Prvič v taki kanti;)
Lp , Gomi
18 julij, 2014
10 julij, 2014
Otrok na avtocesti...
.
Zakaj pa ne bi zbudil otroka v sebi? Dogodek:
Pogovor s kolegom je na "Gorenjki" zmotil Ferrari.
V trenutku sem postal zakompleksan in se odločil stisnit mojega Megane-a. Če me gane, me-gane, srce ni kakor kamen!
LP, Gomi
06 julij, 2014
03 julij, 2014
... in še dogodek iz domačega vrta
Tudi njima se je zgodilo. Mlada fanta v brezskrbnih letih sta naletela na gospodarja, ki ju je zalotil, kako sta "ne vem kaj želela" na njihovem (v nadaljevanju mojem) teritoriju. A veš un feeling?!
Kdo od nas ni česa podobnega naredil/delal v mladosti. Jaz sigurno vem, kako je to. Naš interes je bil največkrat rabutanje. Rabutat je lepo, ne narediš prevelike škode, v resnici pa te peče vest še 3...minute po tem, ko stržeš breskev z drevesa. Kot, da si nekoga na suho nategnil, ker itak veš, da tistih par kosov ne bo pogrešal, tebi pa so trofeja. No, na mojem vrtu je tudi kaj za ukrast in morda so ju na vrt privable marelice ali slive. Čeprav bolj verjamem, da čista mladostniška radovednost. Toliko za uvod, zdaj pa gremo k konkretnemu....
Bil je vroč poletni dan in Gomi je prišel iz službe. Na senčnem delu pločnika ob sosedovi hiši je sprva pozdravil dva sedeča mlada prijateljčka (cca 3 in cca 6 let) ki sta proizvod "une-tiste" aktivnosti dveh njegovih sosedov.
Po izstopu iz avta je rekel: "Kaj je zdej frajerja, počivata?"
"Mi tukaj živimo!" je bil odgovor. Kako lokalpatriotsko, kako otroško in predvsem kako lepo! Legendi!
Ob prihodu čez prag se Gomi pogleda v ogledalo, da vidi kako je zgledal v službi in ko po eni sekundi ugotovi, da primerno, se gre preobleč. Zunaj se je sušila majica, ki si jo je zaželel nadeti. Ravno jo je vzel v roke, ko je v bližini zaslišal čudne poke. Kot da bi pokal les. Za trenutek se je Gomi spomnil, kako je podobno pokalo nekaj sekund preden je zagledal medveda na Krimu in se zasmejal sam sebi. A glej ga zlomka, pod največjim drevesom na posestvu se je nekaj res premikalo. Nekaj nenedolžnega. Bila je oseba.
Jaooo!
Grdo-moderne kopalke bi lahko pripisal bratu, ampak nekaj mi ni štimalo. Brat je namreč ob tisti uri na delu, poleg tega pa ga v 26 letih še nisem videl, da bi stopical pod lipo. Brat ni medved, zato sem si upal it pogledat, kdo mi želi delat družbo. Ko sem na razdalji 10m od subjekta rekel "zdravo?!", sem posumil, da je oseba že vedela, kdo in zakaj se ji približuje. In glej ga zlomka, skrila se je za drevo. Takrat sem ugotovil, da gre za otroka. Ampak noge je imel narazen, tudi če do takrat še ne bi videl kdo je, so bile nenasončene noge v japonkah preveč izstopajoče, da bi se kakorkoli skril. Pa sem se mu nasmejal in se približal. Sledil je dialog, ki se je takoj kasneje sprevrgel v trialog, saj sem odkril, da ni sam:
Jaz: "Kaj je zdej fantje, kaj delate tukaj?"
Jaz: "No, kaj delate tukaj?"
Manjši je - furbast v božju mater že na pogled - izven posestva in prekrška gledal skozi visoko grmovje in rekel: "Aljaž je padel noter in zdej ga skušamo spravit ven."
Nisem mogel verjet-razumete... tip je padu iz pločnika skozi živo mejo not v parcelo. Intakten. In ta "skušamo" - če pa sta bila samo dva?!
Pa sem vseeno rekel: "Ahaaaa...razumem."
Aljaž je nekaj probal zamomljat, prestrašeno je gledal naokoli, čakal mojo naslednjo potezo in to je bilo to. Ni točno vedel kaj bi rekel. Mogoče pa je bil samo v zadregi, ker nisem bil ravno popolno oblečen.Gospodarsko pač.
Tudi sam sem za trenutek obstal, razmislil sekundo kaj bi si jaz želel, če bi v tistem trenutku bil na njihovem mestu...in dodal: "In kaj bomo zdej, greš ven skozi grmovje, al greš raje skozi vrata?"
Aljaž s pogledom v tla reče: "Skozi vrata".
Pa sem mu pokazal pot, za katero sem prepričan, da jo tudi sam že dobro pozna.
"Kar zaprita vrata", sem mu še rekel v slovo, za vrati pa ga je na pol nasmejan že čakal mali brihtnež, bodoči komunikolog.
