24 november, 2009
23 november, 2009
Za lahko noč pa eno pesmico
Sem kar dobre volje, čeprav sem spet prehlajen in imam rahlo solzne oči. Ne pomnim, da bi v enem mesecu kdaj dvakrat zbolel. Kaj se dogaja z mojim imunskim sistemom? Virusi res tako hitro mutirajo?
Smo že 23.11. in čez 8 ur vstanem, da grem na predavanja iz Patološke fiziologije.
Lahko noč.
Vaš ljubljeni, oh in sploh....Gomi.
Smo že 23.11. in čez 8 ur vstanem, da grem na predavanja iz Patološke fiziologije.
Lahko noč.
Vaš ljubljeni, oh in sploh....Gomi.
22 november, 2009
WHSS...odhod domov
Že dan pred odhodom se je Martina z osebjem hotela zmenila za prevoz, ki naj bi nas 6 peljal do letališča v Kairu. Zmenili smo se za ob 12.30., saj smo do 12.00 morali izprazniti sobe. Prevoza seveda ni bilo ob času in ni nam preostalo drugega kot čakati nanj. Po nas so prišli ob treh. Še dobro, da so prišli. A mi nismo bili nič kaj preveč jezni, saj smo raje čakali v hotelu, kot na letališču. Letalo je (naj bi) namreč šlo šele v nedeljo ob 3.50 zjutraj...
Vožnja proti Kairu je bila izjemno pestra. Naš šofer je bil čudak, nekakšen serial killer v civilu :). Samo sem čakal, da iz žepa vzame pištolo, še posebej ko nas je 10 minut spraševal koliko denarja smo plačali njegovemu šefu. Kasneje smo ga komajda prepričali, da gremo jesti v Mcdonald's. Tina, Nadja in Andraž pa teh problemov niso imeli in so ob našem prihodu tja skoraj že pojedli. V tem trgovskem centru smo videli tudi nogometno vročico pred tekmo Egipt:Alžirija, ki je veljala za uvrstitev na svetovno prvenstvo (na isti dan kot Rusija:Slovenija). Kaj reči? Egipčani so še bolj divji kot Slovenci.
Ob 19.30 smo po nori vožnji vendarle prispeli na letališče v Kairu in se tam posvetili raznim igricam, ki so nas za šest ur držale pokonci. Sam sem tokrat pretežno zgubljal, a sem bil zelo dobre volje in v smeh spravljal tudi ostale. Lepo je bilo. Ob dveh zjutraj smo se lotli porabljati še zadnje egipčanske funte v tamkajšnjem duty freeju. Ni nam šlo najbolje. Imeli smo preveč denarja za ga neuporabljenega prinestiu v Slovenijo in premalo, da bi si kaj pametnega kupili. Tako smo spet pretežno jedli in pili, vse do odhoda na letalo. To je imelo standardno zamudo (tokrat 20 min), v Istanbul pa smo prispeli nekaj po šestih zjutraj. Totalno neprisebni, nezmožni gledati in govorit...svaka čast Andražu, ki se je na berglah odlično držal. Na terminalu smo v radiju 30 metrov našli vsak svoj plac za se zleknit in čez 4 minute nas je zmanjkalo. Zbudil sem se nekaj po deseti zjutraj, počasi pogledal okoli sebe in vesel ugotovil, da so moje stvari še vedno ob meni. Ni bilo možnosti, da jih kakorkoli čuvam. Počasi smo se odpravili proti našemu Gate-u (215) in ob 12.30 smo že leteli proti Ljubljani. Let popolnoma miren in v oblačnem a presenetljivo toplem vremenu smo nekaj po pričakovanem času pristali na Brniku.
Skratka pestro tudi pred in ob prihodu domov, žal tudi z žalostnimi novicami v zvezi s Tomažem Humarjem...
Veseli in polni novih dogodivščin ter izkušenj smo pomahali Egiptu in se potopili vsak v svoj realen svet, drugačen od tistega, ki smo ga zapustili. Za zdravje bomo pa ša naprej skrbeli.
Lp, Gomi
Vožnja proti Kairu je bila izjemno pestra. Naš šofer je bil čudak, nekakšen serial killer v civilu :). Samo sem čakal, da iz žepa vzame pištolo, še posebej ko nas je 10 minut spraševal koliko denarja smo plačali njegovemu šefu. Kasneje smo ga komajda prepričali, da gremo jesti v Mcdonald's. Tina, Nadja in Andraž pa teh problemov niso imeli in so ob našem prihodu tja skoraj že pojedli. V tem trgovskem centru smo videli tudi nogometno vročico pred tekmo Egipt:Alžirija, ki je veljala za uvrstitev na svetovno prvenstvo (na isti dan kot Rusija:Slovenija). Kaj reči? Egipčani so še bolj divji kot Slovenci.
Ob 19.30 smo po nori vožnji vendarle prispeli na letališče v Kairu in se tam posvetili raznim igricam, ki so nas za šest ur držale pokonci. Sam sem tokrat pretežno zgubljal, a sem bil zelo dobre volje in v smeh spravljal tudi ostale. Lepo je bilo. Ob dveh zjutraj smo se lotli porabljati še zadnje egipčanske funte v tamkajšnjem duty freeju. Ni nam šlo najbolje. Imeli smo preveč denarja za ga neuporabljenega prinestiu v Slovenijo in premalo, da bi si kaj pametnega kupili. Tako smo spet pretežno jedli in pili, vse do odhoda na letalo. To je imelo standardno zamudo (tokrat 20 min), v Istanbul pa smo prispeli nekaj po šestih zjutraj. Totalno neprisebni, nezmožni gledati in govorit...svaka čast Andražu, ki se je na berglah odlično držal. Na terminalu smo v radiju 30 metrov našli vsak svoj plac za se zleknit in čez 4 minute nas je zmanjkalo. Zbudil sem se nekaj po deseti zjutraj, počasi pogledal okoli sebe in vesel ugotovil, da so moje stvari še vedno ob meni. Ni bilo možnosti, da jih kakorkoli čuvam. Počasi smo se odpravili proti našemu Gate-u (215) in ob 12.30 smo že leteli proti Ljubljani. Let popolnoma miren in v oblačnem a presenetljivo toplem vremenu smo nekaj po pričakovanem času pristali na Brniku.
