Spoštovane bralke, spoštovani bralci!
Prišel je najbolj prazničen čas v letu. Čas, ko si je potrebno vzeti urice zase in za bližnje, ter tako nadoknaditi vsaj nekaj česar čez leto nismo uspeli.
Prišel je čas, ko si je smiselno privoščiti dobro hrano, dobro pijačo, se igrati in smejati. Pa konec koncev prižgati kakšen pirotehnični izdelek. Za vzdušje. Ob tem je prišel čas, da pogledamo, kaj smo dobrega in slabega storili v preteklem letu, a se s tem ne obremenjujmo preveč. Vsaka stvar ima svoje razloge in posledice in če se slednjih zavedamo, smo naredili že veliko oz.skoraj vse.
Potrudimo se, da v teh praznikih naredimo čimveč dobrega, slabega pa se izogibajmo. Tako lahko že sedaj začnemo zgodbo, ki jo bomo v novem letu oplemenitili in se čez 366 dni za mizo iskreno nasmejali dosežkom, anekdotam, pohvalam in kritikam iz preteklega leta.
Bodite pridni, zdravi, srečni, polni ljubezni, uspešni karkoli delate in pošteni s komerkoli delate.
Vesele božične praznike!
Lp, Gomi
24 december, 2010
17 december, 2010
16 december, 2010
Za vse tiste, ki nismo nikoli izgubili upanja
Drugače sem ok, čeprav se moram spet učit. Jutri (petek 17.) imam kolokvij ob šestih, pol pa žurka.
... samo par misli, tako, za lahko noč.
V življenju so trenutki, ko koga izgubiš, so trenutki, ko izgubiš nekaj.
So trenutki ko sedanjost boli, in gledanje v preteklost ali prihodnost ne spremeni ničesar.
Vidiš samo črn madež, nevihto.
So trenutki ko zmagaš, res je, ko izenačiš, ali izgubiš. Ko pustiš, ali podvojiš.
So trenutki, ko te dejansko briga za vse. Za vse.
So tudi trenutki, ko izgubiš sebe in ko izgubiš lahko dejansko vse. Kot npr. ljudje v v naravnih katastrofah. Ali v casinoju.
Jaz sem v svojem življenju izgubil že zelo dosti. In dosti sem našel nazaj. Za nekaterimi stvarmi mi je žal, za drugimi ne.
Izgubil sem najboljšo žogo, izgubil sem ključe v kanalizaciji.
Izgubil sem kolo, ker so mi ga ukradli.
Izgubil sem prijatelja zaradi droge. Drugega v prometni nesreči.
Izgubil sem punco, ker sem jo preveč ljubil. In tisoč drugih, ker jih nisem ljubil niti malo.
Izgubil sem zaupanje v državo, ko gledam kaj se vse dogaja okoli.
Izgubil sem impulz za borbo v tisto kar verjamem.
Izgubil sem finale, igro briškule, avtobus, ki bi me moral odpeljati domov.
Izgubil sem nedolžnost z žensko, ki je bila starejša od mene.
Izgubil sem vero. Idejo o pravici. Včasih izgubljam spanec. In čistoto mojih dvajsetih let.
Izgubil sem voljo do naučiti se plesa, do postati nekaj več.
Izgubil sem priložnost za biti tiho, in za govoriti, ko imam priložnost za to.
Izgubil sem nekaj dioptrije. Mlečne in modrostne zobe. In tudi nekaj las.
Izgubil sem priložnost za izreči opravičilo. In za ga sprejeti, ko mi ga je kdo ponujal.
Izgubil sem nekaj sorodnikov. Rad sem jih imel.
Izgubil sem leče, zvezke, najljubšo majico, mobitel, copate... Izgubil sem mačko in psa. Niti vedel nisem kdaj in kako.
Izgubil sem film na televiziji, radijsko oddajo, praznovanja rojstnih dni.
Izgubil sem diplome, slike in ostale spominke na lepe trenutke svojega življenja.
V svojem življenju sem res že veliko izgubil.
Ampak nekaj najdem vedno. Kjerkoli. V objemu prijatelja, v žepu stare jakne, v nasmehu naključnega, v očeh otroka, v kozarcu vina, v knjigi, v filmu, na cdju. V delu svojega srca, ki niti nisem vedel, kje se skriva. Obstaja nekaj, česar enostavno ne morem izgubiti...
Ta stvar je upanje. Zame. Za vas. Za vse nas. Jaz bom vedno upal.
Khm...pa dajmo eno optimistično :)
Ajt.
Gomi
... samo par misli, tako, za lahko noč.
V življenju so trenutki, ko koga izgubiš, so trenutki, ko izgubiš nekaj.
So trenutki ko sedanjost boli, in gledanje v preteklost ali prihodnost ne spremeni ničesar.
Vidiš samo črn madež, nevihto.
So trenutki ko zmagaš, res je, ko izenačiš, ali izgubiš. Ko pustiš, ali podvojiš.
So trenutki, ko te dejansko briga za vse. Za vse.
So tudi trenutki, ko izgubiš sebe in ko izgubiš lahko dejansko vse. Kot npr. ljudje v v naravnih katastrofah. Ali v casinoju.
Jaz sem v svojem življenju izgubil že zelo dosti. In dosti sem našel nazaj. Za nekaterimi stvarmi mi je žal, za drugimi ne.
Izgubil sem najboljšo žogo, izgubil sem ključe v kanalizaciji.
Izgubil sem kolo, ker so mi ga ukradli.
Izgubil sem prijatelja zaradi droge. Drugega v prometni nesreči.
Izgubil sem punco, ker sem jo preveč ljubil. In tisoč drugih, ker jih nisem ljubil niti malo.
Izgubil sem zaupanje v državo, ko gledam kaj se vse dogaja okoli.
Izgubil sem impulz za borbo v tisto kar verjamem.
Izgubil sem finale, igro briškule, avtobus, ki bi me moral odpeljati domov.
Izgubil sem nedolžnost z žensko, ki je bila starejša od mene.
Izgubil sem vero. Idejo o pravici. Včasih izgubljam spanec. In čistoto mojih dvajsetih let.
Izgubil sem voljo do naučiti se plesa, do postati nekaj več.
Izgubil sem priložnost za biti tiho, in za govoriti, ko imam priložnost za to.
Izgubil sem nekaj dioptrije. Mlečne in modrostne zobe. In tudi nekaj las.
Izgubil sem priložnost za izreči opravičilo. In za ga sprejeti, ko mi ga je kdo ponujal.
Izgubil sem nekaj sorodnikov. Rad sem jih imel.
Izgubil sem leče, zvezke, najljubšo majico, mobitel, copate... Izgubil sem mačko in psa. Niti vedel nisem kdaj in kako.
Izgubil sem film na televiziji, radijsko oddajo, praznovanja rojstnih dni.
Izgubil sem diplome, slike in ostale spominke na lepe trenutke svojega življenja.
V svojem življenju sem res že veliko izgubil.
Ampak nekaj najdem vedno. Kjerkoli. V objemu prijatelja, v žepu stare jakne, v nasmehu naključnega, v očeh otroka, v kozarcu vina, v knjigi, v filmu, na cdju. V delu svojega srca, ki niti nisem vedel, kje se skriva. Obstaja nekaj, česar enostavno ne morem izgubiti...
Ta stvar je upanje. Zame. Za vas. Za vse nas. Jaz bom vedno upal.
Khm...pa dajmo eno optimistično :)
Ajt.
Gomi
12 december, 2010
Najnovejše o najmočnejšem #25
Šale o Chuck Norrisu ... Pa kake šale?!
Ko gre Chuck Norris na pijačo v striptiz bar, mu plesalke Lapdanca dajo denar v spodnje hlače.
Chuck Norris lahko šteje od 1 do 10, brez da se vmes ustavi pri številki 3.
Chuck Norris je naredil test vida z 10/10, čeprav si je naenkrat pokril obe oči.
Ko se Chuck Norris vozi okoli s svojim pick-upom, se ženske iz reklame za Lisco obračajo za njim.
Na Wikileaksu se pojavljajo samo pozitivne in pohvalne opazke za Chuck Norrisa.
Chuck Norris ne surfa po internetu. Če ga zanima si enostavno sprinta cel internet in ga v miru prebere preden gre spat.
Chuck Norris je odkril vir nafte na nebu.
Chuck Norris je ubil Avogadra z enim molom krožnih udarcev.
Najnovejše študije so pokazale, da najtežje dostopen del sveta niso gozdovi v Borneu, temveč brada Chucka Norrisa.
Chuck Norris naj bi zgrešil enačbo pri fiziki: "Bravo, odkril si negativno gravitacijo! Zdaj pa pojdi v zgornje nadstropje in najdi svojo kontrolno nalogo zgoraj.", je rekel profesor in vrgel test skozi okno. Chuck Norris je šel v zgornje nadstropje, kjer je našel svojo kontrolno nalogo.
Chuck Norris je odkril črno luknjo. Belo. S kalejdoskopom. Sredi belega dne.
Na božični dan se Chuck Norris, z namenom prebave panettona in zato, da se dodobra nasmeji, odpravi v kino gledat film Steven Segala.
Obstaja morje, ki ima pogled na hišo Chuck Norrisa.
Lp, Gomi
Ko gre Chuck Norris na pijačo v striptiz bar, mu plesalke Lapdanca dajo denar v spodnje hlače.
Chuck Norris lahko šteje od 1 do 10, brez da se vmes ustavi pri številki 3.
Chuck Norris je naredil test vida z 10/10, čeprav si je naenkrat pokril obe oči.
Ko se Chuck Norris vozi okoli s svojim pick-upom, se ženske iz reklame za Lisco obračajo za njim.
Na Wikileaksu se pojavljajo samo pozitivne in pohvalne opazke za Chuck Norrisa.
Chuck Norris ne surfa po internetu. Če ga zanima si enostavno sprinta cel internet in ga v miru prebere preden gre spat.
Chuck Norris je odkril vir nafte na nebu.
Chuck Norris je ubil Avogadra z enim molom krožnih udarcev.
Najnovejše študije so pokazale, da najtežje dostopen del sveta niso gozdovi v Borneu, temveč brada Chucka Norrisa.
Chuck Norris naj bi zgrešil enačbo pri fiziki: "Bravo, odkril si negativno gravitacijo! Zdaj pa pojdi v zgornje nadstropje in najdi svojo kontrolno nalogo zgoraj.", je rekel profesor in vrgel test skozi okno. Chuck Norris je šel v zgornje nadstropje, kjer je našel svojo kontrolno nalogo.
Chuck Norris je odkril črno luknjo. Belo. S kalejdoskopom. Sredi belega dne.
Na božični dan se Chuck Norris, z namenom prebave panettona in zato, da se dodobra nasmeji, odpravi v kino gledat film Steven Segala.
Obstaja morje, ki ima pogled na hišo Chuck Norrisa.
Lp, Gomi
08 december, 2010
Tokrat malce proti "svojemu okusu"
Ritem kitare (predvsem intro...) pesmi Kingdom of desire me preveč spominja na pesem Heat of the night.
September 1992
TOTO:
September 1986
Bryan Adams
Da bi Toto kopirali ali se navduševali nad Bryanom Adamsom?
Pa ne morem verjet!
Upam in želim si, da je to zgolj naključje.
LP, Gomi
September 1992
TOTO:
September 1986
Bryan Adams
Da bi Toto kopirali ali se navduševali nad Bryanom Adamsom?
Pa ne morem verjet!
Upam in želim si, da je to zgolj naključje.
LP, Gomi
05 december, 2010
Veseli december je tu!... #2
No, zdaj pa lahko uživam in počivam v veselem decembru. Resnično zanimivo, iz kakšnega vidika gledam na veseli december letos. Dejstvo je, da je to zadnji veseli decemeber v taki obliki. Vsaj zdi se tako. Drugo leto bom ob tem času najbrž v Izoli opravljal zadnji mesec svojega obveznega praktičnega usposabljanja. Da ne govorimo o tem, da bom čez dve leti najbrž že redno zaposlen in bom od veselega decembra imel praktično nič. Pa če ta svet ni krivičen... ;)
No, ampak pustimo prihodnost. Kot na mojem blogu dostikrat zasledite, ta tako ali tako preseneča vedno znova in na zalogo se nima smisla sekirati.
Kot pravim, obeta se lep mesec, lepši kot november. V centru Ljubljane je kuhano vino in pečenica v hot-dogu klasika že vrsto let in tudi letos bo temu tako. Praznično vzdušje je v glavnem mestu prisotno predvsem od mraka do zore, svetle urice pa bo najbrž bolj pametno izkoristiti za nakup kakšnega darila najbližjim. Za zdaj nimam še nobene ideje, ampak računam na to, da mi bo tudi letos uspelo. Z bratom sva v težkih trenutkih odličen team in še vedno nama je uspelo sestaviti kaj pametnega. Študijske obveznosti bodo glede na prihodnje leto v nekakšnem drugem planu, 17.12. me sicer čaka kolokvij iz stabilnosti zdravil, a ta naj ne bi predstavljal večjih težav. Sicer pa ga komaj čakam, saj me s kolegi in prijatelji od tistega dne naprej čaka pravi študijsko-motivacijsko-izobraževalno-degustacijski vikend v zidanici na obronkih Haloz. Tu nekje.
Dejstva, da jutri nimam vaj iz klinične kemije (ne vem, ali jih je odpihnil Miklavž ali kakšen drugi JUNAK!), da imamo doma spet najlepšo jelko daleč naokoli in da ob pogledu na njo v tem trenutku vidim tudi vztrajno goreča drva v kaminu, da sem in bom danes užival v oradi in hobotnici v solati... so me prvič prikovala preživeti sezonski nedeljski večer doma. Po mojem spodobna in pravilna odločitev. Ljubljanskega vrveža danes tako ali tako verjetno ne bi izkoristil.
Lp, Gomi
No, ampak pustimo prihodnost. Kot na mojem blogu dostikrat zasledite, ta tako ali tako preseneča vedno znova in na zalogo se nima smisla sekirati.
Kot pravim, obeta se lep mesec, lepši kot november. V centru Ljubljane je kuhano vino in pečenica v hot-dogu klasika že vrsto let in tudi letos bo temu tako. Praznično vzdušje je v glavnem mestu prisotno predvsem od mraka do zore, svetle urice pa bo najbrž bolj pametno izkoristiti za nakup kakšnega darila najbližjim. Za zdaj nimam še nobene ideje, ampak računam na to, da mi bo tudi letos uspelo. Z bratom sva v težkih trenutkih odličen team in še vedno nama je uspelo sestaviti kaj pametnega. Študijske obveznosti bodo glede na prihodnje leto v nekakšnem drugem planu, 17.12. me sicer čaka kolokvij iz stabilnosti zdravil, a ta naj ne bi predstavljal večjih težav. Sicer pa ga komaj čakam, saj me s kolegi in prijatelji od tistega dne naprej čaka pravi študijsko-motivacijsko-izobraževalno-degustacijski vikend v zidanici na obronkih Haloz. Tu nekje.
Dejstva, da jutri nimam vaj iz klinične kemije (ne vem, ali jih je odpihnil Miklavž ali kakšen drugi JUNAK!), da imamo doma spet najlepšo jelko daleč naokoli in da ob pogledu na njo v tem trenutku vidim tudi vztrajno goreča drva v kaminu, da sem in bom danes užival v oradi in hobotnici v solati... so me prvič prikovala preživeti sezonski nedeljski večer doma. Po mojem spodobna in pravilna odločitev. Ljubljanskega vrveža danes tako ali tako verjetno ne bi izkoristil.
Lp, Gomi
02 december, 2010
Veseli december je tu! Pa ne morem verjet! #1
Dobro, najprej moram dojet...
Pa ne zaradi tega, ker bi to bil ne vem kakšen uspeh. Konec koncev še vedno mislim, da ne znam dovolj farmakologije, da bi lahko šel ponosno po Ljubljani, kaj šele po naši fakulteti.
Sem pa neizmerno vesel. Vsak narejen izpit ti da veselje in zadoščenje. Ta pa še posebej. Ker je obsežen. Zelo obsežen. Niti ni tako težek, prepričan sem, da če ne bi naredil danes, bi se to zgodilo na naslednjem roku. Vse kar rabiš je čas, da se naučiš kar se imaš za naučiti. Sliši se enostavno. In jaz ga nisem imel dovolj oz. ga nisem izkoristil, kot bi ga moral. Zato je narejen izpit veselje in zadoščenje. Ker kljub temu, da se nisem učil dovolj aktivno in efektivno...učil sem se. In ob tem trpel kot žival. Ker mi ni in ni šlo, branje v prazno pa ne vodi nikamor. Vsekakor je bilo delanje izpita v novembru mesecu prva taka izkušnja in zagotovo bi mi bilo žal, če bi se neuspešno končala. Čeprav si je potrebno priznati - v takem deževnem in sneženem novembru in začetku decembra je to še najbolj pametno početi. Da lahko lepše dni izkoristiš za kaj drugega.
Bom si v prihodnjem letu pred prakso to snov še parkrat prebral. Razen penicilinov in opioidov. Za to sem dokazal, da mi je približno jasno. Vem, da se zgoraj omenjeno morda ne bo zgodilo, zato ne obljubljam. Samo trdim. Ker škodilo ne bo. Koristilo pa vsekakor.
Update v naslednjem (zgornjem) blogu
CLASSIC LIVE....
AHHHH!
Gomi
Pa ne zaradi tega, ker bi to bil ne vem kakšen uspeh. Konec koncev še vedno mislim, da ne znam dovolj farmakologije, da bi lahko šel ponosno po Ljubljani, kaj šele po naši fakulteti.
Sem pa neizmerno vesel. Vsak narejen izpit ti da veselje in zadoščenje. Ta pa še posebej. Ker je obsežen. Zelo obsežen. Niti ni tako težek, prepričan sem, da če ne bi naredil danes, bi se to zgodilo na naslednjem roku. Vse kar rabiš je čas, da se naučiš kar se imaš za naučiti. Sliši se enostavno. In jaz ga nisem imel dovolj oz. ga nisem izkoristil, kot bi ga moral. Zato je narejen izpit veselje in zadoščenje. Ker kljub temu, da se nisem učil dovolj aktivno in efektivno...učil sem se. In ob tem trpel kot žival. Ker mi ni in ni šlo, branje v prazno pa ne vodi nikamor. Vsekakor je bilo delanje izpita v novembru mesecu prva taka izkušnja in zagotovo bi mi bilo žal, če bi se neuspešno končala. Čeprav si je potrebno priznati - v takem deževnem in sneženem novembru in začetku decembra je to še najbolj pametno početi. Da lahko lepše dni izkoristiš za kaj drugega.
Bom si v prihodnjem letu pred prakso to snov še parkrat prebral. Razen penicilinov in opioidov. Za to sem dokazal, da mi je približno jasno. Vem, da se zgoraj omenjeno morda ne bo zgodilo, zato ne obljubljam. Samo trdim. Ker škodilo ne bo. Koristilo pa vsekakor.
Update v naslednjem (zgornjem) blogu
CLASSIC LIVE....
AHHHH!
Gomi
29 november, 2010
Klasični maniak
Evo me iz izpita. Bemtiš, mogoče pa bo. MOGOČE? Pa ne morem verjet!
Čakam razpored za ustne, potem bom pa mogoče osvežil še kaj v tem blogu.
Grem zdaj na kosilo, na eno mesno lazanjo v Gregorinota, čakajoč klic sošolke, kdaj bom moral še kaj povedat na medicinski fakulteti. Če bom sploh, rezultat pisnega dobim namreč na samem snidenju s profesorjem/profesorco, sam pa nisem prepričan, da bo pozitiven. A nisem prepričan niti, da bo negativen, kar je najboljša in odlična motivacija za dodatno učenje.
Ma če nimam jutri, bom danes gledal Elclasico v vsakem primeru. Pa jaz sem gotov!
Ajde bok.
Maniak
UPDATE:
*Ustni v četrtek ob devetih zjutraj
** Za kosilo nisem jedel mesne lazanje ampak svinjski zrezek na rukoli in pomfri in seveda odlično mešano solato.
*** Izola je na žalost med vikendom izgubila derbi za trenutno 1.mesto na lestvici s Krškim in sicer z 21:22. Bilo je zanimivo a žal ne preveč srečno za domačine. Pa drugič, v gosteh.
