gre bati, da res kaže na novo rokometno pravljico za katero si iskreno želim, da bi trajala vsaj 10 let in da ne bi zaspala na tem ali celo kakšnem večjem dosežku. V tem času pa s pravim odnosom, podporo in pogoji za trening urediti tudi razmere (namigujem na kvaliteto in število igralcev) v klubskem podmladku, od minirokometa do mladincev. Kar se tega tiče sem res grobi zunanji opazovalec, toda opažam, da stanje trenutno ni dovolj obetajoče. Fantje imajo resda lepše trenirke in drese (kar pomeni, da neka podpora vseeno obstaja) kot moja generacija v njihovih časih, toda vrh piramide (članska ekipa) se v vseh zdravih sredinah hrani od spodaj. Naj odgovorni poskrbijo, da bodo temelji dovolj trdni in da »hrane za člane« ne bo zmanjkalo. Vse, kar je bilo za ta uspeh spremeniti, bo potrebno v drugi sezoni najbrž še nadgraditi. V 1.A ligi bo poleg tega nujno potrebno dodatno povečanje financ in števila treningov. Že znanstveniki v začetku 19.stoletja so razumeli, da za iti višje potrebuješ dodatno energijo od trenutne potencialne. Želim si, da bi jo lahko iztisnila trenutna zasedba. Ta, ki je še vedno mlada in ki je že toliko časa sadila, da bi si zaslužila to žetev. V celoti to vsekakor ne bo možno. Pomankljivosti obstajajo in nekatere bodo ostale zato bo potrebno dobro razmisliti, kako, koliko, zakaj in komu kaj. »Koji nema v glavi ima v nogama.« Predvsem pa poizkusiti narediti pameten načrt (za daljši rok?). Ni vsak dan nedelja in zato je dobro biti »zavarovan«. 

V vsakem primeru: Čestitke fantja, čestitke društvo! Zdravo, srečno in uspešno v prihodnji sezoni.

Do takrat pa - Mirne počitnice! Se vidimo jutri na treningu, da še kakšno rečemo! :)....

Gomi J.

POSNETEK S KAPETANOM

Rokometno društvo Izola v 1.A državno rokometno ligo

Več slik sledi, zaenkrat pa ta avdio posnetek.. Igral sem se novinarja in za kratko mnenje o sezoni vprašal Davida Stepančiča, našega kapetana...
Prej in potem kopica smeha, za dve minuti pa resno. Malce resnosti mora bit! A je A, B je B!

...Dosti več o tem že v naslednjem blogu.

Ekskluzivno in drugače kot v časopisu o tej novi izolski rokometni pravljici! :)

Kmalu tudi avdio vratarja Dragana Keviča, ki pa za moj radio trenutno nima časa! Ima nekaj za delat! Ampak ga bom že prepričal! Upam.

Najnovejše o najmočnejšem ... #28

Chuck Norris lahko zaloputne z vrati brez da jih zapre.

Ko Chuck Norris na nogometni tekmi odpiska konec, se takoj prične apokalipsa.

Chuck Norris si lahko zaveže vezalke medtem ko pokončno stoji na obeh nogah.

Chuck Norris lahko zaigra orgazem. Ženskega tudi.

Chuck Norris lahko strelja najstrožjo kazen z glavo.

Chuck Norris je skočil s padalom na Zemljo. Iz Plutona. 

Ko je Chuck Norris enkrat lovil svoje sovražnike s svojim pick-upom, je slednji zletel iz ceste. Chuck Norris pa je naprej lovil sovražnike v teku, pri čemer je podvojil svojo hitrost.

V originalu bi se film "300" moral klicati "1". Glavni igralec bi moral biti Chuck Norris. A je bil plan spremenjen, kajti perzijska vojska ni uspela premagati Chuck Norrisa niti za finto.

Svetniki imajo v svoji denarnici pogosto majhne slikice od Chuck Norrisa.

Chuck Norris je čutil proteinski dolg, zato je v enem grižljaju pojedel Bear Gryllsa.

Pojavljajo se namigovanja, da naj bi bila Bear Grylls in Chuck Norris mogoče ena in ista oseba. S tem da je Chuck Norris dosti močnejši. 

Chuck Norris je ubil svojega nasprotnika že s tem, ko mu je "vrgel rokavico".

Chuck Norris lahko ureja PDF datoteke z Microsoft Wordom.

