24 februar, 2011
20 februar, 2011
Nekaj "ciglov" iz Gomijevega zidu...
Dobro, da sem slabši kot ponavadi sem povedal že v prejšnjem blogu. Tukaj se skriva pravi razlog, zakaj sem zdaj buden (ko je ura že 2.25). Ker se mi niti ne spi toliko. Ker sem šel spat včeraj ob 22.30 in spal do danes do 12.00. In ob 16.30 sem šel spet spat vse do 20.30, ko sem pogledal dva filma + zaključek Sanrema. Zmagovalec je Roberto Vecchione. Po slovensko bi to ime prevedli v Robert Starc. Da ne boste nevedni kot moj prijatelj iz gorenjskega konca...
No, tudi to moje spanje ne zgolj posledica bolezni. V četrtek sem namreč pisal kolokvij iz Analize zdravil. Ja, to je tisto kar sem se učil 5 dni pred in 5 dni po rojstnem dnevu, med rojstnim dnevom pa pač ne, sicer bi porušil to prelestno časovno simetrijo. In verjamete ali ne, ob samem pisanju in računanju mi sploh ni šlo slabo. Ne vem sicer, če mi je šlo dobro, ampak to bomo videli v petek, ko dobim rezultate. Žal pa rezultati izpita "Stabilnost zdravil" niso bili preveč spodbudni in glede na razliko v željah in relanostjo, sem se odločil poizkusiti še enkrat (septembra??). Sedemka mi v tem trenutku ne predstavlja zadostnega razloga za veselje. Nekateri sicer sumijo, da sem res hudo hudo bolan, a jaz samo delam na tem, da si ne bi zaprl nekaterih vrat za v prihodnje.
Po kolokviju smo s kolegi iz faksa praznovali trojni (Nikin, Mihov (priznam, da sem v googlu preveril, kako se sklanja) in moj-Rokov:P) rojstni dan. Bilo je precej opuštene situacije, nekateri so pretiravali tako, drugi drugače, večina pa jih je bila v željenem povprečju in skupaj smo obujali spomine na pretekla leta. Predvsem pa smo se strinjali, da so take fešte več kot dobrodošle in edini pravi način, za kvalitetno preživljanje študentskih let.
Kakšna slika iz dogodka morda v prihodnje, saj jih trenutno še nisem videl niti sam, bi se pa na tem mestu (še enkrat) zahvalil vsem, ki smo se praznovanja udeležili.
Februar zaenkrat povsem upravičuje sloves najbolj pestrega meseca nasploh. Komaj dve tretjini sta ga minili in strah me je, da me bo utrudil še bolj. Ampak to je to, sicer o čem bom lahko govoril otrokom?
Lp, Gomi
No, tudi to moje spanje ne zgolj posledica bolezni. V četrtek sem namreč pisal kolokvij iz Analize zdravil. Ja, to je tisto kar sem se učil 5 dni pred in 5 dni po rojstnem dnevu, med rojstnim dnevom pa pač ne, sicer bi porušil to prelestno časovno simetrijo. In verjamete ali ne, ob samem pisanju in računanju mi sploh ni šlo slabo. Ne vem sicer, če mi je šlo dobro, ampak to bomo videli v petek, ko dobim rezultate. Žal pa rezultati izpita "Stabilnost zdravil" niso bili preveč spodbudni in glede na razliko v željah in relanostjo, sem se odločil poizkusiti še enkrat (septembra??). Sedemka mi v tem trenutku ne predstavlja zadostnega razloga za veselje. Nekateri sicer sumijo, da sem res hudo hudo bolan, a jaz samo delam na tem, da si ne bi zaprl nekaterih vrat za v prihodnje.
Po kolokviju smo s kolegi iz faksa praznovali trojni (Nikin, Mihov (priznam, da sem v googlu preveril, kako se sklanja) in moj-Rokov:P) rojstni dan. Bilo je precej opuštene situacije, nekateri so pretiravali tako, drugi drugače, večina pa jih je bila v željenem povprečju in skupaj smo obujali spomine na pretekla leta. Predvsem pa smo se strinjali, da so take fešte več kot dobrodošle in edini pravi način, za kvalitetno preživljanje študentskih let.
Kakšna slika iz dogodka morda v prihodnje, saj jih trenutno še nisem videl niti sam, bi se pa na tem mestu (še enkrat) zahvalil vsem, ki smo se praznovanja udeležili.
Februar zaenkrat povsem upravičuje sloves najbolj pestrega meseca nasploh. Komaj dve tretjini sta ga minili in strah me je, da me bo utrudil še bolj. Ampak to je to, sicer o čem bom lahko govoril otrokom?
Lp, Gomi
20.02.20...11
En lep Ciao iz rodne Izole.