Skratka pestro tudi pred in ob prihodu domov, žal tudi z žalostnimi novicami v zvezi s Tomažem Humarjem...
Veseli in polni novih dogodivščin ter izkušenj smo pomahali Egiptu in se potopili vsak v svoj realen svet, drugačen od tistega, ki smo ga zapustili. Za zdravje bomo pa ša naprej skrbeli.
Lp, Gomi
21 november, 2009
WHSS ... osrednje dogajanje
Zagotovo že vsi veste, da sem šel na kongres predvsem z namenom, da se nekaj novega naučim. Poleg že omenjenega glavnega razloga, firbca, kako na teh kongresih sploh izgleda.
Naš urnik npr., je izgledal tako:
Predavanja so se tako začela v torek zjutraj. Pogovarjali smo se o partnerstvu, pomoči in podobnih zadevah, kjer smo morali tudi sami povedati, kaj mislimo o sodelovanju med raznimi strokami iz zdravstva (medicinskimi sestrami, farmacevti in nenazdanje :P zdravniki). Naša Nadja je s svojimi cvetkami naravnost izstopala in predavatelj jo je presedel v prvo vrsto, da jo (ali ju, kot sva kasneje ugotovila z Andražem) je imel skozi na očeh. Med drugim naj povem, da jo je pred vsemi poimenoval sweet girl, česar čez cel kongres ni bila deležna nobena druga udeleženka. Bravo Nadja!
Na popoldanskih delavnicah smo se najprej predstavili, kasneje pa spoznavali delo v skupinah in podobne stvari ter se pogovarjali o kakšni problematični temi...v naši skupini smo govorili o prvi pomoči in kako neznanje prve pomoči vpliva na število smrtnih žrtev, ter kako v povazavi z omenjenim slednjega znižati. Zanimivo, kaj?
Drugi dan spet jutranja predavanja. A jaz sem sladko spal. Ne spomnim se več, kaj sem delal večer prej, a verjamite, da sem pozabil zgolj zaradi dejstva, da je od tega dne minilo že skoraj dva tedna. Zbudil sem se pred kosilom (vsak dan smo za kosilo imeli nekakšno dijaško malico, s sendvičem, pomfrijem in ketchupom v glavnih vlogah) in se prijavil za popoldanske delavnice, v katerih smo govorili o migracijah zdravstvenih delavcev. Zakaj odhajajo in prihajajo? Zelo zanimivo. Mi smo prerešetali Poljsko, in ugotovili da imajo slabo plačo in da je čutiti predvsem pomanjkanje anasteziologov, je pa Poljska precej v vzponu kar se tiče gospodarstva, ekonomije in ostalega, tako da je pričakovati kmalu precej boljše razmere. Zato se ljudje iz slabše razvitih držav radi preselijo tja, pomemben faktor za odhode in prihode pa je tudi vera (pretežno krščanska)....no skratka oh in sploh, prišli smo pa tudi do zaključka, da bi Evropska unija morala upoštevati nivo zdravstvenega sistema kot pomemben faktor pri vključevanju v oz. vztrajanju v unijo/i. Odkrili toplo vodo, ni kaj.
Zvečer je bil vrhunec simpozija. Imeli smo International night, kjer so se vse
države kolikor se je dalo izvirno predstavile. Naša miza je vsebovala: Borovničke, Medico, Laško pivo, Teranov liker, Cockto, Taužntrožo, šnopc (pijače) in čokolado Gorenjko kraški pršut, bohinjski sir, egipčansku kruh (kaj čmo:) ), sušena jabolka iz Šentjanža, potico iz neznano kje (hrana), precej katalogov, zastav in uporabnih informacij s strani bogih slovenčkov (ostalo).
Drugi so nas občudovali, a so imeli tudi oni precej zanimviega za ponuditi. Najbolj so mi ostale v spominu kalorične bombe iz Jordanije ter grški Raki, pred katerim se lahko Ouzo skrije. Na žalost sem Dj-ja s šnopcom čisto osvojil in prepričal, da zavrti Jana Plestenjaka.
Na žalost zato, ker si je pri tej pesmi Andraž (med plesom?) zvil gleženj in smo tako od 1.30 dalje bili že v sobi, kjer smo našega junaka povijali v štirih, v sobi pa nas je bilo še veliko več. Zanimivo je dejstvo, da v celem hotelu niso imeli enega para bergel, enega povoja... na srečo smo dobili enega (žal ne elastičnega) iz prve pomoči v avtu, led in kis in tako Andraža pospremili v sladki spanec. Naj še omenim, da je od takrat naprej bil on največja zvezda simpozija, saj so se vsi konstantno spraševali kako je z njim in mu ponujali tako in drugačno pomoč (čeprav roko na srce, te v resnici ni bilo čutiti prav veliko).
Zadnja slika Andraža s celo nogo:
Kenijca smo hitro napili:
Andražu so do drugega jutra zrihtali voziček, bergel še vedno ne. Nekateri so šli v Aleksandrijo na ogled njenih znamenitosti, z Nadjo pa sva ostala doma in skrbela za bolnika. Can you bring ice in room 265 je bil najpogosteje slišan stavek v naslednjih dneh. Naročili smo si tudi kosilo v sobo in se skratka imeli ful dobro. :)
Popoldanskih predavanj o etiki v zdravstvu nismo smeli zamuditi, saj je iz Amerike prispel naš profesor od biotehnologije, Dr.Štrukelj. Vsaka mu čast za predavanje in njegovo angleščino, čeprav sem pričakoval še več. Na faksu je namreč prav on tisti, ki predava najboljše. Mnenje je resda subjektivno, a vseeno. Sledile so delavnice...v skupini smo imeli problem iz Ugande: ali porabiti precej denarja za zdravila za otroka z Burkittovim limfomom (sicer redkejša, a huda oblika raka), ki je v bolj slabem stanju, ali morda denar nameniti zdravilom za bolj množične bolezni (npr. malarija) in bolnika tako zavestno poslati v smrt. Denarja za zdravilo njegova družina namreč tako ali tako nima. Debata ni imela konca, predvsem zaradi Egipčanke, ki je trdila, da je to neke vrste umor. Čudno, kardiologi so potemtakem serijski morlici? Booo...
