Malo se mi spi. Ker sem precej utrujen. Boljše je biti malo utrujen, takrat se ti včasih spi še bolj. In kaj je lepšega kot se potreben spanca uleči v posteljo in zaspati? To se mi je zgodilo v sredo zvečer. Medtem, ko je večina študentarije iz Ljubljane (+gosti iz cele Slovenije) obiskala študentsko brucovanje, sem si sam vzel fraj. Malo pred 23.00 sem se ulegel na posteljo in čakal PC, da mi naloži program. In zaspal. Kljub temu, da sem razmišljal o tem, da ne smem zaspati, me je "vonj postelje" premamil in kmalu se nisem več zavedal, da živim. Zbudil sem se okoli 10.00 in se preteklim uram enostavno zasmejal.
Pretekli teden me je dobro uničil. Začelo se je z nedeljskim polmaratonom, katerega posledic šele danes ne čutim več. Danes pa je sobota. Zgodaj zjutraj, ampak vseeno. Še usodnejša je bila mešanica poznega odhajanja spat in zgodnjega jutranjega vstajanja. Na faksu so se motorji dodobra ogreli in ta vikend je verjetno zadnji brezskrben domači vikend do božiča. Vlak bo speljal in jaz hočem biti gor, tako kot vsako leto. In tudi kasneje jih ne bo več veliko (vikendov, vlaki prihajajo vsak mesec). Sicer pa je vzdušje v 5.letniku zelo sproščeno in še dobro da je tako. Sicer bi na življenje gledal iz druge perspektive, ki nikakor ni enaka današnji. Odločil sem se, da se ustavim z žuranjem. Rekord je podrt, osem tednov opuštene situacije. Dovolj heca je bilo. Kolega Kovačič mi je rekel, da me bo kmalu minilo. In čutim, da me je res. Farmakologija je na sporedu 29.11. in čas je, da tudi njej na čast deloma spremenim način življenja in si čas razporedim, kakor znam samo jaz.
Trenutno se počutim v redu, čeprav verjamem, da bodo soliden prehlad in začetni simptomi gripe prerasli v pravo bolezen. Ki se je, glede na to da grem čez slab teden v Beograd, bojim. Ampak - kot sem že večkrat dejal - na zalogo se ne mislim sekirati. Počivat moram. Da mi bo energija ostala za področja, kjer jo bom rabil. Kjer je ne bom, pa je ne bom pretirano trošil. Pogovarjam se s prijateljico in ugotavljam, da sem v preteklosti na tem premalo delal, za kar mi bo še dolgo žal. Napake so sestavni del vsakega življenja in povsem normalno je, da pridejo oz. se nehote pojavijo. Škoda.
Poslušam Tajči in sem dobre volje. In počivam. Drugega mi ne preostane. Pa ne zato, ker ne bi bilo mogoče. Ampak ker je tako prav.
Lahko noč, Gomi
30 oktober, 2010
26 oktober, 2010
Osebni rekord, prvi takšne vrste
Vedno sem rad spremljal atletiko. Morda zadnja leta manj, kar je po mojem pogojeno s slabšimi dosežki slovenskih atletov in atletinj. In ko "sem bil ša majhen", sem se pogosto spraševal, kaj ob imenih tekmovalcev pomenijo kratice WR, SB, PB, DNF in ostale...
PB (personal best) je bil na tekmovanju zmeraj najbolj zanimiv, še posebej pri Slovencih. Po tem si lahko sodil, kdo je favorit za zmago (ali pa, če so laufali na progah 4 in 5:) ). Ti so namreč PB kar pogosto menjavali in to jim je bil pred prvenstvi tudi cilj. "Želim si popraviti osebni rekord, potem pa bomo videli, kam me bo to pripeljalo..." slišimo v vsaki daljši športni oddaji. To po mojem sploh ni tako skromno, kajti poseči po Season bestu (najboljši dosežek sezone) ali celo World recordu (mislim da prevod ni potreben) je bilo za "Janeze" skoraj vedno nedosegljivo.
Tudi pri ostalih športih imajo športniki svojevrstne rekorde. Čas za zmago pri tenisu, minute nepremagljivosti nogometnega vratarja, zaporedne zmage v formuli 1.. vse to so rekordi, osebni, sezonski ali svetovni. Pri rokometu npr. zase še dobro pomnim, da sem največkrat zabil proti Rudarju iz Trbovelj in sicer sem na mladinski tekmi leta 2006 zabil 13x in takrat so mi priznavali najlepše...da "sem jih premagal sam". Na prijateljski tekmi proti Umagu sem sicer zadel 14x, a takrat sem bil mlajši, predvsem pa tekma ni imela nobenega pomena, zato je moj PB še vedno 13 in bo tak verjetno tudi ostal. Sicer pa je rekord slovenske lige 30 zadetkov na eni tekmi (Jamnik, Škofja Loka). Moj PB torej ni tako slab, a napram WR sem še zelo daleč.....