Lp, Gomi

Takos, 15. in 16.4.2011- Si dobu, si jedu tortiljo?

Za mano je dokaj pester vikend. Lahko bi bil še bolj pester, ampak preforsirat se nikoli ni dobro. V noči na soboto sem, kot eni še ne veste, prisostvoval veliki žurki v mariborskem takosu, kjer sem dobršen (se tako napiše) del večera-noči preživel za dj mizo. To ni bila miza kakršno si lahko predstavljate, predvsem pa na njej ni bilo prostora za kaj več kot moj računalnik in disk, za miško npr. ga je bilo že premalo. Na njej so bile namreč vse stvari od takosa, priklopljene preko ne vem kakšnih lukenj in prekomplicirane za odklopit. Zapestja so tako dokaj trpela, pa tudi izbira pesmi mi ni šla tako tekoče kot sicer, še posebej, ker sem za izbiro ene od teh porabil preveč časa.
V Mariboru so me pričakali kot pravo zvezdo. Tako so me po strogem centru peljali z avtomobilom in mi razkazali največje znamenitosti, od Mc'Donaldsa do stavbe Nove KBM, občine itn..

Na sami fešti je bilo vrhunsko. Sicer sem prvič dobil toliko kritik na račun glasbe, a so me drugi potolažili, da je to nekaj normalnega. Povprečna starost gostov v lokalu je bila 45 let in vsak je želel tisto svojo najljubšo iz študentskih let/današnjega časa, ki komu drugemu ni bila po godu. Dobro. Ustregel sem čisto vsem, vrtel od Guette do Klape Masline, preko Plestenjaka, Faraonov, Aleksandra Mežka, do Rolling Stonesov, Pink Floydov, CCRov in drugih...na obrok sem pa počakal do cca. 3. zjutraj. Vrhunska tortilja, ravno prav mlačna in okusna. Kako tudi ne bi bila? Ne vem zakaj, ampak ko "vrtim" glasbo nikoli nisem lačen. Sem toliko v samem procesu, da na kaj drugega ne pomislim. Žeja je pa hujša stvar od lakote, zato sem redno praznil svoj odličen rubinasto-rdeči kabernet iz kozarca. Kje ste še videli Deejaya, da pije vino? Dober feeling!

Okoli štirih zjutraj sem vzel mikrofon v roke in tudi sam zapel sodeloval pri petju parih komadov. Kmalu nato pa sem z limuzino odšel proti Habakuku, kjer me je že čakal pripravljen suite apartma.

Uglavnem petarda, toti Štajerci niso normalni, mi Primorci pa še manj.  
Lp, Gomi


P.S. Šalim se, spal sem pri bratu, ki ima v Mariboru najetih 25 kvadratov...

Sonček je, jaz pa tle...

ZA malo delo   22 (38%) PROTI malemu delu   24 (42%) Se še odločam   6 (10%) Na referendum ne grem   5 (8%)

To so rezultati ankete, ki sem jo opravljal na blogu minuli teden. Kaj reči? Dokaj izenačeno je zgledalo vse skupaj, na referendumu pa je vlada dobila veliko večji udarec od pričakovanega, vsaj po mojem blogu sodeč.  Zamislim se lahko, kakšni ljudje hodijo na moj blog. Očitno imam velik delež tistih, ki so podprli zakon. Kar najbrž pomeni, da imajo dovolj pod palcem. Kar pomeni, da komaj čakam, da me kakšen od vas povabi na pijačo. Daj, ne bodite škrti! Sam o rezultatu referenduma nimam večjih/daljših komentarjev. Kar sem imel za povedati, sem povedal že "dva bloga nazaj". Pričakoval sem zavrnitev predloga o zakonu, tako da nisem presenečen. Nisem  zadovoljen, niti nezadovoljen. Konec koncev sem, verjamete ali ne, bil eden tistih šestih... Na referendum sem pa okoli 16.ure popoldan vseeno šel. S kolesom, v klubski trenirki, klubski kratki majčki, klubskih supergah in z zelo neurejeno frizuro in očali. Upam, da me ni nihče spoznal. Kako sem glasoval pa naj ostane skrivnost. Pa saj veste, včasih je bolje biti med tišjimi, kot se komu zamerit.  Minuli teden sem opravil izpit. Grd izpit. Enega izmed grših. Med gršimi. FA.Kem IV. Saj veste, tisti ki sem ga omenil šest blogov nazaj ;).  V bistvu sem dokaj priden in vesten blogger, če pomislim, da sem med pisnim in ustnim izpitom napisal toliko blogov. Očitno mi je bil včasih res dolgčas in "sve radim, samo da ne radim" je bil ponovno aktualen rek. Saj ne, da je pisanje bloga neprijetno opravilo, pa vendarle profesor ne bi bil navdušen, da klatim takšne neumnosti na internetu, namesto da bi "učil knjigo". To je torej to. V sredo imam nov izpit. Zdravila v alternativni medicini ... Zdravilstvo: "Dejavnost, ki se izvaja na način, ki ne škoduje zdravju". Vprašanje je, koliko je to res. In koliko zares koristi. Kakor komu. 100 ljudi, sto čudi, sto žena, dvesto...Morda o tem kaj več drugič. Sezona obiskovanja gričkov, hribov in gora se je z lepim vremenom dodobra pričela! Ste že bili na Triglavu? Kadarkoli do zdaj? Odgovorite pod vprašanjem na desni strani! LP, Gomi