Med večerjo sem precej nesramno zatežil organizatorjem, da naj se iz nas ne delajo budal in da naj že enkrat zrihtajo obljubljene bergle, ki bi morale že stokrat priti. Čez dobre pol ure so prišle, sicer otroške, ampak dobro, kakšne morajo biti nismo posebej specificirali, tako da naj jim bo. Boljše so bile od vozička.
Zvečer smo utrujeni šli spat precej hitro, naslednji dan so nas čakala predavanja slovenskih medicincev iz Maribora. Ti so nas poučili o svoji organizaciji 4life, ki navadne smrtnike poučuje o prvi pomoči in njeni uporabnosti, popoldne pa smo imeli praktične vaje na lutkah in med seboj. Mater sem se našlatal! :) Šala.
Bilo je zelo zanimivo, še posebej vmes, ko smo šli na in v bazen ter se pustili na ležalnikih greti še zadnjič letos.
Zvečer je bil Gala dinner, bolj dinner kot gala, ampak mi se nismo dali. Večina kongresne delegacije (seveda brez glavne zvezde) smo odšli z udeleženci kongresa v neko Aleksandrijsko diskoteko in se zabavali pozno v noč, v hotel pa prišli "skisani do konca". Hudo je bilo ob misli, da se čez nekaj ur poslavljamo, a več o tem jutri.
Lp, Gomi
Naš urnik npr., je izgledal tako:
Predavanja so se tako začela v torek zjutraj. Pogovarjali smo se o partnerstvu, pomoči in podobnih zadevah, kjer smo morali tudi sami povedati, kaj mislimo o sodelovanju med raznimi strokami iz zdravstva (medicinskimi sestrami, farmacevti in nenazdanje :P zdravniki). Naša Nadja je s svojimi cvetkami naravnost izstopala in predavatelj jo je presedel v prvo vrsto, da jo (ali ju, kot sva kasneje ugotovila z Andražem) je imel skozi na očeh. Med drugim naj povem, da jo je pred vsemi poimenoval sweet girl, česar čez cel kongres ni bila deležna nobena druga udeleženka. Bravo Nadja!
Na popoldanskih delavnicah smo se najprej predstavili, kasneje pa spoznavali delo v skupinah in podobne stvari ter se pogovarjali o kakšni problematični temi...v naši skupini smo govorili o prvi pomoči in kako neznanje prve pomoči vpliva na število smrtnih žrtev, ter kako v povazavi z omenjenim slednjega znižati. Zanimivo, kaj?
Drugi dan spet jutranja predavanja. A jaz sem sladko spal. Ne spomnim se več, kaj sem delal večer prej, a verjamite, da sem pozabil zgolj zaradi dejstva, da je od tega dne minilo že skoraj dva tedna. Zbudil sem se pred kosilom (vsak dan smo za kosilo imeli nekakšno dijaško malico, s sendvičem, pomfrijem in ketchupom v glavnih vlogah) in se prijavil za popoldanske delavnice, v katerih smo govorili o migracijah zdravstvenih delavcev. Zakaj odhajajo in prihajajo? Zelo zanimivo. Mi smo prerešetali Poljsko, in ugotovili da imajo slabo plačo in da je čutiti predvsem pomanjkanje anasteziologov, je pa Poljska precej v vzponu kar se tiče gospodarstva, ekonomije in ostalega, tako da je pričakovati kmalu precej boljše razmere. Zato se ljudje iz slabše razvitih držav radi preselijo tja, pomemben faktor za odhode in prihode pa je tudi vera (pretežno krščanska)....no skratka oh in sploh, prišli smo pa tudi do zaključka, da bi Evropska unija morala upoštevati nivo zdravstvenega sistema kot pomemben faktor pri vključevanju v oz. vztrajanju v unijo/i. Odkrili toplo vodo, ni kaj.
Zvečer je bil vrhunec simpozija. Imeli smo International night, kjer so se vse
države kolikor se je dalo izvirno predstavile. Naša miza je vsebovala: Borovničke, Medico, Laško pivo, Teranov liker, Cockto, Taužntrožo, šnopc (pijače) in čokolado Gorenjko kraški pršut, bohinjski sir, egipčansku kruh (kaj čmo:) ), sušena jabolka iz Šentjanža, potico iz neznano kje (hrana), precej katalogov, zastav in uporabnih informacij s strani bogih slovenčkov (ostalo).
Drugi so nas občudovali, a so imeli tudi oni precej zanimviega za ponuditi. Najbolj so mi ostale v spominu kalorične bombe iz Jordanije ter grški Raki, pred katerim se lahko Ouzo skrije. Na žalost sem Dj-ja s šnopcom čisto osvojil in prepričal, da zavrti Jana Plestenjaka.
Na žalost zato, ker si je pri tej pesmi Andraž (med plesom?) zvil gleženj in smo tako od 1.30 dalje bili že v sobi, kjer smo našega junaka povijali v štirih, v sobi pa nas je bilo še veliko več. Zanimivo je dejstvo, da v celem hotelu niso imeli enega para bergel, enega povoja... na srečo smo dobili enega (žal ne elastičnega) iz prve pomoči v avtu, led in kis in tako Andraža pospremili v sladki spanec. Naj še omenim, da je od takrat naprej bil on največja zvezda simpozija, saj so se vsi konstantno spraševali kako je z njim in mu ponujali tako in drugačno pomoč (čeprav roko na srce, te v resnici ni bilo čutiti prav veliko).Zadnja slika Andraža s celo nogo:
Kenijca smo hitro napili:
Andražu so do drugega jutra zrihtali voziček, bergel še vedno ne. Nekateri so šli v Aleksandrijo na ogled njenih znamenitosti, z Nadjo pa sva ostala doma in skrbela za bolnika. Can you bring ice in room 265 je bil najpogosteje slišan stavek v naslednjih dneh. Naročili smo si tudi kosilo v sobo in se skratka imeli ful dobro. :)
Popoldanskih predavanj o etiki v zdravstvu nismo smeli zamuditi, saj je iz Amerike prispel naš profesor od biotehnologije, Dr.Štrukelj. Vsaka mu čast za predavanje in njegovo angleščino, čeprav sem pričakoval še več. Na faksu je namreč prav on tisti, ki predava najboljše. Mnenje je resda subjektivno, a vseeno. Sledile so delavnice...v skupini smo imeli problem iz Ugande: ali porabiti precej denarja za zdravila za otroka z Burkittovim limfomom (sicer redkejša, a huda oblika raka), ki je v bolj slabem stanju, ali morda denar nameniti zdravilom za bolj množične bolezni (npr. malarija) in bolnika tako zavestno poslati v smrt. Denarja za zdravilo njegova družina namreč tako ali tako nima. Debata ni imela konca, predvsem zaradi Egipčanke, ki je trdila, da je to neke vrste umor. Čudno, kardiologi so potemtakem serijski morlici? Booo...
