23 september, 2009

Turčija, uletavam!

Ja nič. Zadnje dni sem precej utrujen. Predvsem fizično, psihično sem še ok, saj ne razmišljam o drugem kot o tem, kaj za vraga bi razmišljal. Treningi in prijateljske tekme so me rahlo zdelali, zato z veseljem potujem v Turčijo (Side), kjer se bom en teden poskušal regenerirati in uživati še zadnje počitniške dni. Ko pridem nazaj bo že oktober, in z njim prihaja tudi faks...
No, več o tem drugič.

Lepo se imejte in na slišanje (morda se javim kaj od dol!... morda.) !

Rokebap

21 september, 2009

Slovenija - 8

Ne, ne bom pustil dva tedna tišine. Septembra ne.

Veliko se je dogajalo v tem septembru, skoraj toliko kot lani, ko sem imel dva izpita in priprave na leto v Rimu. Kljub raznim rokometnih treningih in tekmah, kjer sem igral vidno in manj vidno vlogo, žurkah, debiju v casinoju (gladko zgubil) ipd. je september minil v znamenju evropskega prvenstva v košarki. Slišali smo že mnogo, preveč.
Morda bi bilo bolje, če bi napisal blog takoj po koncu prvenstva ali pa še pred njim, saj sem, to moram priznati, proti Grkom pričakoval še večji polom. Jaz ne bi bil jaz, če ne bi tudi sam dodal svoje kolumne, ta bo dokaj kratka in jedrnata, glede na to o čem vsem sem razmišljal med in po prvenstvu. Pred njim ne veliko, to je vedno nehvaležno.

Slovenija: Naši so me v marsičem presnetili. Mene osbeno ob gladki zmagi nad Litvo in malce težji nad Turčijo. Opazen moštveni duh, dobro razdeljene vloge in upiranje peklenskemu ritmu so "majhne" Slovenčke pripeljale do velikega polfinala. Velikega, saj so izven slednjega ostale že omenjeni dve + npr.Francija (neporažena do četrtfinala). Drugo polovico polfinalne tekme s Srbijo sem poslušal zgolj po radiu (crknu TV). Zdovcu zamerim, da v zadnjih minutah ni našel rešitve za Teodosića, edinega razpoloženega pri Srbih. Da to ni Gasol, Parker ali Lorbek pa je vsem jasno.

Lorbek E. 10 - Velika garancija, trenutno verjetno najboljši slovenski igralec.
Nachbar 8.5 - Cela ali poškodovana roka, z leve ali desne, za 2 ali za 3...fant zadeva, motivira in ne dela neumnosti
Udrih 8 - Glede na minutažo in kvaliteto je odgiral zelo dobro, dober procent meta, zanesljiva organizacija napada in zelo solidno v obrambi.
Lakovič 7.5 - Od njega sem pričakoval več a se s 40 minutami na tekmo ne zdrži veliko tekem. Še vedno prvi organizator Slovenije.
Jagodnik 7.5 - Ne glede na to da je Koprčan mu dajem dobro oceno. Veliko košev v izjemno pomembnih trenutkih in odlična obramba (Tur, Hrv), ga peljeta na peto mesto v moji lestvici
Dragič 7.5 - Kar je pokazal je bilo OK. Česar ni, nas je stalo medalje.
Slokar 7.5 - Dobro se je držal, boril, zadeval, ko od njega tega ni pričakoval nihče a proti Shortsanidisu je dobil veliko lekcijo. Morda je kriv Zdovc...
Lorbek D. 7 - Glede na to, da je vsako tekmo začel v prvi peterki je moral imeti veliko zaslug za slovenski uspeh, a jaz ga nisem veliko videl.
Brezec 6.5 - Tudi od njega sem osebno pričakoval več, a je v centrskem paru z Lorbkom kljub večji višini razumljivo deloval nekoliko v ozadju. Da o nerodnem lovljenju odbitih žog ne izgubljam besed. Drugič teran s seboj.
Golemac 6 - Jurica je nekaj dal, a vsaj na igrišču premalo za tako reprezentanco. Vseeno ne mislim razglabljati kaj je delal v njej. Če ga ne bi bilo, bi bilo morda slabše...
Klobučar, Smodiš - /
Jure Zdovc - 8 S tem kar je naredil v tako kratkem času je že najuspešnejši trener slovenske reprezentance. Kaj je ob Dragiču zmanjkalo za velik uspeh ne vem, zagotovo pa vsaj 2 piki za desetko.


