Just a try in the middle of Oklahoma. I'm looking forward to make some improvements. Example: The right position of the camera coming soon ;).
Lp, Gomylls
28 december, 2009
27 december, 2009
December in petarde
December mi v zadnjih letih velikokrat pokaže kako rastem. Pravzaprav mi to kaže ravno od takrat, odkar v višino ne rastem več. Zato bi bilo bolje, da uporabim besedo odraščam, ali morda "se staram" (?!! ma kam smo prišli ?!?), glede na to, da sem že nekaj let uradno odrasel. Prav december in dogajanje v tem mesecu se danes namreč najbolj razlikuje od tistih pubertetniških let, ali še celo zgodnejših.
Danes npr. pomeni veseli december nam študentom kuhano vino na mrzlem, igranje kart ob kaminu ali pa morda sladke jedi. Kakor za koga no... :P
Pokanje petard je bilo v moji mladosti zelo popularno. Fantje od osem pa do petnajst, nekateri tudi do osemnajst let, smo komaj čakali začetek zadnjega meseca, ki ga je spremljal obvezen nakup takrat že prepovedanih pirotehničnih izdelkov. Takrat sva jih z mamo hodila kupovat še v Trst (Trgovina Piromania :) ), sicer pa si jih pri nas tako ali tako dobil na črnem trgu - pri prijateljih. Ne spomnim se točno, kakšni zakoni so bili takrat v veljavi, zagotovo pa so bili manj strogi od današnjih. Kljub temu se dobro spomnim, da smo imeli prepoved pokati brez prisotnosti staršev, predvsem zaradi pomanjkanja meril in resnosti, če se lahko tako izrazim.
Še bolje se spomnim, kako so nas (upravičeno) nadirali lastniki psov, da naj tega ne počnemo, saj se psi petard bojijo. In res se jih. Sam sem imel takrat nemško dogo, ki se ni bala ničesar razen morja in petard. Zato sem to razumel, a skušnjava je bila prevelika. S prijatelji smo se v 90% primerih poslužili vinograda čez cesto in v njem odkrivali nove tehnike pokanja, preučevali moč različnih izdelkov. Blaž, Jernej, Sandi in Rok (pa še kdo včasih). Eksperimentirali smo v zemlji, na asfaltu, v tunelu, v plastičnih in steklenih flaškah ter pločevinkah, med vejami, nemalokrat pa tudi pod obuvalom in celo v ustih. Budale a? Pa saj nismo bili edini. To je delala cela Izola in kolikor vem je bilo v Kopru enako. Pa v Novih jaršah najbrž tudi.
Bili so tudi dnevi, ko so policaji želeli ustaviti to početje. A nas niso mogli dobiti. Bili smo namreč na taki točki, da smo jih na približno 500 metrov videli, če prihajajo. Od takrat naprej je sledil rutiniran umik po skrivnih potkah in ob njihovem odhodu (VEDNO praznih rok), smo z delom nadaljevali. Čudi me, zakaj kdaj niso prišli v civilu. Takrat namreč niti nisem vedel da to obstaja. Cele popoldneve se je dogajalo, potegnili smo celo v mrak, ko se ni že nič več vidlo, ko je vžigalic zmanjkalo in smo se zato poslužili t.i. rafalov. 20 petard naenkrat, joooj, kako je bilo lepo. Trrrrbumbumpamfpumbam......zbum še zadnja! Kako smo uživali, medtem ko so se mačke poskrile v jaške od kanalizacij in medtem ko so psi lajali. Ampak mi nismo razumeli, da ne počnemo nič koristnega. Ker ko je počlo je bil uspeh. Vse smo naredili za to, da bo na koncu počilo. In pok je bil znak, da smo vse naredili prav, da smo vrvice dobro zvezali in da nismo uničili "kapice". Ker pa eden ni nobeden smo probali znova, in znova je uspelo. Ob prvem neuspehu pa jovo na novo. Ne mora prijatelj pokat, jaz pa metat neuspelih petard stran. Saj niso šle stran. Smodnik smo pobrali ven, in ga posebej zakurili. Kakšen dosežek! Spametovalo nas ni niti dejstvo, da je vsake tolko kakšen kolega iz dela Izole imenovanem Livade (mi smo bili v Jagodju) končal v bolnici. A smo se izgovarjali z: "Kaj pa dela bombe, če ne zna?"
Raudi, Fieste, Fiestoni, Mefisto, Čičole, Pasje bombice, Gufiči, Mege. Vse smo metali, razen Kober. Teh nam domači niso dovolili, vsaj meni ne. Nič zato, saj je že ob gledanju bilo dovolj zanimivo.
Zakoni so se v zadnjih letih spremenili in postajajo vse strožji, kar se mi zdi tudi prav. Ob spremembi generacij pokov ni več veliko slišati. Sploh v Jagodju ne, iz Livad pa se vsake toliko zasliši kakšen BUM! Nič več torej mladini ne pomeni kvaliteta, temveč kvantiteta (govorim o velikosti petard seveda). Z bombami namreč nimaš kaj eksperimentirat, boljše da jo odvržeš, preden si kaj narediš. Morda pa najstniki danes pametneje preživljajo čas. Ja itak, dream on.
Danes že dolgo ne pokam več petard. Sploh ne vem. kako bi mi sedaj šlo :). Verjetno bi jih kot nekakšen luzer odvrgel, še preden bi se prižgale. Kljub temu proti pokanju petard nimam čisto nič, če se to dogaja med novoletnimi prazniki. Pomembno pa je, da imajo ljudje pri tem neka merila in dovolj resnosti. Sicer se zabava lahko sprevrže v kaj drugega. Zdaj pa brž pokat, dovolj računalnika!
Gomi
p.s. Nekako sem se v zadnjih letih specializiral za rakete... ;)
Danes npr. pomeni veseli december nam študentom kuhano vino na mrzlem, igranje kart ob kaminu ali pa morda sladke jedi. Kakor za koga no... :P
Pokanje petard je bilo v moji mladosti zelo popularno. Fantje od osem pa do petnajst, nekateri tudi do osemnajst let, smo komaj čakali začetek zadnjega meseca, ki ga je spremljal obvezen nakup takrat že prepovedanih pirotehničnih izdelkov. Takrat sva jih z mamo hodila kupovat še v Trst (Trgovina Piromania :) ), sicer pa si jih pri nas tako ali tako dobil na črnem trgu - pri prijateljih. Ne spomnim se točno, kakšni zakoni so bili takrat v veljavi, zagotovo pa so bili manj strogi od današnjih. Kljub temu se dobro spomnim, da smo imeli prepoved pokati brez prisotnosti staršev, predvsem zaradi pomanjkanja meril in resnosti, če se lahko tako izrazim.
Še bolje se spomnim, kako so nas (upravičeno) nadirali lastniki psov, da naj tega ne počnemo, saj se psi petard bojijo. In res se jih. Sam sem imel takrat nemško dogo, ki se ni bala ničesar razen morja in petard. Zato sem to razumel, a skušnjava je bila prevelika. S prijatelji smo se v 90% primerih poslužili vinograda čez cesto in v njem odkrivali nove tehnike pokanja, preučevali moč različnih izdelkov. Blaž, Jernej, Sandi in Rok (pa še kdo včasih). Eksperimentirali smo v zemlji, na asfaltu, v tunelu, v plastičnih in steklenih flaškah ter pločevinkah, med vejami, nemalokrat pa tudi pod obuvalom in celo v ustih. Budale a? Pa saj nismo bili edini. To je delala cela Izola in kolikor vem je bilo v Kopru enako. Pa v Novih jaršah najbrž tudi.
Bili so tudi dnevi, ko so policaji želeli ustaviti to početje. A nas niso mogli dobiti. Bili smo namreč na taki točki, da smo jih na približno 500 metrov videli, če prihajajo. Od takrat naprej je sledil rutiniran umik po skrivnih potkah in ob njihovem odhodu (VEDNO praznih rok), smo z delom nadaljevali. Čudi me, zakaj kdaj niso prišli v civilu. Takrat namreč niti nisem vedel da to obstaja. Cele popoldneve se je dogajalo, potegnili smo celo v mrak, ko se ni že nič več vidlo, ko je vžigalic zmanjkalo in smo se zato poslužili t.i. rafalov. 20 petard naenkrat, joooj, kako je bilo lepo. Trrrrbumbumpamfpumbam......zbum še zadnja! Kako smo uživali, medtem ko so se mačke poskrile v jaške od kanalizacij in medtem ko so psi lajali. Ampak mi nismo razumeli, da ne počnemo nič koristnega. Ker ko je počlo je bil uspeh. Vse smo naredili za to, da bo na koncu počilo. In pok je bil znak, da smo vse naredili prav, da smo vrvice dobro zvezali in da nismo uničili "kapice". Ker pa eden ni nobeden smo probali znova, in znova je uspelo. Ob prvem neuspehu pa jovo na novo. Ne mora prijatelj pokat, jaz pa metat neuspelih petard stran. Saj niso šle stran. Smodnik smo pobrali ven, in ga posebej zakurili. Kakšen dosežek! Spametovalo nas ni niti dejstvo, da je vsake tolko kakšen kolega iz dela Izole imenovanem Livade (mi smo bili v Jagodju) končal v bolnici. A smo se izgovarjali z: "Kaj pa dela bombe, če ne zna?"
Raudi, Fieste, Fiestoni, Mefisto, Čičole, Pasje bombice, Gufiči, Mege. Vse smo metali, razen Kober. Teh nam domači niso dovolili, vsaj meni ne. Nič zato, saj je že ob gledanju bilo dovolj zanimivo.
Zakoni so se v zadnjih letih spremenili in postajajo vse strožji, kar se mi zdi tudi prav. Ob spremembi generacij pokov ni več veliko slišati. Sploh v Jagodju ne, iz Livad pa se vsake toliko zasliši kakšen BUM! Nič več torej mladini ne pomeni kvaliteta, temveč kvantiteta (govorim o velikosti petard seveda). Z bombami namreč nimaš kaj eksperimentirat, boljše da jo odvržeš, preden si kaj narediš. Morda pa najstniki danes pametneje preživljajo čas. Ja itak, dream on.
Danes že dolgo ne pokam več petard. Sploh ne vem. kako bi mi sedaj šlo :). Verjetno bi jih kot nekakšen luzer odvrgel, še preden bi se prižgale. Kljub temu proti pokanju petard nimam čisto nič, če se to dogaja med novoletnimi prazniki. Pomembno pa je, da imajo ljudje pri tem neka merila in dovolj resnosti. Sicer se zabava lahko sprevrže v kaj drugega. Zdaj pa brž pokat, dovolj računalnika!
Gomi
p.s. Nekako sem se v zadnjih letih specializiral za rakete... ;)
25 december, 2009
Buon natale!
Vesel božič vsem!
Danes bo na meniju svašta in pašta. Več o tem prihodnjič, zdej pa grem počasi delat, da bom potem bolj lačen in žejen.
Uživajte!
Gomi
Danes bo na meniju svašta in pašta. Več o tem prihodnjič, zdej pa grem počasi delat, da bom potem bolj lačen in žejen.
Uživajte!
Gomi
19 december, 2009
Že druga polovica veselega decembra...
...En lep zimski pozdrav vsem skupaj. Danes je sobota, ura je 13:30 in kot veliko večino sobot ob 13.30 sem tudi tokrat doma, v rodni Izoli, tu, kjer je najlepše na celem svetu. Verjeli ali ne, ampam ponoči nas je zelo zasnežilo. Ceste so spolzke, zasnežene in skratka za nas nenormalno prevozne. Na obali se namreč s snegom težko znajdemo (vem, da to vsi primorci vsako leto govorimo in da nismo več zanimivi) in danes ni veliko manjkalo, da bi me s hitrostjo 10 km/h na križišču "nabil" neki gospod srednjih let, ki se je v drsečem štartu pognal proti mojemu Peugeotu. Ko sva videla, da se bo vse srečno končalo, sva v smehu zgolj zmajala z glavo drug drugemu, s tem da si on najbrž ni mislil "kakšen bumbar je ta", kot sem to mislil jaz. Čeprav nikoli se ne ve. Nasploh opažam, da me ima zadnje čase precej ljudi za bumbarja, a pustimo to. V tem primeru velja rek: Dokler vem, ne boli :).
Kot ste sami ugotovili se je veseli december prevesil v svojo drugo polovico. V prvi se je dogajalo veliko stvari. Imel sem prvo preverjanje v Sloveniji po (zelo) dobrem letu in ga neuspešno opravil. Ne sekiram se, pri patofiziologiji se ne sme pričakovati nič več od dobljenih 50% in s tako popotnico grem rade volje naprej. Kot bi rekel kolega Gartner, novim zmagam naproti, čeprav je od zadnje minilo že nekaj časa. Vsaj zame, vsaj na faksu.
V Ljubljani je sicer prelepo. Ambient je pravi, snegec je bil minuli teden "že" dosegljiv, prav tako klasično kuhano vino z dvemi kapami na glavi in šalom okoli vratu. Ta teden smo 4.letniki organizirali prvi žur z naslovom Božičkov žur presenečenj. Dress code-a nisem upošteval, sem pa zato ponovno skrbel za pravo mero vzdušje, tako da je bila žurka res prava. Zasluge gredo predvsem našemu odličnemu DJ Dejanu (drugače je tip rokometni sodnik, svašta jle?), ki točno ve, kako se reči streže. Žurka se je sicer končala, ko je šef lokala s pomočjo varnostnika vrgel ven našega sošolca zaradi neutemeljenih razlogov....sam sem se kar malce prijel s tipom in mu razložil, da je s tem izgubil med 5-10.000 € od našega brucovanja, za katerega se od zdaj zavzemam, da ga v tem clubu ne bo. Sicer pa se je držal ko en kos dreka, in se z mano ni želel "razgovarjat"!
Pri rokometu mi je šlo v preteklem mesecu presenetljivo dobro. Odkar sem prišel iz Egipta sem tudi pojačal prisotnost na treningih za 100%, tako treniram 2x tedensko in trener je kmalu uvidel, da brez mene ekipi živeti ni. Res, da sem minuli teden odigral eno slabših tekem in priložnosti nisem izkoristil kot smo si vsi želeli, a prva domača zmaga letos ni izostala in vsi smo bili presrečni. Tako da ni druge, kot da bom deležen zaupanja še naprej, saj na treningih igram zares na nivoju, je pa res da je tekma nekaj povsem drugega. Ugotavljam, da sem neverjetno izgubil na eksplozivnosti in delno hitrosti, vse gre nekam prepočasi, sploh ob zaključku akcije. Sem pa zato včeraj rastural na nogometu, kjer se mi poznajo neprecenljive izkušnje iz Italije. Totti bi lahko bilo moje drugo ime.
Danes imamo še eno fešto. Tokrat z gimnazijskim razredom. Čemo videt kaj bo, priprave pa so že v polnem teku. Lani je blo super, preveč super, kar me ne navdaja z optimizmom za danes.
Tak...te zaj jaz grem, tak da se te čujemo drugič, čuj.
Lp, Gomi
Eaglesssssssssssssssssssssssssssssss
Kot ste sami ugotovili se je veseli december prevesil v svojo drugo polovico. V prvi se je dogajalo veliko stvari. Imel sem prvo preverjanje v Sloveniji po (zelo) dobrem letu in ga neuspešno opravil. Ne sekiram se, pri patofiziologiji se ne sme pričakovati nič več od dobljenih 50% in s tako popotnico grem rade volje naprej. Kot bi rekel kolega Gartner, novim zmagam naproti, čeprav je od zadnje minilo že nekaj časa. Vsaj zame, vsaj na faksu.
V Ljubljani je sicer prelepo. Ambient je pravi, snegec je bil minuli teden "že" dosegljiv, prav tako klasično kuhano vino z dvemi kapami na glavi in šalom okoli vratu. Ta teden smo 4.letniki organizirali prvi žur z naslovom Božičkov žur presenečenj. Dress code-a nisem upošteval, sem pa zato ponovno skrbel za pravo mero vzdušje, tako da je bila žurka res prava. Zasluge gredo predvsem našemu odličnemu DJ Dejanu (drugače je tip rokometni sodnik, svašta jle?), ki točno ve, kako se reči streže. Žurka se je sicer končala, ko je šef lokala s pomočjo varnostnika vrgel ven našega sošolca zaradi neutemeljenih razlogov....sam sem se kar malce prijel s tipom in mu razložil, da je s tem izgubil med 5-10.000 € od našega brucovanja, za katerega se od zdaj zavzemam, da ga v tem clubu ne bo. Sicer pa se je držal ko en kos dreka, in se z mano ni želel "razgovarjat"!
Pri rokometu mi je šlo v preteklem mesecu presenetljivo dobro. Odkar sem prišel iz Egipta sem tudi pojačal prisotnost na treningih za 100%, tako treniram 2x tedensko in trener je kmalu uvidel, da brez mene ekipi živeti ni. Res, da sem minuli teden odigral eno slabših tekem in priložnosti nisem izkoristil kot smo si vsi želeli, a prva domača zmaga letos ni izostala in vsi smo bili presrečni. Tako da ni druge, kot da bom deležen zaupanja še naprej, saj na treningih igram zares na nivoju, je pa res da je tekma nekaj povsem drugega. Ugotavljam, da sem neverjetno izgubil na eksplozivnosti in delno hitrosti, vse gre nekam prepočasi, sploh ob zaključku akcije. Sem pa zato včeraj rastural na nogometu, kjer se mi poznajo neprecenljive izkušnje iz Italije. Totti bi lahko bilo moje drugo ime.
Danes imamo še eno fešto. Tokrat z gimnazijskim razredom. Čemo videt kaj bo, priprave pa so že v polnem teku. Lani je blo super, preveč super, kar me ne navdaja z optimizmom za danes.
Tak...te zaj jaz grem, tak da se te čujemo drugič, čuj.
Lp, Gomi
Eaglesssssssssssssssssssssssssssssss
08 december, 2009
Najnovejše o najmočnejšem #16.1.
Ko Chuck Norris piše Božičku, dobi odgovor nazaj!
Chuck Norris lahko igra kitaro tako, da piha vanjo.
Chuck Norris je učitelj plavanja in svojim učencem večkrat reče: Če boste pili samo enkrat, boste imeli opravka z menoj. Nato jih je vrgel na sredo jezera. Tisti, ki se niso vrnili, so umrli zaradi dehidracije.
Chuck Norris z namenom spodbujanja dostikrat reče sinu, da je najboljši. A takoj zatem mu da en krožni udarec direktno v glavo. Nihče ni boljši od Chuck Norrisa. Nihče.
Preden vstopiš v hišo od Chuck Norrisa, si moraš sezut škornje. Njegove. Iz svoje glave.
Chuck Norris si lahko grize nohte brez da bi si prej slekel rokavice.
Chuck Norris je v 80 dneh preletel svet z balonom...iz Big babola.
Chuck Norris lahko nariše trikotnik z vsemi tremi koti 90°.
Chuck Norris daje tako hitre krožne udarce, da drugi gre nazaj v čas in pravzaprav te udari dvakrat naenkrat.
Chuck Norris lahko napihne Helijeve balončke. Z usti.
Prva beseda teksaških dojenčkov je Chucknorris.
Ko Chuck Norris stori prekršek nad nasprotnim igralcem, na igriščne ne pride zdravniška služba z nosili, temveč zdravnik, sodnik in pogrebna služba s krsto.
In zapomnite si. Ni čeljusti pod brado Chuck Norrisa. Je samo nov krožni udarec.
LP, Gomi
Chuck Norris lahko igra kitaro tako, da piha vanjo.
Chuck Norris je učitelj plavanja in svojim učencem večkrat reče: Če boste pili samo enkrat, boste imeli opravka z menoj. Nato jih je vrgel na sredo jezera. Tisti, ki se niso vrnili, so umrli zaradi dehidracije.
Chuck Norris z namenom spodbujanja dostikrat reče sinu, da je najboljši. A takoj zatem mu da en krožni udarec direktno v glavo. Nihče ni boljši od Chuck Norrisa. Nihče.
Preden vstopiš v hišo od Chuck Norrisa, si moraš sezut škornje. Njegove. Iz svoje glave.
Chuck Norris si lahko grize nohte brez da bi si prej slekel rokavice.
Chuck Norris je v 80 dneh preletel svet z balonom...iz Big babola.
Chuck Norris lahko nariše trikotnik z vsemi tremi koti 90°.
Chuck Norris daje tako hitre krožne udarce, da drugi gre nazaj v čas in pravzaprav te udari dvakrat naenkrat.
Chuck Norris lahko napihne Helijeve balončke. Z usti.
Prva beseda teksaških dojenčkov je Chucknorris.
Ko Chuck Norris stori prekršek nad nasprotnim igralcem, na igriščne ne pride zdravniška služba z nosili, temveč zdravnik, sodnik in pogrebna služba s krsto.
In zapomnite si. Ni čeljusti pod brado Chuck Norrisa. Je samo nov krožni udarec.
LP, Gomi
06 december, 2009
Še ena "znanstvena" o alkoholu
Danes me je "zmotil" članek na Žurnal24, ki si ga lahko pogledate na naslednjem naslovu :
http://www.zurnal24.si/naslovnica/vodko-boste-lahko-tudi-pojedli-151806
Ruski profesor Evgeny Moskalev z univerze v Sankt Petersburgu je razvil tehnologijo, ki omogoča, da iz vodke naredimo prašek, lahko pa jo uporabimo tudi v obliki kapsule.