Naj se vrnem k kraljici športov. Na polmaratonu sem nastopil že lani, zato sem si letos zadal za cilj izboljšanje osebnega rekorda. Kaj pa drugega? Zmagati ne morem. Torej tudi WR in SB odpadeta :)) In osebni rekord je padel. Lanskih 1:48:58 sem izboljšal na 1:43:42. 5 minut in 15 sekund, ob katerih čutim svojevrstno zadoščenje. Pravzaprav sem glede na moje ne ravno športno življenje v preteklem mesecu precej zadovoljen in tudi malo presenečen. Upal sem, da rekord podrem za nekaj sekund, šlo je pa precej boljše in danes mi je morda malce žal, da se nisem še bolj potrudil. ALi pa manj, tako, da bi imel naslednje leto več šans, da ga podrem ponovno ;). Ishinbajeva style. Ker rezerve sem imel še nekaj. Če pomislim, kako bogi sem bil po polmaratonu lani, je letos situacija zelo solidna. Razen žulja na mezincu desne noge in bolečin v desnem kolenu in v mišicah (a me te druge ne skrbijo) nimam težav. Nobenih krvavih prstov npr. :). (Kar pomeni da je prava številka Mizuno tenisk zame 45 in ne 44, kakršne sem imel lani).
Drugo leto ciljam na še boljši rezultat. A potrebno bo odteči zelo pametno. Kot letos, le malo bolj bo treba vztrajati na tempu, kot prvo pa štartati v MALCE hitrejši skupini. Predvsem tukaj vidim rezervo, kajti štartal sem bolj zadaj, vseskozi več ali manj prehiteval v okolici časa 1:52 (tekači imajo balone, na katerih piše, kdaj bodo prišli v cilj), na koncu pa osvojil 1414. mesto v konkurenci 3900 tekačev.
http://www.ljubljanskimaraton.si/index.asp?s=10&p=2&kat=M21
In še ena fotografija že malo načetega Lovgrena (modra majica) v šestnajstem kilometru:)
Suvereno.
Lp, Gomi
PB (personal best) je bil na tekmovanju zmeraj najbolj zanimiv, še posebej pri Slovencih. Po tem si lahko sodil, kdo je favorit za zmago (ali pa, če so laufali na progah 4 in 5:) ). Ti so namreč PB kar pogosto menjavali in to jim je bil pred prvenstvi tudi cilj. "Želim si popraviti osebni rekord, potem pa bomo videli, kam me bo to pripeljalo..." slišimo v vsaki daljši športni oddaji. To po mojem sploh ni tako skromno, kajti poseči po Season bestu (najboljši dosežek sezone) ali celo World recordu (mislim da prevod ni potreben) je bilo za "Janeze" skoraj vedno nedosegljivo.
Tudi pri ostalih športih imajo športniki svojevrstne rekorde. Čas za zmago pri tenisu, minute nepremagljivosti nogometnega vratarja, zaporedne zmage v formuli 1.. vse to so rekordi, osebni, sezonski ali svetovni. Pri rokometu npr. zase še dobro pomnim, da sem največkrat zabil proti Rudarju iz Trbovelj in sicer sem na mladinski tekmi leta 2006 zabil 13x in takrat so mi priznavali najlepše...da "sem jih premagal sam". Na prijateljski tekmi proti Umagu sem sicer zadel 14x, a takrat sem bil mlajši, predvsem pa tekma ni imela nobenega pomena, zato je moj PB še vedno 13 in bo tak verjetno tudi ostal. Sicer pa je rekord slovenske lige 30 zadetkov na eni tekmi (Jamnik, Škofja Loka). Moj PB torej ni tako slab, a napram WR sem še zelo daleč.....
Naj se vrnem k kraljici športov. Na polmaratonu sem nastopil že lani, zato sem si letos zadal za cilj izboljšanje osebnega rekorda. Kaj pa drugega? Zmagati ne morem. Torej tudi WR in SB odpadeta :)) In osebni rekord je padel. Lanskih 1:48:58 sem izboljšal na 1:43:42. 5 minut in 15 sekund, ob katerih čutim svojevrstno zadoščenje. Pravzaprav sem glede na moje ne ravno športno življenje v preteklem mesecu precej zadovoljen in tudi malo presenečen. Upal sem, da rekord podrem za nekaj sekund, šlo je pa precej boljše in danes mi je morda malce žal, da se nisem še bolj potrudil. ALi pa manj, tako, da bi imel naslednje leto več šans, da ga podrem ponovno ;). Ishinbajeva style. Ker rezerve sem imel še nekaj. Če pomislim, kako bogi sem bil po polmaratonu lani, je letos situacija zelo solidna. Razen žulja na mezincu desne noge in bolečin v desnem kolenu in v mišicah (a me te druge ne skrbijo) nimam težav. Nobenih krvavih prstov npr. :). (Kar pomeni da je prava številka Mizuno tenisk zame 45 in ne 44, kakršne sem imel lani).
