Nova bolniška izkušnja

Eurofest poteka brez večjih težav. Ustaljen rokometni ritem se v Izoli vrti že osemnajsto leto zapored in moram priznati, da se imamo letos še posebej dobro. Rezultatsko s svojo mitično ekipo (kot bi rekel moj kolega Ostojić, mi smo vedno bili prvi in vedno bomo ostali prvi!) nismo najbolj uspešni, saj smo za zdaj vknjižili dva grenka a zanesljiva poraza ter eno rutinirano zmago, toda kaj ko mi tudi ta ne bo ostala v prelepem spominu. Tekla je 15.minuta tekme, ko sem bil po krivici izključen za 2 minuti. Ko sem prišel nazaj noter, sem v prvem napadu optimistično poizkusil s strelom, ki se je začel z neprijetnim "krsk" v čeljusti, kakšno desetinko kasneje je žoga zatresla vratnico, čez dobro sekundo pa sem se zgolj prijel za brado in upal, da ni nič hujšega. Upi so se hitro razblinili, saj so bile roke takoj polne krvi in kaj hitro mi je bilo jasno, da je moje tekme in najbrž celotnega turnirja v tistem trenutku konec. Trk brade z ramenom nasprotnikovega obrambnega igralca je pač bil usoden in z mamo in sestrično sva se odpeljala do bolnišnice na hribu.

Na urgentnem oddelku je bilo rokometašev kar precej. Lahko bi rekel kar večina, prihajali so z raznovrstnimi poškodbami, odhajali pa v povojih, longetah, gipsih, šivih. Po polurnem čakanju, ki se je izredno vleklo (upanje, da bom igral na tekmi, ki se je pričela čez dobro uro, je, kot se zame spodobi, umrlo po zadnjem sodniškem žvižgu te tekme :) ) so me le sprejeli v A05, kjer sem še 15 minut čakal, da se me bo kdo lotil. Zdravniki so "težko" sprejeli odločitev, da me bo zašila 26-letna praktikantka, (ki je mimogrede kar dobro izgledala). Preden je začela, mi je priznala, da sem njen drugi pacient, in obrazložila, da bom dobil lokalno anastezijo v brado. Vse jasno, čeprav me je bilo kar malce strah, njo pa prav tako. Dobil sem injekcijo, in kmalu se je del raztopine xxxxkaina razlil po mojem vratu. Nisem vedel, kaj bi rekel, a sem se pogumno odločil priznati njeno morebitno napako. Pri injekciji pač ni mišljeno, da bi del doze šel po koži. Postopek se je ponovil, nova injekcija iz leve, in vnovič delno razlitje po vratu. "Super", sem si mislil. "Upam da preživim". A glej ga zlomka, anastezija je primla in med šivanjem sem se kar blagodejno počutil. Mislim, da je dobro je opravila svoje delo, in na koncu sem jo celo pohvalil (strah ima velike oči!).

Pošivan sem šel na drugo tekmo, ki smo jo žal izgubili. A volje do druženja ne, tako da smo se še pozno v noč spominjali dogodoviščin preteklih dni in si naredili nekaj planov za prihodnje.

Se kmalu slišimo.

Gomi

p.s. Zobje so celi, čeljust pa je kar je. Ni hujšega.