Prašek naredijo tako, da alkohol dodajo v raztopljen vosek in ju dobro zmešajo. Ko se vosek strdi, v sebi zadrži molekule alkohola.
To tehniko se lahko uporablja pri vseh pijačah, ki vsebujejo alkohol - viskiju, konjaku, vinu, pivu, ..."Suho" vodko boste tako lahko zavili v papir in jo nosili s seboj v žepu ali v torbici. Vodka v obliki kapsule pa bo prišla prav udeležencem zabav, ki si bodo lahko natančno izračunali zaželjeno "dozo" opitosti.
Moskalev je bil v bivši Sovjetski Zvezi zaposlen v obrambni industriji, a je moral kasneje postati svobodnjak.
"Eno od podjetij je za zdravljenje živali želelo vodo in ekstrakte na osnovi alkohola v obliki kapsul. Živalim namreč alkohol ne diši preveč, lahko pa bi ga jim dodali v hrano v obliki kapsule. Rezultat tega je bil, da smo razvili to tehnologijo," je povedal Moskalev.
Vodko posujte na sladico
"Na žalost ima vodka, glede na to, kako je narejena, okus po svečah. To pa lahko popravimo tako, da vosku dodamo različne dišave. Po resnici povedano mi vodka v obliki kapsul ni všeč, raje jo jem skupaj s sladico. Tudi po treh žlicah sladice pa moram priznati, da je vodko še vedno najbolje uživati na dobri stari način," je še dodal Moskalev.
Kot lahko vidite, bo alkohol na voljo v kapsulah. To pomeni, da za vsem dobro znani alkoefekt ne bo več potrebno piti enormnih količin piva ali mešati redbula z vodko, temveč bomo lahko vzeli kapsulo ali dve in se izgovarjali, da smo bolni in da ima to zdravilo take in drugačne učinke. Zanimivo.
Zmoten je npr. naslednji stavek: Vodka v obliki kapsule pa bo prišla prav udeležencem zabav, ki si bodo lahko natančno izračunali zaželjeno "dozo" opitosti.
Količina vodke bo praktično res enaka v vsaki kapsuli, a bo od posameznika odvisno, kako bo slednjo prenesel. Nihče se ne pozna tako dobro, da bi lahko vnaprej napovedal točne posledice. Tako kot v tekoči obliki, tako da iz tega vidika ne gre za nikakršen bum. Razpoloženje, hrana, vrsta aktivnosti med pitjem (od nje je odvisna prekrvavljenost različnih tkiv) in podobno vplivajo na metabolizem vseh substanc. Kapsula se v prebavnem traktu razgradi in iz nje se alkohol absorbira v krvni obtok ter se v določeni količini kmalu metabolizira v jetrih (še dobro, da se!). Koncentracija v krvnem obtoku je odvisna tudi od ostalih dejavnikov: spola, hitrosti absorpcije iz prebavnega trakta, telesne teže, sposobnosti telesa za presnavljanje alkohola ipd. .
Podobni "revolucionarni" članki ne prinašajo nič dobrega. Tovrstnih dostavnih sistemov za alkohol je teoretično zelo veliko, med njimi bi ga lahko aplicirali tudi rektalno v obliki svečk, kot se danes počne z veliko normalnimi zdravili. In zelo verjetno je, da kakšni maniaki to že počnejo. Zakaj? Absorbcija iz tamkajšnjega dela je precejšnja, saj je okoli veliko majhnih žil, alkoholol pa se izogne jetrom in najprej pride v ostala tkiva, brez zmanjšanja doze v jetrih, skratka tako kot si najbrž nekateri želijo. Tako pride do "hitrejšega in učinkovitejšega" opijanja.
In kaj DOLGOROČNO prinašajo tovrstne reklame in odkritja, ki to v svojem bistvu sploh niso? Z glavo sem že v ljubljanskem Bachusu, kjer čez osem let opazujem danes razvajene in nerazgledane 15-letne pubertetnike (15+8=23..?!) med zabavo. In kaj se dogaja? Misteriozni subjekt je ravnokar prišel za šank in naročil 3 svečke tekil, 2 kapsuli malibucole in eno srednje veliko injekcijo z juice-vodko. Za njegove prijatelje seveda. Kako bi v tem primeru nazdravljali pa si predstavljajte sami. Jaz pokam od smeha.
LP, Gomi
p.s. Alkohol v svečkah se v praksi ne uporablja, saj je že pitje alkohola v splošnem ob jemanju svečk (in v življenju nasploh) kontraindicirano, ne upam pa si 100% trditi, da nobeno zdravilo v obliki svečk ne vsebuje alkohola. Toliko pač ne vem...
http://www.zurnal24.si/naslovnica/vodko-boste-lahko-tudi-pojedli-151806
Ruski profesor Evgeny Moskalev z univerze v Sankt Petersburgu je razvil tehnologijo, ki omogoča, da iz vodke naredimo prašek, lahko pa jo uporabimo tudi v obliki kapsule.
Prašek naredijo tako, da alkohol dodajo v raztopljen vosek in ju dobro zmešajo. Ko se vosek strdi, v sebi zadrži molekule alkohola.
To tehniko se lahko uporablja pri vseh pijačah, ki vsebujejo alkohol - viskiju, konjaku, vinu, pivu, ..."Suho" vodko boste tako lahko zavili v papir in jo nosili s seboj v žepu ali v torbici. Vodka v obliki kapsule pa bo prišla prav udeležencem zabav, ki si bodo lahko natančno izračunali zaželjeno "dozo" opitosti.
Moskalev je bil v bivši Sovjetski Zvezi zaposlen v obrambni industriji, a je moral kasneje postati svobodnjak.
"Eno od podjetij je za zdravljenje živali želelo vodo in ekstrakte na osnovi alkohola v obliki kapsul. Živalim namreč alkohol ne diši preveč, lahko pa bi ga jim dodali v hrano v obliki kapsule. Rezultat tega je bil, da smo razvili to tehnologijo," je povedal Moskalev.
Vodko posujte na sladico
"Na žalost ima vodka, glede na to, kako je narejena, okus po svečah. To pa lahko popravimo tako, da vosku dodamo različne dišave. Po resnici povedano mi vodka v obliki kapsul ni všeč, raje jo jem skupaj s sladico. Tudi po treh žlicah sladice pa moram priznati, da je vodko še vedno najbolje uživati na dobri stari način," je še dodal Moskalev.
Kot lahko vidite, bo alkohol na voljo v kapsulah. To pomeni, da za vsem dobro znani alkoefekt ne bo več potrebno piti enormnih količin piva ali mešati redbula z vodko, temveč bomo lahko vzeli kapsulo ali dve in se izgovarjali, da smo bolni in da ima to zdravilo take in drugačne učinke. Zanimivo.
Zmoten je npr. naslednji stavek: Vodka v obliki kapsule pa bo prišla prav udeležencem zabav, ki si bodo lahko natančno izračunali zaželjeno "dozo" opitosti.
Količina vodke bo praktično res enaka v vsaki kapsuli, a bo od posameznika odvisno, kako bo slednjo prenesel. Nihče se ne pozna tako dobro, da bi lahko vnaprej napovedal točne posledice. Tako kot v tekoči obliki, tako da iz tega vidika ne gre za nikakršen bum. Razpoloženje, hrana, vrsta aktivnosti med pitjem (od nje je odvisna prekrvavljenost različnih tkiv) in podobno vplivajo na metabolizem vseh substanc. Kapsula se v prebavnem traktu razgradi in iz nje se alkohol absorbira v krvni obtok ter se v določeni količini kmalu metabolizira v jetrih (še dobro, da se!). Koncentracija v krvnem obtoku je odvisna tudi od ostalih dejavnikov: spola, hitrosti absorpcije iz prebavnega trakta, telesne teže, sposobnosti telesa za presnavljanje alkohola ipd. .
Podobni "revolucionarni" članki ne prinašajo nič dobrega. Tovrstnih dostavnih sistemov za alkohol je teoretično zelo veliko, med njimi bi ga lahko aplicirali tudi rektalno v obliki svečk, kot se danes počne z veliko normalnimi zdravili. In zelo verjetno je, da kakšni maniaki to že počnejo. Zakaj? Absorbcija iz tamkajšnjega dela je precejšnja, saj je okoli veliko majhnih žil, alkoholol pa se izogne jetrom in najprej pride v ostala tkiva, brez zmanjšanja doze v jetrih, skratka tako kot si najbrž nekateri želijo. Tako pride do "hitrejšega in učinkovitejšega" opijanja.
In kaj DOLGOROČNO prinašajo tovrstne reklame in odkritja, ki to v svojem bistvu sploh niso? Z glavo sem že v ljubljanskem Bachusu, kjer čez osem let opazujem danes razvajene in nerazgledane 15-letne pubertetnike (15+8=23..?!) med zabavo. In kaj se dogaja? Misteriozni subjekt je ravnokar prišel za šank in naročil 3 svečke tekil, 2 kapsuli malibucole in eno srednje veliko injekcijo z juice-vodko. Za njegove prijatelje seveda. Kako bi v tem primeru nazdravljali pa si predstavljajte sami. Jaz pokam od smeha.
LP, Gomi
p.s. Alkohol v svečkah se v praksi ne uporablja, saj je že pitje alkohola v splošnem ob jemanju svečk (in v življenju nasploh) kontraindicirano, ne upam pa si 100% trditi, da nobeno zdravilo v obliki svečk ne vsebuje alkohola. Toliko pač ne vem...
Miklavž je tu!
Ob Miklavžu želim vsem bralcem bloga in njihovim bližnjim, da bi čimbolj uživali v veselem decembru in da bi uspešno in veselo pričakali novoletne počitnice.
Imejte se radi in ne pozabite name!
Lp, Gomiklavž
Imejte se radi in ne pozabite name!
Lp, Gomiklavž
02 december, 2009
Posnetki iz Prlekije....#4
Ja no, odločil sem se, da bom s četrtim posnetkom kar končal. Drugače povedano - zgornji posnetek je zadnji. Če greste na prvo objavo, tja v pomlad leta 2007, boste videli, da sem obljubil določeno mero cenzure oz. t.i. privatnosti na svojem bloguu...in to se bo po posvetovanju z ostalimi "Prleki" tukaj tudi zgodilo. Prlekija mora v neki meri ostati "samo naša", zato ostalih stvari ne bom delil z drugimi. Razen s Frido, mojo kraljico. Jer ja sam uvjek, bio njeni kralj, owjee!
LP, Gomi
p.s.: Na koncu (v Celju) smo ugotovili, da Blaž nima potolčenih očal, temveč so samo zelo lipofilno umazana
p.s. 2: V Prlekiji nisva bila sama, a so ostali, kot že rečeno v preteklosti, bili zasedeni z osvajanjem punc, zato njihovih prigod ne objavljam.
p.s. 3: Se vidimo drugo leto, če bo Dovnik povabil.
01 december, 2009
Posnetki iz prlekije....#3
Naša glavna akterja, Blaž in Rok, sta se tokrat posvetila temeljnim življenskim problemom. Slednjih je kar nekaj in so vedno prisotni pri vsakemu, rešitve le-teh pa so nujne, sicer je veliko sranje.
Pozor! Takih pogovorov se ne poslužujte doma. Lahko vodijo v mentalno prizadetost, pospeševanje vnetja in (po)smeh.
Lp, Gomi
Pozor! Takih pogovorov se ne poslužujte doma. Lahko vodijo v mentalno prizadetost, pospeševanje vnetja in (po)smeh.
Lp, Gomi
Dan boja proti AIDSU
No, glede na to, da sem neposredno povezan z zdravstveno stroko ("v njej", bi bilo najbrž malce prenagljeno), moram opozoriti na prenos virusa HIV, čigar posledica je vsem znana bolezen AIDS. AIDS (sindrom pridobljene imunske pomankljivosti) je namreč končna faza okužbe s HIV (virus človekove zmanjšane odpornosti). HIV (virus človekove zmanjšane odpornosti) napada celice imunskega sistema in počasni slabi obrambno sposobnost telesa. Posledica tega je oslabljen imunski sistem, zato se poveča dovzetnost za različne okužbe in rakava obolenja. Zaradi posledice AIDSA tako umre več kot pet miljonov ljudi na leto.
Če niste prepričani v varnost svojih dejanj, uživajte s kondomom!...in farmacija, svinjska panoga, bo tako spet dobro služila....
Več o AIDSU na:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Aids
http://www.zzv-ce.si/unlimitpages.asp?id=279
Pamet v glavo (in glavico)!
Lp, Gomi
Če niste prepričani v varnost svojih dejanj, uživajte s kondomom!...in farmacija, svinjska panoga, bo tako spet dobro služila....
Več o AIDSU na:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Aids
http://www.zzv-ce.si/unlimitpages.asp?id=279
Pamet v glavo (in glavico)!
Lp, Gomi
24 november, 2009
23 november, 2009
Za lahko noč pa eno pesmico
Sem kar dobre volje, čeprav sem spet prehlajen in imam rahlo solzne oči. Ne pomnim, da bi v enem mesecu kdaj dvakrat zbolel. Kaj se dogaja z mojim imunskim sistemom? Virusi res tako hitro mutirajo?
Smo že 23.11. in čez 8 ur vstanem, da grem na predavanja iz Patološke fiziologije.
Lahko noč.
Vaš ljubljeni, oh in sploh....Gomi.
Smo že 23.11. in čez 8 ur vstanem, da grem na predavanja iz Patološke fiziologije.
Lahko noč.
Vaš ljubljeni, oh in sploh....Gomi.
22 november, 2009
WHSS...odhod domov
Že dan pred odhodom se je Martina z osebjem hotela zmenila za prevoz, ki naj bi nas 6 peljal do letališča v Kairu. Zmenili smo se za ob 12.30., saj smo do 12.00 morali izprazniti sobe. Prevoza seveda ni bilo ob času in ni nam preostalo drugega kot čakati nanj. Po nas so prišli ob treh. Še dobro, da so prišli. A mi nismo bili nič kaj preveč jezni, saj smo raje čakali v hotelu, kot na letališču. Letalo je (naj bi) namreč šlo šele v nedeljo ob 3.50 zjutraj...
Vožnja proti Kairu je bila izjemno pestra. Naš šofer je bil čudak, nekakšen serial killer v civilu :). Samo sem čakal, da iz žepa vzame pištolo, še posebej ko nas je 10 minut spraševal koliko denarja smo plačali njegovemu šefu. Kasneje smo ga komajda prepričali, da gremo jesti v Mcdonald's. Tina, Nadja in Andraž pa teh problemov niso imeli in so ob našem prihodu tja skoraj že pojedli. V tem trgovskem centru smo videli tudi nogometno vročico pred tekmo Egipt:Alžirija, ki je veljala za uvrstitev na svetovno prvenstvo (na isti dan kot Rusija:Slovenija). Kaj reči? Egipčani so še bolj divji kot Slovenci.
Ob 19.30 smo po nori vožnji vendarle prispeli na letališče v Kairu in se tam posvetili raznim igricam, ki so nas za šest ur držale pokonci. Sam sem tokrat pretežno zgubljal, a sem bil zelo dobre volje in v smeh spravljal tudi ostale. Lepo je bilo. Ob dveh zjutraj smo se lotli porabljati še zadnje egipčanske funte v tamkajšnjem duty freeju. Ni nam šlo najbolje. Imeli smo preveč denarja za ga neuporabljenega prinestiu v Slovenijo in premalo, da bi si kaj pametnega kupili. Tako smo spet pretežno jedli in pili, vse do odhoda na letalo. To je imelo standardno zamudo (tokrat 20 min), v Istanbul pa smo prispeli nekaj po šestih zjutraj. Totalno neprisebni, nezmožni gledati in govorit...svaka čast Andražu, ki se je na berglah odlično držal. Na terminalu smo v radiju 30 metrov našli vsak svoj plac za se zleknit in čez 4 minute nas je zmanjkalo. Zbudil sem se nekaj po deseti zjutraj, počasi pogledal okoli sebe in vesel ugotovil, da so moje stvari še vedno ob meni. Ni bilo možnosti, da jih kakorkoli čuvam. Počasi smo se odpravili proti našemu Gate-u (215) in ob 12.30 smo že leteli proti Ljubljani. Let popolnoma miren in v oblačnem a presenetljivo toplem vremenu smo nekaj po pričakovanem času pristali na Brniku.
Skratka pestro tudi pred in ob prihodu domov, žal tudi z žalostnimi novicami v zvezi s Tomažem Humarjem...
Veseli in polni novih dogodivščin ter izkušenj smo pomahali Egiptu in se potopili vsak v svoj realen svet, drugačen od tistega, ki smo ga zapustili. Za zdravje bomo pa ša naprej skrbeli.
Lp, Gomi
Vožnja proti Kairu je bila izjemno pestra. Naš šofer je bil čudak, nekakšen serial killer v civilu :). Samo sem čakal, da iz žepa vzame pištolo, še posebej ko nas je 10 minut spraševal koliko denarja smo plačali njegovemu šefu. Kasneje smo ga komajda prepričali, da gremo jesti v Mcdonald's. Tina, Nadja in Andraž pa teh problemov niso imeli in so ob našem prihodu tja skoraj že pojedli. V tem trgovskem centru smo videli tudi nogometno vročico pred tekmo Egipt:Alžirija, ki je veljala za uvrstitev na svetovno prvenstvo (na isti dan kot Rusija:Slovenija). Kaj reči? Egipčani so še bolj divji kot Slovenci.
Ob 19.30 smo po nori vožnji vendarle prispeli na letališče v Kairu in se tam posvetili raznim igricam, ki so nas za šest ur držale pokonci. Sam sem tokrat pretežno zgubljal, a sem bil zelo dobre volje in v smeh spravljal tudi ostale. Lepo je bilo. Ob dveh zjutraj smo se lotli porabljati še zadnje egipčanske funte v tamkajšnjem duty freeju. Ni nam šlo najbolje. Imeli smo preveč denarja za ga neuporabljenega prinestiu v Slovenijo in premalo, da bi si kaj pametnega kupili. Tako smo spet pretežno jedli in pili, vse do odhoda na letalo. To je imelo standardno zamudo (tokrat 20 min), v Istanbul pa smo prispeli nekaj po šestih zjutraj. Totalno neprisebni, nezmožni gledati in govorit...svaka čast Andražu, ki se je na berglah odlično držal. Na terminalu smo v radiju 30 metrov našli vsak svoj plac za se zleknit in čez 4 minute nas je zmanjkalo. Zbudil sem se nekaj po deseti zjutraj, počasi pogledal okoli sebe in vesel ugotovil, da so moje stvari še vedno ob meni. Ni bilo možnosti, da jih kakorkoli čuvam. Počasi smo se odpravili proti našemu Gate-u (215) in ob 12.30 smo že leteli proti Ljubljani. Let popolnoma miren in v oblačnem a presenetljivo toplem vremenu smo nekaj po pričakovanem času pristali na Brniku.
Skratka pestro tudi pred in ob prihodu domov, žal tudi z žalostnimi novicami v zvezi s Tomažem Humarjem...
Veseli in polni novih dogodivščin ter izkušenj smo pomahali Egiptu in se potopili vsak v svoj realen svet, drugačen od tistega, ki smo ga zapustili. Za zdravje bomo pa ša naprej skrbeli.
Lp, Gomi
21 november, 2009
WHSS ... osrednje dogajanje
Zagotovo že vsi veste, da sem šel na kongres predvsem z namenom, da se nekaj novega naučim. Poleg že omenjenega glavnega razloga, firbca, kako na teh kongresih sploh izgleda.
Naš urnik npr., je izgledal tako:
Predavanja so se tako začela v torek zjutraj. Pogovarjali smo se o partnerstvu, pomoči in podobnih zadevah, kjer smo morali tudi sami povedati, kaj mislimo o sodelovanju med raznimi strokami iz zdravstva (medicinskimi sestrami, farmacevti in nenazdanje :P zdravniki). Naša Nadja je s svojimi cvetkami naravnost izstopala in predavatelj jo je presedel v prvo vrsto, da jo (ali ju, kot sva kasneje ugotovila z Andražem) je imel skozi na očeh. Med drugim naj povem, da jo je pred vsemi poimenoval sweet girl, česar čez cel kongres ni bila deležna nobena druga udeleženka. Bravo Nadja!
Na popoldanskih delavnicah smo se najprej predstavili, kasneje pa spoznavali delo v skupinah in podobne stvari ter se pogovarjali o kakšni problematični temi...v naši skupini smo govorili o prvi pomoči in kako neznanje prve pomoči vpliva na število smrtnih žrtev, ter kako v povazavi z omenjenim slednjega znižati. Zanimivo, kaj?
