Osebno me je število prijavljenih ekip res zmotilo, predvsem zato, ker sem iz Izole povabil svojega kolega, in mu obljubil "tam nekje 4, 5 tekem". Igrali smo torej samo dve, eno zanesljivo zmagali, drugo zanesljivo izgubili in to je to. Končno drugo mesto v konkurenci treh ekip torej :)
Tako je izpolnjena še ena tiha želja in sicer, da dobim na majskih igrah komplet medalj in s tem razširim svojo dokaj pestro zbirko medalj iz mladih let še v študentskih. Zdi se mi namreč, da so to res zadnje priložnosti, za nekaj osvojiti, pa čeprav na amaterskem nivoju, ker se bom potem športnih prireditev res udeleževal zgolj na "maksimalno rekreativnem" nivoju s klasičnim motom, da je važno sodelovati....
Da postajam fizično nesposoben za kaj več, dokazuje že razpored medalj iz majskih iger. Najuspešnejši sem bil v kartah, v moji prvi panogi rokometu, pa sem osvojil srebro in lani bron. Sicer ne gre za žlahtne kovine, kar dokazuje že sama teža, ampak dobro, gremo naprej :) V oči rahlo bode tudi dejstvo, da je bronasta največja. To se mi je zgodilo že leta 1999, ko smo v državnem rokometnem prvenstvu s fanti MRK Izola osvojili bronasto medaljo. Za naše vratove je bila takrat skoraj pretežka. Naslednje leto smo bili državni prvaki ob 50-letnici delovanja rokometne zveze Slovenije. Medalja je bila res majhna in je estetsko gledano ena najmanj vrednih v moji zbirki.
Tukaj so tri majske medalje...
Tako. V večernih urah sem se včeraj udeležil tudi športnih iger fakultete za farmacijo, kjer smo absolventi+asistenti osvojili tretje mesto med štirimi prijavljenimi ekipami, (poraz 2:1, poraz 3:2 po penalih, zmaga 1:2 po penalih), zmagali pa smo v odbojki, kjer smo se pomerili v dveh mešanih ekipah.
Včerajšnji športni dan je tako bil zaključen. Zdaj pa grem igrat nogomet v Tivoli.
Aja... koleno? Ne vem niti jaz, izgleda malce boljše, ampak brez negativnih povratnih informacij ni.
Vseeno bolje kot pri mojemu soigralcu na majskih igrah, ki si ga je poškodoval na ogrevanju.
Takle mamo.
Lp, Gomi
Desno koleno (zrcalna slika levega;))
