Kolega Marin Medak je v sredo skupaj z Galom Jakičem pričel veslati od Prevlake proti Savudriji. Veslata v kajaku dvojcu, kar je glede preveslanja celotne hrvaške obale prvi tovrstni podvig sploh.
Oba veslača sva v Opel Corsi do Prevlake pospremila Maja in jaz. Marin me je prosil, če lahko grem z njim, saj je rabil nekoga, ki bi avto pripeljal nazaj, jaz pa sem rekel, da tudi za nazaj obvezno rabim družbo, zato nama je "uspelo" (ni bilo težko) prepričati Majo. Tako smo odšli dol v štirih (dobro smo se stiskali), s kajakom na strehi. Ampak smo še mladi, kar pomeni, da nam ni bilo težko. Pot je bila dolga in polna smeha, zato je dobrih deset ur minilo dokaj hitro.
Z Majo sva preživela še dva dni na Hrvaškem, kjer sva uživala v Cavtatu in v Dubrovniku.
Slike sledijo enkrat do jutri zvečer, zdaj pa grem na en dober zrezek...
Če me spomin ne vara, nisem v rani mladosti nikoli ločeval odpadkov. Smeti so bile smeti. In ko je kdo v hiši zaukazal "vrži v smeti" oz. "to je za v smeti", je bila posledica jasna: odprl sem omaro pod umivalnikom in vrgel odpadek v takoimenovani koš za smeti (od tu naprej imenovan koš). Vse lepo in prav. "Odnesi smeti" je bil drugi ukaz. Vzel sem koš v roke, ga odnesel do kante za smeti (pojmoval sem jo kot nekaj, kar je večje od koša in manjše od kontejnerja), kamor sem odvrgel zavezano vrečko iz koša za smeti. Potem so prišli smetarji in to kanto izpraznili v velik in zelo glasen tovornjak, ki je povrhu vsega vozil še v rikverc in pri tem tečno piskal. Tako smo vsi vedeli, kdo je v ulici. In navdušeno ugotovili, da iz kante čez pet minut ne bo več smrdelo po pokvarjenih ribah ali prekuhanem paradižniku. In nošenje smeti "ven" je postalo prijetnejše opravilo..
Ja, tako je bilo v rani mladosti, tako.
V Izoli ločujemo odpadke dobrih deset let. Pa smo še vseeno tista obalna občina, ki ima glede ločenega zbiranja odpadkov najdaljši staž. Vsakih dobrih sto metrov (od oka) so postavljeni trije manjši kontejnerji (pravijo jim tudi ekološki otočki, pa ne morem verjet ... glede na velikost bi jih lahko imenoval tudi velike kante za smeti ... v nadaljevanju kontejnerji)....V enega smo metali steklo, v drugega papir, v tretjega pa plastenke in pločevinke. Tako je pisalo na njih. Tudi odprtine v njih so bile namenjene bolj kot ne temu. Da "flaše" različnih tipov enostavno vržeš skozi okroglo luknjo, papir pa skozi pravokotno odprtino v stilu poštnega nabiralnika. Doma nismo imeli nikoli posebnih košev za smeti. Bil je eden. Večje "flaše" različnih tipov smo, če je le vreme omogočalo, po raznih večjih kosilih itd. redno nosili v za to namenjene kontejnerje. Vse ostalo je šlo v generalne odpadke, vključno z večino papirja (razne večje kartone ipd. sem se vseeno potrudil zmečkat in jih vreči v kaselc kontejner za papir. Če sem pošten v Ljubljani nikoli nisem ločeval. Dobro, če sem imel za vreči račun v smeti in sem izbiral med tremi kontejnerji sem sevedal izbral tistega za papir, a smeti od doma sem enostavno vrgel med generalne odpadke. Danes, ko je ločevanje odpadkov že tako uveljavljeno, me je ob tem kar sram. Ampak meni je bilo tako enostavneje, odpadkov ni bilo veliko (v stanovanju sem bil zadnja leta pretežno sam) in nisem videl velikega smisla, da bi odpadke striktno ločeval. Sedaj je malce drugače, počasi dojemam, da je to vendarle smiselno, higiensko ter varčno in učinkovito.
