21 avgust, 2012

Najnovejše o najmočnejšem #43

Za izbrisati datoteko na pcju, jo Chuck Norris z golimi rokami iztrga iz ekrana.

Chuck Norris vedno menja zmagovalnega konja. In potem vseeno zmaga.

Pes od Chucka Norrisa plava v prostem slogu.

Chuck Norris lahko napiše opero posthumno. Po objavi.

Ko Chuck Norris plava mrtvaka, v Beli hiši zastave visijo na pol droga

Chuck Norris ne gre v penzijo. Penzija gre vanj. 

Chuck Norris se ponavadi usede na čelo mize. Okrogle mize.

Chuck Norris lahko zadane osmico na lotu.

Vsi lahko lulamo po podu, ampak samo Chuck Norris lahko kaka po stropu. 

Ko rečeš, da nihče ni popoln, je to za Chucka Norrisa enako kot tvoja obsodba na smrt. 

Chuck Norrisu bom z veseljem podelil knjigo, ki jo bom sestavil iz vseh mojih dejstev. Pa čeprav jo bo verjetno imel pred menoj.

Edine sladke besede, ki jih izusti Chuck Norris, so prve tri po tem, ko poje torto za rojstni dan. 

Če dobro pogledate fotografije iz vaših počitnic, vsi, brez izjeme, kamorkoli ste šli....boste lahko videli, da se v delčku fotografije, pa čeprav zelo majhen, nekje daleč v ozadju, pojavi vedno Chuck Norris.

Chuck Norris je v Londonu osvojil zlato olimpijsko medaljo v ritmični gimnastiki - obroč. Igral se je z "onion rings" iz fast fooda.
Lp, Gomi

16 avgust, 2012

16.avgust

Danes je 16. avgust in tudi danes, tako kot vsako leto ob tem času, praznujem svoj God. V bistvu dan kot tak ni nič posebnega, ampak vseeno je dobro imeti nek razlog za praznovanje. Voščil mi verjetno ne bo nihče, ampak važno, da sem se spomnil jaz ;)

In zato si podarjam eno pesem! In ostalim soimenjakom tudi, ajde ;) 



Lp vsem, Rok

Vic tedna

Včeraj sem slišal en vic, ki me je nasmejal skoraj do solz. Moram ga delit z vami, pa čeprav se neobrit smešim na posnetku. Vic mi je res vrhunski, prijatelji pa so me podučili, da sploh ni nov. No, zame je bil.


Lp, Gomi

15 avgust, 2012

Olimpijske igre 2012 - kolumna



Olimpijske igre 2012 so končane. Vsaj tisti športni del. Organizatorjem ostaja prav gotovo še veliko dela, računanja bilanc, odplačevanja dolgov in razdeljevanja dobička. Nekateri pravijo, da so bile to največje in najbolje organizirane OI. Drugi se s tem ne strinjajo. Ampak to je standard v olimpijskem svetu in verjetno so Kitajci prvi, ki Londonu ne bodo priznali dozdajšnjega primata. Ljudje smo picajzljasti, in nekateri, ki ne morejo prehvaliti otvoritvene slovesnosti hkrati trdijo, da prižig ognja ni bil niti približno na najvišjem nivoju. Mogoče ga je prehitro zaznamovalo dejstvo, da ga ni prižgala nobena športna zvezda, temveč nekaj neznanih talentiranih britanskih športnikov. Osebno mi je sicer vseeno, važno, da je ogenj zagorel, in da sem se isti trenutek zavedel, da bom v naslendjih dneh veliko več časa kot sicer preživel pred televizijo.

OI so si glede tega podobne. Že nekaj let spremljamo iste športne zvrsti in favoriti se pravzaprav na 4 leta ne menjujejo velikokrat. Več let ostajajo isti. Tako imamo npr. športnike, ki so zaznamovali že prenekatere igre in se na ta način vpisali v zgodovino. Bolt, Phelphs, Vinokurov, Richards, Vezzali....v manj očitnem obsegu tudi Čop, Kozmus, Debevec in Žolnirjeva. Dobitniki medalj so v prenekateri disciplini znani že vnpaprej in presenečenja se zgodijo redko. Redko jih vidimo predvsem v atletiki in plavanju, ki sta po disciplinah na prvem mestu med vsemi športi na olimpijskih igrah. Prijavljeni časi za OI marsikaj povedo in razmerja na stavnicah so pravi odraz razmerij moči. Čez leto so dvomi o zmagovalcu predvsem v klubskih športnih zgodbah veliko večji in pred sezono se lahko o favoritih zgolj špekulira. Potem pa pridejo OI in vsi čakamo na vrhunce, ki se ponavadi ne zaključjijo nič drugače kot z zmago velikega favorita. Če je ob tem postavljen svetovni rekord, pa je še vse skupaj bolj zanimivo in pompozno.