Drugi dan spet jutranja predavanja. A jaz sem sladko spal. Ne spomnim se več, kaj sem delal večer prej, a verjamite, da sem pozabil zgolj zaradi dejstva, da je od tega dne minilo že skoraj dva tedna. Zbudil sem se pred kosilom (vsak dan smo za kosilo imeli nekakšno dijaško malico, s sendvičem, pomfrijem in ketchupom v glavnih vlogah) in se prijavil za popoldanske delavnice, v katerih smo govorili o migracijah zdravstvenih delavcev. Zakaj odhajajo in prihajajo? Zelo zanimivo. Mi smo prerešetali Poljsko, in ugotovili da imajo slabo plačo in da je čutiti predvsem pomanjkanje anasteziologov, je pa Poljska precej v vzponu kar se tiče gospodarstva, ekonomije in ostalega, tako da je pričakovati kmalu precej boljše razmere. Zato se ljudje iz slabše razvitih držav radi preselijo tja, pomemben faktor za odhode in prihode pa je tudi vera (pretežno krščanska)....no skratka oh in sploh, prišli smo pa tudi do zaključka, da bi Evropska unija morala upoštevati nivo zdravstvenega sistema kot pomemben faktor pri vključevanju v oz. vztrajanju v unijo/i. Odkrili toplo vodo, ni kaj.
Zvečer je bil vrhunec simpozija. Imeli smo International night, kjer so se vse
države kolikor se je dalo izvirno predstavile. Naša miza je vsebovala: Borovničke, Medico, Laško pivo, Teranov liker, Cockto, Taužntrožo, šnopc (pijače) in čokolado Gorenjko kraški pršut, bohinjski sir, egipčansku kruh (kaj čmo:) ), sušena jabolka iz Šentjanža, potico iz neznano kje (hrana), precej katalogov, zastav in uporabnih informacij s strani bogih slovenčkov (ostalo).
Drugi so nas občudovali, a so imeli tudi oni precej zanimviega za ponuditi. Najbolj so mi ostale v spominu kalorične bombe iz Jordanije ter grški Raki, pred katerim se lahko Ouzo skrije. Na žalost sem Dj-ja s šnopcom čisto osvojil in prepričal, da zavrti Jana Plestenjaka.
Na žalost zato, ker si je pri tej pesmi Andraž (med plesom?) zvil gleženj in smo tako od 1.30 dalje bili že v sobi, kjer smo našega junaka povijali v štirih, v sobi pa nas je bilo še veliko več. Zanimivo je dejstvo, da v celem hotelu niso imeli enega para bergel, enega povoja... na srečo smo dobili enega (žal ne elastičnega) iz prve pomoči v avtu, led in kis in tako Andraža pospremili v sladki spanec. Naj še omenim, da je od takrat naprej bil on največja zvezda simpozija, saj so se vsi konstantno spraševali kako je z njim in mu ponujali tako in drugačno pomoč (čeprav roko na srce, te v resnici ni bilo čutiti prav veliko).
Zadnja slika Andraža s celo nogo:
Kenijca smo hitro napili:
Andražu so do drugega jutra zrihtali voziček, bergel še vedno ne. Nekateri so šli v Aleksandrijo na ogled njenih znamenitosti, z Nadjo pa sva ostala doma in skrbela za bolnika. Can you bring ice in room 265 je bil najpogosteje slišan stavek v naslednjih dneh. Naročili smo si tudi kosilo v sobo in se skratka imeli ful dobro. :)
Popoldanskih predavanj o etiki v zdravstvu nismo smeli zamuditi, saj je iz Amerike prispel naš profesor od biotehnologije, Dr.Štrukelj. Vsaka mu čast za predavanje in njegovo angleščino, čeprav sem pričakoval še več. Na faksu je namreč prav on tisti, ki predava najboljše. Mnenje je resda subjektivno, a vseeno. Sledile so delavnice...v skupini smo imeli problem iz Ugande: ali porabiti precej denarja za zdravila za otroka z Burkittovim limfomom (sicer redkejša, a huda oblika raka), ki je v bolj slabem stanju, ali morda denar nameniti zdravilom za bolj množične bolezni (npr. malarija) in bolnika tako zavestno poslati v smrt. Denarja za zdravilo njegova družina namreč tako ali tako nima. Debata ni imela konca, predvsem zaradi Egipčanke, ki je trdila, da je to neke vrste umor. Čudno, kardiologi so potemtakem serijski morlici? Booo...
Med večerjo sem precej nesramno zatežil organizatorjem, da naj se iz nas ne delajo budal in da naj že enkrat zrihtajo obljubljene bergle, ki bi morale že stokrat priti. Čez dobre pol ure so prišle, sicer otroške, ampak dobro, kakšne morajo biti nismo posebej specificirali, tako da naj jim bo. Boljše so bile od vozička.
Zvečer smo utrujeni šli spat precej hitro, naslednji dan so nas čakala predavanja slovenskih medicincev iz Maribora. Ti so nas poučili o svoji organizaciji 4life, ki navadne smrtnike poučuje o prvi pomoči in njeni uporabnosti, popoldne pa smo imeli praktične vaje na lutkah in med seboj. Mater sem se našlatal! :) Šala.
Bilo je zelo zanimivo, še posebej vmes, ko smo šli na in v bazen ter se pustili na ležalnikih greti še zadnjič letos.
Zvečer je bil Gala dinner, bolj dinner kot gala, ampak mi se nismo dali. Večina kongresne delegacije (seveda brez glavne zvezde) smo odšli z udeleženci kongresa v neko Aleksandrijsko diskoteko in se zabavali pozno v noč, v hotel pa prišli "skisani do konca". Hudo je bilo ob misli, da se čez nekaj ur poslavljamo, a več o tem jutri.
Lp, Gomi
Naš urnik npr., je izgledal tako:
Predavanja so se tako začela v torek zjutraj. Pogovarjali smo se o partnerstvu, pomoči in podobnih zadevah, kjer smo morali tudi sami povedati, kaj mislimo o sodelovanju med raznimi strokami iz zdravstva (medicinskimi sestrami, farmacevti in nenazdanje :P zdravniki). Naša Nadja je s svojimi cvetkami naravnost izstopala in predavatelj jo je presedel v prvo vrsto, da jo (ali ju, kot sva kasneje ugotovila z Andražem) je imel skozi na očeh. Med drugim naj povem, da jo je pred vsemi poimenoval sweet girl, česar čez cel kongres ni bila deležna nobena druga udeleženka. Bravo Nadja!
Na popoldanskih delavnicah smo se najprej predstavili, kasneje pa spoznavali delo v skupinah in podobne stvari ter se pogovarjali o kakšni problematični temi...v naši skupini smo govorili o prvi pomoči in kako neznanje prve pomoči vpliva na število smrtnih žrtev, ter kako v povazavi z omenjenim slednjega znižati. Zanimivo, kaj?
Drugi dan spet jutranja predavanja. A jaz sem sladko spal. Ne spomnim se več, kaj sem delal večer prej, a verjamite, da sem pozabil zgolj zaradi dejstva, da je od tega dne minilo že skoraj dva tedna. Zbudil sem se pred kosilom (vsak dan smo za kosilo imeli nekakšno dijaško malico, s sendvičem, pomfrijem in ketchupom v glavnih vlogah) in se prijavil za popoldanske delavnice, v katerih smo govorili o migracijah zdravstvenih delavcev. Zakaj odhajajo in prihajajo? Zelo zanimivo. Mi smo prerešetali Poljsko, in ugotovili da imajo slabo plačo in da je čutiti predvsem pomanjkanje anasteziologov, je pa Poljska precej v vzponu kar se tiče gospodarstva, ekonomije in ostalega, tako da je pričakovati kmalu precej boljše razmere. Zato se ljudje iz slabše razvitih držav radi preselijo tja, pomemben faktor za odhode in prihode pa je tudi vera (pretežno krščanska)....no skratka oh in sploh, prišli smo pa tudi do zaključka, da bi Evropska unija morala upoštevati nivo zdravstvenega sistema kot pomemben faktor pri vključevanju v oz. vztrajanju v unijo/i. Odkrili toplo vodo, ni kaj.
Zvečer je bil vrhunec simpozija. Imeli smo International night, kjer so se vse
države kolikor se je dalo izvirno predstavile. Naša miza je vsebovala: Borovničke, Medico, Laško pivo, Teranov liker, Cockto, Taužntrožo, šnopc (pijače) in čokolado Gorenjko kraški pršut, bohinjski sir, egipčansku kruh (kaj čmo:) ), sušena jabolka iz Šentjanža, potico iz neznano kje (hrana), precej katalogov, zastav in uporabnih informacij s strani bogih slovenčkov (ostalo).
Drugi so nas občudovali, a so imeli tudi oni precej zanimviega za ponuditi. Najbolj so mi ostale v spominu kalorične bombe iz Jordanije ter grški Raki, pred katerim se lahko Ouzo skrije. Na žalost sem Dj-ja s šnopcom čisto osvojil in prepričal, da zavrti Jana Plestenjaka.
Na žalost zato, ker si je pri tej pesmi Andraž (med plesom?) zvil gleženj in smo tako od 1.30 dalje bili že v sobi, kjer smo našega junaka povijali v štirih, v sobi pa nas je bilo še veliko več. Zanimivo je dejstvo, da v celem hotelu niso imeli enega para bergel, enega povoja... na srečo smo dobili enega (žal ne elastičnega) iz prve pomoči v avtu, led in kis in tako Andraža pospremili v sladki spanec. Naj še omenim, da je od takrat naprej bil on največja zvezda simpozija, saj so se vsi konstantno spraševali kako je z njim in mu ponujali tako in drugačno pomoč (čeprav roko na srce, te v resnici ni bilo čutiti prav veliko).Zadnja slika Andraža s celo nogo:
Kenijca smo hitro napili:
Andražu so do drugega jutra zrihtali voziček, bergel še vedno ne. Nekateri so šli v Aleksandrijo na ogled njenih znamenitosti, z Nadjo pa sva ostala doma in skrbela za bolnika. Can you bring ice in room 265 je bil najpogosteje slišan stavek v naslednjih dneh. Naročili smo si tudi kosilo v sobo in se skratka imeli ful dobro. :)
Popoldanskih predavanj o etiki v zdravstvu nismo smeli zamuditi, saj je iz Amerike prispel naš profesor od biotehnologije, Dr.Štrukelj. Vsaka mu čast za predavanje in njegovo angleščino, čeprav sem pričakoval še več. Na faksu je namreč prav on tisti, ki predava najboljše. Mnenje je resda subjektivno, a vseeno. Sledile so delavnice...v skupini smo imeli problem iz Ugande: ali porabiti precej denarja za zdravila za otroka z Burkittovim limfomom (sicer redkejša, a huda oblika raka), ki je v bolj slabem stanju, ali morda denar nameniti zdravilom za bolj množične bolezni (npr. malarija) in bolnika tako zavestno poslati v smrt. Denarja za zdravilo njegova družina namreč tako ali tako nima. Debata ni imela konca, predvsem zaradi Egipčanke, ki je trdila, da je to neke vrste umor. Čudno, kardiologi so potemtakem serijski morlici? Booo...
Med večerjo sem precej nesramno zatežil organizatorjem, da naj se iz nas ne delajo budal in da naj že enkrat zrihtajo obljubljene bergle, ki bi morale že stokrat priti. Čez dobre pol ure so prišle, sicer otroške, ampak dobro, kakšne morajo biti nismo posebej specificirali, tako da naj jim bo. Boljše so bile od vozička.
Zvečer smo utrujeni šli spat precej hitro, naslednji dan so nas čakala predavanja slovenskih medicincev iz Maribora. Ti so nas poučili o svoji organizaciji 4life, ki navadne smrtnike poučuje o prvi pomoči in njeni uporabnosti, popoldne pa smo imeli praktične vaje na lutkah in med seboj. Mater sem se našlatal! :) Šala.
Bilo je zelo zanimivo, še posebej vmes, ko smo šli na in v bazen ter se pustili na ležalnikih greti še zadnjič letos.
Zvečer je bil Gala dinner, bolj dinner kot gala, ampak mi se nismo dali. Večina kongresne delegacije (seveda brez glavne zvezde) smo odšli z udeleženci kongresa v neko Aleksandrijsko diskoteko in se zabavali pozno v noč, v hotel pa prišli "skisani do konca". Hudo je bilo ob misli, da se čez nekaj ur poslavljamo, a več o tem jutri.
Lp, Gomi
20 november, 2009
Farmakognozija v Prlekiji in posnetek št.2
Za tiste, ki ne razumete naslova: farmakognozija je neke vrste farmacevtska botanika....v detajle ne bi šel....ker jih morda niti sam ne poznam.
Prlekija in njeno rastlinje vzbujata mir in nemir povsod po svetu. Barack Obama je pred dnevi rekel: "Vsak ameriški študent naravoslovnih študijev, bi moral pred diplomo v Prlekijo. Nevednost namreč ne koristi".
Mi pa smo v Skorbi, Meki slovenske botanike, zasledili domačega nadebudneža Blaža, ki je preučeval tamkajšnje grmičke. Poglejmo, kaj je ugotovila njegova glav'ca.
Lp, Gomi
Prlekija in njeno rastlinje vzbujata mir in nemir povsod po svetu. Barack Obama je pred dnevi rekel: "Vsak ameriški študent naravoslovnih študijev, bi moral pred diplomo v Prlekijo. Nevednost namreč ne koristi".
Mi pa smo v Skorbi, Meki slovenske botanike, zasledili domačega nadebudneža Blaža, ki je preučeval tamkajšnje grmičke. Poglejmo, kaj je ugotovila njegova glav'ca.
Lp, Gomi
19 november, 2009
Slovenija gre v JAR!
Naprej smo!
Ne morem verjet!
Priznam, nisem verjel v naše nogometaše. Nisem verjel, da se lahko kaj takega zgodi...da premagamo Rusijo, ponavljam, Rusijo, na izločilnih tekmah za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Resnično senzacija nad senzacijami, ki pa postane vseeno manjša, če pogledamo kako fantje igrajo nogomet. Igrajo res konkretno in ne opazujejo nasprotnikov, kako jih vozijo po igrišču. Napredek v primerjavi z leti nazaj je očiten. Vsa čast Keku in ostalemu strokovnemu vodstvu, ki je ob igralcih omogočilo veliko rajanje po celi Sloveniji. V Ljubljani je bilo že to noč zelo zanimivo, jutri pa naj bi se vse skupaj nadaljevalo.
Slovenija gre naprej, jaz pa sem ponosen, da sem Sloven'c!
Čestitke vsem!
Lp, Gomi
Ne morem verjet!
Priznam, nisem verjel v naše nogometaše. Nisem verjel, da se lahko kaj takega zgodi...da premagamo Rusijo, ponavljam, Rusijo, na izločilnih tekmah za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Resnično senzacija nad senzacijami, ki pa postane vseeno manjša, če pogledamo kako fantje igrajo nogomet. Igrajo res konkretno in ne opazujejo nasprotnikov, kako jih vozijo po igrišču. Napredek v primerjavi z leti nazaj je očiten. Vsa čast Keku in ostalemu strokovnemu vodstvu, ki je ob igralcih omogočilo veliko rajanje po celi Sloveniji. V Ljubljani je bilo že to noč zelo zanimivo, jutri pa naj bi se vse skupaj nadaljevalo.
Slovenija gre naprej, jaz pa sem ponosen, da sem Sloven'c!
Čestitke vsem!
Lp, Gomi
18 november, 2009
Uvod v simpozij
Bilo je pestro, tiste noči in jutra, iz 9. na 10.november...punci sem vprašal, če vesta, kje imajo ostali trije (v nadaljevanju kolegi) sobo. Ni bilo odgovora. Poklicali smo se in ugotovili, da smo precej narazen. Škoda, saj je bila soba ob nas prazna, sobi pa sta bili celo povezani, tako da sta skupaj praktično tvorili eno veliko "suito".
No, pa gremo v akcijo prosijačenja, da nekomu zamenjajo sobo. Skupaj s kolegi smo se odločili, da bomo mi ostali tam kjer smo, saj smo bili na lepšem (2.nadstropje, pogled na bazen...in ker se nam seveda ni nikamor dalo). Problem se je pojavil, ker so kolegi že uporabili kopalnico (školjko in brisače), in si hotel 5* ne sme privoščiti, da študente tako elitnih panog kot sta farmacija in medicina nastani v sobe, kjer so 5 ur nekateri umazali omenjeno. V upanju smo šli na večerjo, ki je bila prva slastna po nekaj dneh.
Po nadaljnih urah prepričevanja, da mi le nismo umazanci in da hočemo zgolj biti skupaj čez cel kongres, smo na koncu le dosegli svoje. Vmes je namreč prispel glavni problem vsega, drugih petdeset gostov simpozija. Z Andražem sva molila za vse na svetu, da bi bili kakšni Slovenci tisti, s katerimi naj bi zamenjali sobo. A žal sva od njih dobila le uvodni pozdrav in povsem resno vprašanje "kje je šank?", potem pa za nekaj ur o njih ni bilo ne duha ne sluha. Med gosti sta bile tudi dve na prvi pogled antipatični punci. Utrujeni Grkinji, sicer uradni lastnici sobe sta komajda pristali na to, da so jim ob prihodu povedali, da je nekdo že bil v njihovi sobi. Tudi njim smo vseeno uspešno dopovedali (a res s precej muke, vmes smo bili v že zelo izgubljenem položaju), da smo zelo "vrei deci in dekline".
Andraž me je pred medtem poučil: "Ne smeš govorit, da so glupe in tečne...kako bi bilo tebi, če bi 5 ur na letališču čakal, da te pride kdo iskat, in potem prideš v hotel in ti eni Grki rečejo, da so ti že srali v kopalnici? Jaz jih razumem!" Ni mi preostalo drugega, kot da jih razumem tudi jaz.
Tako, problem št.1 rešen. Skupaj smo in bomo do konca kongresa.
Utrujeni smo šli v noč. Drugo jutro nov šok: hotel je pribl 20 km oddaljen od centra Aleksandrije in prav toliko od prve plaže, ki povrh vsega ni tako urejena, kot bi si lahko neumen Slovenec predstavljal. V redu, bomo preživeli, saj imamo bazen. Res je, toda lahko se ga uporablja zgolj med sončnim vzhodom in zahodom. Nimaš kaj, tu velja drugačna kultura! Kaj pa kakšen market? Neznano kje, oskubili te bomo do zadnjega centa v hotelskem baru. Tu pa že nisem bil več tako dobre volje. Tako npr. nisem uspel nikjer kupiti kartic, hotel pa je v tem smislu bil pravi zapor. Sredin sightseeing (ogled) Aleksandrije sem namreč namerno zamudil, saj sem bil v torek pokonci do poznega, tako da to je bilo to. Hotel. Pa dobro, to konec koncev niti ni bilo slabo. Dolgčas ni bilo.
Vsake toliko smo se čudno spogledali, tistega jutra 10.novembra, a si ob odlični kuhinji na zajtrku spet pričarali nasmehe na ustih. Mi trije in ostali trije kolegi. Šest cimrov torej. "Očitno nam bo še dogajalo...."
Lp, Gomi
No, pa gremo v akcijo prosijačenja, da nekomu zamenjajo sobo. Skupaj s kolegi smo se odločili, da bomo mi ostali tam kjer smo, saj smo bili na lepšem (2.nadstropje, pogled na bazen...in ker se nam seveda ni nikamor dalo). Problem se je pojavil, ker so kolegi že uporabili kopalnico (školjko in brisače), in si hotel 5* ne sme privoščiti, da študente tako elitnih panog kot sta farmacija in medicina nastani v sobe, kjer so 5 ur nekateri umazali omenjeno. V upanju smo šli na večerjo, ki je bila prva slastna po nekaj dneh.
Po nadaljnih urah prepričevanja, da mi le nismo umazanci in da hočemo zgolj biti skupaj čez cel kongres, smo na koncu le dosegli svoje. Vmes je namreč prispel glavni problem vsega, drugih petdeset gostov simpozija. Z Andražem sva molila za vse na svetu, da bi bili kakšni Slovenci tisti, s katerimi naj bi zamenjali sobo. A žal sva od njih dobila le uvodni pozdrav in povsem resno vprašanje "kje je šank?", potem pa za nekaj ur o njih ni bilo ne duha ne sluha. Med gosti sta bile tudi dve na prvi pogled antipatični punci. Utrujeni Grkinji, sicer uradni lastnici sobe sta komajda pristali na to, da so jim ob prihodu povedali, da je nekdo že bil v njihovi sobi. Tudi njim smo vseeno uspešno dopovedali (a res s precej muke, vmes smo bili v že zelo izgubljenem položaju), da smo zelo "vrei deci in dekline". Andraž me je pred medtem poučil: "Ne smeš govorit, da so glupe in tečne...kako bi bilo tebi, če bi 5 ur na letališču čakal, da te pride kdo iskat, in potem prideš v hotel in ti eni Grki rečejo, da so ti že srali v kopalnici? Jaz jih razumem!" Ni mi preostalo drugega, kot da jih razumem tudi jaz.
Tako, problem št.1 rešen. Skupaj smo in bomo do konca kongresa.
Utrujeni smo šli v noč. Drugo jutro nov šok: hotel je pribl 20 km oddaljen od centra Aleksandrije in prav toliko od prve plaže, ki povrh vsega ni tako urejena, kot bi si lahko neumen Slovenec predstavljal. V redu, bomo preživeli, saj imamo bazen. Res je, toda lahko se ga uporablja zgolj med sončnim vzhodom in zahodom. Nimaš kaj, tu velja drugačna kultura! Kaj pa kakšen market? Neznano kje, oskubili te bomo do zadnjega centa v hotelskem baru. Tu pa že nisem bil več tako dobre volje. Tako npr. nisem uspel nikjer kupiti kartic, hotel pa je v tem smislu bil pravi zapor. Sredin sightseeing (ogled) Aleksandrije sem namreč namerno zamudil, saj sem bil v torek pokonci do poznega, tako da to je bilo to. Hotel. Pa dobro, to konec koncev niti ni bilo slabo. Dolgčas ni bilo.