Med večerjo sem precej nesramno zatežil organizatorjem, da naj se iz nas ne delajo budal in da naj že enkrat zrihtajo obljubljene bergle, ki bi morale že stokrat priti. Čez dobre pol ure so prišle, sicer otroške, ampak dobro, kakšne morajo biti nismo posebej specificirali, tako da naj jim bo. Boljše so bile od vozička.
Zvečer smo utrujeni šli spat precej hitro, naslednji dan so nas čakala predavanja slovenskih medicincev iz Maribora. Ti so nas poučili o svoji organizaciji 4life, ki navadne smrtnike poučuje o prvi pomoči in njeni uporabnosti, popoldne pa smo imeli praktične vaje na lutkah in med seboj. Mater sem se našlatal! :) Šala.
Bilo je zelo zanimivo, še posebej vmes, ko smo šli na in v bazen ter se pustili na ležalnikih greti še zadnjič letos.
Zvečer je bil Gala dinner, bolj dinner kot gala, ampak mi se nismo dali. Večina kongresne delegacije (seveda brez glavne zvezde) smo odšli z udeleženci kongresa v neko Aleksandrijsko diskoteko in se zabavali pozno v noč, v hotel pa prišli "skisani do konca". Hudo je bilo ob misli, da se čez nekaj ur poslavljamo, a več o tem jutri.
Lp, Gomi
20 november, 2009
Farmakognozija v Prlekiji in posnetek št.2
Za tiste, ki ne razumete naslova: farmakognozija je neke vrste farmacevtska botanika....v detajle ne bi šel....ker jih morda niti sam ne poznam.
Prlekija in njeno rastlinje vzbujata mir in nemir povsod po svetu. Barack Obama je pred dnevi rekel: "Vsak ameriški študent naravoslovnih študijev, bi moral pred diplomo v Prlekijo. Nevednost namreč ne koristi".
Mi pa smo v Skorbi, Meki slovenske botanike, zasledili domačega nadebudneža Blaža, ki je preučeval tamkajšnje grmičke. Poglejmo, kaj je ugotovila njegova glav'ca.
Lp, Gomi
Prlekija in njeno rastlinje vzbujata mir in nemir povsod po svetu. Barack Obama je pred dnevi rekel: "Vsak ameriški študent naravoslovnih študijev, bi moral pred diplomo v Prlekijo. Nevednost namreč ne koristi".
Mi pa smo v Skorbi, Meki slovenske botanike, zasledili domačega nadebudneža Blaža, ki je preučeval tamkajšnje grmičke. Poglejmo, kaj je ugotovila njegova glav'ca.
Lp, Gomi
19 november, 2009
Slovenija gre v JAR!
Naprej smo!
Ne morem verjet!
Priznam, nisem verjel v naše nogometaše. Nisem verjel, da se lahko kaj takega zgodi...da premagamo Rusijo, ponavljam, Rusijo, na izločilnih tekmah za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Resnično senzacija nad senzacijami, ki pa postane vseeno manjša, če pogledamo kako fantje igrajo nogomet. Igrajo res konkretno in ne opazujejo nasprotnikov, kako jih vozijo po igrišču. Napredek v primerjavi z leti nazaj je očiten. Vsa čast Keku in ostalemu strokovnemu vodstvu, ki je ob igralcih omogočilo veliko rajanje po celi Sloveniji. V Ljubljani je bilo že to noč zelo zanimivo, jutri pa naj bi se vse skupaj nadaljevalo.
Slovenija gre naprej, jaz pa sem ponosen, da sem Sloven'c!
Čestitke vsem!
Lp, Gomi
Ne morem verjet!
Priznam, nisem verjel v naše nogometaše. Nisem verjel, da se lahko kaj takega zgodi...da premagamo Rusijo, ponavljam, Rusijo, na izločilnih tekmah za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Resnično senzacija nad senzacijami, ki pa postane vseeno manjša, če pogledamo kako fantje igrajo nogomet. Igrajo res konkretno in ne opazujejo nasprotnikov, kako jih vozijo po igrišču. Napredek v primerjavi z leti nazaj je očiten. Vsa čast Keku in ostalemu strokovnemu vodstvu, ki je ob igralcih omogočilo veliko rajanje po celi Sloveniji. V Ljubljani je bilo že to noč zelo zanimivo, jutri pa naj bi se vse skupaj nadaljevalo.
Slovenija gre naprej, jaz pa sem ponosen, da sem Sloven'c!
Čestitke vsem!
Lp, Gomi
18 november, 2009
Uvod v simpozij
Bilo je pestro, tiste noči in jutra, iz 9. na 10.november...punci sem vprašal, če vesta, kje imajo ostali trije (v nadaljevanju kolegi) sobo. Ni bilo odgovora. Poklicali smo se in ugotovili, da smo precej narazen. Škoda, saj je bila soba ob nas prazna, sobi pa sta bili celo povezani, tako da sta skupaj praktično tvorili eno veliko "suito".