Seveda na tako velikem dogodku ne gre brez "nešportnih" zadev. Tako so na dlani že prve afere o dopingu (nekateri športniki so bili diskvalificirani že kar sredi iger), ostale še pričakujemo. Kajti kot je stalnica OI npr. olimpijski ogenj, tako je tudi doping. Žal. Druga zadeva je t.i. razuzdano vedenje športnikov v olimpijski vasi. Jaz ne vem, kako bi gledal na to, ampak po mojem tukaj težko najdemo kaj spornega, če seveda športnik uživa samsko življenje. Tretja stvar je (brez?)alkoholno žuranje športnikov po zmagah (Wiggins, Bolt, francoska rokometna reprezentanca). To počne večina sveta. Ob težko prigarani zmagi so športniki znani po tem, da ne želijo imeti polnega kozarca. Poznamo svetle izjeme, ki se držijo povsem športnega življenja, ampak potrebno je vedeti, da so vsi krvavi pod kožo. Mislim, da iz te muhe ne gre delati slona, in da sprostitev po štirih letih garanja za izpolnjen cilj pride še kako prav. Konec koncev pa ima velika večina prvih in drugih bolj zdrava jetra, bolj pripravljeno srce in čistejša dihala kot večina nas, zato se v bistvu nimamo iz česa zgražat. 

Slovenija se je s štirimi medaljami zelo izkazala. Kot ponavadi, pa čeprav s slabšim izkupičkom kot v Pekingu. Končali smo kot šesti po medaljah na prebivalca in to nas je še enkrat prikazalo kot zelo športen narod. Na srečo so v naši ekspediciji vselej ambasadorji prve klase, ki Slovenijo z najbolj pisanimi barvami zarišejo na svetovni zemljevid. Vsi letošnji dobitniki olimpijske medalje so slednjo osvojili že enkrat prej in vsem so ponovno dokazali, da niso muhe enodnevnice, temveč vrhunski športniki najvišjega ranga.
Urška Žolnir je osvojila zlato olimpijsko medaljo. Največ, kar lahko osvoji športnik. Po mojem je sicer enako težko osvojiti zlato na svetovnem prvenstvu. A ker so OI pač vsake 4 leta, je to tekmovanje dosti bolj cenjeno. Urški vsa čast, cel dan sem gledal njene borbe in presenetil me je predvsem način, s katerim je gladko pometla s tekmicami. Ippon!
"Tukaj" je bil ponovno tudi Rajmond Debevec. Zimzeleni Notranjc je iz trojnega položaja zaradi težav z vidom vse moči usmeril v streljanje z malokalibrsko puško leže. Kako se je končalo je znano. Vnovič je dokazal, kako mirno roko ima. Povrhu vsega ostaja skromen in simpatičen, kar dela njegov uspeh še toliko večji. Rajmond je bil dvakrat slovenski športnik leta (1992 in 2000), toda upam, da bo kljub zelo zrelim letom dobil še kakšno podobno priznanje.
Primož Kozmus je osvojil srebrno medaljo. "Korl" ima za sabo že zdaj izjemno kariero in prav težko mi je poslušati njegove zdrahe z Olimpijskim komitejem Slovenije. Ne vem komu bi dal prav, ker je Kozmus trenutno res med bolj zanesljivimi slovenskimi športniki. Vseeno je doživljenjska renta za trenutne razmere preveč. Naj vztraja in dobiva denar preko sponzorjev, to mu bo verjetno lažje in manj stresno. Konec koncev tekmuje v športu, ki ne zahteva veliko financ, tukaj me ne bo nihče prepričal v nasprotno. Na drugi strani je Vasilij Žbogar, naš heroj iz Pekinga in Aten, kjer je osvojil srebro in bron. Tokrat mu je zmanjkalo. Sam pravi, da mu na Jadralni zvezi niso omogočili pravih pogojev in da je 6.mesto vrhunski rezultat. Delim to mnenje. Izolan je menjal razred (iz laserja v finn) in po nekaj mesecih pravega treninga več ni mogel iztržiti. Kakor jaz gledam na šport, je ta uvrstitev enaka odličju, čeprav je bil v resnici precej daleč od njega. Računam nanj v Riu, do takrat pa mu želim veliko strpnosti v odnosu z višjimi "inštancami in veliko dobrega treninga..
Na koncu bi izpostavil najvećjega med največjimi. Iztoka Čopa v dvojcu z Luko Špikom.. Oba sta enako močno vihtela vesla po jezeru Eton in vsem je jasno, da sta za to medaljo zaslužna oba. A ne morem se znebiti občutka, da je za tako uspešno kariero tega dvojca zaslužen predvsem starejši v dvojcu. Za Iztoka je bila to že četrta.olimpijska medalja, s čimer je absolutni rekorder v dosedanji zgodovini samostojne Slovenije in za nedosegljivim telovadcem Štukljem drugi najuspešnejši slovenski olimpijski športnik v zgodovini. Tudi Iztok in Luka sta zamenjala vlogi v čolnu, saj v prejšnjem razporedu nista več dosegala željenih rezultatov. Na igre sta prihajala potiho, a sta prav gotovo vedela, da lahko posežeta po odličju. Po polfinalu smo v to začeli verjeti tudi mi in nista nas razočarala. Odlično tempiranje forme skozi leto ju je pripeljalo do tega, kar sta si želela in v tem je največji čar športa. Iztoku ob koncu kariere zaradi vseh nas privoščim oblilo prenašanja veslaškega znanja na mlajše rodove. Slovenija to potrebuje. 
Zato velik BRAVO in poklon vsem našim športnikom. Čestitke tudi zastavonoši Petru Kauzerju, ki kot trenutno najbolj vroč slovenski športnik ni uspel zadovoljiti svojih in naših apetitov. Prav tako čestitke pogumnemu Kobetu, napredujoči Klinarjevi, naturaliziranemu Larueju in vsem ostalim izmed petinšestdeseterice. Še 1450 dni do Ria! Nasvidenje OI.