Vsake toliko smo se čudno spogledali, tistega jutra 10.novembra, a si ob odlični kuhinji na zajtrku spet pričarali nasmehe na ustih. Mi trije in ostali trije kolegi. Šest cimrov torej. "Očitno nam bo še dogajalo...."
Lp, Gomi
16 november, 2009
WHSS 2009 ...od Kaira do Aleksandrije
Na začetku naj povem, da je bil blog dne 17.11.2009 dodatno (zelo) obogaten s slikami. Tako je blog počasi dobil podobo reportaže in je na koncu volk sit in Gomi cel. Hvala za razumevanje
V soboto smo se po planu zbudili nekaj minut po 10.00, pravi čas, da smo mirno ujeli zajtrk. Slednji je prišel zelo prav, čeprav je obsegal "le" dve štručki, dve marmeladi, eno jajce, na našo željo pa so nam prinesli še juice s čudnim okusom, čaj ali(in) kavo. Potrebno je poudariti, da je druga polovica odprave pametno spala, medtem ko sem se jaz s cimrama - Katjo in Martino - odpravil na sprehod po kairskih ulicah. Ta se je hitro sprelevil v pravo bežanje pred avti, izogibanju tovornjakov in igrico "Who is faster in crossing the street?". Zadeva je bila kritična do te mere, da smo neko krožišče prečkali pod cesto v labirintu postaje podzemne železnice. Psihično utrujeni, naspidirani in odprtih ust smo prišli nazaj do hostla (jedva smo ga našli...). Medtem je tudi ostala trojic pojedla zajtrk. Odpravili smo se v Citadelo, kjer naj bi videli nekaj znamenitosti. Punce so bile navdušene nad prvo mošejo, malce manj nad drugo, tretjo in četrto.....:P,
z Andražem pa sva se posvetila predvsem vojaškemu muzeju. V njem sva taktično prebila precej več časa, kot bi bilo za najino dušo potrebno, se slikala ob migih, topovih in tankih ter zunaj našla sestradane punce.
Sledilo je kosilo (moje je bilo najdražje - stalo 120 egipčanskih funtov = pribl.15 €), predvsem na bazi mesa, riža ali krompirčka. Okoli 17.00 smo zapustili Citadelo in ni minila minuta, ko so nas taksisti uspeli nategnit, da gremo z njimi "malo okoli". Peljali so nas na staro pokopališče, ki me je, če trezno razmislim, res presunilo. Male grobnice za dojenčke ter velike grobnice za cele družine in ogromne za cele rodbine umrlih, med katerimi (in v katerih) živijo ljudje. Ne moreš verjet, dokler ne vidiš. Z dvema funtoma sem nekemu otroku polepšal dan (ali mesec) in odpravili smo se proti hostlu. Tam smo večer prebili v igranju monopolija - gladko sem vse razbil, čeprav monopolija nisem igral že vrsto let. Res, da je igrica lahka, a nek podatek za dodatno potenciranje vrednosti moje zmage moram navesti.
Nedelja? Zgodnje vstajanje in ob 9.30 odhod z lokalnim vodičem proti piramidam. 100 funtov na osebo za prevoz in zanimive pogovore do tja in nazaj. Na samem kraju dogodka pa jahanje kamel in konjev po puščavi ter občudovanje in slikanje piramid ter nas ob njih. Lepa izkušnja, sam sem se malce izživljal na konju in ga poizkušal obvladovati tako in drugače, a me ni preveč ubogal.
Vseeno sem se počutil kot John Wayne. Pustili smo še 360 funtov na glavo in šli rahlo utrujeni proti domu. Lačni. A ne za dolgo. Ustavili smo se ob Nilu in šli nekaj metrov na Nil. S kopnim je bila namreč povezana ladja, na ladji pa za egipčanske razmere "fensi" restavracija. Vodič nam je zrihtal velik popust, za pravo pojedino pa smo dali zgolj 60 funtov po glavi. Zvečer se je zgodila neke vrste privatna zabava v naši sobi. Nazdravili smo svojim preteklim dogodivščinam in v pričakovanju novih smo se kaj hitro odpravili spat, saj nas je čakal še naporen dan.
Op.a. punce so med zabavo naročile dostavo in vse štiri skupaj pojedle en big mac. Sinergizem skrbi za linijo in recesije.
Sledil je ponedeljek. V Kairski muzej smo se pred deseto zjutraj odpravili v štirih, brez zaspancev Nadje in Andraža. Sam sem bil bolj kot z spremljanjem tamkašnjih eksponatov zadolžen za čuvanje punc. Tako sem prevzel tudi odgovornost švercanja fotoaparata v muzej. Opozoril, da ga ne smemo imeti s seboj je bilo nešteto. Očitno so me dobili, kako sem skrival fotoaparat v torbico. Po prestanem rentgenu se je zgodilo namreč naslednje:
Oni: Hey you
Jaz: (obraz Francoza)
Oni: Come. DO you have any camera?
Jaz: No. (še vedno isti obraz)
Oni stresejo vsebino torbice ven: Ahhhh really? And what is this?
Jaz: Aaaaa..."fotoaparat"!?! Well, sorry, I didn't know... Khmmm (obraz od osramočenega Francoza)
Oni: Go out....
Jaz potiho: Ma ke šagra, pi*** vam materna....
Punce so me počakale, da sem pustil fotoaparat zunaj v neke vrste garderobi (zastonj, hvala Bogu) in potem sem prišel notri kot največji frajer. Prsa ven in gasa dalje. Niso me več preverjali. Ogledali smo si razne vrste kipov, mask (Tutankamon rules, čeprav je bil miken miken), orožja, prevoznih sredstev, grobnic in mumij. Slednje so bile na voljo še v nekem posebnem prostoru, a zgolj za doplačilo. Tokrat smo se spomnili na recesijo in celo nekaj prišparali. Ko smo se nagledali tamkajšnje robe smo odšli ven, sledilo je še slikanje (vsaj zunaj, če že noter ne, čeprav je mobitel dvakrat vseeno zaštrkal :P).
Izpred hostla je sledil odhod na kairsko letališče. Tam so nas pričakali predstavniki WHSS-ja in srečno smo bili na avtobusu, kjer smo spoznali prve nove prijatelje, pri kateirh je izstopal kenijec Bedan (za prijatelje Mr.B). Andražu je rekel, da rad teče (ma ne, kaj res?!:)) in že smo ga vzeli za svojega.
Iz letališča smo najprej odšli proti Gizi, kjer smo v nekem zakotnem hotelu pobrali še okoli dvajset udeležencev kongresa in skupaj smo se odpeljali proti Aleksandriji. Presenečen sem bil nad tamkajšnjo avtocesto. Vseskozi nas je rukalo, tako da sem uspel na avtobusu spati vsega dobro uro, vožnja pa je trajala približno petkrat toliko. V "Aleksandrijo" smo prišli že v temi. Nismo natančno vedeli kam smo prišli, a bili prijetno presenečeni nad luksuznostjo (pa kako bi se lahko drugače reklo, mi lahko kdo pomaga?) hotela (5*, vse čisto...) in se prijetno nastanili v sobe.
Negativna presenečenja pa so bila tisti trenutek še skrita. Z Martino in Katjo namreč nismo vedeli, kje so ostali naši kolegi, kje bomo imeli večerjo in kje natantko (geografsko) se nahajamo ... ... ...
Lp, Gomi
V soboto smo se po planu zbudili nekaj minut po 10.00, pravi čas, da smo mirno ujeli zajtrk. Slednji je prišel zelo prav, čeprav je obsegal "le" dve štručki, dve marmeladi, eno jajce, na našo željo pa so nam prinesli še juice s čudnim okusom, čaj ali(in) kavo. Potrebno je poudariti, da je druga polovica odprave pametno spala, medtem ko sem se jaz s cimrama - Katjo in Martino - odpravil na sprehod po kairskih ulicah. Ta se je hitro sprelevil v pravo bežanje pred avti, izogibanju tovornjakov in igrico "Who is faster in crossing the street?". Zadeva je bila kritična do te mere, da smo neko krožišče prečkali pod cesto v labirintu postaje podzemne železnice. Psihično utrujeni, naspidirani in odprtih ust smo prišli nazaj do hostla (jedva smo ga našli...). Medtem je tudi ostala trojic pojedla zajtrk. Odpravili smo se v Citadelo, kjer naj bi videli nekaj znamenitosti. Punce so bile navdušene nad prvo mošejo, malce manj nad drugo, tretjo in četrto.....:P,
z Andražem pa sva se posvetila predvsem vojaškemu muzeju. V njem sva taktično prebila precej več časa, kot bi bilo za najino dušo potrebno, se slikala ob migih, topovih in tankih ter zunaj našla sestradane punce.
Sledilo je kosilo (moje je bilo najdražje - stalo 120 egipčanskih funtov = pribl.15 €), predvsem na bazi mesa, riža ali krompirčka. Okoli 17.00 smo zapustili Citadelo in ni minila minuta, ko so nas taksisti uspeli nategnit, da gremo z njimi "malo okoli". Peljali so nas na staro pokopališče, ki me je, če trezno razmislim, res presunilo. Male grobnice za dojenčke ter velike grobnice za cele družine in ogromne za cele rodbine umrlih, med katerimi (in v katerih) živijo ljudje. Ne moreš verjet, dokler ne vidiš. Z dvema funtoma sem nekemu otroku polepšal dan (ali mesec) in odpravili smo se proti hostlu. Tam smo večer prebili v igranju monopolija - gladko sem vse razbil, čeprav monopolija nisem igral že vrsto let. Res, da je igrica lahka, a nek podatek za dodatno potenciranje vrednosti moje zmage moram navesti.
Nedelja? Zgodnje vstajanje in ob 9.30 odhod z lokalnim vodičem proti piramidam. 100 funtov na osebo za prevoz in zanimive pogovore do tja in nazaj. Na samem kraju dogodka pa jahanje kamel in konjev po puščavi ter občudovanje in slikanje piramid ter nas ob njih. Lepa izkušnja, sam sem se malce izživljal na konju in ga poizkušal obvladovati tako in drugače, a me ni preveč ubogal.
Vseeno sem se počutil kot John Wayne. Pustili smo še 360 funtov na glavo in šli rahlo utrujeni proti domu. Lačni. A ne za dolgo. Ustavili smo se ob Nilu in šli nekaj metrov na Nil. S kopnim je bila namreč povezana ladja, na ladji pa za egipčanske razmere "fensi" restavracija. Vodič nam je zrihtal velik popust, za pravo pojedino pa smo dali zgolj 60 funtov po glavi. Zvečer se je zgodila neke vrste privatna zabava v naši sobi. Nazdravili smo svojim preteklim dogodivščinam in v pričakovanju novih smo se kaj hitro odpravili spat, saj nas je čakal še naporen dan.
Op.a. punce so med zabavo naročile dostavo in vse štiri skupaj pojedle en big mac. Sinergizem skrbi za linijo in recesije.
Sledil je ponedeljek. V Kairski muzej smo se pred deseto zjutraj odpravili v štirih, brez zaspancev Nadje in Andraža. Sam sem bil bolj kot z spremljanjem tamkašnjih eksponatov zadolžen za čuvanje punc. Tako sem prevzel tudi odgovornost švercanja fotoaparata v muzej. Opozoril, da ga ne smemo imeti s seboj je bilo nešteto. Očitno so me dobili, kako sem skrival fotoaparat v torbico. Po prestanem rentgenu se je zgodilo namreč naslednje:
Oni: Hey you
Jaz: (obraz Francoza)
Oni: Come. DO you have any camera?
Jaz: No. (še vedno isti obraz)
Oni stresejo vsebino torbice ven: Ahhhh really? And what is this?
Jaz: Aaaaa..."fotoaparat"!?! Well, sorry, I didn't know... Khmmm (obraz od osramočenega Francoza)
Oni: Go out....
Jaz potiho: Ma ke šagra, pi*** vam materna....
Punce so me počakale, da sem pustil fotoaparat zunaj v neke vrste garderobi (zastonj, hvala Bogu) in potem sem prišel notri kot največji frajer. Prsa ven in gasa dalje. Niso me več preverjali. Ogledali smo si razne vrste kipov, mask (Tutankamon rules, čeprav je bil miken miken), orožja, prevoznih sredstev, grobnic in mumij. Slednje so bile na voljo še v nekem posebnem prostoru, a zgolj za doplačilo. Tokrat smo se spomnili na recesijo in celo nekaj prišparali. Ko smo se nagledali tamkajšnje robe smo odšli ven, sledilo je še slikanje (vsaj zunaj, če že noter ne, čeprav je mobitel dvakrat vseeno zaštrkal :P).
Izpred hostla je sledil odhod na kairsko letališče. Tam so nas pričakali predstavniki WHSS-ja in srečno smo bili na avtobusu, kjer smo spoznali prve nove prijatelje, pri kateirh je izstopal kenijec Bedan (za prijatelje Mr.B). Andražu je rekel, da rad teče (ma ne, kaj res?!:)) in že smo ga vzeli za svojega.
Iz letališča smo najprej odšli proti Gizi, kjer smo v nekem zakotnem hotelu pobrali še okoli dvajset udeležencev kongresa in skupaj smo se odpeljali proti Aleksandriji. Presenečen sem bil nad tamkajšnjo avtocesto. Vseskozi nas je rukalo, tako da sem uspel na avtobusu spati vsega dobro uro, vožnja pa je trajala približno petkrat toliko. V "Aleksandrijo" smo prišli že v temi. Nismo natančno vedeli kam smo prišli, a bili prijetno presenečeni nad luksuznostjo (pa kako bi se lahko drugače reklo, mi lahko kdo pomaga?) hotela (5*, vse čisto...) in se prijetno nastanili v sobe.
Negativna presenečenja pa so bila tisti trenutek še skrita. Z Martino in Katjo namreč nismo vedeli, kje so ostali naši kolegi, kje bomo imeli večerjo in kje natantko (geografsko) se nahajamo ... ... ...
Lp, Gomi
15 november, 2009
WHSS 2009
Pozdravljeni. Trenutno sem zelo utrujen in neprespan. In ker najraje pišem blog v takem stanju, ni nič čudnega, če sem se ga lotil pisati zdaj. Tokratni razlog (tako za utrujenost, kot za pisanje bloga) je udeležba na farmacevtsko-medicinskem kongresu ali simpoziju, kakorkoli že hočete. Pot me je vodila v Egipt, natančneje v Aleksandrijo, enega najlepših, neuradno tudi najlepšega mesta v Egiptu. Od samega mesta nisem imel veliko, pravzaprav ga še videl nisem dobro, od kongresa pa nekaj več. Zame je bilo to dodatno izobraževanje prvo take vrste in vesel sem, da sem izpolnil lansko obljubo, ki je pravila, da se bom letos udeležil kakšnega tovrstnega "čuda".
Za povedati je veliko, ogromno, lahko bi rekel preveč, če lahko nek resen blogger to sploh napiše. V Egipt se nas je skupaj odpravilo 6, ob meni še Tina, Katja, Andraž, Nadja in Martina. Glede na to, da smo želeli videti še nekaj Kaira in piramide ob njem, smo se v Egipt odpravili 3 dni prej, v petek, 6.11.2009. Pot Brnik-Istanbul-Kairo smo opravili rutinsko in z nekaj zamude so nas v soboto okoli 3.30 zjutraj na največjem egipčanskem letališču pričakali predstavniki Brothers hostla iz Kaira. Vožnja do Cairo downtowna, najbolj pristnega dela Kaira, je bila izjemno zanimiva in nevarna, a nam je na koncu celo uspelo priti v hostel... ura je odbila peto zjutraj in že smo sanjali egipčanske kamele, medtem ko so iz nam iz minaretov peli dobrodošlico....
Več o simpoziju in ostalem jutri. Ugotavljam namreč, da ob preutrujenosti (definicija?) bloga nima smisla pisat.
Aja!!! Naj vam za konec današnjega bloga predstavim vsakodnevno dogajanje pod našim hostlom od približno 6.00-24.00. Čeprav le noč ima svojo moč. Jupidu!
LP, Gomi
Za povedati je veliko, ogromno, lahko bi rekel preveč, če lahko nek resen blogger to sploh napiše. V Egipt se nas je skupaj odpravilo 6, ob meni še Tina, Katja, Andraž, Nadja in Martina. Glede na to, da smo želeli videti še nekaj Kaira in piramide ob njem, smo se v Egipt odpravili 3 dni prej, v petek, 6.11.2009. Pot Brnik-Istanbul-Kairo smo opravili rutinsko in z nekaj zamude so nas v soboto okoli 3.30 zjutraj na največjem egipčanskem letališču pričakali predstavniki Brothers hostla iz Kaira. Vožnja do Cairo downtowna, najbolj pristnega dela Kaira, je bila izjemno zanimiva in nevarna, a nam je na koncu celo uspelo priti v hostel... ura je odbila peto zjutraj in že smo sanjali egipčanske kamele, medtem ko so iz nam iz minaretov peli dobrodošlico....
Več o simpoziju in ostalem jutri. Ugotavljam namreč, da ob preutrujenosti (definicija?) bloga nima smisla pisat.
Aja!!! Naj vam za konec današnjega bloga predstavim vsakodnevno dogajanje pod našim hostlom od približno 6.00-24.00. Čeprav le noč ima svojo moč. Jupidu!
LP, Gomi
04 november, 2009
Prlekija 2009 .. posnetki!
Kot vsi veste smo letos maja bili v Prlekiji. Danes mineva že pol leta od prihoda nazaj in čas je, da počasi začnemo obujati spomine. Tako bodo na blogu v naslednjih tednih in mesecih, vse do novega leta na voljo posnetki in dogodivščine iz najžlahtenjše slovenske pokrajine, po Primorski seveda. Predvsem bova v akciji jaz in Ferjanc, saj so ostali bili skoraj vedno pri Prlečankah. Pasivni.
Kmalu uvod ... nevarna pot gor!
Lp, Gomi
Kmalu uvod ... nevarna pot gor!
Lp, Gomi
30 oktober, 2009
14.ljubljanski maraton z Gomijem
Pripravljeni...pozor....bum!
Kot že veste sem se minulo nedeljo udeležil ljubljanskega maratona. Štirinajstega po vrsti, zame pa prvega in najbrž ne zadnjega.
Pred maratonom nisem imel posebnih pričakovanj. Ko sem razmišljal na katero razdaljo se prijaviti, sem se odločil za 42 km predvsem zaradi tega, ker mi je ta razdalja predstavljala izziv. Toliko še nikdar nisem tekel, pravzaprav niti približno toliko. Morda sem do sedaj brez postanka pretekel največ kakših 15 km. (K)m gor ali dol. A sem se prenaglil. Dva tedna pred maratonom sem se preizkusil dvakrat v štirih dneh na 10 km, in razdaljo opravil brez večjih problemov. Predvsem kolena so dobro vzdržala, kondicija pa na taki razdalji pri meni ni bila nikoli vprašljiva. Toda mnogo ljudi mi je odsvetovalo tek na 42 km in po prebiranju raznih forumov in izjav znanih tekačev, kakšen napor je to, sem se tudi sam pričel razmišljati o tem, da morda le ne bom zmogel. Pika na i, ali pa i pod piko, je bilo dejstvo, da sem teden dni pred velikim dogodkom zbolel. Gripa, ne vem kakšne vrste, me je za nekaj dni položila v posteljo in mi onemogočila dodatne priprave na tek. Tako sem se dokončno odločil za 21 km, pa še te razdalje sem se počasi začel bati. Pravzaprav sem se bal mraza zaradi potencialne pljučnice, ki naj bi v takih primerih pretila še tako oblečenemu in pripravljenemu športniku z gripo.
Edino, kar sem res izpolnil je dieta pred maratonom, ki naj bi vsebovala veliko hrane, predvsem ogljikovih hidratov. Tako so pašta in rižota gledali skozi ušesa, prav tako energetske čokoladice, ki so zjutraj izginjale v mojih ustih.