Najprej bi si rad na blogu čestital za rojstni dan. 10 dni kasneje, kot bi se spodobilo za to, ampak recimo da si sam sebi oprostim za to. Zavedam se namreč, da sem bil v preteklih dneh zelo na tesnem s časom in ob raznih praznovanjih je izostalo prav tisto na blogu.
Skratka, želim si, da bi bil zdrav, vesel, srečen... In da bi v 24. letu (kar pomeni, da sem 10.02 dopolnil 23 let ;)) starosti dokončal vse izpite in uspešno oddelal praktično usposabljanje v eni od izolskih lekarn. In da bi se lahko še naprej ukvarjal z rokometom, prepeval lepe pesmi in se družil s svojimi bližnjimi in prijatelji, kar se, kot ugotavljam, dogaja preredko....
Glasbeno željo pa želim tokrat posvetiti nekaj dni pred mojim rojstnim dnem (6.2.2011) preminulemu odličnemu kitaristu Gary Moore-u. Komad je meni res eden boljših in verjetno se ga ne bom nikoli naveličal poslušati.
Lahko bi sam sebe vprašal, kaj sedaj počnem na internetu. Ob taki uri. 1:59. Pa ne morem verjet. Zakaj le?
Nekateri sovrstniki žurajo, drugi počivajo, ker jih jutri kljub temu da je nedelja čaka težek dan. Tretji se učijo, ker se sredi izpitnega obdobja tudi na tako noč ne morejo upreti piflanju. Četrti počivajo in sanjajo o rokometni tekmi, ki jih čaka jutri. Med slednjimi bi moral biti tudi jaz, ampak sem se žal ta teden odpovedal športu zaradi raznih stvari. Med temi prednjači slabo psihofizično stanje. Manjše poškodbe me pestijo že dobra dva tedna (bolečine v desni rami in komolcu, trebuhu in hrbtu...). Temu pa se je sedaj pridružil še nekakšen izbruh izpuščajev, ki po do sedaj laično prebranem gradivu kažejo na izbruh virusa Zoster (nisem še prepričan ali Herpes ali Varicella, čeprav se bolj nagibam k prvemu). V ponedeljek imam namen obiskati zdravnico in se ji spovedati po dolgem in počez, vključno s komentarjem na vreme. Ni prvič, da tožim nad slabim počutjem in nezmožnostjo treniranja, a samo ob misli na to, da bi kmalu končal s tem me strese, kot da bi dal prst v vtičnico od 500 Voltov.
Medtem pa moj prijatelj Marin Medak rutinirano vesla okoli obale Južne Koreje in postavlja svojevrstne mejnike za slovenski morski kajak.
Poglejte si to sceno na http://www.marinmedak.com/
Bravo Marine!
Lp, Gomi
Najprej bi si rad na blogu čestital za rojstni dan. 10 dni kasneje, kot bi se spodobilo za to, ampak recimo da si sam sebi oprostim za to. Zavedam se namreč, da sem bil v preteklih dneh zelo na tesnem s časom in ob raznih praznovanjih je izostalo prav tisto na blogu.
Skratka, želim si, da bi bil zdrav, vesel, srečen... In da bi v 24. letu (kar pomeni, da sem 10.02 dopolnil 23 let ;)) starosti dokončal vse izpite in uspešno oddelal praktično usposabljanje v eni od izolskih lekarn. In da bi se lahko še naprej ukvarjal z rokometom, prepeval lepe pesmi in se družil s svojimi bližnjimi in prijatelji, kar se, kot ugotavljam, dogaja preredko....
Glasbeno željo pa želim tokrat posvetiti nekaj dni pred mojim rojstnim dnem (6.2.2011) preminulemu odličnemu kitaristu Gary Moore-u. Komad je meni res eden boljših in verjetno se ga ne bom nikoli naveličal poslušati.
Lahko bi sam sebe vprašal, kaj sedaj počnem na internetu. Ob taki uri. 1:59. Pa ne morem verjet. Zakaj le?
Nekateri sovrstniki žurajo, drugi počivajo, ker jih jutri kljub temu da je nedelja čaka težek dan. Tretji se učijo, ker se sredi izpitnega obdobja tudi na tako noč ne morejo upreti piflanju. Četrti počivajo in sanjajo o rokometni tekmi, ki jih čaka jutri. Med slednjimi bi moral biti tudi jaz, ampak sem se žal ta teden odpovedal športu zaradi raznih stvari. Med temi prednjači slabo psihofizično stanje. Manjše poškodbe me pestijo že dobra dva tedna (bolečine v desni rami in komolcu, trebuhu in hrbtu...). Temu pa se je sedaj pridružil še nekakšen izbruh izpuščajev, ki po do sedaj laično prebranem gradivu kažejo na izbruh virusa Zoster (nisem še prepričan ali Herpes ali Varicella, čeprav se bolj nagibam k prvemu). V ponedeljek imam namen obiskati zdravnico in se ji spovedati po dolgem in počez, vključno s komentarjem na vreme. Ni prvič, da tožim nad slabim počutjem in nezmožnostjo treniranja, a samo ob misli na to, da bi kmalu končal s tem me strese, kot da bi dal prst v vtičnico od 500 Voltov.