Drugo leto ciljam na še boljši rezultat. A potrebno bo odteči zelo pametno. Kot letos, le malo bolj bo treba vztrajati na tempu, kot prvo pa štartati v MALCE hitrejši skupini. Predvsem tukaj vidim rezervo, kajti štartal sem bolj zadaj, vseskozi več ali manj prehiteval v okolici časa 1:52 (tekači imajo balone, na katerih piše, kdaj bodo prišli v cilj), na koncu pa osvojil 1414. mesto v konkurenci 3900 tekačev.
http://www.ljubljanskimaraton.si/index.asp?s=10&p=2&kat=M21
In še ena fotografija že malo načetega Lovgrena (modra majica) v šestnajstem kilometru:)
Suvereno.
Lp, Gomi
23 oktober, 2010
Run Gomi, Run!!!!
Jutri se bom drugič udeležil ljubljanskega maratona. Tudi letos bom tekel na enaki razdalji kot lani, torej polovični maraton oz. dobrih 21 km. Pripravljenost ni na nekem vrhunskem nivoju, a lani sem se ob gripi počutil še slabše in na koncu dosegel zelo soliden neto čas, 1:48:53.
Letos računam na njegovo izboljšanje, kar je primarni cilj. A kaj lahko se zgodi tudi, da razdalje sploh ne bo pretekel. Veliko je dejavnikov, ki me lahko ustavijo, od znanih kroničnih težav v kolenih, do novejših, kjer prednjačijo ne najboljše stanje obeh ahilovih tetiv in najnovejše pridobljen žulj na kazalcu leve noge. Res ne razumem, zakaj sem bil včeraj tako neumen, da sem na trening silil z novimi Hummel rokometnimi teniskami in celo po posvetu s starosto "Kevotom" sem vztrajal pri svoji glupi odločitvi. Drugega mi takrat sploh ni preostalo, kajti stare Mizuno sem pustil doma. "Saj tako ali tako ne bo pretirano težek trening, samo da jih malce raztečem ali zgolj razhodim", sem si mislil. Na žalost sem izvajal precej sprememb smeri in šutiral na vse možne načine, kar je privedlo do tega, da sem trening predčasno zaključil, da se žulj ne bi poslabšal. A že zdaj je dovolj velik in upam, da me v tekaški obutvi jutri ne bo pretirano motil. Sicer ne vem, kako in kaj.
Na lanskem maratonu sem imel seveda doping, moj iPod, ki me je velikokrat spravljal v boljšo voljo med težkimi trenutki. Upam da bo tako tudi tokrat, zato sem pripravil 50 pesmi, ki me bodo priganjale proti cilju. 50xcca 3 min = 150 minut, kar bi moralo v vsakem primeru zadostovati :)
Te pesmi so (grem po abecedi, čeprav jih bom na teku najverjetneje imel na "shuffle"):
Lista je kar je, a se mi z njo ne da pretirano dolgo časa ukvarjat. Torej je možno (sigurno? :P ), da bom med temi odkril kakšno demotivacijsko pesem. Če jo bom odkril dovolj zgodaj, bo izgubila službo, sicer pa upam, da ne bo porušila tempa 5 min/km.
Navijajte, da pridem brez problemov do cilja. Za vse ostalo je tu iPod.
Gomi
Letos računam na njegovo izboljšanje, kar je primarni cilj. A kaj lahko se zgodi tudi, da razdalje sploh ne bo pretekel. Veliko je dejavnikov, ki me lahko ustavijo, od znanih kroničnih težav v kolenih, do novejših, kjer prednjačijo ne najboljše stanje obeh ahilovih tetiv in najnovejše pridobljen žulj na kazalcu leve noge. Res ne razumem, zakaj sem bil včeraj tako neumen, da sem na trening silil z novimi Hummel rokometnimi teniskami in celo po posvetu s starosto "Kevotom" sem vztrajal pri svoji glupi odločitvi. Drugega mi takrat sploh ni preostalo, kajti stare Mizuno sem pustil doma. "Saj tako ali tako ne bo pretirano težek trening, samo da jih malce raztečem ali zgolj razhodim", sem si mislil. Na žalost sem izvajal precej sprememb smeri in šutiral na vse možne načine, kar je privedlo do tega, da sem trening predčasno zaključil, da se žulj ne bi poslabšal. A že zdaj je dovolj velik in upam, da me v tekaški obutvi jutri ne bo pretirano motil. Sicer ne vem, kako in kaj.