"Dobro", si rečem. Bom pač ločeval,tako kot počne 90% osveščenih in ne brezbrižnih(brezbrižno je lepša beseda za jebivetrsko) ljudi. Še posebej, ker smo v Jagodju dobili novejše kontejnerje z novimi slikicami. Pa začnimo s primerom:
- V omari se v kotu skriva Riž s pretečenm rokom trajanja. Kakšno leto. Dejmo reči, da bi bil še užiten, glede na to, da se nahaja v skorajda popolnoma suhem okolju. Po naše bi lahko rekli, da je mikrobiološko stabilen op.a. ;) Vseeno se v skladu s prehranskimi smernicami odločim, da ga ne bomo skuhal. V starih časih, bi vrgel škatlo v koš za smeti, te smeti v kanto in tako naprej.
Danes odprem kartonsko škatlo in vidim, da se v plastični (kaj je tisto sploh plastika, ali pač ni?) vrečki nahaja nekaj biološkega. Vrhunsko. Odprem vrečko, hvala bogu ne zasmrdi (morda bi bilo dobro vseeno skuhat? ;) ), vržem rižeke v bio kontejner (ja, tudi tega imamo po novem), plastično vrečko v plastiko, ter karton v papir. Good boy.
- Primer 2: Stopljena čokolada od piškotov v kartonski embalaži domačice. Ne vem, verjetno bi jo moral oprati ter folijo, ki je notri, ločiti od kartona. Ne verjamem, da je kontejner (zbiralnik?) za papir namenjen foliji, še manj pa ostankom čokolade. Gomi se sprašuje pred kontejnerjem kaj naj naredi. Pogleda levo in desno, nikjer nobenega - celotna embalaža konča v kontejnerju za papir. Priznam. Sem v prekršku?
Primerov je seveda še sto in sto. Vsak dan kakšen. Bi moral papirček od plastenke strgati dol iz nje? Moram počakati na kakšno hujšo nesrečo, da darujem njen pokrovček?
Seveda pa so kolegi na komunalah iznašli tudi izhod v sili, ki sem jo, kot sem že omenil, redno prakticiral v prestolnici. Čeprav ni bilo sile. Kanta za smeti pred vsakim gospodinjstvom. Na njej piše "Ostali odpadki". Pa še bližje je kot kontejnerji. In ko sem res v dilemi, vržem odpadek tja. Ampak obljubljam, da bo tega čimmanj mogoče. Kaj pa mi drugega ostane?
Obojega sem se udeležil v minulem tednu in na obojem sem se imel vrhunsko.
Zahvala gre predvsem kolegu Marku (letos smo se res malo opustili na VIP-u, da o gledanju ognjemeta iz strehe Laškega kulturnega centra niti ne razglabljam) ter glavnima sodelavcema Davidu in Jerneju, s katerima sem štiri dni preživel skupaj praktično 24 ur na dan. Ni nam bilo težko. V slehernem trenutku smo naredili anekdotico, ki nam bo ostala v spominu kar precej časa. Zahvala tudi Gordanu, Prudi in njegovi Maji, Teji, Katarini, Tasji in Niki za prijetno popestritev malo tu-malo tam družbe. Posebna zahvala bobnarju bobnarske skupine Laško - Samotu, ki mi je za 15 sekund posodil svoj boben. Zahvala gre tudi Markotovi sestri, ki je glede na pretekla leta pokazala velik napredek v druženju z nami (cca. 2000 % več). Na koncu vendar ne nazadnje, pa tudi zahvala Magdi in Milanu za prvovrstno šolanje in podajanje mnenj, za pijačo, jedačo in potrpežljivo gostoljublje.
Na taboru je bilo pestro. Ko sem prišel sem v dveh urah spil pol litra špricerja, zmagal v odbojki, nogometu in košarki, potem pa celo spoznal nekaj novih prijateljev. Osebni vrhunec sem doživel drugo noč ob kraji zastave. Res, da je ni nihče stražil, ampak sem vseeno zadovoljen. Dejanje mi je v celoti uspelo prvič.