**** Umrl je Leslie Nielsen, eden mojih ljubših igralcev. Res je rastural in pravzaprav se ne spomnim filma, da me ne bi nasmejal, včasih tudi do solz. Naj počiva v miru.
*****Eden subjektivno boljših in objektivno najbolj znanih komadov vseh časov:
Čakam razpored za ustne, potem bom pa mogoče osvežil še kaj v tem blogu.
Grem zdaj na kosilo, na eno mesno lazanjo v Gregorinota, čakajoč klic sošolke, kdaj bom moral še kaj povedat na medicinski fakulteti. Če bom sploh, rezultat pisnega dobim namreč na samem snidenju s profesorjem/profesorco, sam pa nisem prepričan, da bo pozitiven. A nisem prepričan niti, da bo negativen, kar je najboljša in odlična motivacija za dodatno učenje.
Ma če nimam jutri, bom danes gledal Elclasico v vsakem primeru. Pa jaz sem gotov!
Ajde bok.
Maniak
UPDATE:
*Ustni v četrtek ob devetih zjutraj
** Za kosilo nisem jedel mesne lazanje ampak svinjski zrezek na rukoli in pomfri in seveda odlično mešano solato.
*** Izola je na žalost med vikendom izgubila derbi za trenutno 1.mesto na lestvici s Krškim in sicer z 21:22. Bilo je zanimivo a žal ne preveč srečno za domačine. Pa drugič, v gosteh.
**** Umrl je Leslie Nielsen, eden mojih ljubših igralcev. Res je rastural in pravzaprav se ne spomnim filma, da me ne bi nasmejal, včasih tudi do solz. Naj počiva v miru.
*****Eden subjektivno boljših in objektivno najbolj znanih komadov vseh časov:
27 november, 2010
Jaz sem gotov
Če bi vi vedli, koliko sem gotov, ne bi mogli verjet. Nič od mene.
V bistvu se že slab mesec poizkušam učit farmakologijo. Poizkušam, ker mi nikakor ne gre in imam glavo nekje drugje. Za vikend sem ostal v Ljubljani (preverjeno bolje za pred izpitom), a vseeno ni nekega efekta. Žal sem v takem obdobju, ko stvari niso ravno prijetne...vsaj zame ne, vsaj tako se mi zdi. Človek obrača, Bog obrne. Pa ne bom razglabljal, eni tako ali tako veste več kot jaz, drugih pa verjetno niti ne zanima.
Omenjen izpit bom verjetno padel. Sem se sprijaznil. Če po ne vem kakšnem naključju naredim, bo to prvovrstno presenečenje. Razen če bo šestka. To bo samo pika na i "prelepi jeseni". Upal sem, da se mi bo na izpit kljub vsemu uspelo pripraviti, a mi ne bo. Pripravljen nisem in ne bom, to je dejstvo. Nobena tragedija. Po vsem kar se mi je dogajalo in kar se mi še dogaja niti ne morem biti. Sicer pa - saj grem pisati šele prvič. Sem pa nanj drugič prijavljen. Prvič nisem vedel, da sem na "farmo" prijavljen (ni se ql prijavljati par mesecev vnaprej) in se zato nisem odjavil. Na izpit tako ali tako nisem imel namena it, žal pa je rok štel in izpita nisem opravil.
Mogoče bo v veselem decembru kaj bolje. Potreboval bom nekaj, kar me bo pognalo naprej ali pa v zrak. Trenutno sem prazen in brez idej. Podobno kot pri objavi za absolventski izlet. V bistvu nisem imel namena pisat kaj dosti. Sem hotel samo objaviti eno pesmico, ampak ker sem že v letošnji 99. objavi ostal brez besed, si stota tega vseeno ne zasluži.
Pa še misel tedna pred nočjo na snežno nedeljo:
Imejte se radi. Sebe in druge. Najprej sebe, potem druge. Ker če sebe nimate, kako boste potem imeli radi druge?
LP, Gomi
V bistvu se že slab mesec poizkušam učit farmakologijo. Poizkušam, ker mi nikakor ne gre in imam glavo nekje drugje. Za vikend sem ostal v Ljubljani (preverjeno bolje za pred izpitom), a vseeno ni nekega efekta. Žal sem v takem obdobju, ko stvari niso ravno prijetne...vsaj zame ne, vsaj tako se mi zdi. Človek obrača, Bog obrne. Pa ne bom razglabljal, eni tako ali tako veste več kot jaz, drugih pa verjetno niti ne zanima.
Omenjen izpit bom verjetno padel. Sem se sprijaznil. Če po ne vem kakšnem naključju naredim, bo to prvovrstno presenečenje. Razen če bo šestka. To bo samo pika na i "prelepi jeseni". Upal sem, da se mi bo na izpit kljub vsemu uspelo pripraviti, a mi ne bo. Pripravljen nisem in ne bom, to je dejstvo. Nobena tragedija. Po vsem kar se mi je dogajalo in kar se mi še dogaja niti ne morem biti. Sicer pa - saj grem pisati šele prvič. Sem pa nanj drugič prijavljen. Prvič nisem vedel, da sem na "farmo" prijavljen (ni se ql prijavljati par mesecev vnaprej) in se zato nisem odjavil. Na izpit tako ali tako nisem imel namena it, žal pa je rok štel in izpita nisem opravil.
Mogoče bo v veselem decembru kaj bolje. Potreboval bom nekaj, kar me bo pognalo naprej ali pa v zrak. Trenutno sem prazen in brez idej. Podobno kot pri objavi za absolventski izlet. V bistvu nisem imel namena pisat kaj dosti. Sem hotel samo objaviti eno pesmico, ampak ker sem že v letošnji 99. objavi ostal brez besed, si stota tega vseeno ne zasluži.
Pa še misel tedna pred nočjo na snežno nedeljo:
Imejte se radi. Sebe in druge. Najprej sebe, potem druge. Ker če sebe nimate, kako boste potem imeli radi druge?
LP, Gomi
23 november, 2010
20 november, 2010
Malce o rokometu in spominih v objavi 444!
BBC, London, Gomi9 blog - Izolski rokometaši nadaljujejo pohod po prvo-b-ligaški sceni. Mi smo gotovi!
Zmagali s(m)o že šesto tekmo zapored in smo trenutno na prvem mestu v ligi. Krško, ki zaostaja eno točko ima danes tekmo z Grosupljem, tako da ni druge, kot da se nadejamo, da bomo teden prespali na drugem mestu. Pa ne morem verjet! Vse do drugega tedna, ko Krško gostuje v Izoli in ko se obeta pravi derbi za prvo mesto po prvem delu lige (če ne bo kiksov na ostalih tekmah). Gre za največjo pravljico izolskega rokometa v zadnjih letih, v kateri zaradi študijskih obveznosti sodelujem bolj kot ne kot gledalec, a se bom ekipi pridružil v drugem delu, ko me bodo upam da čim manj potrebovali. Od viška glava ne boli!
Link do lestvice:
Memories: Januar 2007
Lp, Gomi
Zmagali s(m)o že šesto tekmo zapored in smo trenutno na prvem mestu v ligi. Krško, ki zaostaja eno točko ima danes tekmo z Grosupljem, tako da ni druge, kot da se nadejamo, da bomo teden prespali na drugem mestu. Pa ne morem verjet! Vse do drugega tedna, ko Krško gostuje v Izoli in ko se obeta pravi derbi za prvo mesto po prvem delu lige (če ne bo kiksov na ostalih tekmah). Gre za največjo pravljico izolskega rokometa v zadnjih letih, v kateri zaradi študijskih obveznosti sodelujem bolj kot ne kot gledalec, a se bom ekipi pridružil v drugem delu, ko me bodo upam da čim manj potrebovali. Od viška glava ne boli!
Link do lestvice:
Memories: Januar 2007
Lp, Gomi
19 november, 2010
Novartis razvija pametne tablete s čipi
Švicarski farmacevtski gigant Novartis razvija nov sistem pametnih tablet s čipi, ki se uradno imenuje Ingestible Event Marker (IEM) in bi naj bil po optimističnih napovednih na tržišču že sredi leta 2012, torej ravno takrat, ko se bom verjetno sam bližal diplomi. Tehnologijo jim pomaga razvijati kalifornijsko podjetje Proteus Biomedical, Novartis pa je napovedal investicijo v višini 24 milijonov dolarjev za zagotovitev licence za to tehnologijo. Ideja je preprosta:
tableta bo imela poseben mikročip, ki se bo aktiviral v kislem okolju - to je v želodcu, kjer HCl zagotavlja pH med 1 in 3. Nato bo zbiral ključne parametre, kot so srčni utrip, telesna temperatura, premikanje telesa in podobno. Ti podatki se bodo prek povezave Bluetooth prenašali v elektronski karton, tako da bodo imeli zdravniki najbolj točne in ažurne podatke o stanju v telesu takoj po zaužitju tablete. Na ta način bo moč prilagajati odmerek in tako doseči najboljše mogoče delovanje.
Prva zdravila, ki bodo imela vgrajen ta čip, bodo zdravila proti zavrnitvi organov po presaditvah (imunosupresanti), kjer je odmerjanje še posebej pomembno. Trevor Mundel iz Novartisa pravi, da je to zgolj začetek in da so prihodnja področja uporabe zelo široka. Razrešiti morajo le še dvoje stvari: prvič, medicinski srenji morajo dokazati, da so tovrstne modifikacije varne, kar verjetno predstavlja temeljni problem. Z bioekvivalenčnimi testi bodo skušali dokazati, da ne spreminjajo fiziološkega učinkovanja zdravil, tako da bi odpadla potreba po dolgotrajnih kliničnih testiranjih, ampak bi izdelek lahko splavili v poldrugem letu, kar sicer ni praksa pri izdajanju zdravil na trg. In drugič, pomiriti bodo morali varuhe pravic in zasebnosti, ki postavljajo vprašanja, kdo vse lahko tem podatkom ob prenosu prek Bluetootha prisluškuje.
Bo telefon preko bluetootha zaznal, da sosed žre tovrstna zdravila? :)
Vir-Reuters
Lp, Gomi
tableta bo imela poseben mikročip, ki se bo aktiviral v kislem okolju - to je v želodcu, kjer HCl zagotavlja pH med 1 in 3. Nato bo zbiral ključne parametre, kot so srčni utrip, telesna temperatura, premikanje telesa in podobno. Ti podatki se bodo prek povezave Bluetooth prenašali v elektronski karton, tako da bodo imeli zdravniki najbolj točne in ažurne podatke o stanju v telesu takoj po zaužitju tablete. Na ta način bo moč prilagajati odmerek in tako doseči najboljše mogoče delovanje.
Prva zdravila, ki bodo imela vgrajen ta čip, bodo zdravila proti zavrnitvi organov po presaditvah (imunosupresanti), kjer je odmerjanje še posebej pomembno. Trevor Mundel iz Novartisa pravi, da je to zgolj začetek in da so prihodnja področja uporabe zelo široka. Razrešiti morajo le še dvoje stvari: prvič, medicinski srenji morajo dokazati, da so tovrstne modifikacije varne, kar verjetno predstavlja temeljni problem. Z bioekvivalenčnimi testi bodo skušali dokazati, da ne spreminjajo fiziološkega učinkovanja zdravil, tako da bi odpadla potreba po dolgotrajnih kliničnih testiranjih, ampak bi izdelek lahko splavili v poldrugem letu, kar sicer ni praksa pri izdajanju zdravil na trg. In drugič, pomiriti bodo morali varuhe pravic in zasebnosti, ki postavljajo vprašanja, kdo vse lahko tem podatkom ob prenosu prek Bluetootha prisluškuje.
Bo telefon preko bluetootha zaznal, da sosed žre tovrstna zdravila? :)
Vir-Reuters
Lp, Gomi
16 november, 2010
Majstori....
Tehnično gledano je bil glavni pevec Eaglsov Don Henley. A potrebno je povedati, Eaglesi so zasloveli v štiridelni harmoniji, ki so jo v bendu sestavljali poleg Henleya še Glenn Frey, Randy Meisner and Bernie Leadon. Don Felder, Joe Walsh in Timithy B. Schmit so prišli kasneje in danes s Henleyem, Freyem, Walshem in Schmitom ustvarjajo na turnejah in snemanjih. Henley in Frey sta napisala tudi glavnino pesmi s čimer ju lahko prištevamo ob bok "rivaloma" Lennonu in McCartneyu (The Beatles), saj sta oba para naredila velik vtis na svet glasbe in besedil. Največkrat prodani album (kombinacija vinil plošče in CDja) pa je, kakorkoli pogledamo, album Eagles Greatest Hits (njihov prvi). To ni Jacksonov Thriller, Beli album Beatlesov ali karkoli od Elvisa...
Čeprav se wikipedia ne strinja z menoj, bolj zaupam naslednjim virom.
http://www.amazon.com/Top-Best-Selling-Albums-Time/lm/R173AK1WB357X3
http://www.philbrodieband.com/muso_solo_bestselling_albums.htm
http://www.classicbands.com/bestsellers.html#top100
Vsaka čast!
Farmakologija gre ob taki muziki težje v nos in lažje v spomin.
Lp, Gomi
Čeprav se wikipedia ne strinja z menoj, bolj zaupam naslednjim virom.
http://www.amazon.com/Top-Best-Selling-Albums-Time/lm/R173AK1WB357X3
http://www.philbrodieband.com/muso_solo_bestselling_albums.htm
http://www.classicbands.com/bestsellers.html#top100
Vsaka čast!
Farmakologija gre ob taki muziki težje v nos in lažje v spomin.
Lp, Gomi
13 november, 2010
Najnovejše o najmočnejšem #24
Krompirjeve resnice (bolj resnice, kot krompirjeve) o najmočnejšem:
Chuck Norris je slabši od mene....
:)))
Zgleda, da mi blog ne dovoli objavljat takih laži...;)
No pa gremo:
Chuck Norris lahko do note natančno zaigra deveto Beethovnovo simfonijo. S piščalko.
Chuck Norris lahko naredi Origami z Excelovim listom.
Potem ko je se je Chuck Norris pošalil, da ima homoseksualne tendence, je Berlusconi javno povedal, da je bolje biti Gay, kot biti zagret za lepe punce.
Chuck Norris te lahko prehiti, ko sta oba v dvigalu.
Chuck Norris je naredil ""21 pri Mexicu" z zgolj eno kocko.
Chuck Norris lahko vtakne železen "vtič" od nakupovalnega vozička v ta isti voziček.
Tragična prometna nesreča v Texasu: Kamjon je končal pod Chuck Norrisom.
Chuck Norris je vedno v formi. Če shujša ali se zredi, zdravniki popravijo vrednosti v tabelah in se mu iskreno opravičijo.
Matematika je zgolj grobo mnenje Chucka Norrisa.
Chuck Norris je spekel torto z okusom torte.
Beatlesi so živeli v rumeni podmornici, ker je bil zunaj Chuck Norris, ki jih je iskal.
Chuck Norris lahko žensko pripravi do orgazma kjerkoli in kadarkoli zgolj z besedami: "Pridi malce sem."
Eni verjamejo v Boga, spet drugi ne verjamejo. Eni pa so v dvomu...Bog morda obstaja, morda ne obstaja. Kakorkoli, ne sekirajmo se. V vsakem primeru je tu Chuck Norris.
Veselo Martinovanje vam želim!
Gomi
Chuck Norris je slabši od mene....
:)))
Zgleda, da mi blog ne dovoli objavljat takih laži...;)
No pa gremo:
Chuck Norris lahko do note natančno zaigra deveto Beethovnovo simfonijo. S piščalko.
Chuck Norris lahko naredi Origami z Excelovim listom.
Potem ko je se je Chuck Norris pošalil, da ima homoseksualne tendence, je Berlusconi javno povedal, da je bolje biti Gay, kot biti zagret za lepe punce.
Chuck Norris te lahko prehiti, ko sta oba v dvigalu.
Chuck Norris je naredil ""21 pri Mexicu" z zgolj eno kocko.
Chuck Norris lahko vtakne železen "vtič" od nakupovalnega vozička v ta isti voziček.
Tragična prometna nesreča v Texasu: Kamjon je končal pod Chuck Norrisom.
Chuck Norris je vedno v formi. Če shujša ali se zredi, zdravniki popravijo vrednosti v tabelah in se mu iskreno opravičijo.
Matematika je zgolj grobo mnenje Chucka Norrisa.
Chuck Norris je spekel torto z okusom torte.
Beatlesi so živeli v rumeni podmornici, ker je bil zunaj Chuck Norris, ki jih je iskal.
Chuck Norris lahko žensko pripravi do orgazma kjerkoli in kadarkoli zgolj z besedami: "Pridi malce sem."
Eni verjamejo v Boga, spet drugi ne verjamejo. Eni pa so v dvomu...Bog morda obstaja, morda ne obstaja. Kakorkoli, ne sekirajmo se. V vsakem primeru je tu Chuck Norris.
Veselo Martinovanje vam želim!
Gomi
12 november, 2010
Jaz, moj blog in obiski na njem.
Malce spreminjam layout bloga...malce se igram s statistiko.... malce gledam kdaj imam največjo frekvenco, kdo me (ne, ne poznam imen) obiskuje in kje ter kako me najdejo. Verjeli ali ne..... Od meseca maja (od kadar imam statistiko, in od kadar je moj blog doživel dobrih 7000 obiskov) do meseca novembra je največ ljudi našlo moj blog, ker so v google vpisali: "Kako osvojiti punco", takih je bilo 217. V googlu sem pod tem geslom oz.vprašanjem na drugem zadetku. Bogi Slovenčki, ne znamo :))
Na drugi stopnički pa se nahaja "Gomi blog", dokaj pričakovano, če sem sikren..
Zanimivo, če bom želel pridoboti na ogledih, bom moral bolj paziti na naslove. Ti so očitno še kako pomembni! :)
Sicer pa je tukaj uradna google lestvica:
Hahahahaha. Pa ne morem verjet! :)
LP, Gomi
Na drugi stopnički pa se nahaja "Gomi blog", dokaj pričakovano, če sem sikren..
Zanimivo, če bom želel pridoboti na ogledih, bom moral bolj paziti na naslove. Ti so očitno še kako pomembni! :)
Sicer pa je tukaj uradna google lestvica:
| ||||||||||||
| ||||||||||||
| ||||||||||||
| ||||||||||||
| ||||||||||||
| ||||||||||||
| ||||||||||||
| ||||||||||||
| ||||||||||||
|
Hahahahaha. Pa ne morem verjet! :)
LP, Gomi
Ali ste vedeli,.... #10
Po dolgem času (zadnjič 26.6.2010), velikih spremembah, manjšemu trpljenju in nikavih uspehih se na blog vrača mitična rubrika, ki sem jo uvedel 15.oktobra 2008. Takrat z namenom, da Janezom razjasnim, kakšno je življenje v Rimu in jim povedat, kaj se z mano dogaja.
Danes sicer nisem v Rimu, vseeno pa verjamem, da niste vedeli:
da sem danes zgodaj zjutraj prvič vozil BMWX3 z avtomatskim menjalnikom po parkiriščih BTC-ja?
da sem vmes redno pozabljal da avto nima sklopke in po želji spreminjanja prestav vztrajno nabijal na zavoro, da sta se kolega v avtu zgražala in postajala rahlo emetična, medtem ko so nas okoli ljudje gledali, kot da smo padli iz Lune?
da sem pripeljal do McDonaldsa, kjer sem koristil subvencionirano prehrano in sem zato moral zdaj začuden plačati dostavo, ker lahko subvencijo koristimo samo dvakrat dnevno (tudi na kosilu sem jedel "na bon")?
da je farmakologije res preveč za željeno sproščenost 16 dni pred izpitom?
da I gotta feeling?
da imam na sebi majčko od zavarovalnice triglav, ki nimam pojma kje sem jo dobil?
da je s polno ritjo lahko srat?
da je to 440.objava na mojem blogu?
da bom ta večer preživel v moji TOP garsonjeri in grem šele jutri v Izolo, pa še to bolj kot ne zaradi tega ker moram oprat stvari?
da še nimam pojma, če in kje se bom udeležil martinovanja ter kje bom praznoval Novo leto?
da nisem več toliko opušten?
da je fakulteta za farmacijo bila 3.najuspešnejša fakulteta v skupnem seštevku Univerzitetnega športnega prvenstva in sam pri tem nisem prispeval prav nič?
da se bo prvih 6 ekip Serie A ta vikend pomerilo med seboj v treh derbijih?