No, pa gremo v akcijo prosijačenja, da nekomu zamenjajo sobo. Skupaj s kolegi smo se odločili, da bomo mi ostali tam kjer smo, saj smo bili na lepšem (2.nadstropje, pogled na bazen...in ker se nam seveda ni nikamor dalo). Problem se je pojavil, ker so kolegi že uporabili kopalnico (školjko in brisače), in si hotel 5* ne sme privoščiti, da študente tako elitnih panog kot sta farmacija in medicina nastani v sobe, kjer so 5 ur nekateri umazali omenjeno. V upanju smo šli na večerjo, ki je bila prva slastna po nekaj dneh.
Po nadaljnih urah prepričevanja, da mi le nismo umazanci in da hočemo zgolj biti skupaj čez cel kongres, smo na koncu le dosegli svoje. Vmes je namreč prispel glavni problem vsega, drugih petdeset gostov simpozija. Z Andražem sva molila za vse na svetu, da bi bili kakšni Slovenci tisti, s katerimi naj bi zamenjali sobo. A žal sva od njih dobila le uvodni pozdrav in povsem resno vprašanje "kje je šank?", potem pa za nekaj ur o njih ni bilo ne duha ne sluha. Med gosti sta bile tudi dve na prvi pogled antipatični punci. Utrujeni Grkinji, sicer uradni lastnici sobe sta komajda pristali na to, da so jim ob prihodu povedali, da je nekdo že bil v njihovi sobi. Tudi njim smo vseeno uspešno dopovedali (a res s precej muke, vmes smo bili v že zelo izgubljenem položaju), da smo zelo "vrei deci in dekline".
Andraž me je pred medtem poučil: "Ne smeš govorit, da so glupe in tečne...kako bi bilo tebi, če bi 5 ur na letališču čakal, da te pride kdo iskat, in potem prideš v hotel in ti eni Grki rečejo, da so ti že srali v kopalnici? Jaz jih razumem!" Ni mi preostalo drugega, kot da jih razumem tudi jaz.
Tako, problem št.1 rešen. Skupaj smo in bomo do konca kongresa.
Utrujeni smo šli v noč. Drugo jutro nov šok: hotel je pribl 20 km oddaljen od centra Aleksandrije in prav toliko od prve plaže, ki povrh vsega ni tako urejena, kot bi si lahko neumen Slovenec predstavljal. V redu, bomo preživeli, saj imamo bazen. Res je, toda lahko se ga uporablja zgolj med sončnim vzhodom in zahodom. Nimaš kaj, tu velja drugačna kultura! Kaj pa kakšen market? Neznano kje, oskubili te bomo do zadnjega centa v hotelskem baru. Tu pa že nisem bil več tako dobre volje. Tako npr. nisem uspel nikjer kupiti kartic, hotel pa je v tem smislu bil pravi zapor. Sredin sightseeing (ogled) Aleksandrije sem namreč namerno zamudil, saj sem bil v torek pokonci do poznega, tako da to je bilo to. Hotel. Pa dobro, to konec koncev niti ni bilo slabo. Dolgčas ni bilo.
Vsake toliko smo se čudno spogledali, tistega jutra 10.novembra, a si ob odlični kuhinji na zajtrku spet pričarali nasmehe na ustih. Mi trije in ostali trije kolegi. Šest cimrov torej. "Očitno nam bo še dogajalo...."
Lp, Gomi
No, pa gremo v akcijo prosijačenja, da nekomu zamenjajo sobo. Skupaj s kolegi smo se odločili, da bomo mi ostali tam kjer smo, saj smo bili na lepšem (2.nadstropje, pogled na bazen...in ker se nam seveda ni nikamor dalo). Problem se je pojavil, ker so kolegi že uporabili kopalnico (školjko in brisače), in si hotel 5* ne sme privoščiti, da študente tako elitnih panog kot sta farmacija in medicina nastani v sobe, kjer so 5 ur nekateri umazali omenjeno. V upanju smo šli na večerjo, ki je bila prva slastna po nekaj dneh.
Po nadaljnih urah prepričevanja, da mi le nismo umazanci in da hočemo zgolj biti skupaj čez cel kongres, smo na koncu le dosegli svoje. Vmes je namreč prispel glavni problem vsega, drugih petdeset gostov simpozija. Z Andražem sva molila za vse na svetu, da bi bili kakšni Slovenci tisti, s katerimi naj bi zamenjali sobo. A žal sva od njih dobila le uvodni pozdrav in povsem resno vprašanje "kje je šank?", potem pa za nekaj ur o njih ni bilo ne duha ne sluha. Med gosti sta bile tudi dve na prvi pogled antipatični punci. Utrujeni Grkinji, sicer uradni lastnici sobe sta komajda pristali na to, da so jim ob prihodu povedali, da je nekdo že bil v njihovi sobi. Tudi njim smo vseeno uspešno dopovedali (a res s precej muke, vmes smo bili v že zelo izgubljenem položaju), da smo zelo "vrei deci in dekline". Andraž me je pred medtem poučil: "Ne smeš govorit, da so glupe in tečne...kako bi bilo tebi, če bi 5 ur na letališču čakal, da te pride kdo iskat, in potem prideš v hotel in ti eni Grki rečejo, da so ti že srali v kopalnici? Jaz jih razumem!" Ni mi preostalo drugega, kot da jih razumem tudi jaz.
Tako, problem št.1 rešen. Skupaj smo in bomo do konca kongresa.
Utrujeni smo šli v noč. Drugo jutro nov šok: hotel je pribl 20 km oddaljen od centra Aleksandrije in prav toliko od prve plaže, ki povrh vsega ni tako urejena, kot bi si lahko neumen Slovenec predstavljal. V redu, bomo preživeli, saj imamo bazen. Res je, toda lahko se ga uporablja zgolj med sončnim vzhodom in zahodom. Nimaš kaj, tu velja drugačna kultura! Kaj pa kakšen market? Neznano kje, oskubili te bomo do zadnjega centa v hotelskem baru. Tu pa že nisem bil več tako dobre volje. Tako npr. nisem uspel nikjer kupiti kartic, hotel pa je v tem smislu bil pravi zapor. Sredin sightseeing (ogled) Aleksandrije sem namreč namerno zamudil, saj sem bil v torek pokonci do poznega, tako da to je bilo to. Hotel. Pa dobro, to konec koncev niti ni bilo slabo. Dolgčas ni bilo.