Medtem pa moj prijatelj Marin Medak rutinirano vesla okoli obale Južne Koreje in postavlja svojevrstne mejnike za slovenski morski kajak.
Poglejte si to sceno na http://www.marinmedak.com/
Bravo Marine!
Lp, Gomi
07 februar, 2011
Med "Analizo zdravil"
Malo jači reloaded...že ki v petek ne bom šel na 90's žur. V soboto me namreč čaka igranje druge tekme v sezoni. Na prvi sem se ob zelo majhni minutaži zelo solidno izkazal in zabil enega odločilnih golov za končno zmago. Upam, da bo šlo tako naprej.
Lp
Lp
05 februar, 2011
Tipi so gotovi.... #1
Veste, nisem želel in nočem izpasti tečen. In najboljši. Ker to nisem in tudi če kdo misli, da sem, ali misli da mislim da sem, morate vedeti da nisem . Do sebe in drugih sem resda malce kritičen, a mislim, da brez tega se bloga ne da pisati. Če ni (samo)kritike je vse zastonj. Se lahko greš slikat, bi rekli nekateri. Oz. nimaš tukaj kaj iskat.
Odločil sem se, da bom napisal, katerih ljudi ne maram. Pravzaprav ni to, da ne maram njih, ker do tega nimam pravice in jih velikokrat sploh ne poznam. Ne maram situacij, v katero me spravijo. Jaz nisem tak, tega ne počnem oz. ne bi počel in ne razumem, zakaj oni to delajo. Dobro, ljudje smo si različni, tudi moja dejanja gredo marsikomu v nos...ampak tukaj pišem jaz in meni moja dejanja gredo redko v nos. Logično, mar ne?
1. Kokoši in petelini na avtobusih. Avtobus je resda »mnogovoz«, kot se izrazi Toporišič. To pomeni, da se gor srečujejo ljudje, med katerimi ima vsak svoj faktor. Najhuje pa je na avtobusu doživeti, ko se trije (ponavadi) ljubljanski srednješolci/ke začnejo na ves glas pogovarjati. Razumem, da jih razganja, tudi mene je, ampak na avtobusu sem bil zmeraj tiho oz. se pogovarjal potiho, da me je slišal samo tisti, ki je bil ob meni in ne cel avtobus. Pri njih morajo vsi zvedeti, da so prišli na bus, pri njih moramo vsi vedeti, kaj se z njimi dogaja, kakšno oceno so dobili pr'slovi, kakšna je prfoksa pr'mati ipd., kako je bilo tisto smešno, kako je tisti mudel glup... .
Alo mali/a! Govori slovensko, govori potiho, predvsem pa boli me ku*** kašne probleme maš!
Ko smo že pri avtobusih...
2.Šofer avtobusa.
a) Predivji: Alo...ovinek je, ovinek.... pazi hitrost... *stara ženica se nasloni name, sicer bi zletela skozi zaprto okno ven*; Pa daj počakaj me, če tečem proti avtobusu kot Maurice Greene. Ne vidiš, da se mi mudi? Ne vidiš, da mi boš polepšal dan, če boš vrata zaprl šele čez 7 sekund? *spelje...* Pejdi vozit vlak!
b) Prenežen: Dej, ajde, spelji...greš, dej, sej bo... greš... malo pojačaj. Dej v drugo, zelena je...dej v drugo dej, zelena je... dejmo.....?!.... 2 m pred semaforjem zabremza in se ustavi, ker gori rumena. Ehh..... "ti sigurno nimaš čikpavze, ko prideš na cilj. Priden, živiš zdravo, si flegmatik, ma jaz te vseeno ne maram!"
Se nadaljuje....
Odločil sem se, da bom napisal, katerih ljudi ne maram. Pravzaprav ni to, da ne maram njih, ker do tega nimam pravice in jih velikokrat sploh ne poznam. Ne maram situacij, v katero me spravijo. Jaz nisem tak, tega ne počnem oz. ne bi počel in ne razumem, zakaj oni to delajo. Dobro, ljudje smo si različni, tudi moja dejanja gredo marsikomu v nos...ampak tukaj pišem jaz in meni moja dejanja gredo redko v nos. Logično, mar ne?
1. Kokoši in petelini na avtobusih. Avtobus je resda »mnogovoz«, kot se izrazi Toporišič. To pomeni, da se gor srečujejo ljudje, med katerimi ima vsak svoj faktor. Najhuje pa je na avtobusu doživeti, ko se trije (ponavadi) ljubljanski srednješolci/ke začnejo na ves glas pogovarjati. Razumem, da jih razganja, tudi mene je, ampak na avtobusu sem bil zmeraj tiho oz. se pogovarjal potiho, da me je slišal samo tisti, ki je bil ob meni in ne cel avtobus. Pri njih morajo vsi zvedeti, da so prišli na bus, pri njih moramo vsi vedeti, kaj se z njimi dogaja, kakšno oceno so dobili pr'slovi, kakšna je prfoksa pr'mati ipd., kako je bilo tisto smešno, kako je tisti mudel glup... .