LP, Gomi
Danes sicer nisem v Rimu, vseeno pa verjamem, da niste vedeli:
da sem danes zgodaj zjutraj prvič vozil BMWX3 z avtomatskim menjalnikom po parkiriščih BTC-ja?
da sem vmes redno pozabljal da avto nima sklopke in po želji spreminjanja prestav vztrajno nabijal na zavoro, da sta se kolega v avtu zgražala in postajala rahlo emetična, medtem ko so nas okoli ljudje gledali, kot da smo padli iz Lune?
da sem pripeljal do McDonaldsa, kjer sem koristil subvencionirano prehrano in sem zato moral zdaj začuden plačati dostavo, ker lahko subvencijo koristimo samo dvakrat dnevno (tudi na kosilu sem jedel "na bon")?
da je farmakologije res preveč za željeno sproščenost 16 dni pred izpitom?
da I gotta feeling?
da imam na sebi majčko od zavarovalnice triglav, ki nimam pojma kje sem jo dobil?
da je s polno ritjo lahko srat?
da je to 440.objava na mojem blogu?
da bom ta večer preživel v moji TOP garsonjeri in grem šele jutri v Izolo, pa še to bolj kot ne zaradi tega ker moram oprat stvari?
da še nimam pojma, če in kje se bom udeležil martinovanja ter kje bom praznoval Novo leto?
da nisem več toliko opušten?
da je fakulteta za farmacijo bila 3.najuspešnejša fakulteta v skupnem seštevku Univerzitetnega športnega prvenstva in sam pri tem nisem prispeval prav nič?
da se bo prvih 6 ekip Serie A ta vikend pomerilo med seboj v treh derbijih?
LP, Gomi
10 november, 2010
Placebo??
Placebo navadno srečamo v medicini (oz. farmaciji, da ne bom koga zanemarjal ;) ) in označuje snov, ki nima fiziološke aktivnosti, a bolniku pomaga, ker ta v njegov učinek verjame in ga pričakuje. Učinek je tako izrazit, da se pri preizkusih zdravil izvajajo dvojno slepe študije, kjer ena izmed skupin bolnikov nevede dobiva zdravilo in druga placebo. Manj pa se poudarja, da placebo deluje vsepovsod in da se to že dolga leta uporablja tako rekoč na vseh področjih.
Dvigala imajo v zadnjih dvajsetih letih vgrajen gumb "Zapri vrata", ki pri večini modelov ne naredi ničesar. Podobna reč so tudi termostati v pisarnah, ki v ZDA že 40 let niso povezani nikamor, ampak delavcem le dajejo vtis, da lahko vplivajo na klimo. Vzdrževalci pa ugotavljajo, da jih kljub temu zaposleni bistveno manj kličejo in nergajo zaradi delovnih pogojev, saj so prepričani, da lahko vplivajo na temperaturo s termostatom. In gumbi na semaforjih za pešce so v New Yorku večidel brez funkcije vse od uvedbe pametnih semaforjev, ki barvo uravnavajo za čim večjo pretočnost prometa.
Upam, da s tem ne vplivam na vaše upanje, da vse kar počnete dejansko prinaša rezultate, čeprav v bistvu ne veste točno, kaj in čemu to počnete.
Mimogrede, zdravnik, ki vam je zadnjič dal tableto morda ni bila nič drugega kot sladkor. Ste na to sploh pomislili?
LP, Gomi
VIR:
http://slo-tech.com/novice/t440044#crta
Dvigala imajo v zadnjih dvajsetih letih vgrajen gumb "Zapri vrata", ki pri večini modelov ne naredi ničesar. Podobna reč so tudi termostati v pisarnah, ki v ZDA že 40 let niso povezani nikamor, ampak delavcem le dajejo vtis, da lahko vplivajo na klimo. Vzdrževalci pa ugotavljajo, da jih kljub temu zaposleni bistveno manj kličejo in nergajo zaradi delovnih pogojev, saj so prepričani, da lahko vplivajo na temperaturo s termostatom. In gumbi na semaforjih za pešce so v New Yorku večidel brez funkcije vse od uvedbe pametnih semaforjev, ki barvo uravnavajo za čim večjo pretočnost prometa.
Upam, da s tem ne vplivam na vaše upanje, da vse kar počnete dejansko prinaša rezultate, čeprav v bistvu ne veste točno, kaj in čemu to počnete.
Mimogrede, zdravnik, ki vam je zadnjič dal tableto morda ni bila nič drugega kot sladkor. Ste na to sploh pomislili?
LP, Gomi
VIR:
http://slo-tech.com/novice/t440044#crta
Papi, vse naj naj!!!
Danes želim vse najboljše mojemu očetu, ki praznuje svojih rojstni dan!
Pa še moje posvetilo, ki ga tokrat pišem v italijanskem jeziku. Ker je pač lepši:):
"Caro babbo! Siccome oggi ne hai piu di cinquanta, non zo quanto te sei felice. Magari lo sei perche ti porterai la moje a far una magnada. Pero come primo devi essere fiero di te e voglioso di vivere un altra vita cosi lunga da oggi in poi. Magari senza qualche problema di troppo e naturalmente senza altri fiji, se no, che ruolo sara il mio? Ti auguro un buon compleanno e i prossimi cinquantadue pieni di sodisfazioni e godurie!
Tuo fijo."
Eno na easy za nas!
Pa še eno na hard zate!
Drži se in pozdravi mamo! ;)
Rokec
Pa še moje posvetilo, ki ga tokrat pišem v italijanskem jeziku. Ker je pač lepši:):
"Caro babbo! Siccome oggi ne hai piu di cinquanta, non zo quanto te sei felice. Magari lo sei perche ti porterai la moje a far una magnada. Pero come primo devi essere fiero di te e voglioso di vivere un altra vita cosi lunga da oggi in poi. Magari senza qualche problema di troppo e naturalmente senza altri fiji, se no, che ruolo sara il mio? Ti auguro un buon compleanno e i prossimi cinquantadue pieni di sodisfazioni e godurie!
Tuo fijo."
Eno na easy za nas!
Pa še eno na hard zate!
Drži se in pozdravi mamo! ;)
Rokec
09 november, 2010
Mr Brown je spet v điru
Že nekaj čas ga nisem videl. Ko sem bil majhen, pa pa me je redno nasmejal v eni najbolj priljubljenih italijanskih oddaj - Le Iene (hijene). Dostikrat se je tako norčeval iz Italijanov in njihove angleščine ter jih kdaj pa kdaj tudi kaj naučil.
To je Mr. Brown, ki ga po nekaj časa vidim v takšni, precej dobrodelni obliki.
Car.
V bistvu sploh ni tako slaba pesem, pa še plagiat najbrž ni.
Lp, Gomi
To je Mr. Brown, ki ga po nekaj časa vidim v takšni, precej dobrodelni obliki.
Car.
V bistvu sploh ni tako slaba pesem, pa še plagiat najbrž ni.
Lp, Gomi
Strokovno - zabavna ekskurzija v Beograd
Pred slabim mesecem, so na naši fakuleti pričeli z reklamiranjem ekskurzije v Beograd. Žal je bilo na voljo samo 90 mest, zaradi česar so bile borbe za dovolj zgodnjo prijavo na ekskurzijo precej hude. V Beograd si je namreč želel marsikateri študent naše fakultete. Od slednjih za sicer dobro polovico nisem vedel, da obstajajo, a sem se vseeno nadejal, da bi s prijavo na ekskurzijo razširil svoja taka in drugačna obzorja.
Žal se je na dan prijave vse sfižilo. Ob 9.30, ko bi se naj prijave pričele, sem prišel na faks. Bilo me je malce sram, ker "sem prihajal med prvimi", a sem imel kasneje predavanja in nisem mogel. No, izkazalo se je, da je bila vrsta pred študentsko sobico (kjer so prijave potekale) tako dolga, da so me, še preden sem jo zagledal, kolegi opomnili, da ne bom prišel skozi in da so vsa mesta za Beograd že zapolnjena. Super.... Drek super!
Hitro je stekla akcija in do večera smo bili že zedinjeni. "V Beograd bo šel še en BUS v lastni režiji." V njem naj bi sedele pretežno bolj izkušene face fakultete za farmacijo, seveda pa s(m)o v prihodnjih dneh medse radi sprejeli vsakega, ki se nam je želel pridružiti. Na koncu se nas je zbralo 43, ravno prav za en avtobus, ki ga je šofer z nadimkov Schumacher uspešno peljal.
Na ekskurzijo bi morali štartati v četrtek nekaj pred polnočjo, a se je zaradi izjemne predstave Olimpije (in podaljškov) vse skupaj pomaknilo za eno uro kasneje. Marsikdo od nas si je tekmo tudi v živo ogledal in me prepričal, da si bom eno naslednjih ogledal tudi sam.
Naš avtobus se je uradno klical Partybus, medtem ko je Doubledecker "študentske sobice" imel naziv Desusbus. Okoli vratu smo imeli tudi svoje "badge-e" z vzdevki (jaz npr. Ribja petarda), ki smo si jih dali pred tem. Vse to dovolj zgovorno priča o tem, da večjemu avtobusu nismo imeli ničesar za zavidat. Morda ogled Hemofarma. Morda. Naša strokovno-zabavna ekskurzija se je namreč po dogovoru z vsemi še pred odhodom spremenila v bolj zabavno ekskurzijo, zaradi česar smo spustili ogled omenjene farmacevtske tovarne v Vršacu. In medtem, ko si je Desusbus neprespan navsezgodaj ogledoval čuda tehnike, smo mi v daljavi že zagledali Beograd.
Moram priznati, da sem si po informacijah in po pesmih, ki sem jih slišal od nekaterih bendov, Beograd pričakoval natanko takšen kot je bil. Čist, bogat, poln razkošja na eni, ter umazan, nerazvit in celo razstreljen na drugi strani. S svojimi 22 kolegi/cami, smo se nastanili v Manga hostlu, nekje vmes med vsem omenjenim. Ravno prav pristno, da smo se zavedali kje smo, pa čeprav smo bili pravzaprav v neke vrste atriju, od koder ni bilo slutiti, da 20 metrov stran vozijo avtobusi in tramvaji.
V Beogradu smo si ogledali razno:
Park Kalemegdan, od koder smo občudovali sotočje Donave in Save (potrebovali doktorske pogovore, da smo ugotovili katera je katera) in poizkusili prižgati topove (ni šlo), stadion Partizana od znotraj in zunaj, Titov muzej in grob v Hiši cvetja, nekaj manjših diskotek, trgovin, restavracij in kafičev, se vozili s 50 let starim avtobusom (Ko to tamo pjeva varjanta) itd..
Zvečer smo se v obeh večerih zelo zabavali. Prvi večer smo žurali z domačimi študenti farmacije, ki so se izkazali za zelo dobre goste, v drugem pa smo bili glavni gostje odprtega partija pod palubo ladje na reki. Pred tem smo na bližnjem splavu imeli organizirano srbsko večerjo (neznana predjed, šopska solata, odlično meso in odličen krompir, zelo solidno belo in črno vino:) ). Glavni hit večera so bili "trubači-tamburaši" (taki, kjer ni noben pihal, imeli so tamuburico, kitaro in harmoniko), ki so polovico časa igrali pri naši mizi, saj smo jih redno in uspešno podkupovali z 100-500 dinarji (1-5 €). Djurdevdan, Lipe cvatu itd. so odmevale po celi restavraciji in resnično lahko rečem, da je bila to najbolj pristna stvar na celem izletu.
Precej utrujeni in polni vtisov smo se po zadnji Karađorđevičevi šncli odpravili nazaj proti Sloveniji. Čeprav priznavam, da je Ljubljana lepša od Beograda, moram povedati, da sem bil nad Belim gradom navdušen. Veliko stvari mi je tam pisanih na kožo in verjamem, da se nekoč še vrnem.
Prijetno! Gomi
p.s. Nekaj naših slik v kratkem.
Žal se je na dan prijave vse sfižilo. Ob 9.30, ko bi se naj prijave pričele, sem prišel na faks. Bilo me je malce sram, ker "sem prihajal med prvimi", a sem imel kasneje predavanja in nisem mogel. No, izkazalo se je, da je bila vrsta pred študentsko sobico (kjer so prijave potekale) tako dolga, da so me, še preden sem jo zagledal, kolegi opomnili, da ne bom prišel skozi in da so vsa mesta za Beograd že zapolnjena. Super.... Drek super!
Hitro je stekla akcija in do večera smo bili že zedinjeni. "V Beograd bo šel še en BUS v lastni režiji." V njem naj bi sedele pretežno bolj izkušene face fakultete za farmacijo, seveda pa s(m)o v prihodnjih dneh medse radi sprejeli vsakega, ki se nam je želel pridružiti. Na koncu se nas je zbralo 43, ravno prav za en avtobus, ki ga je šofer z nadimkov Schumacher uspešno peljal.
Na ekskurzijo bi morali štartati v četrtek nekaj pred polnočjo, a se je zaradi izjemne predstave Olimpije (in podaljškov) vse skupaj pomaknilo za eno uro kasneje. Marsikdo od nas si je tekmo tudi v živo ogledal in me prepričal, da si bom eno naslednjih ogledal tudi sam.
Naš avtobus se je uradno klical Partybus, medtem ko je Doubledecker "študentske sobice" imel naziv Desusbus. Okoli vratu smo imeli tudi svoje "badge-e" z vzdevki (jaz npr. Ribja petarda), ki smo si jih dali pred tem. Vse to dovolj zgovorno priča o tem, da večjemu avtobusu nismo imeli ničesar za zavidat. Morda ogled Hemofarma. Morda. Naša strokovno-zabavna ekskurzija se je namreč po dogovoru z vsemi še pred odhodom spremenila v bolj zabavno ekskurzijo, zaradi česar smo spustili ogled omenjene farmacevtske tovarne v Vršacu. In medtem, ko si je Desusbus neprespan navsezgodaj ogledoval čuda tehnike, smo mi v daljavi že zagledali Beograd.
Moram priznati, da sem si po informacijah in po pesmih, ki sem jih slišal od nekaterih bendov, Beograd pričakoval natanko takšen kot je bil. Čist, bogat, poln razkošja na eni, ter umazan, nerazvit in celo razstreljen na drugi strani. S svojimi 22 kolegi/cami, smo se nastanili v Manga hostlu, nekje vmes med vsem omenjenim. Ravno prav pristno, da smo se zavedali kje smo, pa čeprav smo bili pravzaprav v neke vrste atriju, od koder ni bilo slutiti, da 20 metrov stran vozijo avtobusi in tramvaji.
V Beogradu smo si ogledali razno:
Park Kalemegdan, od koder smo občudovali sotočje Donave in Save (potrebovali doktorske pogovore, da smo ugotovili katera je katera) in poizkusili prižgati topove (ni šlo), stadion Partizana od znotraj in zunaj, Titov muzej in grob v Hiši cvetja, nekaj manjših diskotek, trgovin, restavracij in kafičev, se vozili s 50 let starim avtobusom (Ko to tamo pjeva varjanta) itd..
Zvečer smo se v obeh večerih zelo zabavali. Prvi večer smo žurali z domačimi študenti farmacije, ki so se izkazali za zelo dobre goste, v drugem pa smo bili glavni gostje odprtega partija pod palubo ladje na reki. Pred tem smo na bližnjem splavu imeli organizirano srbsko večerjo (neznana predjed, šopska solata, odlično meso in odličen krompir, zelo solidno belo in črno vino:) ). Glavni hit večera so bili "trubači-tamburaši" (taki, kjer ni noben pihal, imeli so tamuburico, kitaro in harmoniko), ki so polovico časa igrali pri naši mizi, saj smo jih redno in uspešno podkupovali z 100-500 dinarji (1-5 €). Djurdevdan, Lipe cvatu itd. so odmevale po celi restavraciji in resnično lahko rečem, da je bila to najbolj pristna stvar na celem izletu.
Precej utrujeni in polni vtisov smo se po zadnji Karađorđevičevi šncli odpravili nazaj proti Sloveniji. Čeprav priznavam, da je Ljubljana lepša od Beograda, moram povedati, da sem bil nad Belim gradom navdušen. Veliko stvari mi je tam pisanih na kožo in verjamem, da se nekoč še vrnem.
Prijetno! Gomi
p.s. Nekaj naših slik v kratkem.
01 november, 2010
Trinajst (13?!) objav do cilja....
Vem, da mi bo v teh šestdesetih dneh uspelo preseči željeno številko, čeprav še dva meseca nazaj ni kazalo na kaj takega. Imam več kot dovolj časa in izkušenj, da mi ne sme spodletet. In zgodb(ic) in pravljic tudi.
Danes je 1.november. Kar pomeni, da je bil včeraj 31. oktober. Upam, da ste uživali v tem praznično obarvanem podaljšanem vikendu, predvsem pa, da ste se spomnili na preminule, ki so vam bili tako ali drugače blizu.
Po dolgem času ena hrvaška klasika za vse!
Lp, Gomi
Danes je 1.november. Kar pomeni, da je bil včeraj 31. oktober. Upam, da ste uživali v tem praznično obarvanem podaljšanem vikendu, predvsem pa, da ste se spomnili na preminule, ki so vam bili tako ali drugače blizu.
Po dolgem času ena hrvaška klasika za vse!
Lp, Gomi
30 oktober, 2010
Total makeover
Preden sem danes šel lovit ribe, sipe in kalamare, sem malo spremenil svoj videz. Pravili so, da je prav... Nekateri.
Spet drugi pa, da je bil čas. Da sem bil že zanemarjen. Da kaj se to pravi? Da sem imel predolge. Da pikam...:)
Lahko bi rekli, da so me glede na videz izbrali za primernega kandidata za oddajo "Popolna preobrazba".
LP, Levi raček, bolj levi kot raček.
Spet drugi pa, da je bil čas. Da sem bil že zanemarjen. Da kaj se to pravi? Da sem imel predolge. Da pikam...:)
Lahko bi rekli, da so me glede na videz izbrali za primernega kandidata za oddajo "Popolna preobrazba".
LP, Levi raček, bolj levi kot raček.
Počivanje v Izoli
Malo se mi spi. Ker sem precej utrujen. Boljše je biti malo utrujen, takrat se ti včasih spi še bolj. In kaj je lepšega kot se potreben spanca uleči v posteljo in zaspati? To se mi je zgodilo v sredo zvečer. Medtem, ko je večina študentarije iz Ljubljane (+gosti iz cele Slovenije) obiskala študentsko brucovanje, sem si sam vzel fraj. Malo pred 23.00 sem se ulegel na posteljo in čakal PC, da mi naloži program. In zaspal. Kljub temu, da sem razmišljal o tem, da ne smem zaspati, me je "vonj postelje" premamil in kmalu se nisem več zavedal, da živim. Zbudil sem se okoli 10.00 in se preteklim uram enostavno zasmejal.
Pretekli teden me je dobro uničil. Začelo se je z nedeljskim polmaratonom, katerega posledic šele danes ne čutim več. Danes pa je sobota. Zgodaj zjutraj, ampak vseeno. Še usodnejša je bila mešanica poznega odhajanja spat in zgodnjega jutranjega vstajanja. Na faksu so se motorji dodobra ogreli in ta vikend je verjetno zadnji brezskrben domači vikend do božiča. Vlak bo speljal in jaz hočem biti gor, tako kot vsako leto. In tudi kasneje jih ne bo več veliko (vikendov, vlaki prihajajo vsak mesec). Sicer pa je vzdušje v 5.letniku zelo sproščeno in še dobro da je tako. Sicer bi na življenje gledal iz druge perspektive, ki nikakor ni enaka današnji. Odločil sem se, da se ustavim z žuranjem. Rekord je podrt, osem tednov opuštene situacije. Dovolj heca je bilo. Kolega Kovačič mi je rekel, da me bo kmalu minilo. In čutim, da me je res. Farmakologija je na sporedu 29.11. in čas je, da tudi njej na čast deloma spremenim način življenja in si čas razporedim, kakor znam samo jaz.