Vsake toliko smo se čudno spogledali, tistega jutra 10.novembra, a si ob odlični kuhinji na zajtrku spet pričarali nasmehe na ustih. Mi trije in ostali trije kolegi. Šest cimrov torej. "Očitno nam bo še dogajalo...."
Lp, Gomi
16 november, 2009
WHSS 2009 ...od Kaira do Aleksandrije
Na začetku naj povem, da je bil blog dne 17.11.2009 dodatno (zelo) obogaten s slikami. Tako je blog počasi dobil podobo reportaže in je na koncu volk sit in Gomi cel. Hvala za razumevanje
V soboto smo se po planu zbudili nekaj minut po 10.00, pravi čas, da smo mirno ujeli zajtrk. Slednji je prišel zelo prav, čeprav je obsegal "le" dve štručki, dve marmeladi, eno jajce, na našo željo pa so nam prinesli še juice s čudnim okusom, čaj ali(in) kavo. Potrebno je poudariti, da je druga polovica odprave pametno spala, medtem ko sem se jaz s cimrama - Katjo in Martino - odpravil na sprehod po kairskih ulicah. Ta se je hitro sprelevil v pravo bežanje pred avti, izogibanju tovornjakov in igrico "Who is faster in crossing the street?". Zadeva je bila kritična do te mere, da smo neko krožišče prečkali pod cesto v labirintu postaje podzemne železnice. Psihično utrujeni, naspidirani in odprtih ust smo prišli nazaj do hostla (jedva smo ga našli...). Medtem je tudi ostala trojic pojedla zajtrk. Odpravili smo se v Citadelo, kjer naj bi videli nekaj znamenitosti. Punce so bile navdušene nad prvo mošejo, malce manj nad drugo, tretjo in četrto.....:P,
z Andražem pa sva se posvetila predvsem vojaškemu muzeju. V njem sva taktično prebila precej več časa, kot bi bilo za najino dušo potrebno, se slikala ob migih, topovih in tankih ter zunaj našla sestradane punce.
Sledilo je kosilo (moje je bilo najdražje - stalo 120 egipčanskih funtov = pribl.15 €), predvsem na bazi mesa, riža ali krompirčka. Okoli 17.00 smo zapustili Citadelo in ni minila minuta, ko so nas taksisti uspeli nategnit, da gremo z njimi "malo okoli". Peljali so nas na staro pokopališče, ki me je, če trezno razmislim, res presunilo. Male grobnice za dojenčke ter velike grobnice za cele družine in ogromne za cele rodbine umrlih, med katerimi (in v katerih) živijo ljudje. Ne moreš verjet, dokler ne vidiš. Z dvema funtoma sem nekemu otroku polepšal dan (ali mesec) in odpravili smo se proti hostlu. Tam smo večer prebili v igranju monopolija - gladko sem vse razbil, čeprav monopolija nisem igral že vrsto let. Res, da je igrica lahka, a nek podatek za dodatno potenciranje vrednosti moje zmage moram navesti.
Nedelja? Zgodnje vstajanje in ob 9.30 odhod z lokalnim vodičem proti piramidam. 100 funtov na osebo za prevoz in zanimive pogovore do tja in nazaj. Na samem kraju dogodka pa jahanje kamel in konjev po puščavi ter občudovanje in slikanje piramid ter nas ob njih. Lepa izkušnja, sam sem se malce izživljal na konju in ga poizkušal obvladovati tako in drugače, a me ni preveč ubogal.
Vseeno sem se počutil kot John Wayne. Pustili smo še 360 funtov na glavo in šli rahlo utrujeni proti domu. Lačni. A ne za dolgo. Ustavili smo se ob Nilu in šli nekaj metrov na Nil. S kopnim je bila namreč povezana ladja, na ladji pa za egipčanske razmere "fensi" restavracija. Vodič nam je zrihtal velik popust, za pravo pojedino pa smo dali zgolj 60 funtov po glavi. Zvečer se je zgodila neke vrste privatna zabava v naši sobi. Nazdravili smo svojim preteklim dogodivščinam in v pričakovanju novih smo se kaj hitro odpravili spat, saj nas je čakal še naporen dan.
Op.a. punce so med zabavo naročile dostavo in vse štiri skupaj pojedle en big mac. Sinergizem skrbi za linijo in recesije.
Sledil je ponedeljek. V Kairski muzej smo se pred deseto zjutraj odpravili v štirih, brez zaspancev Nadje in Andraža. Sam sem bil bolj kot z spremljanjem tamkašnjih eksponatov zadolžen za čuvanje punc. Tako sem prevzel tudi odgovornost švercanja fotoaparata v muzej. Opozoril, da ga ne smemo imeti s seboj je bilo nešteto. Očitno so me dobili, kako sem skrival fotoaparat v torbico. Po prestanem rentgenu se je zgodilo namreč naslednje:
Oni: Hey you
Jaz: (obraz Francoza)
Oni: Come. DO you have any camera?
Jaz: No. (še vedno isti obraz)
Oni stresejo vsebino torbice ven: Ahhhh really? And what is this?
Jaz: Aaaaa..."fotoaparat"!?! Well, sorry, I didn't know... Khmmm (obraz od osramočenega Francoza)
Oni: Go out....
Jaz potiho: Ma ke šagra, pi*** vam materna....
Punce so me počakale, da sem pustil fotoaparat zunaj v neke vrste garderobi (zastonj, hvala Bogu) in potem sem prišel notri kot največji frajer. Prsa ven in gasa dalje. Niso me več preverjali. Ogledali smo si razne vrste kipov, mask (Tutankamon rules, čeprav je bil miken miken), orožja, prevoznih sredstev, grobnic in mumij. Slednje so bile na voljo še v nekem posebnem prostoru, a zgolj za doplačilo. Tokrat smo se spomnili na recesijo in celo nekaj prišparali. Ko smo se nagledali tamkajšnje robe smo odšli ven, sledilo je še slikanje (vsaj zunaj, če že noter ne, čeprav je mobitel dvakrat vseeno zaštrkal :P).