Alo mali/a! Govori slovensko, govori potiho, predvsem pa boli me ku*** kašne probleme maš!
Ko smo že pri avtobusih...
2.Šofer avtobusa.
a) Predivji: Alo...ovinek je, ovinek.... pazi hitrost... *stara ženica se nasloni name, sicer bi zletela skozi zaprto okno ven*; Pa daj počakaj me, če tečem proti avtobusu kot Maurice Greene. Ne vidiš, da se mi mudi? Ne vidiš, da mi boš polepšal dan, če boš vrata zaprl šele čez 7 sekund? *spelje...* Pejdi vozit vlak!
b) Prenežen: Dej, ajde, spelji...greš, dej, sej bo... greš... malo pojačaj. Dej v drugo, zelena je...dej v drugo dej, zelena je... dejmo.....?!.... 2 m pred semaforjem zabremza in se ustavi, ker gori rumena. Ehh..... "ti sigurno nimaš čikpavze, ko prideš na cilj. Priden, živiš zdravo, si flegmatik, ma jaz te vseeno ne maram!"
Se nadaljuje....
Svetovno prvenstvo v rokometu - Švedska 2011 - KOLUMNA
Minulo svetovno rokometno prvenstvo je še enkrat več pokazalo, kakšno je trenutno razmerje moči v tej prelestni olimpijski ekipni panogi. Slovenije (tudi) tokrat ni bilo zraven in glede na videno lahko rečem, da je prav tako. Trenutno nimamo ekipe za tovrstne dogodke. Ob tem nikakor ne moremo biti zadovoljni, ponosni ipd. na naše fante. A dejstvo je, da je zadnja leta rokomet v Sloveniji nazadoval. V klubih se v primerjavi s preteklostjo dela slabo, denarja ni, ob pomanjkanju uspehov v članski kategoriji pa se za ta šport odloča vse manj talentiranih rokometašev. Rokomet je pri nas v težkem položaju, razne odpovedi v že tako ozki reprezentanci pa se v majhni državi še toliko bolj poznajo. Dokaz priljubljenosti je včerajšnja tekma drugega dela lige prvakinj (Krim) v Stožicah. 3000 gledalcev je sicer resda ena višjih številk za ženski rokomet, a v primerjavi s tekmami Olimpije je relativno smešna. Pa čeprav za Krim igra precej več slovenskih rokometašic kot za Olimpijo slovenskih košarkašev. Ljudje se pač odločajo za zanimive tekme in rokometne v Sloveniji to že nekaj let več niso.
Razlogi za to so primarno najbrž na rokometni zvezi, ki zame osebno vleče sumljive poteze, ki se na koncu res izkažejo za napačne. Edino presenečenje za vse je bil neuspeh Noke Serdarušića na trenerskem stolčku tako Celja PL kot tudi slovenske reprezentance. Očitno s sila povprečnimi igralci ta srbski strokovnjak in nekdanji vrhunski igralec ni "mađoničar". Zorman, Pajovič, Vugrinec, Kozlina (Kokšarov, Alilovič) in ostali pač niso tisti iz leta 2004 in dejstvo je, da tako v Celju kot v reprezentanci nimajo kaj iskati. Če trenutno ni boljših se morda še da razumeti, a če se sedaj slabšim, neizkušenim in mladim talentom ne bo ponudilo priložnosti, da se izbrusijo do naslednjih velikih tekmovanj, potem lahko na prihodnost gledamo le črnogledo. Samo poglejmo, v kakšnih letih so za reprezentanco začeli igrati (z nezanemarljivo minutažo) Mikkel Hansen, Domagoj Duvnjak, Nikola Karabatič, Aaron Palmarsson, Uwe Geinsheimer in ostali megazvezdniki svetovnega rokometa. V najstiških letih! V slovenski reprezentanci je bil pred leti tak Vid Kavtičnik (iz glave, morda še kdo?!), trenutno verjetno najboljši slovenski rokometaš na svetu. Ni morda smiselno, da sta v ekipi vsaj dva ali trije taki, ki potem čez nekaj let nosijo reprezentanco na svojem hrbtu? "Igrajo najboljši!" pač ni vedno najboljša rešitev, sploh pa ne takrat, ko so odnosi v moštvu zaradi tega skrhani in še manj takrat, ko je za kapetana izbran nekdo, ki kljub večkrat osvojenemu naslovu evropskega klubskega prvaka nima razčiščenih osnov športnega vedenja.