Na štartu je bilo precej neznanih a tudi nekaj znanih oseb: tako sem mel drugim videl znanega nekdanjega rokometaša Andreja "muca" Kastelica, sodnika in predsednika ne vem katere protikorupcijske komisije Draga Kosa in še nekatere druge... na ogrevanju sem se dobil s svojim kolegom Kristjanom, ki naj bi tekel 42 km, a podobno kot jaz je bil tudi on skeptičen glede končnega izida. Ob tem naj povem, da sem si sam želel predvsem ostati zdrav po teku (imperativ), pričakovanja so bila pod 2 urami, cilj pa 1:40. Začel sem precej počasi in tako sva s Kristjanom ter njegovimi starši za prvih 5 km porabili pol ure. Tam sem se prvič ustavil za popiti nekaj slane vode (10 sek), pojesti par koščkov pomaranče (2 sek), opravil sem malo potrebo (1 min, res je teklo:)) in odtekel novim dogodivščinam naproti. Kristjana sem izgubil in ga lovil vse do osmega kilometra. Tam sem ga ujel in skupaj sva spet tekla naprej. 10 km sem pretekel v 54 minutah in glede na tempo, ki se mi je zdel bolj švoh sem si mislil, da sem dobro na poti. Kristjana sem po novi "pijači" takrat zapustil in odšel svoj tempo naprej. Toda na 14. km se je začela prava kriza. Od Drenikove ulice pa do Bratoševe ploščadi severno od severne ljubljanske obvoznice se je precej vleklo in pred vstopom na Dunajsko cesto (16. km) se mi je počasi začelo megliti pred očmi. Nisem gledal naprej (fatamorgane) ampak raje v tla, ter si v glavi prepeval pesmi, ki so čez celo pot pridno polnile ušesa skozi slušalke mojega iPoda (hvala ker si bil, majstore!!! Brez tebe bi bila huda. **mwa**). Najtežja odločitev je bila pri Bežigrajskem stadionu, 200 m od mojega doma. Bil sem na 18. km a vseeno v dilemi, ali zaviti domov na pivo, ali naprej proti parlamentu, kjer je bil tudi cilj. Reka zagretih tekačev me je peljala na drugo pot in potem je bilo vse lahko. Zadnji klanec pred Bavarskim dvorom sem "gonil ko majmun", ostala je še zaključna formalnost, ko sem prehitel celo nekaj tistih, ki sem jih na začetku Dunajske nemočno opazoval v hrbet in se čudil. V cilju me je pozdravil tudi župan Zoran Janković, ki pa mu nisem dal ponujene petke, za kar mi je zdaj kar malo žal. Hitro sem pojedel eno banano in popil nekaj vode, potem pa je sledilo raztegovanje, kjer so mišice dobesedno jokale od bolečin, srce in glava pa prepevali od veselja, ker je konec in ker mi je uspelo.
Čas 1:48:59 je zelo soliden čas in z malce več pameti, izkušnjami, treninga, ter malo manj bolezni, bi kaj lahko prišel v cilj 9 minut prej. Morda drugo leto. Poizkusil bom zagotovo. Vsaj danes tako mislim.
Lp, Gomi
Kot že veste sem se minulo nedeljo udeležil ljubljanskega maratona. Štirinajstega po vrsti, zame pa prvega in najbrž ne zadnjega.
Pred maratonom nisem imel posebnih pričakovanj. Ko sem razmišljal na katero razdaljo se prijaviti, sem se odločil za 42 km predvsem zaradi tega, ker mi je ta razdalja predstavljala izziv. Toliko še nikdar nisem tekel, pravzaprav niti približno toliko. Morda sem do sedaj brez postanka pretekel največ kakših 15 km. (K)m gor ali dol. A sem se prenaglil. Dva tedna pred maratonom sem se preizkusil dvakrat v štirih dneh na 10 km, in razdaljo opravil brez večjih problemov. Predvsem kolena so dobro vzdržala, kondicija pa na taki razdalji pri meni ni bila nikoli vprašljiva. Toda mnogo ljudi mi je odsvetovalo tek na 42 km in po prebiranju raznih forumov in izjav znanih tekačev, kakšen napor je to, sem se tudi sam pričel razmišljati o tem, da morda le ne bom zmogel. Pika na i, ali pa i pod piko, je bilo dejstvo, da sem teden dni pred velikim dogodkom zbolel. Gripa, ne vem kakšne vrste, me je za nekaj dni položila v posteljo in mi onemogočila dodatne priprave na tek. Tako sem se dokončno odločil za 21 km, pa še te razdalje sem se počasi začel bati. Pravzaprav sem se bal mraza zaradi potencialne pljučnice, ki naj bi v takih primerih pretila še tako oblečenemu in pripravljenemu športniku z gripo.
Edino, kar sem res izpolnil je dieta pred maratonom, ki naj bi vsebovala veliko hrane, predvsem ogljikovih hidratov. Tako so pašta in rižota gledali skozi ušesa, prav tako energetske čokoladice, ki so zjutraj izginjale v mojih ustih.
Na štartu je bilo precej neznanih a tudi nekaj znanih oseb: tako sem mel drugim videl znanega nekdanjega rokometaša Andreja "muca" Kastelica, sodnika in predsednika ne vem katere protikorupcijske komisije Draga Kosa in še nekatere druge... na ogrevanju sem se dobil s svojim kolegom Kristjanom, ki naj bi tekel 42 km, a podobno kot jaz je bil tudi on skeptičen glede končnega izida. Ob tem naj povem, da sem si sam želel predvsem ostati zdrav po teku (imperativ), pričakovanja so bila pod 2 urami, cilj pa 1:40. Začel sem precej počasi in tako sva s Kristjanom ter njegovimi starši za prvih 5 km porabili pol ure. Tam sem se prvič ustavil za popiti nekaj slane vode (10 sek), pojesti par koščkov pomaranče (2 sek), opravil sem malo potrebo (1 min, res je teklo:)) in odtekel novim dogodivščinam naproti. Kristjana sem izgubil in ga lovil vse do osmega kilometra. Tam sem ga ujel in skupaj sva spet tekla naprej. 10 km sem pretekel v 54 minutah in glede na tempo, ki se mi je zdel bolj švoh sem si mislil, da sem dobro na poti. Kristjana sem po novi "pijači" takrat zapustil in odšel svoj tempo naprej. Toda na 14. km se je začela prava kriza. Od Drenikove ulice pa do Bratoševe ploščadi severno od severne ljubljanske obvoznice se je precej vleklo in pred vstopom na Dunajsko cesto (16. km) se mi je počasi začelo megliti pred očmi. Nisem gledal naprej (fatamorgane) ampak raje v tla, ter si v glavi prepeval pesmi, ki so čez celo pot pridno polnile ušesa skozi slušalke mojega iPoda (hvala ker si bil, majstore!!! Brez tebe bi bila huda. **mwa**). Najtežja odločitev je bila pri Bežigrajskem stadionu, 200 m od mojega doma. Bil sem na 18. km a vseeno v dilemi, ali zaviti domov na pivo, ali naprej proti parlamentu, kjer je bil tudi cilj. Reka zagretih tekačev me je peljala na drugo pot in potem je bilo vse lahko. Zadnji klanec pred Bavarskim dvorom sem "gonil ko majmun", ostala je še zaključna formalnost, ko sem prehitel celo nekaj tistih, ki sem jih na začetku Dunajske nemočno opazoval v hrbet in se čudil. V cilju me je pozdravil tudi župan Zoran Janković, ki pa mu nisem dal ponujene petke, za kar mi je zdaj kar malo žal. Hitro sem pojedel eno banano in popil nekaj vode, potem pa je sledilo raztegovanje, kjer so mišice dobesedno jokale od bolečin, srce in glava pa prepevali od veselja, ker je konec in ker mi je uspelo.
Čas 1:48:59 je zelo soliden čas in z malce več pameti, izkušnjami, treninga, ter malo manj bolezni, bi kaj lahko prišel v cilj 9 minut prej. Morda drugo leto. Poizkusil bom zagotovo. Vsaj danes tako mislim.
Lp, Gomi
28 oktober, 2009
Najnovejše o najmočnejšem #15
Nekega dne je Chuck Norris vstopil v Hišo strahov in vsi okostnjaki so se uscali od straha.
Chuck Norris je zaslužil milijone med prodajanjem jabolk v Apple store.
Chuck Norris si je enkrat pustil prebirati roko. Vedeževalka je umrla od straha že med razlaganjem uvoda.
Ko Chuck Norris gleda film 4:3 v opciji 16:9, se igralci zožijo in podaljšajo, tako da mu jih ni potrebno gledat moteče zvito.
Chuck Norris lahko dela tačke z surovim jajcem. Brez lupine.
Med dirko F1 se je Chuck Norris ustavil v boxih, ko je bil 16. . Nazaj na pisto je prišel kot prvi.
Chuck Norris je odhajajoč iz bara povedal prijatelju: »Te bom klical v petek«. Od takrat naprej je prijatelju dejansko ime »v petek«.
Pred dnevi so policisti ustavili Chuck Norrisa in ga preizkusili s testom balončka. Chuck Norris jih je napihnil 4 v obliki žirafe, podaril vsakemu agentu eno liziko in se počasi odpeljal. Pijan ko mina.
Ko Chuck Norris zažvižga, k njemu hitro pride njegov pick-up.
Po tem, ko je Chuck Norris prišel živeti blizu Kevina McCalisterja, Kevin ni več zamudil letala.
Po tem ko je na dvoboj izzval Chuck Norrisa, je kapitan Prihodnjik postal kapitan Predpreteklik.
Ko ima Chuck Norris dvojen obraz, stol resnice zgreši dvakrat.
Lp, Gomi
Chuck Norris je zaslužil milijone med prodajanjem jabolk v Apple store.
Chuck Norris si je enkrat pustil prebirati roko. Vedeževalka je umrla od straha že med razlaganjem uvoda.
Ko Chuck Norris gleda film 4:3 v opciji 16:9, se igralci zožijo in podaljšajo, tako da mu jih ni potrebno gledat moteče zvito.
Chuck Norris lahko dela tačke z surovim jajcem. Brez lupine.
Med dirko F1 se je Chuck Norris ustavil v boxih, ko je bil 16. . Nazaj na pisto je prišel kot prvi.
Chuck Norris je odhajajoč iz bara povedal prijatelju: »Te bom klical v petek«. Od takrat naprej je prijatelju dejansko ime »v petek«.
Pred dnevi so policisti ustavili Chuck Norrisa in ga preizkusili s testom balončka. Chuck Norris jih je napihnil 4 v obliki žirafe, podaril vsakemu agentu eno liziko in se počasi odpeljal. Pijan ko mina.
Ko Chuck Norris zažvižga, k njemu hitro pride njegov pick-up.
Po tem, ko je Chuck Norris prišel živeti blizu Kevina McCalisterja, Kevin ni več zamudil letala.
Po tem ko je na dvoboj izzval Chuck Norrisa, je kapitan Prihodnjik postal kapitan Predpreteklik.
Ko ima Chuck Norris dvojen obraz, stol resnice zgreši dvakrat.
Lp, Gomi
26 oktober, 2009
Moji prijatelji - pravi deci!
No, na koncu sem se le udeležil ljubljanskega maratona...ops...polmaratona in ga uspešno pretekel. Več o tem drugič, naj tukaj povem le, da sem imel neto čas (štartna črta-ciljna črta) 1:48:59...
Moj prijatelj Matej je to komentiral tako:
Eh, mi moški....
LP, Gomi
Moj prijatelj Matej je to komentiral tako:
Eh, mi moški....
LP, Gomi
23 oktober, 2009
Poznate otroke, ta male, ki pojejo v'lko merico?!
...so kraji v Sloveniji.....a v Goriških so najboljši. Če imaš občutek in prakso.
Lp, Gomi
22 oktober, 2009
Izjava meseca oktobra
Včeraj hodim po Viču in nasproti mene dva osebka moškega spola...
...pa reče prvi drugemu: "Pa šta ti je ovaj kajmak, a je to dobr?!"
In že smo šli spet vsak svojo pot, pri čemer sem komaj zadrževal smeh.
To je bila izjava meseca oktobra. Izjave naslednjih mesecev v naslednjih mesecih.
Lp, Gomi
...pa reče prvi drugemu: "Pa šta ti je ovaj kajmak, a je to dobr?!"
In že smo šli spet vsak svojo pot, pri čemer sem komaj zadrževal smeh.
To je bila izjava meseca oktobra. Izjave naslednjih mesecev v naslednjih mesecih.
Lp, Gomi
20 oktober, 2009
19 oktober, 2009
Kakšen dan... pa komaj ponedeljek je!?
En lep pozdrav iz sončne a mrzle Ljubljane. Temperatura se v teh urah sicer giblje okoli 10 stopinj, toda matr je mrz.
Mene zebe predvsem zaradi tega, ker sem bolan. Nisem obiskal zdravnika, da bi mi podal diagnozo, a toliko že vem, da si pripusujem gripo. Bolečine v mišicah, šibkost, kašelj, poln nos, pomanjkanje apetita...
Prašičja, ptičja ali "navadna"...ne vem, upam samo da bo čimprej minilo. Za terapijo sem si predpisal precej čaja (zimska pravljica) z limono (askorbinska kislina) in bombone s smrekovimi vršički, ki sem jih danes kupil v lekarni. Z raznimi zdravili (še) ne bom poizkušal, saj situacija še ni tako kritična in če se potrudim, se v ogledalu celo uspem nasmejati. ...šmrkkkkkkkk......
No skratka ta bolezen pride vedno ob nepravem času, tako da mi je prekrižala precej planov za ta teden. Tako denimo ne vem, ali bom šel sploh še kaj teči pred polmaratonom (21 km). Kar se slednjega tiče sem še vedno prijavljen na 42 km, kar je zame točno 2x preveč, tako da že 4 dni poizkušam priklicati organizatorje, a brez uspeha. Vedno imajo zaseden telefon in mislim, da bom jutri šel direktno na Staničevo 41 (Bežigrad), kjer se nahajajo.
Druga stvar, ki zagotovo odpade je Hmeljada, praznik študentske zabave in piva, ki bo jutri na gospodarskem razstavišču. Dobra stvar tega je, da bom prišparal precej eurčkov, ki jih bom lahko zagonil za... v bistvu sem jih že "zagonil"....kupil sem si laboratorijsko haljo, za katero sem odštel približno 23 € in tako bom lahko spet nosil normalno haljo. Ne vem, če ste na tekočem, a sem staro nehote zamenjal s kdo ve kom in ob naslednjih vajah ugotovil, da je premajhna. Danes pa ugotavljam, da niti ne vem več kje je (ta majhna). No ampak kot že povedano, problem je bil pred nekaj urami rešen, študent pa bo priden. Sedanjosti niti ne znam opisat.... rahlo brezvezno. :)
Na poti domov sem se ustavil še na pošti, kjer sem poslal eno napotnico kolegu v Izolo in se odpravil domov. Pri tem sem šel na avtobus #19, ki ima zelo malo prostora med sedeži. Vsedel sem se na prvega, a klasično je na naslednji postaji prišla gor pribl.85-letna gospa. Ob umiku sem se udaril v desno koleno, ki je že tako ali tako v totalnem sra**u. V mislih sem preklel vse po spisku, vzdihovanja pa nisem uspel zadržati in nekateri so me z začudenjem opazovali, kaj za vraga mi je. Ko jih šiša.
Izstopil sem na Topniški in se ustavil v trgovini za nakup limon. Trgovki sem naročil 1 kg, za katerega naj bi odštel 2,5 €. Spet me je nategnila in dala več kot kilo, in hotela 3 €. Ponovno sem klel v mislih....
Uglavnem, danes nič pametnega. Blog sem napisal, da se malo izpovem, tako ali tako sem sam in trenutno nimam kaj delat. Za vse sem preveč bolan.
LP, Gomi
Mene zebe predvsem zaradi tega, ker sem bolan. Nisem obiskal zdravnika, da bi mi podal diagnozo, a toliko že vem, da si pripusujem gripo. Bolečine v mišicah, šibkost, kašelj, poln nos, pomanjkanje apetita...
Prašičja, ptičja ali "navadna"...ne vem, upam samo da bo čimprej minilo. Za terapijo sem si predpisal precej čaja (zimska pravljica) z limono (askorbinska kislina) in bombone s smrekovimi vršički, ki sem jih danes kupil v lekarni. Z raznimi zdravili (še) ne bom poizkušal, saj situacija še ni tako kritična in če se potrudim, se v ogledalu celo uspem nasmejati. ...šmrkkkkkkkk......
No skratka ta bolezen pride vedno ob nepravem času, tako da mi je prekrižala precej planov za ta teden. Tako denimo ne vem, ali bom šel sploh še kaj teči pred polmaratonom (21 km). Kar se slednjega tiče sem še vedno prijavljen na 42 km, kar je zame točno 2x preveč, tako da že 4 dni poizkušam priklicati organizatorje, a brez uspeha. Vedno imajo zaseden telefon in mislim, da bom jutri šel direktno na Staničevo 41 (Bežigrad), kjer se nahajajo.
Druga stvar, ki zagotovo odpade je Hmeljada, praznik študentske zabave in piva, ki bo jutri na gospodarskem razstavišču. Dobra stvar tega je, da bom prišparal precej eurčkov, ki jih bom lahko zagonil za... v bistvu sem jih že "zagonil"....kupil sem si laboratorijsko haljo, za katero sem odštel približno 23 € in tako bom lahko spet nosil normalno haljo. Ne vem, če ste na tekočem, a sem staro nehote zamenjal s kdo ve kom in ob naslednjih vajah ugotovil, da je premajhna. Danes pa ugotavljam, da niti ne vem več kje je (ta majhna). No ampak kot že povedano, problem je bil pred nekaj urami rešen, študent pa bo priden. Sedanjosti niti ne znam opisat.... rahlo brezvezno. :)
Na poti domov sem se ustavil še na pošti, kjer sem poslal eno napotnico kolegu v Izolo in se odpravil domov. Pri tem sem šel na avtobus #19, ki ima zelo malo prostora med sedeži. Vsedel sem se na prvega, a klasično je na naslednji postaji prišla gor pribl.85-letna gospa. Ob umiku sem se udaril v desno koleno, ki je že tako ali tako v totalnem sra**u. V mislih sem preklel vse po spisku, vzdihovanja pa nisem uspel zadržati in nekateri so me z začudenjem opazovali, kaj za vraga mi je. Ko jih šiša.
Izstopil sem na Topniški in se ustavil v trgovini za nakup limon. Trgovki sem naročil 1 kg, za katerega naj bi odštel 2,5 €. Spet me je nategnila in dala več kot kilo, in hotela 3 €. Ponovno sem klel v mislih....
Uglavnem, danes nič pametnega. Blog sem napisal, da se malo izpovem, tako ali tako sem sam in trenutno nimam kaj delat. Za vse sem preveč bolan.
LP, Gomi
11 oktober, 2009
Farmacevtska kriza ?
Pozdravljeni. Ura na računalniku kaže 0:29 (bo že res...) in lotil sem se pisanja 317. objave v mojem blogu. Zanimivo kaj? Ne? Pa nič.
Danes bom ponovno malo ocenjeval, česar ste lahko na mojem blogu že navajeni. Morda večkrat kot ocene pišem kritike. Ne vem niti točno, kje je razlika med obema, a se mi tako zdi.
Ljudje velikokrat nekaj naredimo v želji, da bi izpadlo super, a na koncu izpade...kot da bi izpadlo iz aviona. Včasih se zgodi celo obratno, brez truda se zgodi super rezultat. Seveda si vedno vsi želimo slednjega, naj se zanj trudimo ali ne. To željo cenim, še posebej, če je na koncu dober rezultat. Tega je po trudu prav lepo cartati. Če ga ni (rezultata seveda, na trud redki gledajo) - sranje, upajmo, da bo drugič boljše. Nobena tragedija ni, če stvar ne uspe in prav je, da "delavcu" nihče ne zameri, saj je pokazal željo (in trud). Še posebej ni prav, da pametuje nekdo, ki se te zadeve ni lotil in jaz tokrat sem tak primer. A zavedajte se, da je ta "kolumna" zelo konstruktivna, v želji da se take stvari ne bi več dogajale.
In sicer se bom tokrat posvetil četrtkovi zabavi v ljubljanskem Bachusu, ki sem se je z veseljem udeležil. Razlogov za udeležbo je več, a obstaja celo nekaj takšnih, da sem iz stanovanja odšel šele ob 22.19 in ne ob 21:34, kot mi je bilo do sedaj ob takih priložnosti v navadi. Naj vam za začetek kopiram oglas iz facebooka, kjer so, tako kot na strani farmacevtskega društva(farma-drustvo.si, kjer si študenti farmacije radi pogledamo kaj je novega, čeprav je potrebno priznati, da stran izgublja svoj pomen, saj jo dokaj pogosto zamenjuje facebook), napisali sledeče:
Prideš na prvi žur študijskega leta 2009 / 2010? Seveda boš tam!
DRUG DEALER organizira tradicionalni otvoritveni žur študijskega leta. Tokrat bo v BACHUS CENTRU. Uživajmo v ritmih hišnega DJ-a, akcijskih cenah pijač ter splošno dobrem vzdujšu.
MOŽNOST VSTOPA SAMO Z LETAKOM oz. ŠTUDENTSKO IZKAZNICO (FFa)
Vstopnico lahko dobiš na info stojnici
V primeru glasbenih želja, napišite na wall eventa. MOŽNOST DOGOVORA ZA VRTENJE ZVRSTI GLASBE!
Tema žura: "Moje Karte"
Vsak mora prinesti 5 poljubnih kart, katere mora "označiti" - na vsako od njih mora narisati en znak, ki bo samo njegov. Srček, ampula ali pa amoksicilin.
Le-te mu bomo ob vhodu vzeli in mu vrnili poljubnih 5 kart iz kupčka že zbranih kart.