Ostali: Španija je bila moj favorit že od začetka in prvi poraz s Srbi jih (me) je v pravem času šokiral. Manjši spodrsljaj s Turki jih je dokončno streznil in ob stisnjenih vrstah jim (Gasolu) trenutno ni para. Drugouvrščena Srbija je v prvi tekmi s Španijo presenetila a bi se tudi s porazom uvrstila v četrtfinale. Tako mladi ekipi samo vsa čast ob storjenem, tudi hud poraz v finalu jim verjetno ne bo pokvaril veselja. Grki so z medaljo verjetno dosegli cilj.
Razočaranje je bilo očitno pri vseh poraženih četrtfinalistih, Turkom se je sesul sistem in končno osmo mesto je daleč od resničnih zmožnosti. Če je v polfinalu prostora le za 4 najboljše, jih je v četrfinalu za dvakrat več. Za Nemčijo ni igral Nowitzki in po svoje ni presenečenje, da so se izgubili v povprečju. Podobno velja za Litvo, ki ji ne zadostujeta brata Lavrinovič. Brez "Slovenca" Jasikevičuisa" so bili slabši tudi od Poljakov, ki so za mene, tako kot Makedonci, dosegli cilj že z uvrstitvijo med 12, čeprav so igrali pred domačimi igralci.
Ostala moštva so realno slabša, boga Velika Britanija je v skupini imela 3 polfinaliste.

Tekmovalni sistem: Totalno v ku***, nepravičen in neenak za vse. Žal za nas slabši. Četrtfinale, polfinale in finale v treh dneh, za ekipo ki je končala na prvem mestu po rednem delu, je nesprejemljivo. To svet še ni videl. Vse ostale besede so odveč.

Bit če bolje, čeprav bo težka. Vidimo se v Turčiji 2010, še prej pa rokomet, nogomet.... Juhu!

LP, Gomi

08 september, 2009

Slovenija in trije prsti

Kot veste smo Slovenci na začetku evropskega košarkarskega prvenstva na Poljskem zelo uspešni. Včeraj smo premagali Veliko Britanijo, danes pa še Srbijo, ki je bila morda po zmagi nad Španijo dan prej celo tihi favorit. Selektor Zdovc je s klopco pripravil odlično taktiko, Srbe so namreč naši povsem uničili z navijanjem - za Srbe.

Dokaz?

(vir: www.siol.net)

Ja ni kaj, naš Jure in kompanija imajo očitno še precej adutov v rokavu. Za Vujačiča in mlajšega Udriha (Bena) tukaj morda res ni pravega prostora. Čas bo pokazal svoje.

Lp, Gomi

07 september, 2009

Najnovejše o najmnočnejšem #12

V klasični pravljici bratov Grimm, je princesa poljubila žabca, ki se je spremenil v princa. V klasični teksaški pravljici se princesa poljubi s princom, po čemur se slednji spremeni v Chuck Norrisa.

Božiček potrebuje kamin, ki ga uporabi za priti v hišo. Chuck Norrisu je dovolj radiator.

Chuck Norrisovo znamenje ni voda. Je pivo. Ledeno mrzlo.

Ko pride Chuck Norris v kino s prižganim mobilnim telefonom, ugasnejo film.

V prtljažniku Chuck Norrisovega pick-upa, je še en pick-up. Dosti večji od prvega.