Izpad proti manj zveneči Madžarski v kvalifikacijah je bil tako po svoje neizbežen. In zaslužen. Čeprav je Madžarska na prvenstvu pokazala kvalitetno igro, bi se na prvenstvo enostavno morali uvrstiti in glede na to da se nismo, je moralo biti nekaj hudo narobe.
Kaj pa na prvenstvu?
Tokrat ga nisem veliko spremljal. Ker za svojo državo nisem mogel navijati. Zato pa sem za Francijo. Ker igra še vedno rokomet najbolj podoben tistemu izpred deset let, ki mi je bil vedno najbolj všečen. Hitre kombinacije, prava poteza v odločilnem trenutku in prevzem odgovornosti leaderja ekipe, ko je to najbolj potrebno. Tako kot je to počel Lovgren leta 2002, Balič 2004, tako počne N.Karabatič to zadnja leta. Brez forsiranja in več kot uspešno. Pri tem mu pomaga celotna ekipa in Francija je res pravi rokometni stroj, ki je na prvenstvu oddala le eno točko presenečenju Španiji. Mednju se je na končni razvrstitvi uvrstila vedno podcenjena Danska, na nehvaležno 4.mesto pa domačini Švedi. Morda lahko dobre uvrstitve skandinavskih ekip pripišemo domačemu terenu, a dejstvo je, da so severnjaki rojeni za rokomet in ob menjavi generacij (Francozi, Poljaki in Hrvati bodo menjali po OI, Švedi in Danci pa so "že na novo mladi in nabrušeni") bi se lahko zgodil preobrat v moči reprezentanc. Hrvaška je brez Lina Červarja očitno zelo povprečna reprezentanca, iskrice med egoBaličem in egoGolužo so za dobro uvrstitev pač preveč. Prav tako sta me rahlo razočarala Egipt in Srbija, presenečenje pa sta vsekakor Argentina in Japonska, ki sta z nekaj akcijami dali lekcijo "rest of the worldu-u".
Slovenci smo žal nekje v svoji luknji in kljub odličnemu 3.mestu na mladinskem svetovnem prvenstvu in uvrstitvi tja naslednje generacije, je vprašanje, kdaj se bomo v članski konkurenci lahko spet borili za najvišja mesta. Sam sem mnenja, da še kar nekaj časa ne, če pa bodo mlajši Janezi s pomočjo odgovornih uspeli popraviti to slovensko rokometno bedo, pa bom zelo vesel. Se vidimo na SP2013 v Španiji?!
LP, Gomi
Razlogi za to so primarno najbrž na rokometni zvezi, ki zame osebno vleče sumljive poteze, ki se na koncu res izkažejo za napačne. Edino presenečenje za vse je bil neuspeh Noke Serdarušića na trenerskem stolčku tako Celja PL kot tudi slovenske reprezentance. Očitno s sila povprečnimi igralci ta srbski strokovnjak in nekdanji vrhunski igralec ni "mađoničar". Zorman, Pajovič, Vugrinec, Kozlina (Kokšarov, Alilovič) in ostali pač niso tisti iz leta 2004 in dejstvo je, da tako v Celju kot v reprezentanci nimajo kaj iskati. Če trenutno ni boljših se morda še da razumeti, a če se sedaj slabšim, neizkušenim in mladim talentom ne bo ponudilo priložnosti, da se izbrusijo do naslednjih velikih tekmovanj, potem lahko na prihodnost gledamo le črnogledo. Samo poglejmo, v kakšnih letih so za reprezentanco začeli igrati (z nezanemarljivo minutažo) Mikkel Hansen, Domagoj Duvnjak, Nikola Karabatič, Aaron Palmarsson, Uwe Geinsheimer in ostali megazvezdniki svetovnega rokometa. V najstiških letih! V slovenski reprezentanci je bil pred leti tak Vid Kavtičnik (iz glave, morda še kdo?!), trenutno verjetno najboljši slovenski rokometaš na svetu. Ni morda smiselno, da sta v ekipi vsaj dva ali trije taki, ki potem čez nekaj let nosijo reprezentanco na svojem hrbtu? "Igrajo najboljši!" pač ni vedno najboljša rešitev, sploh pa ne takrat, ko so odnosi v moštvu zaradi tega skrhani in še manj takrat, ko je za kapetana izbran nekdo, ki kljub večkrat osvojenemu naslovu evropskega klubskega prvaka nima razčiščenih osnov športnega vedenja.
Izpad proti manj zveneči Madžarski v kvalifikacijah je bil tako po svoje neizbežen. In zaslužen. Čeprav je Madžarska na prvenstvu pokazala kvalitetno igro, bi se na prvenstvo enostavno morali uvrstiti in glede na to da se nismo, je moralo biti nekaj hudo narobe.
Kaj pa na prvenstvu?