Čestitka in malo muzike

Vse najboljše teti Andrejki s strani bloga. Bodi še naprej čila!

Zakon o malem delu... Za ali proti?

Na desni strani zaslona imate anketo, kjer vas anonimno sprašujem, če in kako boste volili v nedeljo, 10.aprila.

V medijih slišimo 100 razlogov za in 100 razlogov proti, in tako z enimi kot drugimi se tudi sam v določeni meri strinjam. Zanima pa me, kaj vi mislite o tem zakonu? Kaj je tisto res pomembno, zaradi česar je dober oz.slab. Povejte in in tako utemeljite svoj morebiten glas. Če želite povedati svoje mnenje imate možnost, da v komentar pod objavo napišite, kar si želite povedat in kar bi morali vsi, predvsem pa tisti, ki se jih zakon tiče, vedeti. Zakaj za in zakaj proti?   

Tokrat dobrodošli tudi anonimni komentarji, tako ali tako ne pričakujem, da bi se kdo tukaj "javno" razglasil glede referenduma.

Morda se glede teme še javim, za zdaj sem rahlo sramežljiv. Sicer pa sem čisto nekaj malega o tem napisal že nekaj mesecev nazaj, kar tako, mimogrede. Na tem mestu.

Hvala!

Lp, Gomi

Bolj komplicirano kot dan prej...

Dan po Godu vseh Hugotov pride vsako leto drugi april. In v drugem aprilu sem se tudi odločil napisati drugo aprilsko objavo. Prvoaprilska vam je po odzivih sodeč bila dokaj všeč. Morda zato, ker je bila neresnična. Na telesu danes nimam več tatuja. Saj veste...prvoaprilske šale. "Aprilske" ...Waw! Kako drugače se to sliši od vseh ostalih mesecev. Verjetno ker "aprilsko" uporabljamo pri vremenu. Pridevnike s korenom drugih mesecev pa ne tako pogosto. Vreme je vendarle najbolj pogosto uporabljena tema pri pogovorih v vrsti Homo Sapiens Sapiens, tako da je v bistvu po tej teoriji april najpomembnejši mesec in bi se morali ljudje v tem mesecu največ pogovarjati. Mogoče pa je to zgolj resnica in ne samo teza triindvajsetletnega študenta farmacije. Največ pogovarjati torej...
Kar ni enako kot spoštovati se, imeti rad ipd. Kajti najraje se imamo (baje) za Valentinovo, ne toliko zaradi tega, ker dejansko čutimo več kot en dan prej, temveč ker naj bi enostavno tako moralo biti. Kolega David je v svojem blogu napisal nekaj več o tem....Radi pa se imamo tudi decembra, torej takrat, ko dajemo/dobimo (večina raje dobiva kot daje) darila in ko nam je mraz. Ko se radi stisnemo čisto iz fizioloških vidikov in ne kot poleti, ko se v postelji/na brisači prepoteni izogibamo objemu partnerja, razgrnemo svoji pazduhi in pogledamo v strop/zvezde ter mimogrede razmišljamo o mrzli limonadi, ki bi jo takrat "mogoče" raje imeli ob sebi kot...