Trenutno se počutim v redu, čeprav verjamem, da bodo soliden prehlad in začetni simptomi gripe prerasli v pravo bolezen. Ki se je, glede na to da grem čez slab teden v Beograd, bojim. Ampak - kot sem že večkrat dejal - na zalogo se ne mislim sekirati. Počivat moram. Da mi bo energija ostala za področja, kjer jo bom rabil. Kjer je ne bom, pa je ne bom pretirano trošil. Pogovarjam se s prijateljico in ugotavljam, da sem v preteklosti na tem premalo delal, za kar mi bo še dolgo žal. Napake so sestavni del vsakega življenja in povsem normalno je, da pridejo oz. se nehote pojavijo. Škoda.
Poslušam Tajči in sem dobre volje. In počivam. Drugega mi ne preostane. Pa ne zato, ker ne bi bilo mogoče. Ampak ker je tako prav.
Lahko noč, Gomi
Pretekli teden me je dobro uničil. Začelo se je z nedeljskim polmaratonom, katerega posledic šele danes ne čutim več. Danes pa je sobota. Zgodaj zjutraj, ampak vseeno. Še usodnejša je bila mešanica poznega odhajanja spat in zgodnjega jutranjega vstajanja. Na faksu so se motorji dodobra ogreli in ta vikend je verjetno zadnji brezskrben domači vikend do božiča. Vlak bo speljal in jaz hočem biti gor, tako kot vsako leto. In tudi kasneje jih ne bo več veliko (vikendov, vlaki prihajajo vsak mesec). Sicer pa je vzdušje v 5.letniku zelo sproščeno in še dobro da je tako. Sicer bi na življenje gledal iz druge perspektive, ki nikakor ni enaka današnji. Odločil sem se, da se ustavim z žuranjem. Rekord je podrt, osem tednov opuštene situacije. Dovolj heca je bilo. Kolega Kovačič mi je rekel, da me bo kmalu minilo. In čutim, da me je res. Farmakologija je na sporedu 29.11. in čas je, da tudi njej na čast deloma spremenim način življenja in si čas razporedim, kakor znam samo jaz.
Trenutno se počutim v redu, čeprav verjamem, da bodo soliden prehlad in začetni simptomi gripe prerasli v pravo bolezen. Ki se je, glede na to da grem čez slab teden v Beograd, bojim. Ampak - kot sem že večkrat dejal - na zalogo se ne mislim sekirati. Počivat moram. Da mi bo energija ostala za področja, kjer jo bom rabil. Kjer je ne bom, pa je ne bom pretirano trošil. Pogovarjam se s prijateljico in ugotavljam, da sem v preteklosti na tem premalo delal, za kar mi bo še dolgo žal. Napake so sestavni del vsakega življenja in povsem normalno je, da pridejo oz. se nehote pojavijo. Škoda.
Poslušam Tajči in sem dobre volje. In počivam. Drugega mi ne preostane. Pa ne zato, ker ne bi bilo mogoče. Ampak ker je tako prav.
Lahko noč, Gomi
26 oktober, 2010
Osebni rekord, prvi takšne vrste
Vedno sem rad spremljal atletiko. Morda zadnja leta manj, kar je po mojem pogojeno s slabšimi dosežki slovenskih atletov in atletinj. In ko "sem bil ša majhen", sem se pogosto spraševal, kaj ob imenih tekmovalcev pomenijo kratice WR, SB, PB, DNF in ostale...
PB (personal best) je bil na tekmovanju zmeraj najbolj zanimiv, še posebej pri Slovencih. Po tem si lahko sodil, kdo je favorit za zmago (ali pa, če so laufali na progah 4 in 5:) ). Ti so namreč PB kar pogosto menjavali in to jim je bil pred prvenstvi tudi cilj. "Želim si popraviti osebni rekord, potem pa bomo videli, kam me bo to pripeljalo..." slišimo v vsaki daljši športni oddaji. To po mojem sploh ni tako skromno, kajti poseči po Season bestu (najboljši dosežek sezone) ali celo World recordu (mislim da prevod ni potreben) je bilo za "Janeze" skoraj vedno nedosegljivo.
Tudi pri ostalih športih imajo športniki svojevrstne rekorde. Čas za zmago pri tenisu, minute nepremagljivosti nogometnega vratarja, zaporedne zmage v formuli 1.. vse to so rekordi, osebni, sezonski ali svetovni. Pri rokometu npr. zase še dobro pomnim, da sem največkrat zabil proti Rudarju iz Trbovelj in sicer sem na mladinski tekmi leta 2006 zabil 13x in takrat so mi priznavali najlepše...da "sem jih premagal sam". Na prijateljski tekmi proti Umagu sem sicer zadel 14x, a takrat sem bil mlajši, predvsem pa tekma ni imela nobenega pomena, zato je moj PB še vedno 13 in bo tak verjetno tudi ostal. Sicer pa je rekord slovenske lige 30 zadetkov na eni tekmi (Jamnik, Škofja Loka). Moj PB torej ni tako slab, a napram WR sem še zelo daleč.....
Naj se vrnem k kraljici športov. Na polmaratonu sem nastopil že lani, zato sem si letos zadal za cilj izboljšanje osebnega rekorda. Kaj pa drugega? Zmagati ne morem. Torej tudi WR in SB odpadeta :)) In osebni rekord je padel. Lanskih 1:48:58 sem izboljšal na 1:43:42. 5 minut in 15 sekund, ob katerih čutim svojevrstno zadoščenje. Pravzaprav sem glede na moje ne ravno športno življenje v preteklem mesecu precej zadovoljen in tudi malo presenečen. Upal sem, da rekord podrem za nekaj sekund, šlo je pa precej boljše in danes mi je morda malce žal, da se nisem še bolj potrudil. ALi pa manj, tako, da bi imel naslednje leto več šans, da ga podrem ponovno ;). Ishinbajeva style. Ker rezerve sem imel še nekaj. Če pomislim, kako bogi sem bil po polmaratonu lani, je letos situacija zelo solidna. Razen žulja na mezincu desne noge in bolečin v desnem kolenu in v mišicah (a me te druge ne skrbijo) nimam težav. Nobenih krvavih prstov npr. :). (Kar pomeni da je prava številka Mizuno tenisk zame 45 in ne 44, kakršne sem imel lani).
Drugo leto ciljam na še boljši rezultat. A potrebno bo odteči zelo pametno. Kot letos, le malo bolj bo treba vztrajati na tempu, kot prvo pa štartati v MALCE hitrejši skupini. Predvsem tukaj vidim rezervo, kajti štartal sem bolj zadaj, vseskozi več ali manj prehiteval v okolici časa 1:52 (tekači imajo balone, na katerih piše, kdaj bodo prišli v cilj), na koncu pa osvojil 1414. mesto v konkurenci 3900 tekačev.
http://www.ljubljanskimaraton.si/index.asp?s=10&p=2&kat=M21
In še ena fotografija že malo načetega Lovgrena (modra majica) v šestnajstem kilometru:)
Suvereno.
Lp, Gomi
PB (personal best) je bil na tekmovanju zmeraj najbolj zanimiv, še posebej pri Slovencih. Po tem si lahko sodil, kdo je favorit za zmago (ali pa, če so laufali na progah 4 in 5:) ). Ti so namreč PB kar pogosto menjavali in to jim je bil pred prvenstvi tudi cilj. "Želim si popraviti osebni rekord, potem pa bomo videli, kam me bo to pripeljalo..." slišimo v vsaki daljši športni oddaji. To po mojem sploh ni tako skromno, kajti poseči po Season bestu (najboljši dosežek sezone) ali celo World recordu (mislim da prevod ni potreben) je bilo za "Janeze" skoraj vedno nedosegljivo.
Tudi pri ostalih športih imajo športniki svojevrstne rekorde. Čas za zmago pri tenisu, minute nepremagljivosti nogometnega vratarja, zaporedne zmage v formuli 1.. vse to so rekordi, osebni, sezonski ali svetovni. Pri rokometu npr. zase še dobro pomnim, da sem največkrat zabil proti Rudarju iz Trbovelj in sicer sem na mladinski tekmi leta 2006 zabil 13x in takrat so mi priznavali najlepše...da "sem jih premagal sam". Na prijateljski tekmi proti Umagu sem sicer zadel 14x, a takrat sem bil mlajši, predvsem pa tekma ni imela nobenega pomena, zato je moj PB še vedno 13 in bo tak verjetno tudi ostal. Sicer pa je rekord slovenske lige 30 zadetkov na eni tekmi (Jamnik, Škofja Loka). Moj PB torej ni tako slab, a napram WR sem še zelo daleč.....
Naj se vrnem k kraljici športov. Na polmaratonu sem nastopil že lani, zato sem si letos zadal za cilj izboljšanje osebnega rekorda. Kaj pa drugega? Zmagati ne morem. Torej tudi WR in SB odpadeta :)) In osebni rekord je padel. Lanskih 1:48:58 sem izboljšal na 1:43:42. 5 minut in 15 sekund, ob katerih čutim svojevrstno zadoščenje. Pravzaprav sem glede na moje ne ravno športno življenje v preteklem mesecu precej zadovoljen in tudi malo presenečen. Upal sem, da rekord podrem za nekaj sekund, šlo je pa precej boljše in danes mi je morda malce žal, da se nisem še bolj potrudil. ALi pa manj, tako, da bi imel naslednje leto več šans, da ga podrem ponovno ;). Ishinbajeva style. Ker rezerve sem imel še nekaj. Če pomislim, kako bogi sem bil po polmaratonu lani, je letos situacija zelo solidna. Razen žulja na mezincu desne noge in bolečin v desnem kolenu in v mišicah (a me te druge ne skrbijo) nimam težav. Nobenih krvavih prstov npr. :). (Kar pomeni da je prava številka Mizuno tenisk zame 45 in ne 44, kakršne sem imel lani).
Drugo leto ciljam na še boljši rezultat. A potrebno bo odteči zelo pametno. Kot letos, le malo bolj bo treba vztrajati na tempu, kot prvo pa štartati v MALCE hitrejši skupini. Predvsem tukaj vidim rezervo, kajti štartal sem bolj zadaj, vseskozi več ali manj prehiteval v okolici časa 1:52 (tekači imajo balone, na katerih piše, kdaj bodo prišli v cilj), na koncu pa osvojil 1414. mesto v konkurenci 3900 tekačev.
http://www.ljubljanskimaraton.si/index.asp?s=10&p=2&kat=M21
In še ena fotografija že malo načetega Lovgrena (modra majica) v šestnajstem kilometru:)
Suvereno.
Lp, Gomi
23 oktober, 2010
Run Gomi, Run!!!!
Jutri se bom drugič udeležil ljubljanskega maratona. Tudi letos bom tekel na enaki razdalji kot lani, torej polovični maraton oz. dobrih 21 km. Pripravljenost ni na nekem vrhunskem nivoju, a lani sem se ob gripi počutil še slabše in na koncu dosegel zelo soliden neto čas, 1:48:53.
Letos računam na njegovo izboljšanje, kar je primarni cilj. A kaj lahko se zgodi tudi, da razdalje sploh ne bo pretekel. Veliko je dejavnikov, ki me lahko ustavijo, od znanih kroničnih težav v kolenih, do novejših, kjer prednjačijo ne najboljše stanje obeh ahilovih tetiv in najnovejše pridobljen žulj na kazalcu leve noge. Res ne razumem, zakaj sem bil včeraj tako neumen, da sem na trening silil z novimi Hummel rokometnimi teniskami in celo po posvetu s starosto "Kevotom" sem vztrajal pri svoji glupi odločitvi. Drugega mi takrat sploh ni preostalo, kajti stare Mizuno sem pustil doma. "Saj tako ali tako ne bo pretirano težek trening, samo da jih malce raztečem ali zgolj razhodim", sem si mislil. Na žalost sem izvajal precej sprememb smeri in šutiral na vse možne načine, kar je privedlo do tega, da sem trening predčasno zaključil, da se žulj ne bi poslabšal. A že zdaj je dovolj velik in upam, da me v tekaški obutvi jutri ne bo pretirano motil. Sicer ne vem, kako in kaj.
Na lanskem maratonu sem imel seveda doping, moj iPod, ki me je velikokrat spravljal v boljšo voljo med težkimi trenutki. Upam da bo tako tudi tokrat, zato sem pripravil 50 pesmi, ki me bodo priganjale proti cilju. 50xcca 3 min = 150 minut, kar bi moralo v vsakem primeru zadostovati :)
Te pesmi so (grem po abecedi, čeprav jih bom na teku najverjetneje imel na "shuffle"):
Lista je kar je, a se mi z njo ne da pretirano dolgo časa ukvarjat. Torej je možno (sigurno? :P ), da bom med temi odkril kakšno demotivacijsko pesem. Če jo bom odkril dovolj zgodaj, bo izgubila službo, sicer pa upam, da ne bo porušila tempa 5 min/km.
Navijajte, da pridem brez problemov do cilja. Za vse ostalo je tu iPod.
Gomi
Letos računam na njegovo izboljšanje, kar je primarni cilj. A kaj lahko se zgodi tudi, da razdalje sploh ne bo pretekel. Veliko je dejavnikov, ki me lahko ustavijo, od znanih kroničnih težav v kolenih, do novejših, kjer prednjačijo ne najboljše stanje obeh ahilovih tetiv in najnovejše pridobljen žulj na kazalcu leve noge. Res ne razumem, zakaj sem bil včeraj tako neumen, da sem na trening silil z novimi Hummel rokometnimi teniskami in celo po posvetu s starosto "Kevotom" sem vztrajal pri svoji glupi odločitvi. Drugega mi takrat sploh ni preostalo, kajti stare Mizuno sem pustil doma. "Saj tako ali tako ne bo pretirano težek trening, samo da jih malce raztečem ali zgolj razhodim", sem si mislil. Na žalost sem izvajal precej sprememb smeri in šutiral na vse možne načine, kar je privedlo do tega, da sem trening predčasno zaključil, da se žulj ne bi poslabšal. A že zdaj je dovolj velik in upam, da me v tekaški obutvi jutri ne bo pretirano motil. Sicer ne vem, kako in kaj.
Na lanskem maratonu sem imel seveda doping, moj iPod, ki me je velikokrat spravljal v boljšo voljo med težkimi trenutki. Upam da bo tako tudi tokrat, zato sem pripravil 50 pesmi, ki me bodo priganjale proti cilju. 50xcca 3 min = 150 minut, kar bi moralo v vsakem primeru zadostovati :)
Te pesmi so (grem po abecedi, čeprav jih bom na teku najverjetneje imel na "shuffle"):
Lista je kar je, a se mi z njo ne da pretirano dolgo časa ukvarjat. Torej je možno (sigurno? :P ), da bom med temi odkril kakšno demotivacijsko pesem. Če jo bom odkril dovolj zgodaj, bo izgubila službo, sicer pa upam, da ne bo porušila tempa 5 min/km.
Navijajte, da pridem brez problemov do cilja. Za vse ostalo je tu iPod.
Gomi
22 oktober, 2010
Najnovejše o najmočnejšem #23
Chuck Norris lahko žvižga z zaprtimi usti.
Medalja Chuck Norrisa ima tri plati.
Chuck Norris dobiva na gsm papirnato pošto.
Ko Chuck Norris je špinačo, postaja Steven Segal šibkejši.
Med Rodeo turnirjem je bik zdržal 11 sekund, preden ga je Chuck Norris vrgel s sebe.
Če Chuck Norris zamudi na kakšen zmenek, se vsi ostali opravičijo, ker so prišli prehitro.
Atomska ura se ravna po stari "ku-ku" uri, ki jo ima Chuck Norris shranjeno na podstrešju.
Chuck Norris je na Kitajskem od nekega domačega prodajalca kupil majčko "Made in Texas".
Chuck Norris se lahko, ne glede na to kje se nahaja, orientira tako, da pogleda "Texas ranger" zvezdo, ki jo ima na svojih prsih.
Texas je svoje ime dobil v čast Walker Texas rangerju.
Novoletno drevo Chucka Norrisa ima kroglice v obliki kock. (?? :)) )
Chuck Norris lahko vrže v avtomate pločevinke in dobi ven denar.
Na teksaških avtomobilih je na ogledalih napisano: "Če v ogledalu vidiš Chuck Norrisa, je v resnici dosti bližje, kot to izgleda.".
Ko sta bila majhna, sta Chuck Norris in Steven Segal bila rit in srajca. Chuck Norris je bil srajca.
Chuck Norris je rekel "Ne" pandi. In Panda ni naredila nič, prav tako ni imela nič za pripomnit.
Lp, Gomi
Medalja Chuck Norrisa ima tri plati.
Chuck Norris dobiva na gsm papirnato pošto.
Ko Chuck Norris je špinačo, postaja Steven Segal šibkejši.
Med Rodeo turnirjem je bik zdržal 11 sekund, preden ga je Chuck Norris vrgel s sebe.
Če Chuck Norris zamudi na kakšen zmenek, se vsi ostali opravičijo, ker so prišli prehitro.
Atomska ura se ravna po stari "ku-ku" uri, ki jo ima Chuck Norris shranjeno na podstrešju.
Chuck Norris je na Kitajskem od nekega domačega prodajalca kupil majčko "Made in Texas".
Chuck Norris se lahko, ne glede na to kje se nahaja, orientira tako, da pogleda "Texas ranger" zvezdo, ki jo ima na svojih prsih.
Texas je svoje ime dobil v čast Walker Texas rangerju.
Novoletno drevo Chucka Norrisa ima kroglice v obliki kock. (?? :)) )
Chuck Norris lahko vrže v avtomate pločevinke in dobi ven denar.
Na teksaških avtomobilih je na ogledalih napisano: "Če v ogledalu vidiš Chuck Norrisa, je v resnici dosti bližje, kot to izgleda.".
Ko sta bila majhna, sta Chuck Norris in Steven Segal bila rit in srajca. Chuck Norris je bil srajca.
Chuck Norris je rekel "Ne" pandi. In Panda ni naredila nič, prav tako ni imela nič za pripomnit.
Lp, Gomi
21 oktober, 2010
17 oktober, 2010
Kar cajt vzame več ne vrne
Za zdolgočaseno nedeljo, kot nikdar pole an prej nobena...In zmislim tiste se...
Medtem pa ne vem, kaj bom delal v torek. Sto in ena dilema med tremi opcijami. A kaj, ko ni nobena prava. V to sem prepričan.
Lp, Gomi
15 oktober, 2010
Postabsolventski žur, Inbox, 13.10.2010
In smo šli. V Inbox. No, najprej tja. Mislil sem, da sem tam prvič, a me je dan kasneje prijateljica opomnila, da je to bivši FunFactory. No, vsaj delovala je prepričljivo. Torej sem bil tam drugič, kajti prvi žur v Ljubljani sem preživel prav tam.
Šli smo na postabsolventski žur, ki se od tistih na absolventu ni veliko razlikoval. Opušteno. Veliko bolje, kot na "farmacevtskem" žuru en teden prej. Ki ga nisem opisal in ga niti ne mislim, ker si glede na doživeto ne zasluži biti na mojem blogu. Kaj tako slabo organiziranega pa še ne...pustimo.
Farma-norci smo se zbrali po 21.00. in se ogreli še pred prihodom v diskoteko.
...opušteno
...niko tamo nije normalan...
....
Ko smo se odpravili proti domu, pa je počilo. Ura je bila nekaj po četrti. S kolegom iz Šentjanža sva šla po garderobo. Precej tečni punci je bilo težko dopovedat, da imava jakne pod tako in tako šifro. Problem je bil, ker nisva imela listka. Prav tako ga ni imel kolega iz Ljubljane. Listki so enkrat med tistimi pikicami zgoraj izginili. No, moja jakna se je po natančnem opisu in prisegi, da se skriva na obešalniku 295 vseeno našla. V nasprotju s kolegovo, ki je ni bilo. Posledično smo bili lažnivci, ki hočemo nekaj ukrast.... Pravzaprav ne vem, zakaj so nas toliko žalili ;). Kakorkoli, dveh jaken ni bilo in zato smo vztrajali pred garderobo, ter tako deloma ovirala tiste za nami, ki so prav tako težili k prevzemu svoje garderobe. Zagrozila je, da bo poklicala varnostnike oz. celo policijo (pa ne morem verjet! :) ) in ko sva ji to odobrila (odprl sem ji tudi mostiček in ji gentlemansko omogočil čimprejšnji prehod) je s seboj pripeljala gospoda manjše rasti, manjših kil in tudi majhne pameti. Vesel je bil, ko je našel svojo žrtev, ki teži pred garderobo, čeprav ima že svojo jakno. Kolegialno sem se umaknil sam in mu olajšal delo, zunaj pa mu povedal svoje. Ampak ni razumel kaj preveč. Na jakno smo morali počakat vse dotlej, ko so čistilke začele že opravljati svoje delo. Takrat me je gospod s pooblastili ponosno spet spustil noter, da lahko grem pomagat poiskat jakno. Samo da neki dela, samo da se neki k**či! Prokleti kompleksi!