Tokrat ga nisem veliko spremljal. Ker za svojo državo nisem mogel navijati. Zato pa sem za Francijo. Ker igra še vedno rokomet najbolj podoben tistemu izpred deset let, ki mi je bil vedno najbolj všečen. Hitre kombinacije, prava poteza v odločilnem trenutku in prevzem odgovornosti leaderja ekipe, ko je to najbolj potrebno. Tako kot je to počel Lovgren leta 2002, Balič 2004, tako počne N.Karabatič to zadnja leta. Brez forsiranja in več kot uspešno. Pri tem mu pomaga celotna ekipa in Francija je res pravi rokometni stroj, ki je na prvenstvu oddala le eno točko presenečenju Španiji. Mednju se je na končni razvrstitvi uvrstila vedno podcenjena Danska, na nehvaležno 4.mesto pa domačini Švedi. Morda lahko dobre uvrstitve skandinavskih ekip pripišemo domačemu terenu, a dejstvo je, da so severnjaki rojeni za rokomet in ob menjavi generacij (Francozi, Poljaki in Hrvati bodo menjali po OI, Švedi in Danci pa so "že na novo mladi in nabrušeni") bi se lahko zgodil preobrat v moči reprezentanc. Hrvaška je brez Lina Červarja očitno zelo povprečna reprezentanca, iskrice med egoBaličem in egoGolužo so za dobro uvrstitev pač preveč. Prav tako sta me rahlo razočarala Egipt in Srbija, presenečenje pa sta vsekakor Argentina in Japonska, ki sta z nekaj akcijami dali lekcijo "rest of the worldu-u".
Slovenci smo žal nekje v svoji luknji in kljub odličnemu 3.mestu na mladinskem svetovnem prvenstvu in uvrstitvi tja naslednje generacije, je vprašanje, kdaj se bomo v članski konkurenci lahko spet borili za najvišja mesta. Sam sem mnenja, da še kar nekaj časa ne, če pa bodo mlajši Janezi s pomočjo odgovornih uspeli popraviti to slovensko rokometno bedo, pa bom zelo vesel. Se vidimo na SP2013 v Španiji?!
LP, Gomi
FarmaSki 2011
Pred enim tednom oz. natančneje 29.1.2011 sem se prvič udeležič FarmaSkija, največjega zimskega družabnega farmacevtskega dogodka v Sloveniji. Kolegi so me k temu napeljevali že v preteklih letih, a se je v logistiki vedno nekako zalomilo, letos pa mi je le uspelo. Organizacija je bila tokrat v domeni Celjske podružnice Slovenskega farmacevtskega društva.
Na Roglo smo se z Nadjo in Valentino
(državno prvakinjo v Curlingu in kandidatko za OI 2018) odpravili v soboto zgodaj zjutraj (ob 7.00), vozili pa smo se v mojem Peugeotu, saj sem sam menil, da je Valentinin Saxo premajhen. Sigurno je sigurno. Ziher je ziher. Vsak je svoje Tinkare Kovač. In le čevlje sodi naj Anže Kopitar. Vmes smo prehiteli bus z nekaj ostalimi člani študentske sekcije slovenskega farmacevtskega društva in takoj nam je postalo jasno, da smo dovolj hitri. V Trojanah smo se tako ustavili še na krofih, potem pa rutinirano in zanesljivo prišli na Roglo okoli 8.45.. v Hotelu Planja nas je čakal nepotreben zajtrk (že omenjeni krofi), in že prava žurka. Zastonj za jest in pit ... prejeli smo štartne številke za smučarsko tekmovanje, nekaj flyerjev, badgeov in raznih ostalih stvari, za katare niti ne vem točno čemu so služile.
Še pred deseto nas je bila že večina na smučkah in vijugali po belih strminah. Na kasnejšem tekmovanju sem imel štartno številko 130.
Z dobrim starim stilom smučanja, nekaj napakami, rednim vdrsavanjem v A položaju na strmini in odličnim drsenjem na ravnih delih (90 kg...) sem s časom 47.19 osvojil za zdaj in verjetno za vedno meni neznano mesto. Vem da jih je precej zaostalo za mano, mislim pa, da sem v fantovski konkurenci vseeno bil v drugem delu lestvice. Ob prihodu v cilj sem slišal komentatorja, ki je govoril "refošk, malvazija, primorska...". Še en znak več, da smo Primorci slovenske zvezde, ne glede na to kam pridemo. Posebneži pač in čeprav sem na Rogli zasledil nekaj drugih primorcev, nisem spoznal nobenega takega iz farmacevtskih vrst. Kdo bi vedel, morda sem bil res edini?!...
Stopničke so za rokometaše na Farmaskijih nedosegljive, saj so me prvi trije prehiteli za slabih 11 sekund. Ampak dobro, dejstvo je, da če bi še 10x smučali po isti progi bi se oni morda popravili za eno sekundo, jaz pa po mojem za enih pet. Da o smučkah, dresih, psihičnem stanju in motivaciji niti ne govorim. Nima veze...če pomislim na našega velikega študentskega favorita in zmagovalca zadnjih treh Farmaskijev Tadeja, ki je zaostal za prav vso konkurenco. Sredi lahkega zavoja mu je odpelo smučko in "pristal je v bližnjem gozdu". Vseeno se je pobral in v cilju dočakal tako željene borovničke, ki jih je delila tamkajšnja animatorska ekipa.