Vaša naloga tekom žura bo, da nato najdete nazaj svojih 5 kart. Nikoli ne veste, če vam uspe vas morda čaka nagrada ;)
Cene pijač:
Bombay-Gin Tonic 2,5€
Bacardi Cola 2,5€
Vodka Juice 2,5€
Točeno Pivo 0,5L 2,5€
Tequila 2,5€
Bambus 2€
Ballantines 2,5€
Campari Juice 3€
Cuba Libre 4€
Bombica (3* Vodka + 1* Red Bull) = 10€
Ok, pa začnimo z možnostjo vstopa. Letakov je na našem faksu zmanjkalo precej hitro, zato so mi na info stojnici (sicer na splošno precej dobro delajo :) ) svetovali in razložili, da je študentska izkaznica povsem dovolj za identifikacijo osebe. Ob prihodu v bachus okoli polnoči sem bil šok...zaprepaščen! Nihče ni preverjal, ali hodim na fakulteto za farmacijo ali na Osnovno šolo Bežigrad. Lokal nabito poln, dihanje je na nekaterih mestih bilo nemogoče, da o plesu ne govorim. Farmacevti smo se več ali manj zgražali nad videnim, a smo se vseeno zabavali in uživali v ritmih hišnega DJ-ja, ki je vrtel uspešnice tega poletja. Vrhunec smo doživeli ob remixu stare uspešnice Za ona dobra stara vremena od Novih fosilov. Stara uspešnica a Novi fosili?! ;) Dobro...ajde, naj bo..."ipak" je hišni deejay, pa po polnoči lahko pridejo v bachus vsi, kolikor sem slišal. Dobro da vem.
Pijača: Ko sem zagledal bambus 2€ sem bil odločen poizkusiti, kako jih delajo v bachusu. Še pred prvim požirkom sem dobil rahlo skisan...račun, kjer je ob bambusu pisalo 4€. Pa dobro ajde, naj bo...glede na to, da so ostale cene držale.
Vrhunec je pa tema večera. Moje karte. Sam sem bil res neizviren, na svoje sem narisal asa od kare. Kaj se bom trudil, če ne znam? A ko sem vstopil, nisem nikjer zasledil koga, ki bi mi jih vzel. Tako kot moji kolegi ne. Ob tem je spoznavanje kolegov izgubilo ves smisel, pri vseh "tujcih", ki so bili noter, pa tudi izmenjavanja kart ni bilo videti. Vseeno sem uspel spoznati nekaj naših in drugih ljudi, zahvala pa gre predvsem mojim specialnim očalom, ki daleč naokoli niso imele konkurence.
Zadnji dve uri sem z bližnjimi prijatelji-cami, preživel na samem koncu lokala, kjer smo se eni s kelnarjem izjemno zabavali, nekateri pa tudi na kakšen drugačen način (cenzura).
Lokal sem zapustil v zadnji skupinici, za nami so ostale samo čistilke, varnostniki (še nikoli tako malo dela) in kelnarji.
Kot je rekel moj kolega: Tako slabega spoznavnega žura pa še ne.
Pa vendar, bodimo objektivni: žur sam po sebi sploh ni bil tako slab. Bil je OK, v skladu s povprečnim, morda celo dobrim študentskim žurom, razen prevelike gužve, ki pa se je sorazmerno manjšala od dveh dalje..a ko se gre za farmacevtske žure, je logično da pričakujemo maksimum. Ti so bili vedno najboljši.
Lp, Gomi
Danes bom ponovno malo ocenjeval, česar ste lahko na mojem blogu že navajeni. Morda večkrat kot ocene pišem kritike. Ne vem niti točno, kje je razlika med obema, a se mi tako zdi.
Ljudje velikokrat nekaj naredimo v želji, da bi izpadlo super, a na koncu izpade...kot da bi izpadlo iz aviona. Včasih se zgodi celo obratno, brez truda se zgodi super rezultat. Seveda si vedno vsi želimo slednjega, naj se zanj trudimo ali ne. To željo cenim, še posebej, če je na koncu dober rezultat. Tega je po trudu prav lepo cartati. Če ga ni (rezultata seveda, na trud redki gledajo) - sranje, upajmo, da bo drugič boljše. Nobena tragedija ni, če stvar ne uspe in prav je, da "delavcu" nihče ne zameri, saj je pokazal željo (in trud). Še posebej ni prav, da pametuje nekdo, ki se te zadeve ni lotil in jaz tokrat sem tak primer. A zavedajte se, da je ta "kolumna" zelo konstruktivna, v želji da se take stvari ne bi več dogajale.
In sicer se bom tokrat posvetil četrtkovi zabavi v ljubljanskem Bachusu, ki sem se je z veseljem udeležil. Razlogov za udeležbo je več, a obstaja celo nekaj takšnih, da sem iz stanovanja odšel šele ob 22.19 in ne ob 21:34, kot mi je bilo do sedaj ob takih priložnosti v navadi. Naj vam za začetek kopiram oglas iz facebooka, kjer so, tako kot na strani farmacevtskega društva(farma-drustvo.si, kjer si študenti farmacije radi pogledamo kaj je novega, čeprav je potrebno priznati, da stran izgublja svoj pomen, saj jo dokaj pogosto zamenjuje facebook), napisali sledeče:
Prideš na prvi žur študijskega leta 2009 / 2010? Seveda boš tam!
DRUG DEALER organizira tradicionalni otvoritveni žur študijskega leta. Tokrat bo v BACHUS CENTRU. Uživajmo v ritmih hišnega DJ-a, akcijskih cenah pijač ter splošno dobrem vzdujšu.
MOŽNOST VSTOPA SAMO Z LETAKOM oz. ŠTUDENTSKO IZKAZNICO (FFa)
Vstopnico lahko dobiš na info stojnici
V primeru glasbenih želja, napišite na wall eventa. MOŽNOST DOGOVORA ZA VRTENJE ZVRSTI GLASBE!
Tema žura: "Moje Karte"
Vsak mora prinesti 5 poljubnih kart, katere mora "označiti" - na vsako od njih mora narisati en znak, ki bo samo njegov. Srček, ampula ali pa amoksicilin.
Le-te mu bomo ob vhodu vzeli in mu vrnili poljubnih 5 kart iz kupčka že zbranih kart.
Vaša naloga tekom žura bo, da nato najdete nazaj svojih 5 kart. Nikoli ne veste, če vam uspe vas morda čaka nagrada ;)
Cene pijač:
Bombay-Gin Tonic 2,5€
Bacardi Cola 2,5€
Vodka Juice 2,5€
Točeno Pivo 0,5L 2,5€
Tequila 2,5€
Bambus 2€
Ballantines 2,5€
Campari Juice 3€
Cuba Libre 4€
Bombica (3* Vodka + 1* Red Bull) = 10€
Ok, pa začnimo z možnostjo vstopa. Letakov je na našem faksu zmanjkalo precej hitro, zato so mi na info stojnici (sicer na splošno precej dobro delajo :) ) svetovali in razložili, da je študentska izkaznica povsem dovolj za identifikacijo osebe. Ob prihodu v bachus okoli polnoči sem bil šok...zaprepaščen! Nihče ni preverjal, ali hodim na fakulteto za farmacijo ali na Osnovno šolo Bežigrad. Lokal nabito poln, dihanje je na nekaterih mestih bilo nemogoče, da o plesu ne govorim. Farmacevti smo se več ali manj zgražali nad videnim, a smo se vseeno zabavali in uživali v ritmih hišnega DJ-ja, ki je vrtel uspešnice tega poletja. Vrhunec smo doživeli ob remixu stare uspešnice Za ona dobra stara vremena od Novih fosilov. Stara uspešnica a Novi fosili?! ;) Dobro...ajde, naj bo..."ipak" je hišni deejay, pa po polnoči lahko pridejo v bachus vsi, kolikor sem slišal. Dobro da vem.
Pijača: Ko sem zagledal bambus 2€ sem bil odločen poizkusiti, kako jih delajo v bachusu. Še pred prvim požirkom sem dobil rahlo skisan...račun, kjer je ob bambusu pisalo 4€. Pa dobro ajde, naj bo...glede na to, da so ostale cene držale.
Vrhunec je pa tema večera. Moje karte. Sam sem bil res neizviren, na svoje sem narisal asa od kare. Kaj se bom trudil, če ne znam? A ko sem vstopil, nisem nikjer zasledil koga, ki bi mi jih vzel. Tako kot moji kolegi ne. Ob tem je spoznavanje kolegov izgubilo ves smisel, pri vseh "tujcih", ki so bili noter, pa tudi izmenjavanja kart ni bilo videti. Vseeno sem uspel spoznati nekaj naših in drugih ljudi, zahvala pa gre predvsem mojim specialnim očalom, ki daleč naokoli niso imele konkurence.
Zadnji dve uri sem z bližnjimi prijatelji-cami, preživel na samem koncu lokala, kjer smo se eni s kelnarjem izjemno zabavali, nekateri pa tudi na kakšen drugačen način (cenzura).
Lokal sem zapustil v zadnji skupinici, za nami so ostale samo čistilke, varnostniki (še nikoli tako malo dela) in kelnarji.
Kot je rekel moj kolega: Tako slabega spoznavnega žura pa še ne.
Pa vendar, bodimo objektivni: žur sam po sebi sploh ni bil tako slab. Bil je OK, v skladu s povprečnim, morda celo dobrim študentskim žurom, razen prevelike gužve, ki pa se je sorazmerno manjšala od dveh dalje..a ko se gre za farmacevtske žure, je logično da pričakujemo maksimum. Ti so bili vedno najboljši.
Lp, Gomi
08 oktober, 2009
Najnovejše o najmočnejšem #14
Chuck Norris lahko zapre Task manager v Windowsih s Task managerjem v Windowsih.
Chuck Norris pusti sporočilo pred piskom.
Chuck Norris lahko dvakrat pripali isto vžigalico.
Chuck Norris je naučil njegovo žogo, da drži v ravnotežju tri delfine, enega nad drugim.
Ko Chuck Norris kaže rogove komu na sliki, to ne pomeni, da je otročji. To pomeni zgolj, da si je 5 minut nazaj privoščil njegovo punco.
Chuck Norris se je enkrat preizkusil na detektorju laži. Po eni uri se je detektor začel potiti in po dodatnih dvajsetih minutah je priznal, da je lagal.
Chuck Norris zmore prešteti vse padajoče kapljice med nevihto.
Ko Chuck Norris vozi motor, motor nosi čelado.
Chuck Norris se je rodil s tem ko je predrl trebuh svoje mame s svojim pick-upom.
Kjer gre mimo Attila, ne raste več trava, kjer gre mimo Chuck Norris, začne rasti brada.
Ko Chuck Norris parkira pick-upa pred neko garažo, redarji odpeljejo garažo.
Lp, Gomi
Chuck Norris pusti sporočilo pred piskom.
Chuck Norris lahko dvakrat pripali isto vžigalico.
Chuck Norris je naučil njegovo žogo, da drži v ravnotežju tri delfine, enega nad drugim.
Ko Chuck Norris kaže rogove komu na sliki, to ne pomeni, da je otročji. To pomeni zgolj, da si je 5 minut nazaj privoščil njegovo punco.
Chuck Norris se je enkrat preizkusil na detektorju laži. Po eni uri se je detektor začel potiti in po dodatnih dvajsetih minutah je priznal, da je lagal.
Chuck Norris zmore prešteti vse padajoče kapljice med nevihto.
Ko Chuck Norris vozi motor, motor nosi čelado.
Chuck Norris se je rodil s tem ko je predrl trebuh svoje mame s svojim pick-upom.
Kjer gre mimo Attila, ne raste več trava, kjer gre mimo Chuck Norris, začne rasti brada.
Ko Chuck Norris parkira pick-upa pred neko garažo, redarji odpeljejo garažo.
Lp, Gomi
07 oktober, 2009
Kako uspavati kokoško?
Zadeva je enostavna. Ni skrivnost, da so kokoši glupe živali. Prav tako ni skrivnost, da v temi tkokoš in njej sorodne živali spijo, ob svetlobi (še posebej prvi) pa veselo kokodakajo, (čeprav so se ravnokar zbudile)... in če imamo ta dva podatka lahko logično sklepamo, kako uspavati (in kasneje zbuditi) kokoš.
Praktično nam je vse skupaj demonstriral klubski maser in maskota kluba Dario. Najdeš glavo, pazduho, zaviješ, počakaš par sekund in to je približno to.
Če bi delovalo tudi pri partnerki? Na vašem mestu ne bi probal. Vredno se je bati, da bo rezultat pozitiven. Kaj pa pol?
Lp, Petelinček Rok
Praktično nam je vse skupaj demonstriral klubski maser in maskota kluba Dario. Najdeš glavo, pazduho, zaviješ, počakaš par sekund in to je približno to.
Če bi delovalo tudi pri partnerki? Na vašem mestu ne bi probal. Vredno se je bati, da bo rezultat pozitiven. Kaj pa pol?
Lp, Petelinček Rok
05 oktober, 2009
Ka ti bo urbana, če ne moreš do nje?
Za mano je otvoritveni dan letošnje študijske sezone. Študijske, kajti dan se je šele dobro začel in čez nekaj ur se bom nahajal na drugem koncu Ljubljane, kjer bomo s farmacevti naše generacije imeli tradicionalni, že 6.piknik (Terčelj, ti si bomba!).
No, zelo neprijetno presenečenje pa je zame bilo dejstvo, da do danes nisem prišel do zloglasne urbane, magične kartice, ki naj bi Ljubljančane in tukajšnje okupatorje rešila vseh muk pri prevozih z avtobusi, vlaki, sedežnico, parkiranju in drugem… Nisem pa prišel zato, ker se to čudo prodaja zgolj na LPP-ju, kar bi skupaj zneslo 2 mesti za celo prestolnico. Tam pa neskončna gužva in ker je čas denar sem raje šoferju dal evro za prihod domov. Morda se motim, podatki so neuradni, a v kioskih nimajo niti navadne urbane, ki naj bi jo imeli. Vsaj v dveh obiskanih so me odslovili.
Dragi Jankovič, ka ti bo urbana, če ne moraš do nje? Ja, imam kolo, a s prazno gumo in brez pumpe. Moj problem. Urbana bi pa morala biti tvoj.
Kočljiva situacija.
LP, Gomi
p.s. Kmalu na blogu! : Kako uspavati kokoš v 1 minuti?
Ko ob tebi zapleše Rajko…
V soboto sem bil po nekaj dneh Turčije spet na nočnem delu v Sloveniji. Tokrat v The clubu v Izoli, ki je po nekaj mesecih spet odprl svoja vrata. Na svojem delu šanka sva z bratom in ostalimi mirno srkala »kokakolo z nečistočami« in opazovala okolico. Nekaj metrov stran se je prazen prostor nenadoma zapolnil z osmimi osebami. Od tega je bilo šest žensk, po mojem okusu pa sta bile dve zelo lepi in fotogenični, morda celo supermodelki? Ob njih sta bila dva fanta: mr.xy in nihče drug kot primorski bogataš, lastnik oh in sploh licenc za miss tekmovanja in drugo, g. R.Hrvatič. V stilu je poplesaval okoli njegovih mačk (kako jih je našel?), ki so ena za drugo pile vodo in si vsake toliko kar nad šankom popravile šminko…
...V bistvu sem samo ljubosumen.
Lp, Gomi
...V bistvu sem samo ljubosumen.
Lp, Gomi
23 september, 2009
Turčija, uletavam!
Ja nič. Zadnje dni sem precej utrujen. Predvsem fizično, psihično sem še ok, saj ne razmišljam o drugem kot o tem, kaj za vraga bi razmišljal. Treningi in prijateljske tekme so me rahlo zdelali, zato z veseljem potujem v Turčijo (Side), kjer se bom en teden poskušal regenerirati in uživati še zadnje počitniške dni. Ko pridem nazaj bo že oktober, in z njim prihaja tudi faks...
No, več o tem drugič.
Lepo se imejte in na slišanje (morda se javim kaj od dol!... morda.) !
Rokebap
No, več o tem drugič.
Lepo se imejte in na slišanje (morda se javim kaj od dol!... morda.) !
Rokebap
21 september, 2009
Slovenija - 8
Ne, ne bom pustil dva tedna tišine. Septembra ne.
Veliko se je dogajalo v tem septembru, skoraj toliko kot lani, ko sem imel dva izpita in priprave na leto v Rimu. Kljub raznim rokometnih treningih in tekmah, kjer sem igral vidno in manj vidno vlogo, žurkah, debiju v casinoju (gladko zgubil) ipd. je september minil v znamenju evropskega prvenstva v košarki. Slišali smo že mnogo, preveč.
Morda bi bilo bolje, če bi napisal blog takoj po koncu prvenstva ali pa še pred njim, saj sem, to moram priznati, proti Grkom pričakoval še večji polom. Jaz ne bi bil jaz, če ne bi tudi sam dodal svoje kolumne, ta bo dokaj kratka in jedrnata, glede na to o čem vsem sem razmišljal med in po prvenstvu. Pred njim ne veliko, to je vedno nehvaležno.
Slovenija: Naši so me v marsičem presnetili. Mene osbeno ob gladki zmagi nad Litvo in malce težji nad Turčijo. Opazen moštveni duh, dobro razdeljene vloge in upiranje peklenskemu ritmu so "majhne" Slovenčke pripeljale do velikega polfinala. Velikega, saj so izven slednjega ostale že omenjeni dve + npr.Francija (neporažena do četrtfinala). Drugo polovico polfinalne tekme s Srbijo sem poslušal zgolj po radiu (crknu TV). Zdovcu zamerim, da v zadnjih minutah ni našel rešitve za Teodosića, edinega razpoloženega pri Srbih. Da to ni Gasol, Parker ali Lorbek pa je vsem jasno.
Lorbek E. 10 - Velika garancija, trenutno verjetno najboljši slovenski igralec.
Nachbar 8.5 - Cela ali poškodovana roka, z leve ali desne, za 2 ali za 3...fant zadeva, motivira in ne dela neumnosti
Udrih 8 - Glede na minutažo in kvaliteto je odgiral zelo dobro, dober procent meta, zanesljiva organizacija napada in zelo solidno v obrambi.
Lakovič 7.5 - Od njega sem pričakoval več a se s 40 minutami na tekmo ne zdrži veliko tekem. Še vedno prvi organizator Slovenije.
Jagodnik 7.5 - Ne glede na to da je Koprčan mu dajem dobro oceno. Veliko košev v izjemno pomembnih trenutkih in odlična obramba (Tur, Hrv), ga peljeta na peto mesto v moji lestvici
Dragič 7.5 - Kar je pokazal je bilo OK. Česar ni, nas je stalo medalje.
Slokar 7.5 - Dobro se je držal, boril, zadeval, ko od njega tega ni pričakoval nihče a proti Shortsanidisu je dobil veliko lekcijo. Morda je kriv Zdovc...
Lorbek D. 7 - Glede na to, da je vsako tekmo začel v prvi peterki je moral imeti veliko zaslug za slovenski uspeh, a jaz ga nisem veliko videl.
Brezec 6.5 - Tudi od njega sem osebno pričakoval več, a je v centrskem paru z Lorbkom kljub večji višini razumljivo deloval nekoliko v ozadju. Da o nerodnem lovljenju odbitih žog ne izgubljam besed. Drugič teran s seboj.
Golemac 6 - Jurica je nekaj dal, a vsaj na igrišču premalo za tako reprezentanco. Vseeno ne mislim razglabljati kaj je delal v njej. Če ga ne bi bilo, bi bilo morda slabše...
Klobučar, Smodiš - /
Jure Zdovc - 8 S tem kar je naredil v tako kratkem času je že najuspešnejši trener slovenske reprezentance. Kaj je ob Dragiču zmanjkalo za velik uspeh ne vem, zagotovo pa vsaj 2 piki za desetko.
Ostali: Španija je bila moj favorit že od začetka in prvi poraz s Srbi jih (me) je v pravem času šokiral. Manjši spodrsljaj s Turki jih je dokončno streznil in ob stisnjenih vrstah jim (Gasolu) trenutno ni para. Drugouvrščena Srbija je v prvi tekmi s Španijo presenetila a bi se tudi s porazom uvrstila v četrtfinale. Tako mladi ekipi samo vsa čast ob storjenem, tudi hud poraz v finalu jim verjetno ne bo pokvaril veselja. Grki so z medaljo verjetno dosegli cilj.
Razočaranje je bilo očitno pri vseh poraženih četrtfinalistih, Turkom se je sesul sistem in končno osmo mesto je daleč od resničnih zmožnosti. Če je v polfinalu prostora le za 4 najboljše, jih je v četrfinalu za dvakrat več. Za Nemčijo ni igral Nowitzki in po svoje ni presenečenje, da so se izgubili v povprečju. Podobno velja za Litvo, ki ji ne zadostujeta brata Lavrinovič. Brez "Slovenca" Jasikevičuisa" so bili slabši tudi od Poljakov, ki so za mene, tako kot Makedonci, dosegli cilj že z uvrstitvijo med 12, čeprav so igrali pred domačimi igralci.
Ostala moštva so realno slabša, boga Velika Britanija je v skupini imela 3 polfinaliste.
Tekmovalni sistem: Totalno v ku***, nepravičen in neenak za vse. Žal za nas slabši. Četrtfinale, polfinale in finale v treh dneh, za ekipo ki je končala na prvem mestu po rednem delu, je nesprejemljivo. To svet še ni videl. Vse ostale besede so odveč.
Bit če bolje, čeprav bo težka. Vidimo se v Turčiji 2010, še prej pa rokomet, nogomet.... Juhu!
LP, Gomi
Veliko se je dogajalo v tem septembru, skoraj toliko kot lani, ko sem imel dva izpita in priprave na leto v Rimu. Kljub raznim rokometnih treningih in tekmah, kjer sem igral vidno in manj vidno vlogo, žurkah, debiju v casinoju (gladko zgubil) ipd. je september minil v znamenju evropskega prvenstva v košarki. Slišali smo že mnogo, preveč.