Jakna od Ljubljančana se je našla, druga pa ne. V njej denarnica, telefon....telefon?! Družno smo opravili približno petdeset klicev in nazadnje se mi je nekdo oglasil. V ozadju je bilo slišati ženske glasove, a v telefon ni spregovoril nihče. Vseeno se je v omenjenih potezah pokazal za naivnega in ranljivega.
Sledila je invazija. Ljubljančan je na telefon napisal sms:
Lej, mas moj telefon in mojo bundo. Oglas se, da se zmenmo da mi stvari predas. Nehi komplicirat stvari za nas in dejmo stvar cimprej zakljuct.
Jaz pa iz svojega gsma:
Ok, vse razumem, prosim da me poklicete in vrnete Gsm in ostalo. Raje se konca tu kot kje drugje...lp in upam da se kmalu vidimo.
Minilo je pol minute, ko so nas poklicali nazaj. "Da ja, da to, da ovo, da ono....da naj pridemo v Koseze". Jaoo, Koseze?!?!
Cvičkar se ni strinjal in kljub temu, da so bile stvari njegove, je želel stvar rešiti jutri. A se ostali, vključno s taksistom, ki je kljub svoji očitni starosti izgledal pravi fajter, nismo strinjali. "Kaki jutri, zdaj smo tu, zdaj treba rešit! Idemoooo!!!!"
Gremo mi v Koseze....dolga pot. To je pač na drugi strani Ljubljane. Vmes pustimo Ljubljančana nekje sredi Rožne doline in nadaljujemo pot v treh. Pridemo v Koseze, se iščemo 5 minut in se sredi ulice Bratov Učakar vendarle najdemo. Nekje na pola puta. Občutek me ni varal in iz avta je z nama stopil tudi taksist. Pa čeprav sva mu do te točke vse poravnala. Mirno je spremljal primopredajo. Srečali smo se z osramočenima fantoma. Nista vedela kaj bi rekla, v glavnem sta razlagala, da so tudi njima (ali enemu) vzeli jakno...vse skupaj pa je potekli zelo enostavno. Pregledali smo, če je vse na svojem mestu. Kot v filmu. Bilo je, in srečno smo se odpravili domov. Ura je odbila sedmo zjutraj. Bratu, ki se je odpravljal delat sem zaželel dobro jutro in počasi odsanjal v jutro.
Nauk zgodbe: Ne kregaj se z garderobarco, raje povabi varnostnike s sabo v Koseze. Oz. nekaj takega...
Lp, Gomi
Šli smo na postabsolventski žur, ki se od tistih na absolventu ni veliko razlikoval. Opušteno. Veliko bolje, kot na "farmacevtskem" žuru en teden prej. Ki ga nisem opisal in ga niti ne mislim, ker si glede na doživeto ne zasluži biti na mojem blogu. Kaj tako slabo organiziranega pa še ne...pustimo.
Farma-norci smo se zbrali po 21.00. in se ogreli še pred prihodom v diskoteko.
...opušteno
...niko tamo nije normalan...
....
Ko smo se odpravili proti domu, pa je počilo. Ura je bila nekaj po četrti. S kolegom iz Šentjanža sva šla po garderobo. Precej tečni punci je bilo težko dopovedat, da imava jakne pod tako in tako šifro. Problem je bil, ker nisva imela listka. Prav tako ga ni imel kolega iz Ljubljane. Listki so enkrat med tistimi pikicami zgoraj izginili. No, moja jakna se je po natančnem opisu in prisegi, da se skriva na obešalniku 295 vseeno našla. V nasprotju s kolegovo, ki je ni bilo. Posledično smo bili lažnivci, ki hočemo nekaj ukrast.... Pravzaprav ne vem, zakaj so nas toliko žalili ;). Kakorkoli, dveh jaken ni bilo in zato smo vztrajali pred garderobo, ter tako deloma ovirala tiste za nami, ki so prav tako težili k prevzemu svoje garderobe. Zagrozila je, da bo poklicala varnostnike oz. celo policijo (pa ne morem verjet! :) ) in ko sva ji to odobrila (odprl sem ji tudi mostiček in ji gentlemansko omogočil čimprejšnji prehod) je s seboj pripeljala gospoda manjše rasti, manjših kil in tudi majhne pameti. Vesel je bil, ko je našel svojo žrtev, ki teži pred garderobo, čeprav ima že svojo jakno. Kolegialno sem se umaknil sam in mu olajšal delo, zunaj pa mu povedal svoje. Ampak ni razumel kaj preveč. Na jakno smo morali počakat vse dotlej, ko so čistilke začele že opravljati svoje delo. Takrat me je gospod s pooblastili ponosno spet spustil noter, da lahko grem pomagat poiskat jakno. Samo da neki dela, samo da se neki k**či! Prokleti kompleksi!
Jakna od Ljubljančana se je našla, druga pa ne. V njej denarnica, telefon....telefon?! Družno smo opravili približno petdeset klicev in nazadnje se mi je nekdo oglasil. V ozadju je bilo slišati ženske glasove, a v telefon ni spregovoril nihče. Vseeno se je v omenjenih potezah pokazal za naivnega in ranljivega.
Sledila je invazija. Ljubljančan je na telefon napisal sms:
Lej, mas moj telefon in mojo bundo. Oglas se, da se zmenmo da mi stvari predas. Nehi komplicirat stvari za nas in dejmo stvar cimprej zakljuct.
Jaz pa iz svojega gsma:
Ok, vse razumem, prosim da me poklicete in vrnete Gsm in ostalo. Raje se konca tu kot kje drugje...lp in upam da se kmalu vidimo.
Minilo je pol minute, ko so nas poklicali nazaj. "Da ja, da to, da ovo, da ono....da naj pridemo v Koseze". Jaoo, Koseze?!?!
Cvičkar se ni strinjal in kljub temu, da so bile stvari njegove, je želel stvar rešiti jutri. A se ostali, vključno s taksistom, ki je kljub svoji očitni starosti izgledal pravi fajter, nismo strinjali. "Kaki jutri, zdaj smo tu, zdaj treba rešit! Idemoooo!!!!"
Gremo mi v Koseze....dolga pot. To je pač na drugi strani Ljubljane. Vmes pustimo Ljubljančana nekje sredi Rožne doline in nadaljujemo pot v treh. Pridemo v Koseze, se iščemo 5 minut in se sredi ulice Bratov Učakar vendarle najdemo. Nekje na pola puta. Občutek me ni varal in iz avta je z nama stopil tudi taksist. Pa čeprav sva mu do te točke vse poravnala. Mirno je spremljal primopredajo. Srečali smo se z osramočenima fantoma. Nista vedela kaj bi rekla, v glavnem sta razlagala, da so tudi njima (ali enemu) vzeli jakno...vse skupaj pa je potekli zelo enostavno. Pregledali smo, če je vse na svojem mestu. Kot v filmu. Bilo je, in srečno smo se odpravili domov. Ura je odbila sedmo zjutraj. Bratu, ki se je odpravljal delat sem zaželel dobro jutro in počasi odsanjal v jutro.
Nauk zgodbe: Ne kregaj se z garderobarco, raje povabi varnostnike s sabo v Koseze. Oz. nekaj takega...
Lp, Gomi
09 oktober, 2010
07 oktober, 2010
Anekdota iz Autogrila
Na absolventskem izletu je bil naš šofer legenda Hilarij. Imeli smo ga radi in on je imel rad nas. V bistvu ne vem kdo je imel koga prvi rad, vem samo, da smo se imeli radi in se trudili bit kolegialni eni z drugim.
Hilarij je bil močan mož, rahlo okrogle postave, habsburško rdečih ličk. Nosil je TOPGUN sončna očala, pod katerimi je izstopal TOMCRUISE nos, značilno okrašen s Hilarijbrki..........
Hilarij je bil res legenda. A ni bil edini tak. Na italijanskem postajališču sem, kot veliko ostalih, tudi jaz odšel spraznit zaloge iz mehurja. Ko sem prišel ven sem ob mizici ob WCjih zagledal Hilarija z eno žensko. Ni mi bilo jasno od kje Hilariju tista ženska, saj je na avtobusu prej nisem videl. Pač nisem. Očitno pelje ženo na Zakintos. S Hilarijem smo upalili debato. Nakar mi ženska reče, da je iz Izole. "Pa kako iz Izole?!" A Hilarij? Isto? "Isto".
Hilarij je iz obale? Ne me je***! Govorim z njima minuto, dve, štiri.... Nakar me iz avtobusa pokliče znan glas. Pogledam levo in nisem videl nikogar. Nikogar, razen Hilarija, živčnega z rokami na volanu, brez TOPGUN sončnih očal, a z značilnim TOMCRUISE nosom, pod katerim so izstopali Hilarijbrki...al kako že. Kakorkoli. Naredil sem "muuuuu, ma ti nisi on?!".
Sledil je lep pozdrav, opravičilo, nakar me je ponovno poklical vodič. Gremo al ne gremo?
"Evo ja, grem, grem! (ma kam grem, če je Hilarij tukaj!??!)". Ne morem verjet. Hilarija ni tukaj. Hilarij je na busu. Živčen. In mogoče sploh ni iz Izole!
Lp, Gomi
Hilarij je bil močan mož, rahlo okrogle postave, habsburško rdečih ličk. Nosil je TOPGUN sončna očala, pod katerimi je izstopal TOMCRUISE nos, značilno okrašen s Hilarijbrki..........
Hilarij je bil res legenda. A ni bil edini tak. Na italijanskem postajališču sem, kot veliko ostalih, tudi jaz odšel spraznit zaloge iz mehurja. Ko sem prišel ven sem ob mizici ob WCjih zagledal Hilarija z eno žensko. Ni mi bilo jasno od kje Hilariju tista ženska, saj je na avtobusu prej nisem videl. Pač nisem. Očitno pelje ženo na Zakintos. S Hilarijem smo upalili debato. Nakar mi ženska reče, da je iz Izole. "Pa kako iz Izole?!" A Hilarij? Isto? "Isto".
Hilarij je iz obale? Ne me je***! Govorim z njima minuto, dve, štiri.... Nakar me iz avtobusa pokliče znan glas. Pogledam levo in nisem videl nikogar. Nikogar, razen Hilarija, živčnega z rokami na volanu, brez TOPGUN sončnih očal, a z značilnim TOMCRUISE nosom, pod katerim so izstopali Hilarijbrki...al kako že. Kakorkoli. Naredil sem "muuuuu, ma ti nisi on?!".
Sledil je lep pozdrav, opravičilo, nakar me je ponovno poklical vodič. Gremo al ne gremo?
"Evo ja, grem, grem! (ma kam grem, če je Hilarij tukaj!??!)". Ne morem verjet. Hilarija ni tukaj. Hilarij je na busu. Živčen. In mogoče sploh ni iz Izole!
Lp, Gomi
06 oktober, 2010
Absolventski izlet - ekskluzivna reportaža
Pisal bom po svoje, za Spatulo bom vseeno malce bolj pazil na besede ;). Nenazadnje tisto vidi pol farmacije, meni pa se ne da dajat podpisov ;)
Predabsolventska mrzlica se je končala v petek, 24.9. ob 2.00 (oz. nekaj minut prej), ko se je okoli 500 absolventov zbralo pred Atlantisom v BTC-ju. Med njimi je bilo tudi slabih 70 študentov naše fakultete, ki smo tako tvorili najštevilčnejšo skupino na izletu sploh. Tako nas je bilo precej več kot za en avtobus, zaradi česar smo se že na začetku posedli v dva avtobusa, pri čemur je eden bil samo naš (GEA - A09), drugega smo pa delili z študenti drugih fakultet, predvsem mariborskih. Na temu sem bil tudi sam (HEFAJST - A10).
Še preden smo speljali iz parkinga smo prvič nazdravili z vodiči Brankom in Amelom, ter tako uradno začeli največji in najdaljši žur v svojem (vsaj mojem) življenju. Osem ur dolga in v glavnem ter v glavnini neprespana pot (takrat sem prvič izgubil bioritem) nas je z nekaj prepotrebnimi postanki vodila do Ancone, pristaniškega mesta na vzhodni obali "škornja". Po dveh urah čakanja, smo se končno lahko vkrcali na ladjo (Superfast). Kontrolorji so se nas ustrašili in ne glede na izgled, prtljago in stas so nas spustili na ladjo prav vse, z vsem. Vem, da ne morete verjeti, ampak tako je pač bilo. Zadostovala je karta, pa še na tej ni bilo naših imen, temveč od drugih kolegov. Prva grška izkušnja je bila tako za nami. Ob 13.30 je ladja presenetljivo točno izplula. Absolventke in absolventi in tudi tisti, ki so to že zdavnaj bili oz. še bodo, (ali pa, ki nikoli niso bili in tudi ne bodo) smo se dokončno sprostili. Kolega s Šentjanža je odprl svojo drugo kantico cvička, spet drugi pa kaj drugega. Bili smo kot kralji. Imeti svojo pijačo in hrano na ladji je neprecenljivo. Ko smo pa načeli še mamin ombolo, ki mi ga je zaupala za s seboj, potem se je žurka lahko začela. Pod vodstvom animatorjev (nisem si mogel kaj, da se jim ne bi za nekaj trenutkov pridružil in sodeloval pri tem) smo v ritmu Collegiumovih deejayev kmalu plesali salso, sirtaki in druge plese, za katere ne vem točno kateri so bili. Nenazadnje nisem nikoli treniral plesa in moj evergreenski feeling z glasbo je pomagal, da sem vsake toliko celo naredil kakšen dober gib. Ali pa tudi nisem. Vem, da sem sončna očala dal gor ob prihodu v Ancono, dol pa sem jih dal okoli 22.00., ko z njimi res nisem več nič videl.... Nazaj sem jih dobil drugi dan, a pustimo podrobnosti. Kolega Luzar nam je zrihtal kabino in izbranci smo tako lahko zastonj spali na mehkem. Jutranji tuš nas je dobro zbudil in pripravljeni smo bili na nove izzive. Po prihodu v Patras smo se odpeljali v Olimpijo. Ta kraj je znan kot prizorišče prvih olimpijskih (ne moreš verjet, kakšno ime imajo te igre;) ) iger klasične dobe, posvečene največjemu grškemu Bogu Zeusu. Vse skupaj mi kot naravoslovcu ni pomenilo veliko. Nekaj kamnov, svetišč, tukaj so upalili ogenj, tukaj so častili Hero... No, tek po stadionu je bil nekaj posebnega in v nas se je prebudil tekmovalni duh. Tako smo se pomerili v tem, kdo naredi lepšo stojo, pri čemer je prednjačil kolega Luzar. Za finale je prikazal celo kolo, kar smo nagradili z bučnim aplavzom. Naslednja disciplina je bila iskanje najboljšega in najbolj poceni Gyrosa, prvega sploh. Žal smo tukaj kot mini-skupina povsem odpovedali in pristali v najbolj počasni restavraciji na svetu. Gyrosa tisti dan niso imeli, tako da smo se zadovoljili s polurnim čakanjem na sicer soliden (lačen si ful drugačen) sendvič in pomfri. Vredu, malica je malica. Ob odhodu na zbirno mesto smo se ustavili pri drevesih, kjer so rasle ogromne limete. Rabutanje se je pričelo. Čez dobrih 10 minut, se je izkazalo, da to niso bile limete, temveč navadne nezrele, živozelene pomaranče. Ki pa, verjeli ali ne, sploh niso slaba varianta za izboljšati okus havanacole. Sploh ne. Na pol (se napiše napol ali na pol?) lačni in na pol žejni smo se odpravili proti Kiliniju, mini pristanišču na JZ Peloponeza, kjer smo pričakali trajekt za Zakintos. V manjšem neurju so na barki potekali pogovori o tem in onem (bolj o onem kot o tem) in v večernih urah smo prispeli v »glavno mesto otoka«. Videl nisem nič, ker je bila tema, zato sem bil zelo vesel, ko smo se ustavili v svetleči aveniji, polni diskotek in prodajaln Gyrosov. Laganas. To je to. Evo nas.
V sobi sem spal z Miho in Markom. To pa zato, ker sta vredu dečka, ki ne delata neumnosti. Hodita spat ob istih urah kot jaz, na večerji pojesta toliko kot jaz (ajde, jaz malo več) in imata rada cviček (ajde, jaz samo priložnostno). In se znata met dobro, pa čeprav sta zraven dva tipa. Pa da si ne bi kdo kaj mislil...slučajno!
Čas za večerjo in tuš, nadeli smo sioranžne majice sponzorja APEROLa in odšli na Crazy for life party. Noro. Česa takega osebno še nisem doživel. Ogromno število ljudi v diskoteki, v zraku pa samo pozitivno vzdušje. Nikogar ki bi se napil, nikogar ki bi se tepu, nikogar, ki bi bruhal. Verjamem, da se je vse to sicer zgodilo, ampak jaz nisem res videl nikogar. V klubu bi rekli OPUŠTENA SITUACIJA.... odkloplo je čisto vsem in okoli sem videl samo polno smeha in zabave željnih ljudi, ki so za to tudi dobro skrbeli. Res fantastično.
Naslednjih dni ne bom toliko opisoval, ker so si bili precej podobni. Kar ne pomeni enolični. Vmes se je zgodilo miljon raznih anekdot in vsak dan je postregel s čim novim.
Npr. prvi. Po partiju smo šli na Pito Gyros. Od prodajalca smo zahtevali »10 potatoes«. Sam naj nam bi jih dal pet (krompirčkov namreč), uspelo nam ga je prepričati za 7. A smo lepo povedali, da če jutri ne da 10, ne pridemo več. Na poti domov smo se ustavili na vsakem Boxerju in z megasupermočnimi udarci smo podirali rekorde enega za drugim. Zmagal je Mihec z 854 točkami (komentar očividca: »kako ga je zalimuuuuuuuu!!....« pove vse). Sam sem osvojil srebro, na nehvaležnem četrtem mestu pa je pristal Ferči. V hotel smo prispeli ob 7.50. in samo pripravljalcem zajtrka se lahko zahvalimo, da smo jutro nadaljevali v bazenu. Zajtrk namreč še ni bil pripravljen ("10 minutes guys"....). Slekli smo "cote", nadeli kopalke in že smo se mlatli v bazenu. Priredili smo tudi Challenge, komu uspe plavati v ravni črti, kolega Hajšek se je tako zabil v zid približno 5 metrov od željene točke. Po smrti od smeha smo končno odšli na zajtrk in ob 9.15 spat. Do 10.15, saj je sledil Beach party s Kingstoni. Zagotovo največji vrhunec absolventskega izleta sploh. Morje, sonce (resnično ravno prave poletne temperature enega in drugega), razgaljena telesa, dobra muzika, poceni hrana in pijača. Nekaj takega nisem doživel niti v Sansimonu ali kakšni drugi slovenski plaži, in odgovorni v Izoli ali morda v kakšni izmed obalnih vasi bi se lahko zgledovali po Collegiumu ter enkrat tedensko priredili tako...opušteno situacijo tudi tam.
Zvečer je bil TOGA party...še dobro, da nas je sonce malo primlo in če smo nekateri imeli malo predebelo rit, za biti seksi oblečeni v rjuhi, smo imeli vsaj seksi polt. Hite poletij 2009 in 2010 so DJ-ji popestrili z dobrimi starimi Jugo-komadi (Mi plešemo, Hajde da ludujemo, Za ona dobra stara vremena, Ako su to samo bile laži...) in le stežka smo se ponovno odpravili do Gyrosa. Sam sem šel nekaj pred ostalimi, saj sem nekje vmes zgubil oba cimra in pravzaprav nisem točno vedel, kako in kje bom sploh spal in kam točno moram it. Na žalost sem bil v hotelu prvi od svete trojice, kartico pa je imel kolega Marko. Počakal sem eno uro, ko je prikapljal Miha. Odšla sva do recepcije in prosila receptorja, da nam odpre sobo... (zakaj se tega nisem prej spomnil me ne sprašujte!). Marko je prikapljal čez dodatno uro, rutiniran vstop s kartico in lahko noč.