Chuck Norris je pridobil perfekten nos zgolj z urejanjem svojega profila na facebooku.

Chuck Norris lahko dobi limonin sok s stiskanjem pomaranče.

Ponavadi se pri športnih dogodkih lahko stavi do pol ure pred začetkom dogodka. Chuck Norris lahko stavi do pol ure po začetku.

Chuck Norris ima resda 69 pomladi, a zgolj 10 zim. On sovraži mrzlo.

V restavraciji miza Chuck Norrisa ni nikoli rezervirana ampak ekstravagantna in voljna.

Chuck Norris lahko polaga z motorjem tudi na ravnici.

Leonardo da Vinci je narisal Mona Liso tako, da je s črtami povezal pike od 1 do 198438 na listu papirja pripravljenem s strani Chucka Norrisa.

Lp, Gomi

06 september, 2009

Zgodovina (pogovorov)

Danes smo pri kosilu imeli klasične družinske razgovore, pri čemer smo obdelali vse pomembnejše teme na tem svetu, dokler se nismo, vsaj moški, posvetili dirki MOTO GP. Za določene informacije sem moral pobrskati celo v zgodovino MSN pogovorov s svojim bratom. Še dobro da to obstaja, saj je svojevrsten dokaz v demantiranju "jaz tega nisem rekel", "to se je zgodilo takrat", ipd. . Med iskanjem omenjene informacije sem naletel na čuden "monolog" (brat je bil nedosegljiv), ko sem opisal eno rimsko anekdoto. Zdaj ko sem na varnem, jo lahko objavim, kljub čudni in objokovanja vredni slovenščini. A tega ste pri meni tako ali tako že navajeni;)



America man, America!
Mimogrede, Rossi je zmagal, Rossi je car...Rossi c'e!

LP, Gomi

02 september, 2009

Vpisan v 4.letnik

Vpisan sem v četrti letnik!
(prosti spis)
Prejšno sredo, pet in dvajsetega avgusta, sem se vpisal v četrti letnik. Po nekaj časa sem vstal že ob osmih zjutraj. Sem zelo ponosen nase, ker sem vstal tako zgodaj. Zajtrka nisem jedel ker mame ni blo. Ko sem prišel na fakulteto z avto busom, sem hitro našel kabinet učitelja Krefta. Tam sem najprej malo čakal, po tem pa je že prišel. Pogovarjala sva se o erasmus izmenjavi. Bil je zelo prijeten. Predlagal mi je ocene, ki sem jih tudi vzel. Nato sem šel še do prodekana, ki je vsezkupaj podpisal. V referatu sta me čakali dve punci. Najprej so rekle da moram počakat. Po tem sta me vzele. Prva je bila zelo neprijazna a drugi sem bil zelo všeč. Podpisal sem še nekaj listov in povedale so mi, da sem uspešno vpisan. Zelo sem bil ponosen (spet!). Poklical sem domov in povedal dobro novico. Vsi so bili zelo ponosni. Po tem sem šel domov in na kosilo s prijatelji. Bili so zelo ponosni name. Zelo nam je bila všeč tudi četrta nalepka na študentski izkaznici. Ponosni smo bili nanjo. Po kosilu sem šel domov kjer sem preživel lepo popoldne in večer. Gledal sem televizijo, a ne preveč naglas saj živim v bloku. To je bil zelo lep dan. Komaj čakam da se vpišem v peti letnik! Tudi takrat bom zelo ponosen nase.