Zahvale za tabor gredo predvsem Staffu, ki nam je omogočil ekskluzivne pravice na taboru (en obrok smo edini zvezdniško jedli iz plastičnih krožnikov, poleg tega pa je bila cena po mojem mnenju zelo ugodna, še posebej če upoštevamo, da smo imeli povsem enake pravice, kot tisti, ki so/bodo preživeli na taboru vse dni). Zahvale tudi animatorju na bazenu, ki je poskrbel za vrhunsko vzdušje, ter kelnarjem in kuharjem v Pomaranči za prvo pomoč.
Ugotovitev na koncu je bilo precej, največja pa je ta, da smo stari. Mogoče celo prestari. Dobro, to je rekla ena bjonda, ki je bila malo gotova in mi pripisala 35 let...
Poletje se nadaljuje v bolj mirnih ritmih, v prihodnjih dneh pa bom na blogu objavil 10 pesmi, ki so najbolj zaznamovale ta zelo podaljšan vikend. Večino smo poslušali in prepevali v mojem Peugeot superturbobenz 307.0 MHz. Kakšne pa pač ne. Al kako?
Danes 10.Van Halen - Why can't this be love (U ljubav vjere nemam)
in 9. mesto. .Andrej Šifrer - Gorska roža (Nikad ne spavam)
Po dolgi zgobi, hudi borbi in slabem znanju na ustnem izpitu lahko zatrdim:
Anal-iza in nad-zor zdrav-il (ne želim si, da študenti najdejo mojo objavo preko googla ob teh štirih mitičnih besedah) ... checked
Tako ostaja samo še en... izpit.
Pred tem pa en... mesec počitnic. Danes iz Ljubljane v Izolo, v petek iz Izole v Laško, potem pa se neuradno govori o 2 nočeh na farmacevtskem taboru v Spuhlji in o neznani destinaciji z najlepšo družbo. 25.julija začnejo priprave, nato pa sledi kakšen teden na hrvaškem morju .... pa se bo mesec počasi že obrnil.
Sam Bog zna, kaj in kako bo v resnici....
Zdej pa pod tuš in damu!
Ravnokar (10 min nazaj) mi je na vrata pozvonila ena gospa... tu nekje med 40 in 50 let stara. Ne vem kako je prišla v blok.Izgledala je dokaj slabo... tako no... bolj švoh, pa nič kaj preveč urejeno. Malo nevsakdanje skratka.
Pa mi začne razlagat in razlagat, govorila je ful hitro. Skoraj nič nisem razumel... nek denar je omenjala, pa sina, pa bus pa tako naprej in tako nazaj, da je zvonila že pri sosedih, pa nič.... Da če jo lahko rešim in tako naprej. Pa da razume, da se ne poznava...
Pol pa sem jo nesigurno vprašal, če torej rabi teh 10 €... pa je rekla da ja. Sem pomislil, kolikokrat nisem dal eura, ko so me za to prosili na Čopovi. Dostikrat dam, dostikrat pa tudi ne, če posebej če so vsiljivi.
Si mislim... "ajde, ji dam, kaj čem zdaj, tle boga čaka...".... 10 € danes niti ni tako majhen denar, obubožal pa tudi ne bom.
Nakar mi reče: "sej denar vam bom prinesla nazaj, samo zdaj ga rabim... računajte tako no, 1 urco nekje...."
Sem ostal še bolj presenečen. Vprašala je celo, kam mora pozvoniti, ko mi ga bo prinesla... Da ni tukaj kak trik vmes in bo sedaj pol Ljubljane vedlo, kje se dobi nekaj denarja?
Ko si nepripravljen si nepripravljen. In jaz sem bil.... v boksarcah na vratih :)
Morda pa ga res prinese nazaj! Me prav zanima...
Čakajoč jo si grem narediti kosilo.
Pa ne morem verjet!
Če bo prišla ali ne, sporočim kasneje. _____________________________ 16:32 NI (še - ????!!!) PRIŠLA. VERJETNO JE ŽE V AMBRUSU, ALI PA SE POKA V KAŠNEM ZAPUŠČENEM STANOVANJU OB LJUBLJANICI. Kje je moj instinkt, da prokužim ljudi s prvim pogledom? Kaj mi dela učenje za izpit, nič drugega mi pol ni jasno. Saj ne, da mi snov je. Ampak vseeno.