Drugo jutro na Zakintosu in odhod na izlet tihotapcev. Nič posebnega. Nemirno morje, delno oblačno vreme in dolga pot do tja. Nikakor ne morem reči, da smo ne vem kako uživali na slednji. Ko smo prispeli je sledil tako željen skok v vodo in enourno kopanje z animacijami. Vsa čast kolegi Matiji Elberju za veliko zmago pri odpenjanju modrcev. V žep je pospravil prav vse in z novim rekordom absolventskih izletov požel ovacije okoliške populacije. Žal je bil postanek v tem prelepem zalivu (za katerega sem rekel, da mu manjka en fast food kafič, a je žal dostopen samo z barko) kratek in kmalu je sledil povratek. Kot izkušen mornar sem napovedal, da se bo morje umirilo in na srečo se tudi je. Začeli smo se pogovarjati o striptizu, ki nas je čakal zvečer (posebej moški na ženskem in ženske na moškem). Osebno sem bil zelo razočaran. Mislim, da je ena od dveh bila celo trans, čeprav ni imela luleka, lulike pa tudi ni nihče videl. Tako sem pač jaz videl situacijo in Vsake oči imajo svojega malarja, al kako že? .... Morda se mi je pa preveč vrtelo. Vrtelo se nam je sicer še od prej in ni se bilo težko zazibat na ORTO BLACK and WHITE partyju. Kot gost je prišel DJ Umek, ki je v dveh urah pokazal, zakaj gre za enega najboljših DJ-jev na svetu. Celo meni, pomislite, ki te muzike ne maram, je bilo po godu njegovo početje. Pa ne moreš verjet! Pot domov je bila spet dolga, "10 potatoes" pa nam je še dodatno polepšal absolventski izlet.
Tretje jutro nas je pot iz Laganasa vodila... pa kaj bom lagal? Jutranjega ogleda vinske kleti v otoški metropoli si nisem ogledal. Tako kot ostalih 50, ki nas je prišel iskat avtobus v hotel ob 13.00. Odšli smo direkt na plažo, kamor smo v deževnem vremenu prišli prvi, čez nekaj minut pa vsi ostali. Cviček smo ponudili tudi švedskim gostom, ki so se na tem mestu znašli po kdove kakšnem naključju in šele po izrazih na njihovih izrazih smo ugotovili, kaj pravzaprav pijemo. Nismo se počutili več kot kralji, ampak to v tistem trenutku ni bilo več pomembno. Sam sem se z Darjo pomeril v pokanju balonov, kjer smo rasturli sceno in dobili prenekatere majhne nagrade, s katerimi si sicer nimam kaj dosti za pomagat. Ampak sem bil ponosen in srečen. Zvečer je sledil Trans X Miss oh in sploh party. Verjetno največja bedarija absolventskega izleta. A smo se v hotelu vseeno nasmejali do solz in se imeli pred žurko tako lepo, da smo potem ostali kar tam. Pogledali fuzbal tekmo, odkrili svet in se tega partija, na katerem se moški oblečejo v ženske in ženske v moške udeležili z nekajurno zamudo. Sam sploh nisem vstopil v tisto leglo pokvarjenosti in razvrata (:PP :) ) in sem raje v miru pojedel že 4. gyros v štirih dneh ter se s Ferčijem, ki je tudi strogo hetero usmerjen odpravil nabirat kondicijo za zadnji dan.
Pisala se je sreda, spisali smo BOAT party. Dve ladji razjarjenih absolventov, ki so iz dneva v dan delali večjo galamo brez kakršnekoli škode, so iz Zakintosa izplule okoli 11.00.. Na ladji odlična muzika, odlična družba, ponovno ne preveč zasoljene cene. Pomerili smo se v skokih v vodo (komu dlje špricne?). Sam sem se neupravičeno štel za favorita, saj se mi je skok popolnoma ponesrečil in tako sem končal na predzadnjem mestu. Al tam nekje. Ampak nisem bil zadnji! Naš Gordan je pokazal največje mojstrstvo in špricnil najdlje, a so bile ovacije publike varljive za vodjo tekmovanja, zato je osvojil drugo mesto. V plavanju sem čez kakšno urco nabil našega vodiča Amela, ki mi je čestital in priznal, da so na farmaciji prav tako dobri športniki kot na DIFu. Imeli smo tudi svoji predstavnici v Tequila hot body shots, a se punci nista ne vem kako izkazali, vsekakor pa nista razočarali številnih privržencev in končali nekje sredi lestvice. Opuštena situacija se je nadaljevala, ko sta barki vozili vštric in primerjali svoje glasilke. Rahlo zmatrani smo prispeli v pristanišče in se še zadnjič "lepo" oblekli za pimpmyshirt party. Na majice kolegov, kolegic in neznancev smo napisali kar se nam je zdelo primerno in smiselno. Tudi tukaj smo se zelo nasmejali in še tako nizke fore vzeli za šale. Kdo ve, kako smo na vse skupaj gledali ob prihodu v Slovenijo... ? ...
Po dobrih treh urah spanca smo se spakirali in odšli iz hotela. Polni vtisov. Polni dogodivščin. Polni marsičesa brez mrčesa.
Pot nazaj je bila zelo podobna tisti za naprej, le da smo tokrat vozili v drugo smer in spustili ogled Olimpije. No, ne prav vsi, nekatere skupine so to storile prvič. Ker se jim na začetku ni ljubilo, potem pa jim je bilo žal. Še zadnji žur na barki. Podoben prvemu, zavedajoč se da je zadnji pa še toliko bolj do poznega. Omembe vredna je bila minuta molka v slovo cvičku. Na izletu smo ga pokopali kar 60 litrov. Z Markotom sva tokrat zdržala dlje od Collegiumovega staffa in doživela težko pričakovano jutranjo zarjo. Kabina (tudi za nazaj, svašta od luksuza...čeprav brez ombolota) in spanje do 12.00. Žal smo zamudili pokop absolventa, ampak po mojem samo zaradi tega, ker nam je bil en pogreb nekaj ur prej enostavno dovolj in preveč.
V Ancono smo prišli ob 14.00 po našem času. Takrat enkrat me je zmanjkalo. Na pol v snu sem razmišljal o Sloveniji, o domači župci, o bližnjih, o njej... . Medtem pa so sosedi igrali tarok in z domačo medico še zadnjič nazdravili absolventu v slovo.
Bilo je nepozabno. Vsi, ki boste (ste) to zamudili, ste zamudili zelo zelo veliko. Pravzaprav mislim, da imamo mladi v Sloveniji izjemno srečo, da je v Sloveniji absolventski izlet postal preverjen, dobro voden tradicionalen dopust vseh mladih željnih zabave. In to je tisto, kar nas je teh 8 dni združevalo. Zahvala gre kot prvo mojim dvem cimrom, Rajcu in Stanetu, vsej bandi iz avtobusov A9 in A10, sploh obema vedno svežima vodičema. Posebne zahvale varnostnikom, ki so me čuvali in ostalemu staffu za ves trud. Nazadnje zahvala šoferjem, še posebej Hilariju, ki me je uspešno pripeljal na in iz destinacije, za kar mu bodo večno hvaležni tudi moji starši.
Hvala vsem, ki smo delali galamo!
LP, Gomi
Slovnične napake bom popravil v kratkem.
Predabsolventska mrzlica se je končala v petek, 24.9. ob 2.00 (oz. nekaj minut prej), ko se je okoli 500 absolventov zbralo pred Atlantisom v BTC-ju. Med njimi je bilo tudi slabih 70 študentov naše fakultete, ki smo tako tvorili najštevilčnejšo skupino na izletu sploh. Tako nas je bilo precej več kot za en avtobus, zaradi česar smo se že na začetku posedli v dva avtobusa, pri čemur je eden bil samo naš (GEA - A09), drugega smo pa delili z študenti drugih fakultet, predvsem mariborskih. Na temu sem bil tudi sam (HEFAJST - A10).
Še preden smo speljali iz parkinga smo prvič nazdravili z vodiči Brankom in Amelom, ter tako uradno začeli največji in najdaljši žur v svojem (vsaj mojem) življenju. Osem ur dolga in v glavnem ter v glavnini neprespana pot (takrat sem prvič izgubil bioritem) nas je z nekaj prepotrebnimi postanki vodila do Ancone, pristaniškega mesta na vzhodni obali "škornja". Po dveh urah čakanja, smo se končno lahko vkrcali na ladjo (Superfast). Kontrolorji so se nas ustrašili in ne glede na izgled, prtljago in stas so nas spustili na ladjo prav vse, z vsem. Vem, da ne morete verjeti, ampak tako je pač bilo. Zadostovala je karta, pa še na tej ni bilo naših imen, temveč od drugih kolegov. Prva grška izkušnja je bila tako za nami. Ob 13.30 je ladja presenetljivo točno izplula. Absolventke in absolventi in tudi tisti, ki so to že zdavnaj bili oz. še bodo, (ali pa, ki nikoli niso bili in tudi ne bodo) smo se dokončno sprostili. Kolega s Šentjanža je odprl svojo drugo kantico cvička, spet drugi pa kaj drugega. Bili smo kot kralji. Imeti svojo pijačo in hrano na ladji je neprecenljivo. Ko smo pa načeli še mamin ombolo, ki mi ga je zaupala za s seboj, potem se je žurka lahko začela. Pod vodstvom animatorjev (nisem si mogel kaj, da se jim ne bi za nekaj trenutkov pridružil in sodeloval pri tem) smo v ritmu Collegiumovih deejayev kmalu plesali salso, sirtaki in druge plese, za katere ne vem točno kateri so bili. Nenazadnje nisem nikoli treniral plesa in moj evergreenski feeling z glasbo je pomagal, da sem vsake toliko celo naredil kakšen dober gib. Ali pa tudi nisem. Vem, da sem sončna očala dal gor ob prihodu v Ancono, dol pa sem jih dal okoli 22.00., ko z njimi res nisem več nič videl.... Nazaj sem jih dobil drugi dan, a pustimo podrobnosti. Kolega Luzar nam je zrihtal kabino in izbranci smo tako lahko zastonj spali na mehkem. Jutranji tuš nas je dobro zbudil in pripravljeni smo bili na nove izzive. Po prihodu v Patras smo se odpeljali v Olimpijo. Ta kraj je znan kot prizorišče prvih olimpijskih (ne moreš verjet, kakšno ime imajo te igre;) ) iger klasične dobe, posvečene največjemu grškemu Bogu Zeusu. Vse skupaj mi kot naravoslovcu ni pomenilo veliko. Nekaj kamnov, svetišč, tukaj so upalili ogenj, tukaj so častili Hero... No, tek po stadionu je bil nekaj posebnega in v nas se je prebudil tekmovalni duh. Tako smo se pomerili v tem, kdo naredi lepšo stojo, pri čemer je prednjačil kolega Luzar. Za finale je prikazal celo kolo, kar smo nagradili z bučnim aplavzom. Naslednja disciplina je bila iskanje najboljšega in najbolj poceni Gyrosa, prvega sploh. Žal smo tukaj kot mini-skupina povsem odpovedali in pristali v najbolj počasni restavraciji na svetu. Gyrosa tisti dan niso imeli, tako da smo se zadovoljili s polurnim čakanjem na sicer soliden (lačen si ful drugačen) sendvič in pomfri. Vredu, malica je malica. Ob odhodu na zbirno mesto smo se ustavili pri drevesih, kjer so rasle ogromne limete. Rabutanje se je pričelo. Čez dobrih 10 minut, se je izkazalo, da to niso bile limete, temveč navadne nezrele, živozelene pomaranče. Ki pa, verjeli ali ne, sploh niso slaba varianta za izboljšati okus havanacole. Sploh ne. Na pol (se napiše napol ali na pol?) lačni in na pol žejni smo se odpravili proti Kiliniju, mini pristanišču na JZ Peloponeza, kjer smo pričakali trajekt za Zakintos. V manjšem neurju so na barki potekali pogovori o tem in onem (bolj o onem kot o tem) in v večernih urah smo prispeli v »glavno mesto otoka«. Videl nisem nič, ker je bila tema, zato sem bil zelo vesel, ko smo se ustavili v svetleči aveniji, polni diskotek in prodajaln Gyrosov. Laganas. To je to. Evo nas.
V sobi sem spal z Miho in Markom. To pa zato, ker sta vredu dečka, ki ne delata neumnosti. Hodita spat ob istih urah kot jaz, na večerji pojesta toliko kot jaz (ajde, jaz malo več) in imata rada cviček (ajde, jaz samo priložnostno). In se znata met dobro, pa čeprav sta zraven dva tipa. Pa da si ne bi kdo kaj mislil...slučajno!
Čas za večerjo in tuš, nadeli smo sioranžne majice sponzorja APEROLa in odšli na Crazy for life party. Noro. Česa takega osebno še nisem doživel. Ogromno število ljudi v diskoteki, v zraku pa samo pozitivno vzdušje. Nikogar ki bi se napil, nikogar ki bi se tepu, nikogar, ki bi bruhal. Verjamem, da se je vse to sicer zgodilo, ampak jaz nisem res videl nikogar. V klubu bi rekli OPUŠTENA SITUACIJA.... odkloplo je čisto vsem in okoli sem videl samo polno smeha in zabave željnih ljudi, ki so za to tudi dobro skrbeli. Res fantastično.
Naslednjih dni ne bom toliko opisoval, ker so si bili precej podobni. Kar ne pomeni enolični. Vmes se je zgodilo miljon raznih anekdot in vsak dan je postregel s čim novim.
Npr. prvi. Po partiju smo šli na Pito Gyros. Od prodajalca smo zahtevali »10 potatoes«. Sam naj nam bi jih dal pet (krompirčkov namreč), uspelo nam ga je prepričati za 7. A smo lepo povedali, da če jutri ne da 10, ne pridemo več. Na poti domov smo se ustavili na vsakem Boxerju in z megasupermočnimi udarci smo podirali rekorde enega za drugim. Zmagal je Mihec z 854 točkami (komentar očividca: »kako ga je zalimuuuuuuuu!!....« pove vse). Sam sem osvojil srebro, na nehvaležnem četrtem mestu pa je pristal Ferči. V hotel smo prispeli ob 7.50. in samo pripravljalcem zajtrka se lahko zahvalimo, da smo jutro nadaljevali v bazenu. Zajtrk namreč še ni bil pripravljen ("10 minutes guys"....). Slekli smo "cote", nadeli kopalke in že smo se mlatli v bazenu. Priredili smo tudi Challenge, komu uspe plavati v ravni črti, kolega Hajšek se je tako zabil v zid približno 5 metrov od željene točke. Po smrti od smeha smo končno odšli na zajtrk in ob 9.15 spat. Do 10.15, saj je sledil Beach party s Kingstoni. Zagotovo največji vrhunec absolventskega izleta sploh. Morje, sonce (resnično ravno prave poletne temperature enega in drugega), razgaljena telesa, dobra muzika, poceni hrana in pijača. Nekaj takega nisem doživel niti v Sansimonu ali kakšni drugi slovenski plaži, in odgovorni v Izoli ali morda v kakšni izmed obalnih vasi bi se lahko zgledovali po Collegiumu ter enkrat tedensko priredili tako...opušteno situacijo tudi tam.
Zvečer je bil TOGA party...še dobro, da nas je sonce malo primlo in če smo nekateri imeli malo predebelo rit, za biti seksi oblečeni v rjuhi, smo imeli vsaj seksi polt. Hite poletij 2009 in 2010 so DJ-ji popestrili z dobrimi starimi Jugo-komadi (Mi plešemo, Hajde da ludujemo, Za ona dobra stara vremena, Ako su to samo bile laži...) in le stežka smo se ponovno odpravili do Gyrosa. Sam sem šel nekaj pred ostalimi, saj sem nekje vmes zgubil oba cimra in pravzaprav nisem točno vedel, kako in kje bom sploh spal in kam točno moram it. Na žalost sem bil v hotelu prvi od svete trojice, kartico pa je imel kolega Marko. Počakal sem eno uro, ko je prikapljal Miha. Odšla sva do recepcije in prosila receptorja, da nam odpre sobo... (zakaj se tega nisem prej spomnil me ne sprašujte!). Marko je prikapljal čez dodatno uro, rutiniran vstop s kartico in lahko noč.
Drugo jutro na Zakintosu in odhod na izlet tihotapcev. Nič posebnega. Nemirno morje, delno oblačno vreme in dolga pot do tja. Nikakor ne morem reči, da smo ne vem kako uživali na slednji. Ko smo prispeli je sledil tako željen skok v vodo in enourno kopanje z animacijami. Vsa čast kolegi Matiji Elberju za veliko zmago pri odpenjanju modrcev. V žep je pospravil prav vse in z novim rekordom absolventskih izletov požel ovacije okoliške populacije. Žal je bil postanek v tem prelepem zalivu (za katerega sem rekel, da mu manjka en fast food kafič, a je žal dostopen samo z barko) kratek in kmalu je sledil povratek. Kot izkušen mornar sem napovedal, da se bo morje umirilo in na srečo se tudi je. Začeli smo se pogovarjati o striptizu, ki nas je čakal zvečer (posebej moški na ženskem in ženske na moškem). Osebno sem bil zelo razočaran. Mislim, da je ena od dveh bila celo trans, čeprav ni imela luleka, lulike pa tudi ni nihče videl. Tako sem pač jaz videl situacijo in Vsake oči imajo svojega malarja, al kako že? .... Morda se mi je pa preveč vrtelo. Vrtelo se nam je sicer še od prej in ni se bilo težko zazibat na ORTO BLACK and WHITE partyju. Kot gost je prišel DJ Umek, ki je v dveh urah pokazal, zakaj gre za enega najboljših DJ-jev na svetu. Celo meni, pomislite, ki te muzike ne maram, je bilo po godu njegovo početje. Pa ne moreš verjet! Pot domov je bila spet dolga, "10 potatoes" pa nam je še dodatno polepšal absolventski izlet.
Tretje jutro nas je pot iz Laganasa vodila... pa kaj bom lagal? Jutranjega ogleda vinske kleti v otoški metropoli si nisem ogledal. Tako kot ostalih 50, ki nas je prišel iskat avtobus v hotel ob 13.00. Odšli smo direkt na plažo, kamor smo v deževnem vremenu prišli prvi, čez nekaj minut pa vsi ostali. Cviček smo ponudili tudi švedskim gostom, ki so se na tem mestu znašli po kdove kakšnem naključju in šele po izrazih na njihovih izrazih smo ugotovili, kaj pravzaprav pijemo. Nismo se počutili več kot kralji, ampak to v tistem trenutku ni bilo več pomembno. Sam sem se z Darjo pomeril v pokanju balonov, kjer smo rasturli sceno in dobili prenekatere majhne nagrade, s katerimi si sicer nimam kaj dosti za pomagat. Ampak sem bil ponosen in srečen. Zvečer je sledil Trans X Miss oh in sploh party. Verjetno največja bedarija absolventskega izleta. A smo se v hotelu vseeno nasmejali do solz in se imeli pred žurko tako lepo, da smo potem ostali kar tam. Pogledali fuzbal tekmo, odkrili svet in se tega partija, na katerem se moški oblečejo v ženske in ženske v moške udeležili z nekajurno zamudo. Sam sploh nisem vstopil v tisto leglo pokvarjenosti in razvrata (:PP :) ) in sem raje v miru pojedel že 4. gyros v štirih dneh ter se s Ferčijem, ki je tudi strogo hetero usmerjen odpravil nabirat kondicijo za zadnji dan.