Morda bi bilo bolje, če bi napisal blog takoj po koncu prvenstva ali pa še pred njim, saj sem, to moram priznati, proti Grkom pričakoval še večji polom. Jaz ne bi bil jaz, če ne bi tudi sam dodal svoje kolumne, ta bo dokaj kratka in jedrnata, glede na to o čem vsem sem razmišljal med in po prvenstvu. Pred njim ne veliko, to je vedno nehvaležno.
Slovenija: Naši so me v marsičem presnetili. Mene osbeno ob gladki zmagi nad Litvo in malce težji nad Turčijo. Opazen moštveni duh, dobro razdeljene vloge in upiranje peklenskemu ritmu so "majhne" Slovenčke pripeljale do velikega polfinala. Velikega, saj so izven slednjega ostale že omenjeni dve + npr.Francija (neporažena do četrtfinala). Drugo polovico polfinalne tekme s Srbijo sem poslušal zgolj po radiu (crknu TV). Zdovcu zamerim, da v zadnjih minutah ni našel rešitve za Teodosića, edinega razpoloženega pri Srbih. Da to ni Gasol, Parker ali Lorbek pa je vsem jasno.
Lorbek E. 10 - Velika garancija, trenutno verjetno najboljši slovenski igralec.
Nachbar 8.5 - Cela ali poškodovana roka, z leve ali desne, za 2 ali za 3...fant zadeva, motivira in ne dela neumnosti
Udrih 8 - Glede na minutažo in kvaliteto je odgiral zelo dobro, dober procent meta, zanesljiva organizacija napada in zelo solidno v obrambi.
Lakovič 7.5 - Od njega sem pričakoval več a se s 40 minutami na tekmo ne zdrži veliko tekem. Še vedno prvi organizator Slovenije.
Jagodnik 7.5 - Ne glede na to da je Koprčan mu dajem dobro oceno. Veliko košev v izjemno pomembnih trenutkih in odlična obramba (Tur, Hrv), ga peljeta na peto mesto v moji lestvici
Dragič 7.5 - Kar je pokazal je bilo OK. Česar ni, nas je stalo medalje.
Slokar 7.5 - Dobro se je držal, boril, zadeval, ko od njega tega ni pričakoval nihče a proti Shortsanidisu je dobil veliko lekcijo. Morda je kriv Zdovc...
Lorbek D. 7 - Glede na to, da je vsako tekmo začel v prvi peterki je moral imeti veliko zaslug za slovenski uspeh, a jaz ga nisem veliko videl.
Brezec 6.5 - Tudi od njega sem osebno pričakoval več, a je v centrskem paru z Lorbkom kljub večji višini razumljivo deloval nekoliko v ozadju. Da o nerodnem lovljenju odbitih žog ne izgubljam besed. Drugič teran s seboj.
Golemac 6 - Jurica je nekaj dal, a vsaj na igrišču premalo za tako reprezentanco. Vseeno ne mislim razglabljati kaj je delal v njej. Če ga ne bi bilo, bi bilo morda slabše...
Klobučar, Smodiš - /
Jure Zdovc - 8 S tem kar je naredil v tako kratkem času je že najuspešnejši trener slovenske reprezentance. Kaj je ob Dragiču zmanjkalo za velik uspeh ne vem, zagotovo pa vsaj 2 piki za desetko.
Ostali: Španija je bila moj favorit že od začetka in prvi poraz s Srbi jih (me) je v pravem času šokiral. Manjši spodrsljaj s Turki jih je dokončno streznil in ob stisnjenih vrstah jim (Gasolu) trenutno ni para. Drugouvrščena Srbija je v prvi tekmi s Španijo presenetila a bi se tudi s porazom uvrstila v četrtfinale. Tako mladi ekipi samo vsa čast ob storjenem, tudi hud poraz v finalu jim verjetno ne bo pokvaril veselja. Grki so z medaljo verjetno dosegli cilj.
Razočaranje je bilo očitno pri vseh poraženih četrtfinalistih, Turkom se je sesul sistem in končno osmo mesto je daleč od resničnih zmožnosti. Če je v polfinalu prostora le za 4 najboljše, jih je v četrfinalu za dvakrat več. Za Nemčijo ni igral Nowitzki in po svoje ni presenečenje, da so se izgubili v povprečju. Podobno velja za Litvo, ki ji ne zadostujeta brata Lavrinovič. Brez "Slovenca" Jasikevičuisa" so bili slabši tudi od Poljakov, ki so za mene, tako kot Makedonci, dosegli cilj že z uvrstitvijo med 12, čeprav so igrali pred domačimi igralci.
Ostala moštva so realno slabša, boga Velika Britanija je v skupini imela 3 polfinaliste.
Tekmovalni sistem: Totalno v ku***, nepravičen in neenak za vse. Žal za nas slabši. Četrtfinale, polfinale in finale v treh dneh, za ekipo ki je končala na prvem mestu po rednem delu, je nesprejemljivo. To svet še ni videl. Vse ostale besede so odveč.
Bit če bolje, čeprav bo težka. Vidimo se v Turčiji 2010, še prej pa rokomet, nogomet.... Juhu!
LP, Gomi
08 september, 2009
Slovenija in trije prsti
Kot veste smo Slovenci na začetku evropskega košarkarskega prvenstva na Poljskem zelo uspešni. Včeraj smo premagali Veliko Britanijo, danes pa še Srbijo, ki je bila morda po zmagi nad Španijo dan prej celo tihi favorit. Selektor Zdovc je s klopco pripravil odlično taktiko, Srbe so namreč naši povsem uničili z navijanjem - za Srbe.
Dokaz?
(vir: www.siol.net)
Ja ni kaj, naš Jure in kompanija imajo očitno še precej adutov v rokavu. Za Vujačiča in mlajšega Udriha (Bena) tukaj morda res ni pravega prostora. Čas bo pokazal svoje.
Lp, Gomi
Dokaz?
(vir: www.siol.net)
Ja ni kaj, naš Jure in kompanija imajo očitno še precej adutov v rokavu. Za Vujačiča in mlajšega Udriha (Bena) tukaj morda res ni pravega prostora. Čas bo pokazal svoje.
Lp, Gomi
07 september, 2009
Najnovejše o najmnočnejšem #12
V klasični pravljici bratov Grimm, je princesa poljubila žabca, ki se je spremenil v princa. V klasični teksaški pravljici se princesa poljubi s princom, po čemur se slednji spremeni v Chuck Norrisa.
Božiček potrebuje kamin, ki ga uporabi za priti v hišo. Chuck Norrisu je dovolj radiator.
Chuck Norrisovo znamenje ni voda. Je pivo. Ledeno mrzlo.
Ko pride Chuck Norris v kino s prižganim mobilnim telefonom, ugasnejo film.
V prtljažniku Chuck Norrisovega pick-upa, je še en pick-up. Dosti večji od prvega.
Chuck Norris je pridobil perfekten nos zgolj z urejanjem svojega profila na facebooku.
Chuck Norris lahko dobi limonin sok s stiskanjem pomaranče.
Ponavadi se pri športnih dogodkih lahko stavi do pol ure pred začetkom dogodka. Chuck Norris lahko stavi do pol ure po začetku.
Chuck Norris ima resda 69 pomladi, a zgolj 10 zim. On sovraži mrzlo.
V restavraciji miza Chuck Norrisa ni nikoli rezervirana ampak ekstravagantna in voljna.
Chuck Norris lahko polaga z motorjem tudi na ravnici.
Leonardo da Vinci je narisal Mona Liso tako, da je s črtami povezal pike od 1 do 198438 na listu papirja pripravljenem s strani Chucka Norrisa.
Lp, Gomi
Božiček potrebuje kamin, ki ga uporabi za priti v hišo. Chuck Norrisu je dovolj radiator.
Chuck Norrisovo znamenje ni voda. Je pivo. Ledeno mrzlo.
Ko pride Chuck Norris v kino s prižganim mobilnim telefonom, ugasnejo film.
V prtljažniku Chuck Norrisovega pick-upa, je še en pick-up. Dosti večji od prvega.
Chuck Norris je pridobil perfekten nos zgolj z urejanjem svojega profila na facebooku.
Chuck Norris lahko dobi limonin sok s stiskanjem pomaranče.
Ponavadi se pri športnih dogodkih lahko stavi do pol ure pred začetkom dogodka. Chuck Norris lahko stavi do pol ure po začetku.
Chuck Norris ima resda 69 pomladi, a zgolj 10 zim. On sovraži mrzlo.
V restavraciji miza Chuck Norrisa ni nikoli rezervirana ampak ekstravagantna in voljna.
Chuck Norris lahko polaga z motorjem tudi na ravnici.
Leonardo da Vinci je narisal Mona Liso tako, da je s črtami povezal pike od 1 do 198438 na listu papirja pripravljenem s strani Chucka Norrisa.
Lp, Gomi
06 september, 2009
Zgodovina (pogovorov)
Danes smo pri kosilu imeli klasične družinske razgovore, pri čemer smo obdelali vse pomembnejše teme na tem svetu, dokler se nismo, vsaj moški, posvetili dirki MOTO GP. Za določene informacije sem moral pobrskati celo v zgodovino MSN pogovorov s svojim bratom. Še dobro da to obstaja, saj je svojevrsten dokaz v demantiranju "jaz tega nisem rekel", "to se je zgodilo takrat", ipd. . Med iskanjem omenjene informacije sem naletel na čuden "monolog" (brat je bil nedosegljiv), ko sem opisal eno rimsko anekdoto. Zdaj ko sem na varnem, jo lahko objavim, kljub čudni in objokovanja vredni slovenščini. A tega ste pri meni tako ali tako že navajeni;)
America man, America!
Mimogrede, Rossi je zmagal, Rossi je car...Rossi c'e!
LP, Gomi
America man, America!
Mimogrede, Rossi je zmagal, Rossi je car...Rossi c'e!
LP, Gomi
02 september, 2009
Vpisan v 4.letnik
Vpisan sem v četrti letnik!
(prosti spis)
Prejšno sredo, pet in dvajsetega avgusta, sem se vpisal v četrti letnik. Po nekaj časa sem vstal že ob osmih zjutraj. Sem zelo ponosen nase, ker sem vstal tako zgodaj. Zajtrka nisem jedel ker mame ni blo. Ko sem prišel na fakulteto z avto busom, sem hitro našel kabinet učitelja Krefta. Tam sem najprej malo čakal, po tem pa je že prišel. Pogovarjala sva se o erasmus izmenjavi. Bil je zelo prijeten. Predlagal mi je ocene, ki sem jih tudi vzel. Nato sem šel še do prodekana, ki je vsezkupaj podpisal. V referatu sta me čakali dve punci. Najprej so rekle da moram počakat. Po tem sta me vzele. Prva je bila zelo neprijazna a drugi sem bil zelo všeč. Podpisal sem še nekaj listov in povedale so mi, da sem uspešno vpisan. Zelo sem bil ponosen (spet!). Poklical sem domov in povedal dobro novico. Vsi so bili zelo ponosni. Po tem sem šel domov in na kosilo s prijatelji. Bili so zelo ponosni name. Zelo nam je bila všeč tudi četrta nalepka na študentski izkaznici. Ponosni smo bili nanjo. Po kosilu sem šel domov kjer sem preživel lepo popoldne in večer. Gledal sem televizijo, a ne preveč naglas saj živim v bloku. To je bil zelo lep dan. Komaj čakam da se vpišem v peti letnik! Tudi takrat bom zelo ponosen nase.
R.G., 2.b, Osnovna šola Izola
(prosti spis)
Prejšno sredo, pet in dvajsetega avgusta, sem se vpisal v četrti letnik. Po nekaj časa sem vstal že ob osmih zjutraj. Sem zelo ponosen nase, ker sem vstal tako zgodaj. Zajtrka nisem jedel ker mame ni blo. Ko sem prišel na fakulteto z avto busom, sem hitro našel kabinet učitelja Krefta. Tam sem najprej malo čakal, po tem pa je že prišel. Pogovarjala sva se o erasmus izmenjavi. Bil je zelo prijeten. Predlagal mi je ocene, ki sem jih tudi vzel. Nato sem šel še do prodekana, ki je vsezkupaj podpisal. V referatu sta me čakali dve punci. Najprej so rekle da moram počakat. Po tem sta me vzele. Prva je bila zelo neprijazna a drugi sem bil zelo všeč. Podpisal sem še nekaj listov in povedale so mi, da sem uspešno vpisan. Zelo sem bil ponosen (spet!). Poklical sem domov in povedal dobro novico. Vsi so bili zelo ponosni. Po tem sem šel domov in na kosilo s prijatelji. Bili so zelo ponosni name. Zelo nam je bila všeč tudi četrta nalepka na študentski izkaznici. Ponosni smo bili nanjo. Po kosilu sem šel domov kjer sem preživel lepo popoldne in večer. Gledal sem televizijo, a ne preveč naglas saj živim v bloku. To je bil zelo lep dan. Komaj čakam da se vpišem v peti letnik! Tudi takrat bom zelo ponosen nase.
R.G., 2.b, Osnovna šola Izola
Priprave 2009
Vsega lepega je enkrat konec in tako je bilo tudi z rokometnimi pripravami na novo sezono. Te so sicer še vedno v teku, a tiste "taprave" priprave, ko se gre nekam stran od doma so končane.
Letonšnje so, tako kot ponavadi, trajale 4 dni in 3 noči (27.-30.8). Obsegale so devet (ke lepa številkaaaaa ahh) treningov, ki so se razlikovali po obliki in vsebini. Vse skupaj je bilo precej naporno. Še posebej zaradi tega, ker smo bili tudi ponoči aktivni, vsaj mi ta-starejši, po stažu, če že ne drugače.
Pot nas je peljala na turistično kmetijo Obolnar v Čatež pri Trebnjem. Gre za izletniško točko v dolini, povsem na samem (vukoj....), mladim bolj poznano kot kraj festivala ŠVIC. Tja smo prispeli v četrtek popoldan in se kar hitro privadili na delo.
Običajen dan je obsegal vstajanje ob 7.00, footing (risveglio muscolare, jutranja telovadba) ob 7.30, zajtrk ob 8.00, spanje ob 8.30, ponovno vstajanje ob 9.30, trening ob 10.00, bazen ob 12.00, kosilo ob 12.45, prosti čas 13.30-17.00, trening do 19, večerjo ob 20. in prosti čas do ponovnega vstajanja ob 7 zjutraj. Kar se tiče same rokometne igre je potrebno poudariti, da se priprav ni udeležilo nekaj zelo pomembnih igralcev, zato je vprašanje, koliko imajo take priprave iz vidika uigravanja (kar naj bi bil eden izmed ciljev) sploh smisel. A smo se uigravali drugače. Kot omenjeno je bilo predvsem v zadnje-omenjenem delu "dneva" zelo pestro. Kartanje (skoraj vedno sem izgubil), gledanje derbija Milan:Inter (Milan je gladko izgubil), osvajanje kelnarce Blažke, poslušanje zgodbic (fizioterapevt Dario) in mnogo drugega.
Vrhunec je dogajanje doseglo zadnjo noč, ko sem, kot izkušen tabornik, napovedal napad na tabor in krajo zastave. Okoli 100 metrov od kmečkega turizma so namreč svoje šotore postavili prostovoljci gasilskega društva iz Trebnjega. Večina je bilo otrok in med kosilom (jedli so tam kot mi) so nas s strahom opazovali, ko smo se pogovarjali o taktikah za večer. Zastavo so tako vzeli dol iz droga in jo skrili v nek šotor, okoli 200 m2 tabor pa je do 1.00 zjutraj stražilo kar 10 starejših.
Prvi napad smo opravili v treh, sam sem se prebil za prvi šotor, kjer sem začel z ruvanjem klinov, a me je pri tretjem presenetila "luč v obraz". Hitro sem stekel v bližnjo reko a bilo je prepozno. S svojim hrupom sem zbudil celo dolino in ni bilo druge kot priznati poraz in nesti nazaj ukradeno. Pri njih sem cel moker spil ponujeno pivo in po tem ko sta se mi pridružila še dva soigralca, smo skupaj dolgih nosov odšli nazaj proti sobam. A tam so nas pričakali drugi trije in pripravili smo nov napad. Kljub vrhunsko pripravljeni taktiki smo bili neuspešni in tokrat nas je ob ognju končalo vseh 6. Polno smeha..... Preden smo šli spat smo s pasto namazali nekaj naših in se z vsaj delnim zadovoljstvom prepustili sanjam. Zjutraj pa rahel šok. Ostali smo brez tenisk. Gasilci so se nam maščevali in nam naredili klasično kontro, razlika je bila le, da ob 5. zjutraj nas ni nihče stražil.... v taboru smo se pogajali (trener je brezkompromisno zahteval, da teniske nemudoma dobimo) in na koncu morali za teniske odšteti 20 sladoledov (30 €).
Priprave so tako popolnoma uspele, koliko smo vredni pa bo pokazala sobota, ko se v Izoli igra turnir brez imena. Morda bo postal tradicionalni in ga bomo poimenovali po kdo ve komu. Legend v našem ribiškem mestu ne manjka.
Lp, l'unico della squadra con esperienza dall'estero
p.s. Na tamkajšnjem igrišču smo puščali tudi kri. Jaz tudi.
Letonšnje so, tako kot ponavadi, trajale 4 dni in 3 noči (27.-30.8). Obsegale so devet (ke lepa številkaaaaa ahh) treningov, ki so se razlikovali po obliki in vsebini. Vse skupaj je bilo precej naporno. Še posebej zaradi tega, ker smo bili tudi ponoči aktivni, vsaj mi ta-starejši, po stažu, če že ne drugače.
Pot nas je peljala na turistično kmetijo Obolnar v Čatež pri Trebnjem. Gre za izletniško točko v dolini, povsem na samem (vukoj....), mladim bolj poznano kot kraj festivala ŠVIC. Tja smo prispeli v četrtek popoldan in se kar hitro privadili na delo.
Običajen dan je obsegal vstajanje ob 7.00, footing (risveglio muscolare, jutranja telovadba) ob 7.30, zajtrk ob 8.00, spanje ob 8.30, ponovno vstajanje ob 9.30, trening ob 10.00, bazen ob 12.00, kosilo ob 12.45, prosti čas 13.30-17.00, trening do 19, večerjo ob 20. in prosti čas do ponovnega vstajanja ob 7 zjutraj. Kar se tiče same rokometne igre je potrebno poudariti, da se priprav ni udeležilo nekaj zelo pomembnih igralcev, zato je vprašanje, koliko imajo take priprave iz vidika uigravanja (kar naj bi bil eden izmed ciljev) sploh smisel. A smo se uigravali drugače. Kot omenjeno je bilo predvsem v zadnje-omenjenem delu "dneva" zelo pestro. Kartanje (skoraj vedno sem izgubil), gledanje derbija Milan:Inter (Milan je gladko izgubil), osvajanje kelnarce Blažke, poslušanje zgodbic (fizioterapevt Dario) in mnogo drugega.
Vrhunec je dogajanje doseglo zadnjo noč, ko sem, kot izkušen tabornik, napovedal napad na tabor in krajo zastave. Okoli 100 metrov od kmečkega turizma so namreč svoje šotore postavili prostovoljci gasilskega društva iz Trebnjega. Večina je bilo otrok in med kosilom (jedli so tam kot mi) so nas s strahom opazovali, ko smo se pogovarjali o taktikah za večer. Zastavo so tako vzeli dol iz droga in jo skrili v nek šotor, okoli 200 m2 tabor pa je do 1.00 zjutraj stražilo kar 10 starejših.
Prvi napad smo opravili v treh, sam sem se prebil za prvi šotor, kjer sem začel z ruvanjem klinov, a me je pri tretjem presenetila "luč v obraz". Hitro sem stekel v bližnjo reko a bilo je prepozno. S svojim hrupom sem zbudil celo dolino in ni bilo druge kot priznati poraz in nesti nazaj ukradeno. Pri njih sem cel moker spil ponujeno pivo in po tem ko sta se mi pridružila še dva soigralca, smo skupaj dolgih nosov odšli nazaj proti sobam. A tam so nas pričakali drugi trije in pripravili smo nov napad. Kljub vrhunsko pripravljeni taktiki smo bili neuspešni in tokrat nas je ob ognju končalo vseh 6. Polno smeha..... Preden smo šli spat smo s pasto namazali nekaj naših in se z vsaj delnim zadovoljstvom prepustili sanjam. Zjutraj pa rahel šok. Ostali smo brez tenisk. Gasilci so se nam maščevali in nam naredili klasično kontro, razlika je bila le, da ob 5. zjutraj nas ni nihče stražil.... v taboru smo se pogajali (trener je brezkompromisno zahteval, da teniske nemudoma dobimo) in na koncu morali za teniske odšteti 20 sladoledov (30 €).
Priprave so tako popolnoma uspele, koliko smo vredni pa bo pokazala sobota, ko se v Izoli igra turnir brez imena. Morda bo postal tradicionalni in ga bomo poimenovali po kdo ve komu. Legend v našem ribiškem mestu ne manjka.
Lp, l'unico della squadra con esperienza dall'estero
p.s. Na tamkajšnjem igrišču smo puščali tudi kri. Jaz tudi.
17 avgust, 2009
Zakaj marketi ne propadejo? :)
Pozdavljeni in dober tek vsem skupaj če ste ravnokar pri kosilu (za računalnikom?!). Meni iz kuhinje diši po piščančjih nogicah. V trgovini sem poleg njih kupil še kruh, jogurte, krompir....pa take fore...in salamo.