Sledil je (seveda brezplačno) golaž ob zabavi z Radiem veseljak. Za tiste ki ne veste, to je edini radio v vesolju, ki 24h/24h vrti slovensko glasbo. Seveda takrat, ko speakerji in speakerce ne govorijo neumnosti. Sicer pa smo študenti in študentke farmacije z veseljem sodelovali z njimi in uprizorili glasbo v živo, šov kakršnega na Rogli ne pomnijo že od leta 1951. Malo smo se opustili...
Igrali smo tudi nogomet z žogo, ki je "bila večja od gola" in bolj podobna balonu oz. tisti pilates krogli, če ni celo bilo to to...
S svojo ekipo nisem niti enkrat zmagal, saj smo se poslužili napadalne taktike, a žoga ni končala v premajhnem golu, nasprotniki pa so se bodisi posluževali počasnih protinapadov, ko na golu ni bilo nikogar bodisi dočakali penale, kjer so bili srečnejši.
Po enih smo nadaljevali s smuko vse do nekaj minut pred štiro, ko smo se namestili v bungalove. Končno sem se lahko stuširal, pri čemer sem ugotovil, da sem doma pozabil vso higieno. Ti šment! Še dobro, da je bil dosegljiv Brumnov AXE Menthol Special power OhinSploh refreshing. V Bungalovu za 6 nas je spalo 10, a smo se dokaj dobro in brez težav stisnili. Še prej pa nas je čakalo 10 ur dogodka:
- z večerjo in plesom: na večerji smo jedli in pili kot kralji, čeprav sem takrat prvič ugotovil, da čisto vse pa če ni zastonj. Vseeno smo do takrat toliko profitirali, da nam ni bilo težko doplačat nekaj pijače.
- polnočnega chilliranja v baru (reševanje sveta)
- jutranje opuštene situacije v diskoteki. Za(je)bavali smo se iz tamkajšnje animatorke, ki ji delo nikakor ni šlo od rok. Tudi tako slabega Deejaya sem v dosedanjem življenju redko videl, toda na koncu smo se strinjali, da lahko na slovenskih 1500 metrih tak dogodek smatramo za vrhunski. Po zabavi smo se dobrovoljno a utrujeni odpravili spat. Drugo jutro smo se/so nas že ob devetih začeli metati ven, saj je bila Checkout ura ob 10.00.. Seveda smo jo zamudili za nekaj minut, a to ni bil problem. Zbistrili smo se ob kavici/(pre)sladkem čaju na soncu (V nedeljo je bilo precej lepše vreme v nedeljo, kot dan poprej. Čeprav nam tudi takrat ni veliko manjkalo kljub -13°C), sprehod okoli zasneženih dreves in že smo se znašli na sankah. Tistih za 5 €, tistih na kovinskih nosilcih, ki te od hotela po 1300m dolgi progi peljejo nekam navzdol.
Dokaj pravšnja mera adrenalina za konec FarmaSkija. V Ljubljani smo šli še na obilno kosilo (kelnarji v Imperiotu so gotovi), potem pa vsak svojo pot.
LP, Gomi
P.S. Pri vsem tem in na poti nazaj v Ljubljano ( dokaz, da se s Peugeotom 307 lahko gre v štirih na enodnevni smučarski izlet) nas je spremljal tudi David, glavni študentski akter farmaskija, čeprav najbolj znan med nami že nekaj let in še naprej ostaja Črna mamba Matej T. (oba sta na spodnji sliki). Slednji bungalova sploh ni koristil, čeprav je zanj plačal. Sicer bi nas tam spalo 11. Fant je v nedeljo ob devetih zjutraj "uletel" v hiško in izustil znameniti "Pa ne morem verjet". Tudi mi nismo mogli, ko smo ga videli.
Na Roglo smo se z Nadjo in Valentino
Še pred deseto nas je bila že večina na smučkah in vijugali po belih strminah. Na kasnejšem tekmovanju sem imel štartno številko 130.
Stopničke so za rokometaše na Farmaskijih nedosegljive, saj so me prvi trije prehiteli za slabih 11 sekund. Ampak dobro, dejstvo je, da če bi še 10x smučali po isti progi bi se oni morda popravili za eno sekundo, jaz pa po mojem za enih pet. Da o smučkah, dresih, psihičnem stanju in motivaciji niti ne govorim. Nima veze...če pomislim na našega velikega študentskega favorita in zmagovalca zadnjih treh Farmaskijev Tadeja, ki je zaostal za prav vso konkurenco. Sredi lahkega zavoja mu je odpelo smučko in "pristal je v bližnjem gozdu". Vseeno se je pobral in v cilju dočakal tako željene borovničke, ki jih je delila tamkajšnja animatorska ekipa.