Pisala se je sreda, spisali smo BOAT party. Dve ladji razjarjenih absolventov, ki so iz dneva v dan delali večjo galamo brez kakršnekoli škode, so iz Zakintosa izplule okoli 11.00.. Na ladji odlična muzika, odlična družba, ponovno ne preveč zasoljene cene. Pomerili smo se v skokih v vodo (komu dlje špricne?). Sam sem se neupravičeno štel za favorita, saj se mi je skok popolnoma ponesrečil in tako sem končal na predzadnjem mestu. Al tam nekje. Ampak nisem bil zadnji! Naš Gordan je pokazal največje mojstrstvo in špricnil najdlje, a so bile ovacije publike varljive za vodjo tekmovanja, zato je osvojil drugo mesto. V plavanju sem čez kakšno urco nabil našega vodiča Amela, ki mi je čestital in priznal, da so na farmaciji prav tako dobri športniki kot na DIFu. Imeli smo tudi svoji predstavnici v Tequila hot body shots, a se punci nista ne vem kako izkazali, vsekakor pa nista razočarali številnih privržencev in končali nekje sredi lestvice. Opuštena situacija se je nadaljevala, ko sta barki vozili vštric in primerjali svoje glasilke. Rahlo zmatrani smo prispeli v pristanišče in se še zadnjič "lepo" oblekli za pimpmyshirt party. Na majice kolegov, kolegic in neznancev smo napisali kar se nam je zdelo primerno in smiselno. Tudi tukaj smo se zelo nasmejali in še tako nizke fore vzeli za šale. Kdo ve, kako smo na vse skupaj gledali ob prihodu v Slovenijo... ? ...
Po dobrih treh urah spanca smo se spakirali in odšli iz hotela. Polni vtisov. Polni dogodivščin. Polni marsičesa brez mrčesa.
Pot nazaj je bila zelo podobna tisti za naprej, le da smo tokrat vozili v drugo smer in spustili ogled Olimpije. No, ne prav vsi, nekatere skupine so to storile prvič. Ker se jim na začetku ni ljubilo, potem pa jim je bilo žal. Še zadnji žur na barki. Podoben prvemu, zavedajoč se da je zadnji pa še toliko bolj do poznega. Omembe vredna je bila minuta molka v slovo cvičku. Na izletu smo ga pokopali kar 60 litrov. Z Markotom sva tokrat zdržala dlje od Collegiumovega staffa in doživela težko pričakovano jutranjo zarjo. Kabina (tudi za nazaj, svašta od luksuza...čeprav brez ombolota) in spanje do 12.00. Žal smo zamudili pokop absolventa, ampak po mojem samo zaradi tega, ker nam je bil en pogreb nekaj ur prej enostavno dovolj in preveč.
V Ancono smo prišli ob 14.00 po našem času. Takrat enkrat me je zmanjkalo. Na pol v snu sem razmišljal o Sloveniji, o domači župci, o bližnjih, o njej... . Medtem pa so sosedi igrali tarok in z domačo medico še zadnjič nazdravili absolventu v slovo.
Bilo je nepozabno. Vsi, ki boste (ste) to zamudili, ste zamudili zelo zelo veliko. Pravzaprav mislim, da imamo mladi v Sloveniji izjemno srečo, da je v Sloveniji absolventski izlet postal preverjen, dobro voden tradicionalen dopust vseh mladih željnih zabave. In to je tisto, kar nas je teh 8 dni združevalo. Zahvala gre kot prvo mojim dvem cimrom, Rajcu in Stanetu, vsej bandi iz avtobusov A9 in A10, sploh obema vedno svežima vodičema. Posebne zahvale varnostnikom, ki so me čuvali in ostalemu staffu za ves trud. Nazadnje zahvala šoferjem, še posebej Hilariju, ki me je uspešno pripeljal na in iz destinacije, za kar mu bodo večno hvaležni tudi moji starši.
Hvala vsem, ki smo delali galamo!
LP, Gomi
Slovnične napake bom popravil v kratkem.
05 oktober, 2010
02 oktober, 2010
ABSOLVENTSKI IZLET #afterviewon#1
Danes me je uhvatla Ana P., urednica Spatule - mesečnega glasnika/časnika/časopisa/revije društva študentov farmacije. S prošnjo, da bi napisal poročilo absolventskega izleta 2010 (v nadaljevanju absolvent). Si mislim...dobro ajde, naj bo. Nenazadnje sem ji nekaj neobveznega sodelovanja za letos tudi obljubil, tako da mogoče mi bo kasneje pustila dihat. Ker praktično na dan prihoda je res nisem pričakoval.
No, ta blog sem morda malce čudno začel, ker si absolventski izlet ne zasluži takega. Zaslužil bi si besedo Noro. Ali pa nepozabno. Ali pa galama. Ombolo. In ostalo. Veliko je besed, ki bi ta absolvent lahko opisale, a nikakor ga ne more zgolj ena. In, če smo pošteni, ne glede na to koliko bom napisal, se ne smatram za tako dobrega pisca, da bi lahko absolvent opisal v enem blogu.
Vedno sem hotel reči tisti znamenit stavek: "tega se ne da opisat z besedami, to enostavno moraš doživet!". No, saj ne rečem, da je to prva stvar v mojem življenju, ki jo enostavno moraš doživet, da lahko razumeš za kaj se gre. Ampak je pa zagotovo največja žurka, ki sem jo kadarkoli in (upam, da ne) bom doživel.
Zdej sem že toliko zašel, da ne vem, če bi sploh oz. kako bi nadaljeval. Plan je bil tak, da bi napisal vse, kar bi mi prišlo na pamet, vključno z opisom anekdot, dogajanja in vsega, in potem bi iz tega "črpal" in naredil 194x bolj skromen članek za naš že omenjen časnik. Pač, brat moj blog je privilegij, da ne rečem celo dolžnost, če kdo želi izvedet kaj in kako se kje dogaja (z mano! :P ).
Ne morem. Za glasbo v ozadju sem si zbral Marka Knopflerja, zame osebno najboljšega kitarista vseh časov. Ampak očitno za ta blog ni prava. Zato grem spat, v upanju na "boljši" jutri. Zmanjkalo me je, to si štejem kot logičen izgovor. Na absolventskem izletu smo spali bolj za vzorec (sindakalni minimum), tako da bo zaspanost v naslednjih dneh pri meni vseskozi prisotna.
No, ta blog sem morda malce čudno tudi končal, ker si absolventski izlet ne zasluži takega zaključka.
Jutri se spet slišimo, za danes bodi dovolj. Da se ne bi preforsiral....
LP, Biser Primorske (ta mi je bila na pimpmyshirt pač najbolj všeč ;))
No, ta blog sem morda malce čudno začel, ker si absolventski izlet ne zasluži takega. Zaslužil bi si besedo Noro. Ali pa nepozabno. Ali pa galama. Ombolo. In ostalo. Veliko je besed, ki bi ta absolvent lahko opisale, a nikakor ga ne more zgolj ena. In, če smo pošteni, ne glede na to koliko bom napisal, se ne smatram za tako dobrega pisca, da bi lahko absolvent opisal v enem blogu.
Vedno sem hotel reči tisti znamenit stavek: "tega se ne da opisat z besedami, to enostavno moraš doživet!". No, saj ne rečem, da je to prva stvar v mojem življenju, ki jo enostavno moraš doživet, da lahko razumeš za kaj se gre. Ampak je pa zagotovo največja žurka, ki sem jo kadarkoli in (upam, da ne) bom doživel.
Zdej sem že toliko zašel, da ne vem, če bi sploh oz. kako bi nadaljeval. Plan je bil tak, da bi napisal vse, kar bi mi prišlo na pamet, vključno z opisom anekdot, dogajanja in vsega, in potem bi iz tega "črpal" in naredil 194x bolj skromen članek za naš že omenjen časnik. Pač, brat moj blog je privilegij, da ne rečem celo dolžnost, če kdo želi izvedet kaj in kako se kje dogaja (z mano! :P ).
Ne morem. Za glasbo v ozadju sem si zbral Marka Knopflerja, zame osebno najboljšega kitarista vseh časov. Ampak očitno za ta blog ni prava. Zato grem spat, v upanju na "boljši" jutri. Zmanjkalo me je, to si štejem kot logičen izgovor. Na absolventskem izletu smo spali bolj za vzorec (sindakalni minimum), tako da bo zaspanost v naslednjih dneh pri meni vseskozi prisotna.
No, ta blog sem morda malce čudno tudi končal, ker si absolventski izlet ne zasluži takega zaključka.
Jutri se spet slišimo, za danes bodi dovolj. Da se ne bi preforsiral....
LP, Biser Primorske (ta mi je bila na pimpmyshirt pač najbolj všeč ;))
23 september, 2010
Vpisan + Pakuj, Zakintos čeka
Kalimera!
Vsem skeptikom, nejevernežem in ostalim pripadnikom contragomijeve brigade sporočam, da se mi je ponovno, že petič, uspelo vpisati v naslednji letnik farmacije. Vprašanje je, kdaj se bom s tem ustavil ;)
Danes ob 18.40. odpotujem iz Izole in najverjetneje bo to moje zadnje snidenje z najlepšim mestom na svetu (Italjani bi rekli "non esageriamo") v tem mesecu. Dasiravno nisem 100% ali grem na boljše ali slabše, je potrebno priznati, da se prihodnjih 7-10 dni zelo veselim. Prva postojanka so Bertoki. Prelestna vasica v obronkih Kopra, ki... ki pravzaprav ni nič posebnega... Ima pa pizzerijo, bankomat in klasično zbirno mesto za nas študente. Iztočnica za svet, bi lahko rekli (ta pravi Kranjci bi rekli "Vse poti vodijo v Bertoke"). Tam me pobere kolega Srabotič, s katerim bom preživel prve ure tega dopusta, kasneje pa upam, da ga bom sploh še kaj videl.
ABSOLVENTSKI IZLET 2010 se urando pričenja čez dobrih 14 ur, ko imamo odhod izpred Atlantisa v ljubljanskem BTCJU. Jutri ob tej uri, bi tako morali že biti v Anconi, kjer naj bi se z ladjo odpravili proti Patrasu, od tam naprej pa z avtobusom do Kilinija in od tam s trajektom naprej proti Zakintosu (mesto Laganas, upam da imajo bankomat in pizzerijo!). Napovedano vreme ni obetajoče, zatorej sem v svoj kovček stisnil tudi obvezno vetrovko. Upam, da bo zadostovalo, sicer pa bomo karte igrali v notranjih prostorih! Knjige pa s seboj ne bom vzel, saj naj bi knjižnica bila na barki.
Če me vprašate kaj od izleta pričakujem, je odgovor zelo enostaven. Puščam se presenetiti. Slišal sem že mnogo mnenj, skupno pa so imeli to, da so se po absolventu pobirali še cel naslednji mesec (pri meni bo to oktober, op.a.).
Tako torej...bomo videli kako in kaj.
S seboj bom imel tudi internetni USB ključek (hvala Marin), tako da če bodo knjižnice - glede na to, da je vikend - slučajno zaprte, se vam morda javim iz kakšnega temu namenjenega terminala.
Sicer pa nasvidenje Slovenija, vidimo se oktobra, ko bom šel tudi na kakšen žur, da se malce aklimatiziram na normalno študentsko življenje!
Kalinihta, Gomi
Vsem skeptikom, nejevernežem in ostalim pripadnikom contragomijeve brigade sporočam, da se mi je ponovno, že petič, uspelo vpisati v naslednji letnik farmacije. Vprašanje je, kdaj se bom s tem ustavil ;)
Danes ob 18.40. odpotujem iz Izole in najverjetneje bo to moje zadnje snidenje z najlepšim mestom na svetu (Italjani bi rekli "non esageriamo") v tem mesecu. Dasiravno nisem 100% ali grem na boljše ali slabše, je potrebno priznati, da se prihodnjih 7-10 dni zelo veselim. Prva postojanka so Bertoki. Prelestna vasica v obronkih Kopra, ki... ki pravzaprav ni nič posebnega... Ima pa pizzerijo, bankomat in klasično zbirno mesto za nas študente. Iztočnica za svet, bi lahko rekli (ta pravi Kranjci bi rekli "Vse poti vodijo v Bertoke"). Tam me pobere kolega Srabotič, s katerim bom preživel prve ure tega dopusta, kasneje pa upam, da ga bom sploh še kaj videl.
ABSOLVENTSKI IZLET 2010 se urando pričenja čez dobrih 14 ur, ko imamo odhod izpred Atlantisa v ljubljanskem BTCJU. Jutri ob tej uri, bi tako morali že biti v Anconi, kjer naj bi se z ladjo odpravili proti Patrasu, od tam naprej pa z avtobusom do Kilinija in od tam s trajektom naprej proti Zakintosu (mesto Laganas, upam da imajo bankomat in pizzerijo!). Napovedano vreme ni obetajoče, zatorej sem v svoj kovček stisnil tudi obvezno vetrovko. Upam, da bo zadostovalo, sicer pa bomo karte igrali v notranjih prostorih! Knjige pa s seboj ne bom vzel, saj naj bi knjižnica bila na barki.
Če me vprašate kaj od izleta pričakujem, je odgovor zelo enostaven. Puščam se presenetiti. Slišal sem že mnogo mnenj, skupno pa so imeli to, da so se po absolventu pobirali še cel naslednji mesec (pri meni bo to oktober, op.a.).
Tako torej...bomo videli kako in kaj.
S seboj bom imel tudi internetni USB ključek (hvala Marin), tako da če bodo knjižnice - glede na to, da je vikend - slučajno zaprte, se vam morda javim iz kakšnega temu namenjenega terminala.
Sicer pa nasvidenje Slovenija, vidimo se oktobra, ko bom šel tudi na kakšen žur, da se malce aklimatiziram na normalno študentsko življenje!
Kalinihta, Gomi
22 september, 2010
SMS ali raje klic?
Dilema. Ali pa ne dilema. In zakaj to po mojem mnenju ne bi smela biti dilema? Saj ne rečem, v določenih trenutkih, pri določeni osebi, pod določenimi pogoji...bi nekako lahko prišlo do dileme. Morda se tega enostavno ne zavedam, ker sem svojevrstno, kako bi se reklo, omejen. Morda pa takšne situacije še nisem izkusil, ker sem svojevrstno, kako bi rekel....neizkušen.
Bodi dovolj. Povedal vam bom, kdaj ne bi smela biti dilema in zakaj se vsaj jaz odločam za klic tudi v primerih, ko bi kdo, v določenih trenutkih, pod določenimi pogoji odločil za SMS. Za SMS se kot oseba A velikokrat odločimo, da v danem trenutku ne zmotimo osebe B. "Naj ga/jo (pa recimo, da je muško!) pokličem, ali naj mu pošljem SMS?" Da ga ne zmoti klic, morda je na sestanku, morda piše izpit, morda ravnokar obkroža odločilno številko na loto listku. Pa saj mi tega ne moremo vedet (kao!) oz. ne vemo! Če bi vedli, seveda ne bi klicali! Nič nam ne more očitat.
Recimo, da ga nekaj rabimo (če ne smo res malo munjeni, da ga za brezveze kontaktiramo). In si verjetno želimo, da bi nam ustrezno odgovoril. Če nekaj dela bo preko SMSa to trajalo dlje, vprašanje je, če bo sploh slišal in vprašanje je, če ne bo rekel: "bom že odpisal, ko bom mel več časa". Hitro se zna zgoditi, da ga bomo čez pet minut poklicali, ker nam ni odpisal ali kako drugače javil. Torej - tako ali tako si ga klical, samo časa si porabil več. Če pa misliš, da si ga zmotil, je to njegova krivda. Telefon se lahko tudi ugasne oz. se ga da potiho, pa tudi če nas bo zavrnil bomo vedli koliko je ura in, če nismo ravno v ne vem kakšnih skrbeh, mu bomo dali nekaj časa mir. Če bo videl da lahko, bo napisal SMS, npr: pokličem te kmalu. Fajn, kajne? Škoda, ker ti v istem trenutku verjetno ne bo razjasnil, kdaj bo to kmalu, in za kaj za vraga, te ne more poklicati zdaj.
No, (tudi) zato je klic boljši kot SMS.
Dilema. O tem torej govorim. Ne govorim o najstniški sramežljivosti, ko tipke hitreje tečejo kot besede. Ne govorim o tem, ko si z osebo zmenjen, da ji boš napisal SMS in prav tako ne govorim o tem, ko klica ne moreš izvest, ker ni signala, SMS boš pa že nekako stisnil čez filtre. Ali pa, ko na izpitu v šoku ugotoviš, da bi kolega 4 vrste za tabo morda vedel odgovor na vprašanje. Takrat seveda pošlješ SMS, da okoliški ljudje ne slišijo. Ko pa npr. narediš izpit, pokličeš in govoriš na ves glas, da vsi slišijo.
Je pa SMS zastonj....
LP, Gomi
Bodi dovolj. Povedal vam bom, kdaj ne bi smela biti dilema in zakaj se vsaj jaz odločam za klic tudi v primerih, ko bi kdo, v določenih trenutkih, pod določenimi pogoji odločil za SMS. Za SMS se kot oseba A velikokrat odločimo, da v danem trenutku ne zmotimo osebe B. "Naj ga/jo (pa recimo, da je muško!) pokličem, ali naj mu pošljem SMS?" Da ga ne zmoti klic, morda je na sestanku, morda piše izpit, morda ravnokar obkroža odločilno številko na loto listku. Pa saj mi tega ne moremo vedet (kao!) oz. ne vemo! Če bi vedli, seveda ne bi klicali! Nič nam ne more očitat.
Recimo, da ga nekaj rabimo (če ne smo res malo munjeni, da ga za brezveze kontaktiramo). In si verjetno želimo, da bi nam ustrezno odgovoril. Če nekaj dela bo preko SMSa to trajalo dlje, vprašanje je, če bo sploh slišal in vprašanje je, če ne bo rekel: "bom že odpisal, ko bom mel več časa". Hitro se zna zgoditi, da ga bomo čez pet minut poklicali, ker nam ni odpisal ali kako drugače javil. Torej - tako ali tako si ga klical, samo časa si porabil več. Če pa misliš, da si ga zmotil, je to njegova krivda. Telefon se lahko tudi ugasne oz. se ga da potiho, pa tudi če nas bo zavrnil bomo vedli koliko je ura in, če nismo ravno v ne vem kakšnih skrbeh, mu bomo dali nekaj časa mir. Če bo videl da lahko, bo napisal SMS, npr: pokličem te kmalu. Fajn, kajne? Škoda, ker ti v istem trenutku verjetno ne bo razjasnil, kdaj bo to kmalu, in za kaj za vraga, te ne more poklicati zdaj.
No, (tudi) zato je klic boljši kot SMS.
Dilema. O tem torej govorim. Ne govorim o najstniški sramežljivosti, ko tipke hitreje tečejo kot besede. Ne govorim o tem, ko si z osebo zmenjen, da ji boš napisal SMS in prav tako ne govorim o tem, ko klica ne moreš izvest, ker ni signala, SMS boš pa že nekako stisnil čez filtre. Ali pa, ko na izpitu v šoku ugotoviš, da bi kolega 4 vrste za tabo morda vedel odgovor na vprašanje. Takrat seveda pošlješ SMS, da okoliški ljudje ne slišijo. Ko pa npr. narediš izpit, pokličeš in govoriš na ves glas, da vsi slišijo.
Je pa SMS zastonj....
LP, Gomi
17 september, 2010
13 september, 2010
Ena splitska za pozdrav poletju.
V Izoli je konec sezone. Vreme sicer še ni jesensko, a Ljubljančani so šli. In po mojem se bodo v večini vrnili šele drugo leto.
Če sem poletje pozdravil z Oliverjem, se spodobi, da tokrat upalimo eno klapo. Lepo pojejo Hrvati, lepo.
Če sem poletje pozdravil z Oliverjem, se spodobi, da tokrat upalimo eno klapo. Lepo pojejo Hrvati, lepo.
E-bidon
Ne morem spat. Ne vem zakaj. Mogoče...eh, zastonj razglabljat, če ne vem. To je kot na faksu. Boljše kot ustrelit neumnost je bit tiho. Bodo ostali bolj cenli. Če ne veš, ne veš. Vem pa, da se v četrtek nisem mogel vpisati v višji letnik, kar sem optimistično napovedoval dan prej. To mi ni uspelo niti v petek, niti med vikendom in niti sedaj, ko je resda noč, a že ponedeljek. Vpis preko e-studenta poteka precej komplicirano in le redki smo tisti, ki se ne zmotimo. Je pa tudi res, da smo le redki tisti, ki preberemo navodila za vpis. Zato nam ni uspelo/ne uspe, in če kaj zgrešimo, moramo poklicati v referat, da nam vpis stornirajo in poskusimo lahko ponovno. Tak je bil tudi moj primer in to sem seveda storil, a od takrat naprej je bilo zgolj še hujše. Sistem je rahlo "zaštekaval" in ob odpiranju podstrani mi je konstantno javljalo neke napake, zaradi česar nisem mogel priti do željenih vsebin. To mi javlja še danes. Dopisoval sem si z referatom, a nobenega napredka, odgovor pa vedno isti. Poskusite znova in povejte če je šlo..."PA ČE NE GRE, TRISTO KOSMATIH!"