Lp, Gomi

14 avgust, 2012

Po moji uri še en dan do moje naslednje "kolumne"

Nikoli se nisem smatral za kolumnista. Vedno sem imel raje izraz blogger, oz. bolj slovensko - pisec bloga. Predvsem zaradi tega, ker je to tudi bližje resnici. Če sem iskren, sem prvič, ko sem slišal za besedo kolumnist, zgolj debelo pogledal. "Ka te to je?" Ampak potem sem se navdušil nad to besedo. Navdušil me je nihče drug kot Ivo Milovanovič, starosta slovenskega športnega komentiranja in novinarstva. Saj veste, kdo je ta mož, kaj ne? Tisti, ki piše kolumne!
In tisti: "In gooooool, toda kaj piskata Španca?!?! Prekršek v napadu!!!" Ma tej Španci nimajo pojma, res.
In tisti: "Močnooo, vendar nenatančno!" Vidim.
In tisti: "Po moji uri še točno 2 minuti do konca polčasa" Po moji ni nič drugače. 
In tisti: "Naš čoln se drži tam na drugem, tretjem mestu"  Vidimo, da je na četrtem mestu, ne boš nas pretental.
In tisti: "Če ne bo zmagovalca po 60 minutah, potem bomo spremljali podaljšek 2x5 minut. Če tudi takrat ne bomo imeli zmagovalca, potem še en podaljšek 2x5 minut. Če pa še takrat ne bo zmagovalca pa sledijo sedemmetrovke."Kot vedno.
In tisti: "Ali so to minute naših fantov? To je sedaj glavno vprašanje!" Odgovor bo kmalu na dlani.
In tisti: "Nerad komentiram sodnike, vendar tokrat pa res..." Pa že zadnjič si jih komentiral, Ivo! Pa veš, da to ni prav.
In tisti: "Xavi....... Messi.......... Xavi........ Iniesta........ Xavi......... Puyol..........Xavi........... Valdes.......... Xavi.... iiiiiiinnnnnnnnn......žoga iz auta za domače". Težko bom zdržal 90 minut...

In tisti kolumnistični (končno!) stavek: "Slovenija..(ena sekunda)..še ni pripravljena na tako zahtevna tekmovanja....".

Ja! Predvsem ta zadnji stavek najraje uporablja v kolumnah. Ko oceni nastope slovenskih športnikov na kakšnem velikem tekmovanju. Heh, kot ponavadi so boljši drugi. Priznam, da to pisanje kolumen g.Milovanoviča (v nadaljevanju Ivo) enostavno kopiram. Le da je pač mnenje moje in ne njegovo. Tudi jaz sem namreč zgolj in samo po njegovem vzorcu začel ocenjevati nastope slovenskih športnikov, pa tudi česa drugega in če ne bi bilo Ivota, tudi mojih kolumen ne bi bilo. Pa čeprav niso niti približno tako pomembne ali kvalitetno napisane kot tiste od Ivota. Mogoče sploh niso kolumne Konec koncev je jasno, da nisem ne šolan, ne pristojen za kaj takega. Zato pa moje kolumne ne končajo dlje, kot na mojem blogu. Pobrskal sem po njem, in če na koncu tega bloga kliknete pod "Kolumna", si lahko preberete moje starejše kolumne. To je nova kategorija objav. Poleg tega so do sedaj prisotne:
In zdaj sem v formi za napisati novo kolumno. O olimpijskih igrah 2012. Kaj kmalu jo bom tudi objavil. To je bil samo uvod. In čeprav to zgoraj ni prava kolumna, jo bom označil tako. Zaradi tematike, ne vsebine. Hvala Ivo!
 
Lp, Gomi