Sledil je (seveda brezplačno) golaž ob zabavi z Radiem veseljak. Za tiste ki ne veste, to je edini radio v vesolju, ki 24h/24h vrti slovensko glasbo. Seveda takrat, ko speakerji in speakerce ne govorijo neumnosti. Sicer pa smo študenti in študentke farmacije z veseljem sodelovali z njimi in uprizorili glasbo v živo, šov kakršnega na Rogli ne pomnijo že od leta 1951. Malo smo se opustili...
S svojo ekipo nisem niti enkrat zmagal, saj smo se poslužili napadalne taktike, a žoga ni končala v premajhnem golu, nasprotniki pa so se bodisi posluževali počasnih protinapadov, ko na golu ni bilo nikogar bodisi dočakali penale, kjer so bili srečnejši.
Po enih smo nadaljevali s smuko vse do nekaj minut pred štiro, ko smo se namestili v bungalove. Končno sem se lahko stuširal, pri čemer sem ugotovil, da sem doma pozabil vso higieno. Ti šment! Še dobro, da je bil dosegljiv Brumnov AXE Menthol Special power OhinSploh refreshing. V Bungalovu za 6 nas je spalo 10, a smo se dokaj dobro in brez težav stisnili. Še prej pa nas je čakalo 10 ur dogodka:
- z večerjo in plesom: na večerji smo jedli in pili kot kralji, čeprav sem takrat prvič ugotovil, da čisto vse pa če ni zastonj. Vseeno smo do takrat toliko profitirali, da nam ni bilo težko doplačat nekaj pijače.
- polnočnega chilliranja v baru (reševanje sveta)
- jutranje opuštene situacije v diskoteki. Za
Dokaj pravšnja mera adrenalina za konec FarmaSkija. V Ljubljani smo šli še na obilno kosilo (kelnarji v Imperiotu so gotovi), potem pa vsak svojo pot.
LP, Gomi
P.S. Pri vsem tem in na poti nazaj v Ljubljano ( dokaz, da se s Peugeotom 307 lahko gre v štirih na enodnevni smučarski izlet) nas je spremljal tudi David, glavni študentski akter farmaskija, čeprav najbolj znan med nami že nekaj let in še naprej ostaja Črna mamba Matej T. (oba sta na spodnji sliki). Slednji bungalova sploh ni koristil, čeprav je zanj plačal. Sicer bi nas tam spalo 11. Fant je v nedeljo ob devetih zjutraj "uletel" v hiško in izustil znameniti "Pa ne morem verjet". Tudi mi nismo mogli, ko smo ga videli.
02 februar, 2011
Ki te čas je?
Čas je denar. Časa nimam. Denarja imam nekaj. Dovolj za svoje potrebe. Časa pač ne. Pa bi ga sedaj bolj rabil kot denar. Kajti denarja za pisat blog imam ogromno, časa pa premalo. Žal. Pisanje bloga je tudi neke vrste potreba (in zaradi bralcev obveza) in ko pisatelj bloga ostane dlje časa brez, mu nekaj manjka. V bistvu zadnje čase ugotavljam, da se da s časom kupiti več stvari kot z denarjem. Oz. če ne več pa vsaj nekatere, ki se jih z denarjem ne da. Vprašanje, koliko vas zgornje teze navdušujejo. Mene prav nič, pa ne zato, ker bi bile neresnične ali nezanimive, temveč zato, ker se utapljam v problemu slednjih.
V prihodnje bom pisal o ljudeh, ki jih stežka prenesem. Napisal bom kolumno o pred kratkim končanem svetovnem prvenstvu v rokometu na Švedskem ter objavil nekaj anekdot iz FarmaSkija 2011, ki sem se ga udeležil minuli vikend na Rogli. Na blogu bom praznoval svoj rojstni dan ter vprašal Chucka kaj je novega.
Februar je resda najkrajši mesec v letu, a za te in še nekaj drugih objav ga bo dovolj.
Ne spreglejte!
The time is gone, the blog is over. Thought I had something more to say....
...ampak se grem učit.
Lp, Gomi
V prihodnje bom pisal o ljudeh, ki jih stežka prenesem. Napisal bom kolumno o pred kratkim končanem svetovnem prvenstvu v rokometu na Švedskem ter objavil nekaj anekdot iz FarmaSkija 2011, ki sem se ga udeležil minuli vikend na Rogli. Na blogu bom praznoval svoj rojstni dan ter vprašal Chucka kaj je novega.
Februar je resda najkrajši mesec v letu, a za te in še nekaj drugih objav ga bo dovolj.
Ne spreglejte!
The time is gone, the blog is over. Thought I had something more to say....
...ampak se grem učit.
Lp, Gomi
Naročite se na:
Objave (Atom)