Jezen sem sam nase. In se tolažim, da je danes sigurno nategnila vsaj še enega. Valda nisem bil edini?!
Ja, ni kaj. Julija smo že. Amapk jaz (uradno) še nisem na počitnicah. Ne godi se mi slabo, da se ne bi slučajno narobe razumeli. Na počitnicah sem v bistvu že slabo leto. Vse je dobro. OK, res! Pravzaprav odlično! Kar je dobro, pa ni slabo. Ampak vseeno imam problem. Moj problem je to, da sem sedaj v Ljubljani. In tukaj noter se skriva sto mini-stvari, zaradi katerih nisem najboljše volje. Neuradno.
Danes sem prišel v legendarno študijsko stanovanje, ki bi mu zaradi vsega lepega, kar mi je ponudil v teh letih pripisal vrednost nekaj miljonov evrov (ma dej, ni ga d'narja!). V stanovanju je mir. Igra mi neuradno najboljša muzika. Sosedje ne vrtajo. In imam vse pogoje za se učit. Problem je, ker sploh ne vem, če sem naredil pisni izpit, pa se že učim za ustnega. Pravzaprav bom po pisanju tega bloga šele dobro začel.
Učenje samo po sebi uradno ni tako slabo, med letom ga solidno prenašam, še posebej v zimskih mesecih mi ni težko tu in tam, urco ali dve preživeti za knjigo. Na toplem si polniš glavo z uporabnimi informacijami, ki jih lahko kasneje postrežeš širši okolici in si sam pri sebi misliš "kakšen car si, ker to znaš".
Toda....julij je julij in jaz kot ponosen Primorec tukaj nimam kaj iskat. Že res, da sem v Ljubljani preživel večino julija v 2.letniku, toda sedaj (mimogrede, vpisan sem že v absolventski staž - uradno) mi tega res ni treba, pa sem se vseeno odločil potrpeti, medtem ko se večina kolegov odpravlja na težko zaslužene (ali prislužene, če so med letom delali preko študentskega servisa) počitnic. Na koncu se šteje mrtve Gomi, ne joči.
V Izoli se danes končuje Eurofest. letos sem se preizkusil v vlogi tehničnega vodje mlajših dečkov (1998 in mlajši) izolskega rokometnega društva, za katere je igral tudi moj bratranec Jurij. Nismo se preveč izkazali. 8. mesto v konkurenci 13.ekip (3 zmage, 4 porazi) je moja druga najslabša uvrstitev na turnirjih (najslabši smo bili s svojo ekipo 9. v neuradno enakih letih). A bistveno je ( ;) ), da smo gladko sesuli Slovenj Gradec z 19:8. S tem smo nekako častnopotrdili pravico, ki se je zgodila v slovenskem rokometu v preteklem mesecu. Dobro, fantje so pokazali določeno mero taktične nezrelosti, kar pa se z leti lahko popravi in težko rečem, da je v klubu kakšna starejša generacija, ki obeta več kot oni sami. Se jim pač ni izšlo najboljše, morda pa drugič.
Sicer pa je društvo kot tako doživelo prenekatere spremembe, od odstopa predsednika, do menjave sekretarja in še kaj kar še ne vem. Danes naj bi potekali pogovori med igralci, upravo in trenerjem. Opravičil sem se za izostanek, nisem kriv, če sestanki odpadajo en za drugim, potem pa me ni, ko se vendarle odločijo. Dobro, z menoj se tako ali tako nimajo kaj dosti za pogovorit, neuradno je več ali manj že vse jasno :), kakšna bo skazica pa bomo videli, ko se koledar obrne.
Ekola, kavo sem ravnokar popil. Z mlekom. Ki je v hladilniku bilo odprto že...ene 14 dni. Alpsko. Ko sem ga povohal ni obetalo, ampak ko sem ga probal je bilo ok. Bomo videli, ko se obrne ura. Sicer pa je biti poskusni zajček na sebi lahko neprecenljivo. Tudi to lahko smatram za del študija. Potem je vseskupaj lažje... terenske vaje, pa take fore :) Gremo!
Mamma mia ke kanzunčella moje mladosti! Sem jo po dolgem času slišal včeraj in ne morem je ne delit na blogu....