Kot vedno sem tudi tokrat budno spremljal trgovkino jemanje salame iz pulta in posledično rezanje. Verjetno se je tudi vam kdaj porajalo vprašanje: zakaj vedno plačaš več salame kot jo kupiš? Zakaj trgovka ne zna dati "tare" kot to počno npr. v lekarni?
Klasični prizor: trgovka nareže "od oka" naročenih 20 dag salame, jo položi na papir in vrže na tehtnico, ki pred tem kaže 0,000 kg. Številka se spremeni v 0,203 in oba si mislita, "kako super, kako točno smo to speljali...". Trgovka hitro pokrije salamo še z najlonskim papirjem, na kar se številka spremeni v 0,205 in to maso tudi sprinta in jo s ceno nalepi na dodaten, tretji papir, v katerega zavije vseh 0,205 in ki ga hvala bogu ne stehta...
Naredimo en lahek račun za ta konkreten (in povprečen) primer, ki nam pove, koliko izgubimo. (delam račun... :P ) Pove nam, da plačamo salame približno 2,5 odstotka več kot je dejansko kupimo. Pa recimo, da recikliran papir tudi nekaj stane-odbijem pol odstotka in pridem na 2 odstotka več. Ta salama me je stala točno 2 eura, torej sem porabil približno 2 centa več.
Če vsak dan kupim tako salamo pridem na 7 eur in 30 centov (pizzo) letno. Strinjam se, da številka ni ne vem kako skrb vzbujajoča in se z njo nima smisla preveč ubadati...
...A kako to trgovke hladno predpostavijo, da ima papir isto ceno kot ogrska salama, to mi pa nekako ne gre v glavo.
LP, Gomi
Kot vedno sem tudi tokrat budno spremljal trgovkino jemanje salame iz pulta in posledično rezanje. Verjetno se je tudi vam kdaj porajalo vprašanje: zakaj vedno plačaš več salame kot jo kupiš? Zakaj trgovka ne zna dati "tare" kot to počno npr. v lekarni?
Klasični prizor: trgovka nareže "od oka" naročenih 20 dag salame, jo položi na papir in vrže na tehtnico, ki pred tem kaže 0,000 kg. Številka se spremeni v 0,203 in oba si mislita, "kako super, kako točno smo to speljali...". Trgovka hitro pokrije salamo še z najlonskim papirjem, na kar se številka spremeni v 0,205 in to maso tudi sprinta in jo s ceno nalepi na dodaten, tretji papir, v katerega zavije vseh 0,205 in ki ga hvala bogu ne stehta...
Naredimo en lahek račun za ta konkreten (in povprečen) primer, ki nam pove, koliko izgubimo. (delam račun... :P ) Pove nam, da plačamo salame približno 2,5 odstotka več kot je dejansko kupimo. Pa recimo, da recikliran papir tudi nekaj stane-odbijem pol odstotka in pridem na 2 odstotka več. Ta salama me je stala točno 2 eura, torej sem porabil približno 2 centa več.
Če vsak dan kupim tako salamo pridem na 7 eur in 30 centov (pizzo) letno. Strinjam se, da številka ni ne vem kako skrb vzbujajoča in se z njo nima smisla preveč ubadati...
...A kako to trgovke hladno predpostavijo, da ima papir isto ceno kot ogrska salama, to mi pa nekako ne gre v glavo.
LP, Gomi
16 avgust, 2009
Najnovejše o najmočnejšem #11
Chuck Norris lahko kopira cd z listom papirja in svinčnikom.
Neka punca je sanjala, da je zavrnila Chucka Norrisa in ga označila s kanto za smeti. Nato se je prebudila v tej isti kanti. Mrtva.
Chuck Norris je odpihnil punco nekemu prijatelju. Zdaj je punca ugasnjena.
Želodčni sok Chucka Norrisa ima okus hruške.
Chuck Norris se je vrgel s padalom iz 6000 metrov. Ko je pristal, je padalo v znak praznovanja tudi odprl.
V nekem nakupovalnem centru je punca z dvemi vrečami v rokah prosila Chucka Norrisa za pomoč: "mi jih primete za trenutek?". Chuck ji je dal takoj roki na prsi, medtem pa je ona z lahkoto dala vreči v avto. Na koncu se je iz srca zahvalila.
Chuck Norris je za rekordno vsoto podpisal za Real Madrid. Nosil bo številko neskončno.
Leta 1969 je Chuck Norris kot prvi dal nogo na Luno. Z drugo je bil še vedno na Zemlji.
Atlantida je izginila v morju, ko se je Chuck Norris pri geografiji spomnil le pet kontinentov, namesto šestih.
Chuck Norris se nikoli ne smeji. Včasih se le ustavi biti jezen za približno tri sekunde.
Želodec Chuck Norrisa nima le svojih ust. Ima tudi svoj želodec.
Mnogo mladih igra v kakšnem bandu. Chuck Norris je kot mlad imel svoj band, na katerega je igral.
Chuck Norris je povedal katera je najvišja gora na svetu, tako da je pogledal na karto in pokazal: "ta".
LP, Gomi
Neka punca je sanjala, da je zavrnila Chucka Norrisa in ga označila s kanto za smeti. Nato se je prebudila v tej isti kanti. Mrtva.
Chuck Norris je odpihnil punco nekemu prijatelju. Zdaj je punca ugasnjena.
Želodčni sok Chucka Norrisa ima okus hruške.
Chuck Norris se je vrgel s padalom iz 6000 metrov. Ko je pristal, je padalo v znak praznovanja tudi odprl.
V nekem nakupovalnem centru je punca z dvemi vrečami v rokah prosila Chucka Norrisa za pomoč: "mi jih primete za trenutek?". Chuck ji je dal takoj roki na prsi, medtem pa je ona z lahkoto dala vreči v avto. Na koncu se je iz srca zahvalila.
Chuck Norris je za rekordno vsoto podpisal za Real Madrid. Nosil bo številko neskončno.
Leta 1969 je Chuck Norris kot prvi dal nogo na Luno. Z drugo je bil še vedno na Zemlji.
Atlantida je izginila v morju, ko se je Chuck Norris pri geografiji spomnil le pet kontinentov, namesto šestih.
Chuck Norris se nikoli ne smeji. Včasih se le ustavi biti jezen za približno tri sekunde.
Želodec Chuck Norrisa nima le svojih ust. Ima tudi svoj želodec.
Mnogo mladih igra v kakšnem bandu. Chuck Norris je kot mlad imel svoj band, na katerega je igral.
Chuck Norris je povedal katera je najvišja gora na svetu, tako da je pogledal na karto in pokazal: "ta".
LP, Gomi
15 avgust, 2009
Mi ljudje smo kot morje
Spet sem si sposodil en verz od glasbene skupine Faraoni. Lahko bi namesto morja uporabil kakšno drugo besedo, najbrž gršo, celo vulgarno. Morje se morda sliši celo prelepo in največkrat je tako, toda zna te presenetiti z nevihto, neverini, nenadnimi trimetrskimi valovi, tokom v nepravo smer in mnogo, mnogo drugimi rečmi (čermi). Skratka, se spreminja, in na nobenem kraju ni enako. Taki smo tudi ljudje, sto ljudi - sto čudi, sto žena - 200 sisa.... Ampak nekaj bo na tem. Veliko.
Sam rad opazujem in poslušam. V tem dobesedno uživam, ni me sram priznati, da sem s tem celo malo obseden. Kamorkoli grem in kjerkoli sem, mi je všeč gledati ljudi, predvsem med njihovim govorom in si ob tem ustvarjati mnenje in zaključke o njihovi osebnosti, še posebej če jih ne poznam. Opazovati reakcije na določena mnenja, spogledovanja med dvema, ki držita skupaj, medtem ko se njuna žrtev obrne... Nekaj razlike je, če jih opazujem med nekim dejanjem, ali zgolj med njihovim opazovanjem drugih, naprimer mene. Ponavadi se takrat obrnem stran, kot sem to počel že v osnovni šoli, ko me je gledala simpatija, saj ne želim biti razkrinkan. To se je sicer zgodilo zelo redko, pa vendarle:)
Zadnje čase imam veliko časa in ob tem, da si vzamem čas za branje knjige, si vzamem čas tudi za pogovor z različnimi osebami. Slišim pa, ne boste verjeli, več različnih plati za določeno zgodbo. Verjamem, da gre zgolj za različne intepretacije in mi pravzaprav vsi želijo povedati isto (šala). Res je zanimivo, ko ti nekdo reče da je 2+2=3, že naslednji dan pa te drugi pouči, da je 5 in to samo zato, ker ta drugi ne mara prvega. Seveda si sam misliš svoje, veš da je 4, oba pa sta zgrešila za 1 zgolj zaradi ohranitve statusa "zaupanja vrednega". Nenazadnje, če zgrešiš za 25 odstotkov dandanes niti ni toliko. V glavnem, "lepo" je slišati laž in nanjo ne odreagirati. Gledati v oči in se zadrževati pred pljuncem. Si misliti svoje in zapisati dodaten minus na list papirja z imenom osebe. Pazite, že davno so nas učili da ima laž kratke noge.
Ljudje pa smo kot morje, lažemo in kopljemo v...morje tudi tiste, ki so po nas mirno plovli še nekaj minut nazaj.
Jaz pa medtem največkrat odgovarjam devetim in vsi se čudijo, zakaj sem danes tako tih....sicer pa sem vam zdaj odgovoril, kajne?
Lp, Gomi
Sam rad opazujem in poslušam. V tem dobesedno uživam, ni me sram priznati, da sem s tem celo malo obseden. Kamorkoli grem in kjerkoli sem, mi je všeč gledati ljudi, predvsem med njihovim govorom in si ob tem ustvarjati mnenje in zaključke o njihovi osebnosti, še posebej če jih ne poznam. Opazovati reakcije na določena mnenja, spogledovanja med dvema, ki držita skupaj, medtem ko se njuna žrtev obrne... Nekaj razlike je, če jih opazujem med nekim dejanjem, ali zgolj med njihovim opazovanjem drugih, naprimer mene. Ponavadi se takrat obrnem stran, kot sem to počel že v osnovni šoli, ko me je gledala simpatija, saj ne želim biti razkrinkan. To se je sicer zgodilo zelo redko, pa vendarle:)
Zadnje čase imam veliko časa in ob tem, da si vzamem čas za branje knjige, si vzamem čas tudi za pogovor z različnimi osebami. Slišim pa, ne boste verjeli, več različnih plati za določeno zgodbo. Verjamem, da gre zgolj za različne intepretacije in mi pravzaprav vsi želijo povedati isto (šala). Res je zanimivo, ko ti nekdo reče da je 2+2=3, že naslednji dan pa te drugi pouči, da je 5 in to samo zato, ker ta drugi ne mara prvega. Seveda si sam misliš svoje, veš da je 4, oba pa sta zgrešila za 1 zgolj zaradi ohranitve statusa "zaupanja vrednega". Nenazadnje, če zgrešiš za 25 odstotkov dandanes niti ni toliko. V glavnem, "lepo" je slišati laž in nanjo ne odreagirati. Gledati v oči in se zadrževati pred pljuncem. Si misliti svoje in zapisati dodaten minus na list papirja z imenom osebe. Pazite, že davno so nas učili da ima laž kratke noge.
Ljudje pa smo kot morje, lažemo in kopljemo v...morje tudi tiste, ki so po nas mirno plovli še nekaj minut nazaj.
Jaz pa medtem največkrat odgovarjam devetim in vsi se čudijo, zakaj sem danes tako tih....sicer pa sem vam zdaj odgovoril, kajne?
Lp, Gomi
11 avgust, 2009
Internet (facebook) in njegove pasti
Slika je dovolj zgovorna, vse kar morate poznati so osnove angleščine.
Punca has been owned. Take care, kids.
LP, Gomi
09 avgust, 2009
Go-karti, včeraj, Lucija
Živijo. Na gokartih nisem bil že nekaj časa in z veseljem sem se udeležil netradicionalne prve dirke z nekaj svojimi kolegi. Na Lucijaringu se nas je zbralo natanko 11, od tega devet zmešanih fantov in dve plašni punci. Ogrevanje se je začelo v tamkajšnji restavraciji, kjer se je vsak nafilal z določenimi "energy" drinki, po obveznem lulanju in neobveznem tehtanju, ki ga nismo opravili pa smo se, pol ure kasneje kot je bilo sprva mišljeno, odpravili dvajset metrov proti zahodu, kjer so nas čakale puščice. Kot se je kasneje izkazalo v bistvu niso bile vse puščice, sploh če si seštel k gokartu še maso voznika. Gokarte smo izžrebali in v prvi vožnji sem izbral številko 15. Punci sta se usedli v dvoseda in sta v nekako izstopili iz pravega tekmovanja (pravila so enaka za vse), ostali pa smo se podali v boj za štartna mesta. V kvalifikacijah sem dosegel peti čas in se temu primerno razvrstil na štartni liniji. Štart je bil izjemno napet, že v prvih pet sekundah pa sem švignil mimo tretje uvrščenega na kvalifikacijah. Klasično sem držal četrto mesto vse do konca, gokart je odlično držal stik z asfaltom, in danes mi je lahko le žal, da sem vsake toliko spustil gas, saj mi je to dejanje odvzelo dragocene sekunde. Dirko sem zaključil brez večjih napak in pretresov, vozil sem dovolj dobro in dovolj slabo, da čez celih 10 krogov nisem imel družbe.
V drugi dirki smo se naključno razvrstili po štartni liniji, sam sem vzel tretjo pozicijo in spet smo oddrveli cilju naproti. Tokrat mi je šlo precej slabše. Izžreban gokart številka 12 je bil pravi bidon, sploh njegove gume so v vsakem ovinku slabše držale in popravki so me stali dobre uvrstitve. Tudi na ravnici se gokart ni dobro obnesel in mimo mene so švigali eden za drugim. Le napaki brata, ki ga je na sredi grdo obrnilo in dolžini relativno kratke dirke se lahko zahvalim, da sem zaključil na še vedno solidnem šestem mestu.
Gokarti so potenza.
Lp, Gomi
V drugi dirki smo se naključno razvrstili po štartni liniji, sam sem vzel tretjo pozicijo in spet smo oddrveli cilju naproti. Tokrat mi je šlo precej slabše. Izžreban gokart številka 12 je bil pravi bidon, sploh njegove gume so v vsakem ovinku slabše držale in popravki so me stali dobre uvrstitve. Tudi na ravnici se gokart ni dobro obnesel in mimo mene so švigali eden za drugim. Le napaki brata, ki ga je na sredi grdo obrnilo in dolžini relativno kratke dirke se lahko zahvalim, da sem zaključil na še vedno solidnem šestem mestu.
Gokarti so potenza.
Lp, Gomi
04 avgust, 2009
02 avgust, 2009
Vic za prijetnejši začetek meseca
Štajerc in Ljubljančan
Štajerc je imel kokoš, ki je znesla jajca na parceli Ljubljančana...Oba se nikakor nista mogla zmenit, čigava so jajca.
LJ: Jajca so na moji zemlji...
ŠT: Kokoš je moja, ne morejo biti tvoja jajca....
...
ŠT: Čuj... predlagam da se drug drugega udariva v jajca, in tisti ki se manj časa zvija, vzame kokošja jajca....
LJ: OK.
Štajerc kot predlagatelj udari prvi. Ljubljančan se zvija 20 minut potem pa samozavestno vstane...
ŠT: Eh, čuj...bom jaz marmelado jedel za zajtrk, vzami kar ti jajca...
Štajerc je imel kokoš, ki je znesla jajca na parceli Ljubljančana...Oba se nikakor nista mogla zmenit, čigava so jajca.
LJ: Jajca so na moji zemlji...
ŠT: Kokoš je moja, ne morejo biti tvoja jajca....
...
ŠT: Čuj... predlagam da se drug drugega udariva v jajca, in tisti ki se manj časa zvija, vzame kokošja jajca....
LJ: OK.
Štajerc kot predlagatelj udari prvi. Ljubljančan se zvija 20 minut potem pa samozavestno vstane...
ŠT: Eh, čuj...bom jaz marmelado jedel za zajtrk, vzami kar ti jajca...
31 julij, 2009
Hrvaška ... pa saj nisi tako napačna.
Mogu da nešto napišem ? ...
Vsako študijsko leto posebej je zanimivo in pestro, a tudi težko, saj je potrebno narediti izpite. Stavek zgoraj nima nobenega umetniškega prizvoka, to je res. Ampak moral sem ga napisati.
Sam se v 90% učim z glasbo. 10% je v primerih, ko ima iPod prazno baterijo oz. bolj splošno, ko vira glasbe ni nikjer naokoli. Še posebej v času izpitov pa se moj glasbeni okus precej zmanjša, z drugimi besedami, postane specifičen za določenega ali peščico izvajalcev, ki mi takrat najbolj pašejo. Zanimivo je, da so to pretežno skupine ali posamezniki iz Hrvaške in Srbije.
Dobro se spomnim konca prvega letnika, ko sem spoznaval skupino Prljavo kazalište in jo vzljubil do te mere, da mi je postala najboljša hrvaška glasbena skupina. Tukaj moram poudariti, da je Bajaga srbska skupina (op.a. srbska - iz Srbije), česar mnogi ne vedo. Ta je moja najljubša skupina iz balkanskega prostora, poslužujem pa se je največkrat, ko sem dobre volje in ne v skrbeh, kot se to pred izpiti redno dogaja.
V drugem letniku me je kolega na faksu v času pomladi okužil z Draženom Zečićem. To je nek hrvaški Don Juan, vsaj wannabe če ne drugo. Ima precej dobrih pesmi, nekatere so sicer kopije ampak ok, možakar naredi dobro žurko in zapaše tako ob učenju kot po uspešno opravljenem izpitu. Mariborčani pravijo, da je do sedaj napolnil še vsak trg, za razliko od Bajage in Prljavega Kazališta pa ga v živo še nisem slišal (na njegov koncert sem enkrat zamudil, pa tako sem si želel slišati to čudo...:/ ;) ).
Letos v Rimu pa nov hrvaški osvajalec src (ne nisem to kar ste pomislili). Saj sem ga že enkrat omenil, a se mu moram tokrat posebej zahvaliti. Od aprila dalje sem tako v slušalkah največkrat imel Borisa Novkoviča...res lepe in do neke mere tudi kvalitetne pesmi. Boris je poleg mene najbolj zaslužen, da sem našel voljo za učenje in da imam danes neverjetno veliko skrb manj.
To so torej bili moji zvesti glasbeni spremljevalci...vsakič ko daš play ti igrajo, brez da jim karkoli plačaš. Enostavno morajo in nikoli ne zatajijo.
Hvala vam...Hrvati!
Lp, Sloven'c
Vsako študijsko leto posebej je zanimivo in pestro, a tudi težko, saj je potrebno narediti izpite. Stavek zgoraj nima nobenega umetniškega prizvoka, to je res. Ampak moral sem ga napisati.
Sam se v 90% učim z glasbo. 10% je v primerih, ko ima iPod prazno baterijo oz. bolj splošno, ko vira glasbe ni nikjer naokoli. Še posebej v času izpitov pa se moj glasbeni okus precej zmanjša, z drugimi besedami, postane specifičen za določenega ali peščico izvajalcev, ki mi takrat najbolj pašejo. Zanimivo je, da so to pretežno skupine ali posamezniki iz Hrvaške in Srbije.
Dobro se spomnim konca prvega letnika, ko sem spoznaval skupino Prljavo kazalište in jo vzljubil do te mere, da mi je postala najboljša hrvaška glasbena skupina. Tukaj moram poudariti, da je Bajaga srbska skupina (op.a. srbska - iz Srbije), česar mnogi ne vedo. Ta je moja najljubša skupina iz balkanskega prostora, poslužujem pa se je največkrat, ko sem dobre volje in ne v skrbeh, kot se to pred izpiti redno dogaja.
V drugem letniku me je kolega na faksu v času pomladi okužil z Draženom Zečićem. To je nek hrvaški Don Juan, vsaj wannabe če ne drugo. Ima precej dobrih pesmi, nekatere so sicer kopije ampak ok, možakar naredi dobro žurko in zapaše tako ob učenju kot po uspešno opravljenem izpitu. Mariborčani pravijo, da je do sedaj napolnil še vsak trg, za razliko od Bajage in Prljavega Kazališta pa ga v živo še nisem slišal (na njegov koncert sem enkrat zamudil, pa tako sem si želel slišati to čudo...:/ ;) ).
Letos v Rimu pa nov hrvaški osvajalec src (ne nisem to kar ste pomislili). Saj sem ga že enkrat omenil, a se mu moram tokrat posebej zahvaliti. Od aprila dalje sem tako v slušalkah največkrat imel Borisa Novkoviča...res lepe in do neke mere tudi kvalitetne pesmi. Boris je poleg mene najbolj zaslužen, da sem našel voljo za učenje in da imam danes neverjetno veliko skrb manj.
To so torej bili moji zvesti glasbeni spremljevalci...vsakič ko daš play ti igrajo, brez da jim karkoli plačaš. Enostavno morajo in nikoli ne zatajijo.
Hvala vam...Hrvati!
Lp, Sloven'c
Naročite se na:
Objave (Atom)