Eh, dobro, pustimo to...saj smo samo ljudje. Verjeli ali ne, spet sem rahlo nadrkan. Enostavno pridejo dnevi, bolje rečeno več dni zapored, ko se mi v življenju na pot namerno ("ja pa kaj še!":) ) postavljajo prenekatere majhne ovirice. Kolikorkoli so majhne, me vseeno vržejo iz tira. Tudi če jih zrušim jim uspe spremeniti smer mojega teka, dostikrat tako, da se potem le stežka spet postavim v pravi kurs.
#1 Če mi uspe, sem sam sebi car. Gledam se v ogledalo in si rečem: "legenda!".
#2 Če mi ne uspe sem sam sebi bogi. Pogledam se v ogledalo in si rečem: "kako ravno meni?! Kako spet meni? Zakaj?" ("ja veš da, samo tebi"...)

Fajn, na začetku bloga sem mislil, da bom govoril o konkretnih osebnih stvareh. Pa ne bom. Ker potem boste ugotovili, da v bistvu sploh nisem legenda. Še manj pa bogi. Saj, če sem iskren, to vse vem tudi sam, ampak... neke standarde si je pa tudi potrebno postaviti. Sicer se lahko zgodi, da ne ločiš med tem, ko delaš dobro in med tem, ko delaš slabo. Konec koncev, vse je odvisno od nas samih. Kar žejemo to sanjemo...kar sejemo to žanjemo in ni vrag, da če dobro seješ, se ti posledično plevel ne bo postavljal po poti in ti spreminjal kursa. Razen, če te ne bo sosed zaje*** (Slovenci bi rekli "metal polena pod noge"). Problem je, ker se ljudje vse prevečkrat poslužujemo popravljanja nečesa (farmacevti bi reklu kurative namesto preventive), kjer smo že zdavnaj postavili krhke temelje. In če smo korenine plevela pustili v zemlji, bo ta na tak ali drugačen način pokukal ven.

Pa sem jaz tudi kaj zgrešil? In kje točno? Sam pri sebi verjamem, da sem. Čeprav se bom na koncu mogoče celo pogledal v ogledalo v slogu #1. Želim si tega. Ampak, lahko bi se že danes, in tako še stokrat prej. Pa se ne morem. Razmišljam o tem, kje bi v tem primeru že lahko bil? In ali bi bil v tistem primeru mogoče manj nadrkan? Je življenje zanimivo zaradi uspeha ali zaradi neuspeha? Je zanimivo, ko seješ, ali je zanimivo ko žanješ?
Žeti in se pri tem učiti kako sejati, bo verjetno pravi odgovor. Meni je všeč, čeprav je mogoče malček zakompliciran. Ampak saj smo v aprilu. In če si obetamo, da bo vreme komplicirano, zakaj si ne bi obetali takšnih tudi manj pomembnih stvari?



LP, Gomi

Moja prva lepotna operacija - Tattoo

Že kakšno leto sem razmišljal o tem, da bi si naredil tattoo. V daljni preteklosti sem do tega imel slabo mnenje, a zadnje čase dobivam občutek, da je prav tattoo tista stvar, po kateri se naša zunanjost najbolj enostavno loči od ostalih. Nenazadnje se je za tatoo odločilo veliko slavnih oseb (Beckham, Jolie...), tako da to v današnjem svetu verjetno res ni nič slabega. Pa tudi boli ne tako zelo kot pravijo nekateri. No, vsaj mene ni. S prijatelji, ki so kar se tega tiče bolj izkušeni, sem se pogovarjal, kje bi ga bilo najbolje narediti in skupaj smo si prišli na jasno, da je najbolj primerna za to noga. Z roko se namreč rokujem in morda bi si lahko kdo prehitro ustvaril kakšen predsodek, pa tudi v lekarni bi prodaja najbrž upadla, ko bi videli takega prodajalca...

Glede na to, da sem ponosen Izolan, smo se odločili za moder motiv z rdečo ribo, ki je rdeče barve bolj kot ne zaradi tega "ker ta najbolj paše vanj". Neka škarpena pač :)

Čeprav je bolelo za prihodnje načrtujem še en tattoo na hrbtu, najbrž bo šlo za črno kitaro Fender Stratocaster. Bomo videli. A do takrat bo minilo še nekaj časa, zagotovo pa cela poletna sezona.

Aha, skoraj sem pozabil...Slika...
Upam, da vam je všeč!

Lp, Gomi