Izpred hostla je sledil odhod na kairsko letališče. Tam so nas pričakali predstavniki WHSS-ja in srečno smo bili na avtobusu, kjer smo spoznali prve nove prijatelje, pri kateirh je izstopal kenijec Bedan (za prijatelje Mr.B). Andražu je rekel, da rad teče (ma ne, kaj res?!:)) in že smo ga vzeli za svojega.
Iz letališča smo najprej odšli proti Gizi, kjer smo v nekem zakotnem hotelu pobrali še okoli dvajset udeležencev kongresa in skupaj smo se odpeljali proti Aleksandriji. Presenečen sem bil nad tamkajšnjo avtocesto. Vseskozi nas je rukalo, tako da sem uspel na avtobusu spati vsega dobro uro, vožnja pa je trajala približno petkrat toliko. V "Aleksandrijo" smo prišli že v temi. Nismo natančno vedeli kam smo prišli, a bili prijetno presenečeni nad luksuznostjo (pa kako bi se lahko drugače reklo, mi lahko kdo pomaga?) hotela (5*, vse čisto...) in se prijetno nastanili v sobe.
Negativna presenečenja pa so bila tisti trenutek še skrita. Z Martino in Katjo namreč nismo vedeli, kje so ostali naši kolegi, kje bomo imeli večerjo in kje natantko (geografsko) se nahajamo ... ... ...
Lp, Gomi
V soboto smo se po planu zbudili nekaj minut po 10.00, pravi čas, da smo mirno ujeli zajtrk. Slednji je prišel zelo prav, čeprav je obsegal "le" dve štručki, dve marmeladi, eno jajce, na našo željo pa so nam prinesli še juice s čudnim okusom, čaj ali(in) kavo. Potrebno je poudariti, da je druga polovica odprave pametno spala, medtem ko sem se jaz s cimrama - Katjo in Martino - odpravil na sprehod po kairskih ulicah. Ta se je hitro sprelevil v pravo bežanje pred avti, izogibanju tovornjakov in igrico "Who is faster in crossing the street?". Zadeva je bila kritična do te mere, da smo neko krožišče prečkali pod cesto v labirintu postaje podzemne železnice. Psihično utrujeni, naspidirani in odprtih ust smo prišli nazaj do hostla (jedva smo ga našli...). Medtem je tudi ostala trojic pojedla zajtrk. Odpravili smo se v Citadelo, kjer naj bi videli nekaj znamenitosti. Punce so bile navdušene nad prvo mošejo, malce manj nad drugo, tretjo in četrto.....:P,
z Andražem pa sva se posvetila predvsem vojaškemu muzeju. V njem sva taktično prebila precej več časa, kot bi bilo za najino dušo potrebno, se slikala ob migih, topovih in tankih ter zunaj našla sestradane punce.
Sledilo je kosilo (moje je bilo najdražje - stalo 120 egipčanskih funtov = pribl.15 €), predvsem na bazi mesa, riža ali krompirčka. Okoli 17.00 smo zapustili Citadelo in ni minila minuta, ko so nas taksisti uspeli nategnit, da gremo z njimi "malo okoli". Peljali so nas na staro pokopališče, ki me je, če trezno razmislim, res presunilo. Male grobnice za dojenčke ter velike grobnice za cele družine in ogromne za cele rodbine umrlih, med katerimi (in v katerih) živijo ljudje. Ne moreš verjet, dokler ne vidiš. Z dvema funtoma sem nekemu otroku polepšal dan (ali mesec) in odpravili smo se proti hostlu. Tam smo večer prebili v igranju monopolija - gladko sem vse razbil, čeprav monopolija nisem igral že vrsto let. Res, da je igrica lahka, a nek podatek za dodatno potenciranje vrednosti moje zmage moram navesti.
Nedelja? Zgodnje vstajanje in ob 9.30 odhod z lokalnim vodičem proti piramidam. 100 funtov na osebo za prevoz in zanimive pogovore do tja in nazaj. Na samem kraju dogodka pa jahanje kamel in konjev po puščavi ter občudovanje in slikanje piramid ter nas ob njih. Lepa izkušnja, sam sem se malce izživljal na konju in ga poizkušal obvladovati tako in drugače, a me ni preveč ubogal.
Vseeno sem se počutil kot John Wayne. Pustili smo še 360 funtov na glavo in šli rahlo utrujeni proti domu. Lačni. A ne za dolgo. Ustavili smo se ob Nilu in šli nekaj metrov na Nil. S kopnim je bila namreč povezana ladja, na ladji pa za egipčanske razmere "fensi" restavracija. Vodič nam je zrihtal velik popust, za pravo pojedino pa smo dali zgolj 60 funtov po glavi. Zvečer se je zgodila neke vrste privatna zabava v naši sobi. Nazdravili smo svojim preteklim dogodivščinam in v pričakovanju novih smo se kaj hitro odpravili spat, saj nas je čakal še naporen dan.
Op.a. punce so med zabavo naročile dostavo in vse štiri skupaj pojedle en big mac. Sinergizem skrbi za linijo in recesije.
Sledil je ponedeljek. V Kairski muzej smo se pred deseto zjutraj odpravili v štirih, brez zaspancev Nadje in Andraža. Sam sem bil bolj kot z spremljanjem tamkašnjih eksponatov zadolžen za čuvanje punc. Tako sem prevzel tudi odgovornost švercanja fotoaparata v muzej. Opozoril, da ga ne smemo imeti s seboj je bilo nešteto. Očitno so me dobili, kako sem skrival fotoaparat v torbico. Po prestanem rentgenu se je zgodilo namreč naslednje:
Oni: Hey you
Jaz: (obraz Francoza)
Oni: Come. DO you have any camera?
Jaz: No. (še vedno isti obraz)
Oni stresejo vsebino torbice ven: Ahhhh really? And what is this?
Jaz: Aaaaa..."fotoaparat"!?! Well, sorry, I didn't know... Khmmm (obraz od osramočenega Francoza)
Oni: Go out....
Jaz potiho: Ma ke šagra, pi*** vam materna....