Na lanskem maratonu sem imel seveda doping, moj iPod, ki me je velikokrat spravljal v boljšo voljo med težkimi trenutki. Upam da bo tako tudi tokrat, zato sem pripravil 50 pesmi, ki me bodo priganjale proti cilju. 50xcca 3 min = 150 minut, kar bi moralo v vsakem primeru zadostovati :)
Te pesmi so (grem po abecedi, čeprav jih bom na teku najverjetneje imel na "shuffle"):
Lista je kar je, a se mi z njo ne da pretirano dolgo časa ukvarjat. Torej je možno (sigurno? :P ), da bom med temi odkril kakšno demotivacijsko pesem. Če jo bom odkril dovolj zgodaj, bo izgubila službo, sicer pa upam, da ne bo porušila tempa 5 min/km.
Navijajte, da pridem brez problemov do cilja. Za vse ostalo je tu iPod.
Gomi
22 oktober, 2010
Najnovejše o najmočnejšem #23
Chuck Norris lahko žvižga z zaprtimi usti.
Medalja Chuck Norrisa ima tri plati.
Chuck Norris dobiva na gsm papirnato pošto.
Ko Chuck Norris je špinačo, postaja Steven Segal šibkejši.
Med Rodeo turnirjem je bik zdržal 11 sekund, preden ga je Chuck Norris vrgel s sebe.
Če Chuck Norris zamudi na kakšen zmenek, se vsi ostali opravičijo, ker so prišli prehitro.
Atomska ura se ravna po stari "ku-ku" uri, ki jo ima Chuck Norris shranjeno na podstrešju.
Chuck Norris je na Kitajskem od nekega domačega prodajalca kupil majčko "Made in Texas".
Chuck Norris se lahko, ne glede na to kje se nahaja, orientira tako, da pogleda "Texas ranger" zvezdo, ki jo ima na svojih prsih.
Texas je svoje ime dobil v čast Walker Texas rangerju.
Novoletno drevo Chucka Norrisa ima kroglice v obliki kock. (?? :)) )
Chuck Norris lahko vrže v avtomate pločevinke in dobi ven denar.
Na teksaških avtomobilih je na ogledalih napisano: "Če v ogledalu vidiš Chuck Norrisa, je v resnici dosti bližje, kot to izgleda.".
Ko sta bila majhna, sta Chuck Norris in Steven Segal bila rit in srajca. Chuck Norris je bil srajca.
Chuck Norris je rekel "Ne" pandi. In Panda ni naredila nič, prav tako ni imela nič za pripomnit.
Lp, Gomi
Medalja Chuck Norrisa ima tri plati.
Chuck Norris dobiva na gsm papirnato pošto.
Ko Chuck Norris je špinačo, postaja Steven Segal šibkejši.
Med Rodeo turnirjem je bik zdržal 11 sekund, preden ga je Chuck Norris vrgel s sebe.
Če Chuck Norris zamudi na kakšen zmenek, se vsi ostali opravičijo, ker so prišli prehitro.
Atomska ura se ravna po stari "ku-ku" uri, ki jo ima Chuck Norris shranjeno na podstrešju.
Chuck Norris je na Kitajskem od nekega domačega prodajalca kupil majčko "Made in Texas".
Chuck Norris se lahko, ne glede na to kje se nahaja, orientira tako, da pogleda "Texas ranger" zvezdo, ki jo ima na svojih prsih.
Texas je svoje ime dobil v čast Walker Texas rangerju.
Novoletno drevo Chucka Norrisa ima kroglice v obliki kock. (?? :)) )
Chuck Norris lahko vrže v avtomate pločevinke in dobi ven denar.
Na teksaških avtomobilih je na ogledalih napisano: "Če v ogledalu vidiš Chuck Norrisa, je v resnici dosti bližje, kot to izgleda.".
Ko sta bila majhna, sta Chuck Norris in Steven Segal bila rit in srajca. Chuck Norris je bil srajca.
Chuck Norris je rekel "Ne" pandi. In Panda ni naredila nič, prav tako ni imela nič za pripomnit.
Lp, Gomi
21 oktober, 2010
17 oktober, 2010
Kar cajt vzame več ne vrne
Za zdolgočaseno nedeljo, kot nikdar pole an prej nobena...In zmislim tiste se...
Medtem pa ne vem, kaj bom delal v torek. Sto in ena dilema med tremi opcijami. A kaj, ko ni nobena prava. V to sem prepričan.
Lp, Gomi
Naročite se na:
Objave (Atom)