In kaj jim čemo? Glih takrat je pokalo, ko sem jaz pobiral majico iz sušila. Točno tisto minuto. PNMV. Še meni je hudo, tako smolo sta mela. Mali niso pri računalniku, mi pa jim kažemo izhodna vrata in tako zaviramo njihovo vedoželjnost in razposajenost, ki je nekaj najlepšega kar lahko pri takih fantih lahko vidiš. Čeprav verjamem, da sem prispeval, da si bodo dogodek iz domačega vrta še bolj zapomnili. Vsa čast in upam, da že pokata pri sosedu!
Lp, Gomi
Kdo od nas ni česa podobnega naredil/delal v mladosti. Jaz sigurno vem, kako je to. Naš interes je bil največkrat rabutanje. Rabutat je lepo, ne narediš prevelike škode, v resnici pa te peče vest še 3...minute po tem, ko stržeš breskev z drevesa. Kot, da si nekoga na suho nategnil, ker itak veš, da tistih par kosov ne bo pogrešal, tebi pa so trofeja. No, na mojem vrtu je tudi kaj za ukrast in morda so ju na vrt privable marelice ali slive. Čeprav bolj verjamem, da čista mladostniška radovednost. Toliko za uvod, zdaj pa gremo k konkretnemu....
Bil je vroč poletni dan in Gomi je prišel iz službe. Na senčnem delu pločnika ob sosedovi hiši je sprva pozdravil dva sedeča mlada prijateljčka (cca 3 in cca 6 let) ki sta proizvod "une-tiste" aktivnosti dveh njegovih sosedov.
Po izstopu iz avta je rekel: "Kaj je zdej frajerja, počivata?"
"Mi tukaj živimo!" je bil odgovor. Kako lokalpatriotsko, kako otroško in predvsem kako lepo! Legendi!
Ob prihodu čez prag se Gomi pogleda v ogledalo, da vidi kako je zgledal v službi in ko po eni sekundi ugotovi, da primerno, se gre preobleč. Zunaj se je sušila majica, ki si jo je zaželel nadeti. Ravno jo je vzel v roke, ko je v bližini zaslišal čudne poke. Kot da bi pokal les. Za trenutek se je Gomi spomnil, kako je podobno pokalo nekaj sekund preden je zagledal medveda na Krimu in se zasmejal sam sebi. A glej ga zlomka, pod največjim drevesom na posestvu se je nekaj res premikalo. Nekaj nenedolžnega. Bila je oseba.
Jaooo!
Grdo-moderne kopalke bi lahko pripisal bratu, ampak nekaj mi ni štimalo. Brat je namreč ob tisti uri na delu, poleg tega pa ga v 26 letih še nisem videl, da bi stopical pod lipo. Brat ni medved, zato sem si upal it pogledat, kdo mi želi delat družbo. Ko sem na razdalji 10m od subjekta rekel "zdravo?!", sem posumil, da je oseba že vedela, kdo in zakaj se ji približuje. In glej ga zlomka, skrila se je za drevo. Takrat sem ugotovil, da gre za otroka. Ampak noge je imel narazen, tudi če do takrat še ne bi videl kdo je, so bile nenasončene noge v japonkah preveč izstopajoče, da bi se kakorkoli skril. Pa sem se mu nasmejal in se približal. Sledil je dialog, ki se je takoj kasneje sprevrgel v trialog, saj sem odkril, da ni sam:
Jaz: "Kaj je zdej fantje, kaj delate tukaj?"
Jaz: "No, kaj delate tukaj?"
Manjši je - furbast v božju mater že na pogled - izven posestva in prekrška gledal skozi visoko grmovje in rekel: "Aljaž je padel noter in zdej ga skušamo spravit ven."
Nisem mogel verjet-razumete... tip je padu iz pločnika skozi živo mejo not v parcelo. Intakten. In ta "skušamo" - če pa sta bila samo dva?!
Pa sem vseeno rekel: "Ahaaaa...razumem."
Aljaž je nekaj probal zamomljat, prestrašeno je gledal naokoli, čakal mojo naslednjo potezo in to je bilo to. Ni točno vedel kaj bi rekel. Mogoče pa je bil samo v zadregi, ker nisem bil ravno popolno oblečen.Gospodarsko pač.
Tudi sam sem za trenutek obstal, razmislil sekundo kaj bi si jaz želel, če bi v tistem trenutku bil na njihovem mestu...in dodal: "In kaj bomo zdej, greš ven skozi grmovje, al greš raje skozi vrata?"
Aljaž s pogledom v tla reče: "Skozi vrata".
Pa sem mu pokazal pot, za katero sem prepričan, da jo tudi sam že dobro pozna.
"Kar zaprita vrata", sem mu še rekel v slovo, za vrati pa ga je na pol nasmejan že čakal mali brihtnež, bodoči komunikolog.
In kaj jim čemo? Glih takrat je pokalo, ko sem jaz pobiral majico iz sušila. Točno tisto minuto. PNMV. Še meni je hudo, tako smolo sta mela. Mali niso pri računalniku, mi pa jim kažemo izhodna vrata in tako zaviramo njihovo vedoželjnost in razposajenost, ki je nekaj najlepšega kar lahko pri takih fantih lahko vidiš. Čeprav verjamem, da sem prispeval, da si bodo dogodek iz domačega vrta še bolj zapomnili. Vsa čast in upam, da že pokata pri sosedu!
Lp, Gomi
Naročite se na:
Objave (Atom)