Punce so me počakale, da sem pustil fotoaparat zunaj v neke vrste garderobi (zastonj, hvala Bogu) in potem sem prišel notri kot največji frajer. Prsa ven in gasa dalje. Niso me več preverjali. Ogledali smo si razne vrste kipov, mask (Tutankamon rules, čeprav je bil miken miken), orožja, prevoznih sredstev, grobnic in mumij. Slednje so bile na voljo še v nekem posebnem prostoru, a zgolj za doplačilo. Tokrat smo se spomnili na recesijo in celo nekaj prišparali. Ko smo se nagledali tamkajšnje robe smo odšli ven, sledilo je še slikanje (vsaj zunaj, če že noter ne, čeprav je mobitel dvakrat vseeno zaštrkal :P).
Izpred hostla je sledil odhod na kairsko letališče. Tam so nas pričakali predstavniki WHSS-ja in srečno smo bili na avtobusu, kjer smo spoznali prve nove prijatelje, pri kateirh je izstopal kenijec Bedan (za prijatelje Mr.B). Andražu je rekel, da rad teče (ma ne, kaj res?!:)) in že smo ga vzeli za svojega.
Iz letališča smo najprej odšli proti Gizi, kjer smo v nekem zakotnem hotelu pobrali še okoli dvajset udeležencev kongresa in skupaj smo se odpeljali proti Aleksandriji. Presenečen sem bil nad tamkajšnjo avtocesto. Vseskozi nas je rukalo, tako da sem uspel na avtobusu spati vsega dobro uro, vožnja pa je trajala približno petkrat toliko. V "Aleksandrijo" smo prišli že v temi. Nismo natančno vedeli kam smo prišli, a bili prijetno presenečeni nad luksuznostjo (pa kako bi se lahko drugače reklo, mi lahko kdo pomaga?) hotela (5*, vse čisto...) in se prijetno nastanili v sobe.
Negativna presenečenja pa so bila tisti trenutek še skrita. Z Martino in Katjo namreč nismo vedeli, kje so ostali naši kolegi, kje bomo imeli večerjo in kje natantko (geografsko) se nahajamo ... ... ...
Lp, Gomi
15 november, 2009
WHSS 2009
Pozdravljeni. Trenutno sem zelo utrujen in neprespan. In ker najraje pišem blog v takem stanju, ni nič čudnega, če sem se ga lotil pisati zdaj. Tokratni razlog (tako za utrujenost, kot za pisanje bloga) je udeležba na farmacevtsko-medicinskem kongresu ali simpoziju, kakorkoli že hočete. Pot me je vodila v Egipt, natančneje v Aleksandrijo, enega najlepših, neuradno tudi najlepšega mesta v Egiptu. Od samega mesta nisem imel veliko, pravzaprav ga še videl nisem dobro, od kongresa pa nekaj več. Zame je bilo to dodatno izobraževanje prvo take vrste in vesel sem, da sem izpolnil lansko obljubo, ki je pravila, da se bom letos udeležil kakšnega tovrstnega "čuda".
Za povedati je veliko, ogromno, lahko bi rekel preveč, če lahko nek resen blogger to sploh napiše. V Egipt se nas je skupaj odpravilo 6, ob meni še Tina, Katja, Andraž, Nadja in Martina. Glede na to, da smo želeli videti še nekaj Kaira in piramide ob njem, smo se v Egipt odpravili 3 dni prej, v petek, 6.11.2009. Pot Brnik-Istanbul-Kairo smo opravili rutinsko in z nekaj zamude so nas v soboto okoli 3.30 zjutraj na največjem egipčanskem letališču pričakali predstavniki Brothers hostla iz Kaira. Vožnja do Cairo downtowna, najbolj pristnega dela Kaira, je bila izjemno zanimiva in nevarna, a nam je na koncu celo uspelo priti v hostel... ura je odbila peto zjutraj in že smo sanjali egipčanske kamele, medtem ko so iz nam iz minaretov peli dobrodošlico....
Več o simpoziju in ostalem jutri. Ugotavljam namreč, da ob preutrujenosti (definicija?) bloga nima smisla pisat.
Aja!!! Naj vam za konec današnjega bloga predstavim vsakodnevno dogajanje pod našim hostlom od približno 6.00-24.00. Čeprav le noč ima svojo moč. Jupidu!
LP, Gomi
Za povedati je veliko, ogromno, lahko bi rekel preveč, če lahko nek resen blogger to sploh napiše. V Egipt se nas je skupaj odpravilo 6, ob meni še Tina, Katja, Andraž, Nadja in Martina. Glede na to, da smo želeli videti še nekaj Kaira in piramide ob njem, smo se v Egipt odpravili 3 dni prej, v petek, 6.11.2009. Pot Brnik-Istanbul-Kairo smo opravili rutinsko in z nekaj zamude so nas v soboto okoli 3.30 zjutraj na največjem egipčanskem letališču pričakali predstavniki Brothers hostla iz Kaira. Vožnja do Cairo downtowna, najbolj pristnega dela Kaira, je bila izjemno zanimiva in nevarna, a nam je na koncu celo uspelo priti v hostel... ura je odbila peto zjutraj in že smo sanjali egipčanske kamele, medtem ko so iz nam iz minaretov peli dobrodošlico....
Več o simpoziju in ostalem jutri. Ugotavljam namreč, da ob preutrujenosti (definicija?) bloga nima smisla pisat.
Aja!!! Naj vam za konec današnjega bloga predstavim vsakodnevno dogajanje pod našim hostlom od približno 6.00-24.00. Čeprav le noč ima svojo moč. Jupidu!
LP, Gomi
04 november, 2009
Prlekija 2009 .. posnetki!
Kot vsi veste smo letos maja bili v Prlekiji. Danes mineva že pol leta od prihoda nazaj in čas je, da počasi začnemo obujati spomine. Tako bodo na blogu v naslednjih tednih in mesecih, vse do novega leta na voljo posnetki in dogodivščine iz najžlahtenjše slovenske pokrajine, po Primorski seveda. Predvsem bova v akciji jaz in Ferjanc, saj so ostali bili skoraj vedno pri Prlečankah. Pasivni.
Kmalu uvod ... nevarna pot gor!
Lp, Gomi
Kmalu uvod ... nevarna pot gor!
Lp, Gomi
Naročite se na:
Objave (Atom)