Vse to se je dogajalo v četrtek in samo upal sem, da bo v petek boljše, kar sem tudi moral sporočit. Na žalost v petek ni bilo nikogar od odgovornih tam, zato seveda nisem nobenemu mogel sporočiti, da...da....da....da ne dela nič in da se nikakor ne morem vpisat! No, jutri bom poizkusil spet in če ne bo šlo, verjetno ne bo šlo nikoli. Tako da bom morda moral v Ljubljano samo zaradi vpisa. Upam na najboljše, a zaenkrat kaže, da mi prvi digitalni vpis (lanski debi sem zamudil, ker sem prišel iz erasmusa) očitno ni in ne bo usojen. Bomo videli.
E-student je res en E-bidon. Pa nisam ti ja heker!
LP, Gomi
P.S. Napaka: 500 Internal Server Error
Servlet (op.a. dejansko piše servlet) error: An exception occurred. The current application deployment descriptors do not allow for including it in this response. Please consult the application log for details. Jebala te exeption!
Vse to se je dogajalo v četrtek in samo upal sem, da bo v petek boljše, kar sem tudi moral sporočit. Na žalost v petek ni bilo nikogar od odgovornih tam, zato seveda nisem nobenemu mogel sporočiti, da...da....da....da ne dela nič in da se nikakor ne morem vpisat! No, jutri bom poizkusil spet in če ne bo šlo, verjetno ne bo šlo nikoli. Tako da bom morda moral v Ljubljano samo zaradi vpisa. Upam na najboljše, a zaenkrat kaže, da mi prvi digitalni vpis (lanski debi sem zamudil, ker sem prišel iz erasmusa) očitno ni in ne bo usojen. Bomo videli.
E-student je res en E-bidon. Pa nisam ti ja heker!
LP, Gomi
P.S. Napaka: 500 Internal Server Error
Servlet (op.a. dejansko piše servlet) error: An exception occurred. The current application deployment descriptors do not allow for including it in this response. Please consult the application log for details. Jebala te exeption!
08 september, 2010
5.letnik
In sem ga dočakal. Ne bom rekel težko dočakal, ker pravzaprav ob tej misli nisem ne vem kako dobre volje. Študentska leta so prelepa in vsako, ki gre za menoj pusti eno leto izjemnih spominov (solze se mi utirajo izpod vek.... :( ), iz drugega vidika pa mi vzame eno leto le teh. Vzame mi tisto leto, ki bi lahko prišlo v primeru ponavljanja letnika, tisto, ki ga ima vsak drugi študent. Torej, iz nekega vidika, s tem, ko uspešno delam faks na nek način pljuvam v lastno skledo, na kar me vsake toliko opozarja moj nono. A ga ne upoštevam, zaradi česar mi bo mogoče nekoč še žal, vsaj tako me opozarja takisti nono. Saj mu verjamem, a, kot bi rekel kolega Toni, tak pač sem. :)
4/5 (od oka) faksa je za mano, pred mano pa bolj ali manj, praktično, reci piši, verjeli ali ne - formalnosti. Na poti do naziva mag.farm. me sicer lahko ustavi še marsikatera ovira. Čeprav, če se izrazim po košarkarsko (da bom bolj in) sem proti vsem na nek način favorit. Proti nekaterim sem celo izrazit favorit in le stežka si predstavljam, da čez slabi dve leti ne bi igral z diplomo v finalu.
O pristojnosti, smislu, delu, pravičnosti...raznih komisij na fakulteti za farmacijo ne bom izgubljal besed. Ker pravzaprav niti ne vem, kaj vse bi in česa ne bi povedal. To je moj blog, kar je na blogu je javno, in kar je javno lahko vidijo vsi (tega ne gre pozabiti, čeprav je res, da se včasih spozabim ;) ). Tokrat pa to morda ni najbolj zaželjeno. Dejstvo je, da sem danes sprejel sklep, da se lahko vpišem v 5.letnik in to je najpomembnejše, to je tisto kar šteje in kar bo čez leta važno. Vpis bom jutri preko interneta tudi opravil. Mater - ni mišljeno vulgarno - smo napredni! Nagrada za opravljen septembrski izpit mi je/bo torej dana, sedaj imam namreč en mesec študijskih počitnic, potem pa počasi nad farmakologijo, ki me čaka v mesecu listopadu. In vse ostalo za njo. Čas je tisti, ki od danes naprej igra za mene, obveznosti pa ne bodo tako na tesno, kot do sedaj. Diplomiral pač ne bom v rekordnem času in dokler me bo pri tem podpiral moj nono, pri tem ne vidim nič slabega.
Tak scenarij se obeta, kakšna bo realnost, pa boste videvali sproti.
LP, Gomi
P.S. Še natanko 15 DNI do pričetka absolventskega izleta!
4/5 (od oka) faksa je za mano, pred mano pa bolj ali manj, praktično, reci piši, verjeli ali ne - formalnosti. Na poti do naziva mag.farm. me sicer lahko ustavi še marsikatera ovira. Čeprav, če se izrazim po košarkarsko (da bom bolj in) sem proti vsem na nek način favorit. Proti nekaterim sem celo izrazit favorit in le stežka si predstavljam, da čez slabi dve leti ne bi igral z diplomo v finalu.
O pristojnosti, smislu, delu, pravičnosti...raznih komisij na fakulteti za farmacijo ne bom izgubljal besed. Ker pravzaprav niti ne vem, kaj vse bi in česa ne bi povedal. To je moj blog, kar je na blogu je javno, in kar je javno lahko vidijo vsi (tega ne gre pozabiti, čeprav je res, da se včasih spozabim ;) ). Tokrat pa to morda ni najbolj zaželjeno. Dejstvo je, da sem danes sprejel sklep, da se lahko vpišem v 5.letnik in to je najpomembnejše, to je tisto kar šteje in kar bo čez leta važno. Vpis bom jutri preko interneta tudi opravil. Mater - ni mišljeno vulgarno - smo napredni! Nagrada za opravljen septembrski izpit mi je/bo torej dana, sedaj imam namreč en mesec študijskih počitnic, potem pa počasi nad farmakologijo, ki me čaka v mesecu listopadu. In vse ostalo za njo. Čas je tisti, ki od danes naprej igra za mene, obveznosti pa ne bodo tako na tesno, kot do sedaj. Diplomiral pač ne bom v rekordnem času in dokler me bo pri tem podpiral moj nono, pri tem ne vidim nič slabega.
Tak scenarij se obeta, kakšna bo realnost, pa boste videvali sproti.
LP, Gomi
P.S. Še natanko 15 DNI do pričetka absolventskega izleta!
07 september, 2010
S kavo in brez kave
Mislim, da sem enkrat na blogu že farmacevtsko pametoval o efektih kave in o efektih brez kave. A ker se tega pravzaprav ne spomnim kaj preveč in ker te objave v mojem supermegaextra searcherju v levem kotu zgoraj ne najdem (iščeš po kava, kave itd. in najde same čudne objave), bom pametoval "en malček" tudi danes.
Klasični uvod za v oddajo na TV SLO 2, kjer prevaja Niko Neubauer, zvokovno obdelavo ima čez Dušan Gorše, bere pa Helena Koder:
V svetu, kjer nas še najbolj omejuje čas, smo primorani narediti veliko stvari in za to, da bi nam bilo to lažje se poslužujemo dovoljenega dopinga, še posebej takega, ki je dosegljivo povsod in, če si ga pripravimo doma je tudi relativno poceni in dokaj dobrega okusa. Kava se je že od nekdaj uporabljala kot poživilo in tudi danes je temu tako.
Naj se vam naslednji stavki ne zdijo preveč zakomplicirani, saj so v resnici (če dobro preberete) kar enostavni. Ne gre za strokoven članek, zato bom vsake toliko uporabil neprimerne opombe, ki bodo razjasnili kakšen pojem slehernemu bralcu.
Prva molekula, ki jo velja omeniti na tem mestu je adenozin. Slednji se tvori v možganih in se veže na adenozinske receptorje. Glavni učinek je znižanje aktivnosti živčne celice v živčni celici možganov in s tem občutek zaspanosti. Adenozin ima tudi druge učinke v možganih, ki pa jih tu nima smisla omenjati (npr. povzroči dilatacijo krvnih žil, z namenom zagotavljanja dovolj velike količine kisika v možganih, predvsem med spanjem...).
Receptorji živčne celice spoznajo molekulo kofeina in "mislijo" da gre za molekulo adenozina, zaradi česar se kofein lahko veže na adenozinske receptorje. To pa ne povzroči enakega učinka kot adenozin (kofein je torej antagonist in ne agonist na adenozinskih receptorjih). Tako ne zmanjša aktivnosti celice, zasedeni receptorji pa ne morejo prevzeti adenozina, zaradi česar ob določeni uri nismo zaspani, kot bi morali biti. Nasprotno, aktivnost v celici se pospeši.
Naslednja stopnja je pospešeno izločanje adrenalina, saj hipofiza zazna nenormalno povečano možgansko aktivnost (nekako si misli "kaj za vraga?" ali po angleško wtf?) in kot odgovor spodbudi sredico nadledvičnice, da sintetizira in izloči adrenalin.
Ta t.i. vsem znan ("muuu, mi je nabilo adrenalin!!!") beg in boj hormon ima veliko učinkov, glavni pa so:
- višja frekvenca bitja srca
- jetra izločajo glukozo v kri, da bo ta na voljo v primeru povečanih potreb po energiji
- zvišan krvni pritisk
- razširitev zenic (od tu rek da ima strah velike oči)
- očitnejša kontrakcija mišic, pripravljenih na akcijo
To torej pojasni, zakaj se, po tem ko pijemo kavo počutimo....tako kot se počutimo.
Dopamin je nevrotransmiter, ki aktivira centre zadovoljstva v določenih delih možganov. Drugi glavni učinek kofeina, kot glavnega nosilca učinka kave je višanje levela dopamina. Ta se pod vplivom kofeina ne "reabsorbira v živec" in ostaja na voljo za vezavo na dopaminske receptorje. Podobno v našem telesu delujejo amfetamini. Heroin in kokain prav tako in na enak način manipulirata z leveli dopamina. Jasno mora biti, da je efekt kofeina dosti manjši, kot tisti od heroina, a vendarle gre za enak mehanizem. Obstajajo hipoteze ki pravijo, da je povezava z dopaminom glavni vzrok za zasvojenost s kofeinom. Hitro lahko dojamemo, zakaj si naše telo želi kofeina na tako kratek rok, še posebej, če se nam spi in želimo ostati aktivni. Kofein blokira adenozinske receptorje, zato ostanemo budni (zaradi tega povečuje budnost=poživilo). Posledica tega je tudi, sproščanje adrenalina v sistemu, kar na nas deluje spodbujevalno. Prav tako pa spodbuja produkcijo dopamina, zaradi česar se počutimo dobro.
Problem kofeina so predvsem dolgoročni učinki. Ko npr. zmanjka adrenalina, se počutimo utrujeno in depresivno. Razlika ne bi bila tako očitna, če ne bi bili navajeni na kavo. Tukaj pride na plan zasvojenost. Kaj bomo naredili? Jah, spili bomo eno kavico, da nam bo spet adrenalin malce zaokrožil po telesu. Lahko si predstavljate, da imeti telo konstantno v "pripravljenosti za boj ali beg", k čemur prispeva adrenalin ni najbolj zdravo in nas dela živčne in razdražljive.
Najpomembnejši dolgoročni problem, pa je seveda efekt kofeina na spanje in to je pravzaprav prvi in edini razlog, zaradi česar sem se lotil pisati ta blog.
Adenozinska recepcija je pomembna za spanje, še posebej za globoko spanje. Razpolovni čas kofeina je približno 6 ur. To pomeni, da če popiješ 200mg kofeina ob 3 popoldne, kar se je pri meni v minulem obdobju zgodilo precejkrat, imaš ob 21. še vedno približno 100mg kofeina v telesu. Morda boš lahko zaspal, a vendarle se zna zgodti, da boš imel probleme z globokim spancem. Ti dolgovi se seštevajo zelo hitro in pri meni so vidni še danes, ko se mi konstanto spi. Naslednjih nekaj dni boš šibak, zato boš potreboval kofein takoj, ko boš vstal iz postelje. Krog se nadaljuje iz dneva v dan. Ne gre za fatalno početje, a vendarle je jasno, da za normalno delovanje potrebuješ vnos te droge. Kar je najhuje je pa to, da ko kofeina ne vnašaš več (kot že omenjeno zgoraj), postaneš utrujen, depresiven in nezmožen za delo. Spi se ti, in če ne spiš dovolj, se lahko pojavlja glavobol zaradi prekomerne dilatacije (razširitve) možganskih žil. Ti negativni efekti te forsirajo k temu, da se kavi ne moreš upreti, čeprav si tega še tako želiš.
Tak je tudi moj primer. Po pollitrskih koncentratih, ki sem jih pil v Ljubljani pretekli mesec, se zdaj upiram kavi, saj se tega (odvisnosti itd.), kar sem napisal vsaj približno zavedam. Ne vem kakšen smisel to ima, pa vendarle se trudim...
Kava pa ima tudi nekaj pozitivnih lastnosti, ki bi jih bilo morda na tem mestu potrebno omeniti, a teh sedaj ne bom našteval. Tako bi samo še težje prenašal te "muke", ki me doletavajo v teh lepih in sproščenih, ne več toplih dneh. Morda pa drugič.
Lp, Gomi
Klasični uvod za v oddajo na TV SLO 2, kjer prevaja Niko Neubauer, zvokovno obdelavo ima čez Dušan Gorše, bere pa Helena Koder:
V svetu, kjer nas še najbolj omejuje čas, smo primorani narediti veliko stvari in za to, da bi nam bilo to lažje se poslužujemo dovoljenega dopinga, še posebej takega, ki je dosegljivo povsod in, če si ga pripravimo doma je tudi relativno poceni in dokaj dobrega okusa. Kava se je že od nekdaj uporabljala kot poživilo in tudi danes je temu tako.
Naj se vam naslednji stavki ne zdijo preveč zakomplicirani, saj so v resnici (če dobro preberete) kar enostavni. Ne gre za strokoven članek, zato bom vsake toliko uporabil neprimerne opombe, ki bodo razjasnili kakšen pojem slehernemu bralcu.
Prva molekula, ki jo velja omeniti na tem mestu je adenozin. Slednji se tvori v možganih in se veže na adenozinske receptorje. Glavni učinek je znižanje aktivnosti živčne celice v živčni celici možganov in s tem občutek zaspanosti. Adenozin ima tudi druge učinke v možganih, ki pa jih tu nima smisla omenjati (npr. povzroči dilatacijo krvnih žil, z namenom zagotavljanja dovolj velike količine kisika v možganih, predvsem med spanjem...).
Receptorji živčne celice spoznajo molekulo kofeina in "mislijo" da gre za molekulo adenozina, zaradi česar se kofein lahko veže na adenozinske receptorje. To pa ne povzroči enakega učinka kot adenozin (kofein je torej antagonist in ne agonist na adenozinskih receptorjih). Tako ne zmanjša aktivnosti celice, zasedeni receptorji pa ne morejo prevzeti adenozina, zaradi česar ob določeni uri nismo zaspani, kot bi morali biti. Nasprotno, aktivnost v celici se pospeši.
Naslednja stopnja je pospešeno izločanje adrenalina, saj hipofiza zazna nenormalno povečano možgansko aktivnost (nekako si misli "kaj za vraga?" ali po angleško wtf?) in kot odgovor spodbudi sredico nadledvičnice, da sintetizira in izloči adrenalin.
Ta t.i. vsem znan ("muuu, mi je nabilo adrenalin!!!") beg in boj hormon ima veliko učinkov, glavni pa so:
- višja frekvenca bitja srca
- jetra izločajo glukozo v kri, da bo ta na voljo v primeru povečanih potreb po energiji
- zvišan krvni pritisk
- razširitev zenic (od tu rek da ima strah velike oči)
- očitnejša kontrakcija mišic, pripravljenih na akcijo
To torej pojasni, zakaj se, po tem ko pijemo kavo počutimo....tako kot se počutimo.
Dopamin je nevrotransmiter, ki aktivira centre zadovoljstva v določenih delih možganov. Drugi glavni učinek kofeina, kot glavnega nosilca učinka kave je višanje levela dopamina. Ta se pod vplivom kofeina ne "reabsorbira v živec" in ostaja na voljo za vezavo na dopaminske receptorje. Podobno v našem telesu delujejo amfetamini. Heroin in kokain prav tako in na enak način manipulirata z leveli dopamina. Jasno mora biti, da je efekt kofeina dosti manjši, kot tisti od heroina, a vendarle gre za enak mehanizem. Obstajajo hipoteze ki pravijo, da je povezava z dopaminom glavni vzrok za zasvojenost s kofeinom. Hitro lahko dojamemo, zakaj si naše telo želi kofeina na tako kratek rok, še posebej, če se nam spi in želimo ostati aktivni. Kofein blokira adenozinske receptorje, zato ostanemo budni (zaradi tega povečuje budnost=poživilo). Posledica tega je tudi, sproščanje adrenalina v sistemu, kar na nas deluje spodbujevalno. Prav tako pa spodbuja produkcijo dopamina, zaradi česar se počutimo dobro.
Problem kofeina so predvsem dolgoročni učinki. Ko npr. zmanjka adrenalina, se počutimo utrujeno in depresivno. Razlika ne bi bila tako očitna, če ne bi bili navajeni na kavo. Tukaj pride na plan zasvojenost. Kaj bomo naredili? Jah, spili bomo eno kavico, da nam bo spet adrenalin malce zaokrožil po telesu. Lahko si predstavljate, da imeti telo konstantno v "pripravljenosti za boj ali beg", k čemur prispeva adrenalin ni najbolj zdravo in nas dela živčne in razdražljive.
Najpomembnejši dolgoročni problem, pa je seveda efekt kofeina na spanje in to je pravzaprav prvi in edini razlog, zaradi česar sem se lotil pisati ta blog.
Adenozinska recepcija je pomembna za spanje, še posebej za globoko spanje. Razpolovni čas kofeina je približno 6 ur. To pomeni, da če popiješ 200mg kofeina ob 3 popoldne, kar se je pri meni v minulem obdobju zgodilo precejkrat, imaš ob 21. še vedno približno 100mg kofeina v telesu. Morda boš lahko zaspal, a vendarle se zna zgodti, da boš imel probleme z globokim spancem. Ti dolgovi se seštevajo zelo hitro in pri meni so vidni še danes, ko se mi konstanto spi. Naslednjih nekaj dni boš šibak, zato boš potreboval kofein takoj, ko boš vstal iz postelje. Krog se nadaljuje iz dneva v dan. Ne gre za fatalno početje, a vendarle je jasno, da za normalno delovanje potrebuješ vnos te droge. Kar je najhuje je pa to, da ko kofeina ne vnašaš več (kot že omenjeno zgoraj), postaneš utrujen, depresiven in nezmožen za delo. Spi se ti, in če ne spiš dovolj, se lahko pojavlja glavobol zaradi prekomerne dilatacije (razširitve) možganskih žil. Ti negativni efekti te forsirajo k temu, da se kavi ne moreš upreti, čeprav si tega še tako želiš.
Tak je tudi moj primer. Po pollitrskih koncentratih, ki sem jih pil v Ljubljani pretekli mesec, se zdaj upiram kavi, saj se tega (odvisnosti itd.), kar sem napisal vsaj približno zavedam. Ne vem kakšen smisel to ima, pa vendarle se trudim...
Kava pa ima tudi nekaj pozitivnih lastnosti, ki bi jih bilo morda na tem mestu potrebno omeniti, a teh sedaj ne bom našteval. Tako bi samo še težje prenašal te "muke", ki me doletavajo v teh lepih in sproščenih, ne več toplih dneh. Morda pa drugič.
Lp, Gomi
Naročite se na:
Objave (Atom)