R.G., 2.b, Osnovna šola Izola

Priprave 2009

Vsega lepega je enkrat konec in tako je bilo tudi z rokometnimi pripravami na novo sezono. Te so sicer še vedno v teku, a tiste "taprave" priprave, ko se gre nekam stran od doma so končane.
Letonšnje so, tako kot ponavadi, trajale 4 dni in 3 noči (27.-30.8). Obsegale so devet (ke lepa številkaaaaa ahh) treningov, ki so se razlikovali po obliki in vsebini. Vse skupaj je bilo precej naporno. Še posebej zaradi tega, ker smo bili tudi ponoči aktivni, vsaj mi ta-starejši, po stažu, če že ne drugače.
Pot nas je peljala na turistično kmetijo Obolnar v Čatež pri Trebnjem. Gre za izletniško točko v dolini, povsem na samem (vukoj....), mladim bolj poznano kot kraj festivala ŠVIC. Tja smo prispeli v četrtek popoldan in se kar hitro privadili na delo.
Običajen dan je obsegal vstajanje ob 7.00, footing (risveglio muscolare, jutranja telovadba) ob 7.30, zajtrk ob 8.00, spanje ob 8.30, ponovno vstajanje ob 9.30, trening ob 10.00, bazen ob 12.00, kosilo ob 12.45, prosti čas 13.30-17.00, trening do 19, večerjo ob 20. in prosti čas do ponovnega vstajanja ob 7 zjutraj. Kar se tiče same rokometne igre je potrebno poudariti, da se priprav ni udeležilo nekaj zelo pomembnih igralcev, zato je vprašanje, koliko imajo take priprave iz vidika uigravanja (kar naj bi bil eden izmed ciljev) sploh smisel. A smo se uigravali drugače. Kot omenjeno je bilo predvsem v zadnje-omenjenem delu "dneva" zelo pestro. Kartanje (skoraj vedno sem izgubil), gledanje derbija Milan:Inter (Milan je gladko izgubil), osvajanje kelnarce Blažke, poslušanje zgodbic (fizioterapevt Dario) in mnogo drugega.
Vrhunec je dogajanje doseglo zadnjo noč, ko sem, kot izkušen tabornik, napovedal napad na tabor in krajo zastave. Okoli 100 metrov od kmečkega turizma so namreč svoje šotore postavili prostovoljci gasilskega društva iz Trebnjega. Večina je bilo otrok in med kosilom (jedli so tam kot mi) so nas s strahom opazovali, ko smo se pogovarjali o taktikah za večer. Zastavo so tako vzeli dol iz droga in jo skrili v nek šotor, okoli 200 m2 tabor pa je do 1.00 zjutraj stražilo kar 10 starejših.
Prvi napad smo opravili v treh, sam sem se prebil za prvi šotor, kjer sem začel z ruvanjem klinov, a me je pri tretjem presenetila "luč v obraz". Hitro sem stekel v bližnjo reko a bilo je prepozno. S svojim hrupom sem zbudil celo dolino in ni bilo druge kot priznati poraz in nesti nazaj ukradeno. Pri njih sem cel moker spil ponujeno pivo in po tem ko sta se mi pridružila še dva soigralca, smo skupaj dolgih nosov odšli nazaj proti sobam. A tam so nas pričakali drugi trije in pripravili smo nov napad. Kljub vrhunsko pripravljeni taktiki smo bili neuspešni in tokrat nas je ob ognju končalo vseh 6. Polno smeha..... Preden smo šli spat smo s pasto namazali nekaj naših in se z vsaj delnim zadovoljstvom prepustili sanjam. Zjutraj pa rahel šok. Ostali smo brez tenisk. Gasilci so se nam maščevali in nam naredili klasično kontro, razlika je bila le, da ob 5. zjutraj nas ni nihče stražil.... v taboru smo se pogajali (trener je brezkompromisno zahteval, da teniske nemudoma dobimo) in na koncu morali za teniske odšteti 20 sladoledov (30 €).

Priprave so tako popolnoma uspele, koliko smo vredni pa bo pokazala sobota, ko se v Izoli igra turnir brez imena. Morda bo postal tradicionalni in ga bomo poimenovali po kdo ve komu. Legend v našem ribiškem mestu ne manjka.

Lp, l'unico della squadra con esperienza dall'estero


p.s. Na tamkajšnjem igrišču smo puščali tudi kri. Jaz tudi.