Tako... z akcentom na o!
E to! ...da se še rima povrh vsega.
Začel se je 20.Eurofest. Že včeraj. Letos sem po lanskem igralskem premoru spet aktiven, tokrat prvič kot igralec in trener skupaj, saj vodim ekipo, v kateri tudi igram. To vodenje je bolj "tako se reče", kajti v bistvu fantje približno sami vedo kako in kaj, toda enega se mora poslušat in glede na to, da sem najstarejši, so meni dodelili to vlogo. Sicer se nama danes pridružita še dva starejša od mene, toda mislim, da tukaj ni več velikega dvoma, in da vsi skupaj zaupamo moji trenerski žilici.
Eurofest se je torej začel. In začel se je slabo, s težkim porazom proti trebanjski ekipi, ki niti ni bila veliko boljša od nas. Oz.realno gledano...bili so povsem zreli, da jih stresemo. Po vrhu vsega sem si v prvem napadu med preigravanjem zvil gleženj (pomanjkanje treninga ligamenti drago plačajo...). Mi smo "Prijatelji" in smo pretežno bivši rokometaši. Vsi smo sicer bili do neke mere alenti, toda ugotovili smo, da v rokometu ni kruha in se posvetili povsem drugim stvarem, na Eurofest pa še vedno radi prihajamo. To lahko zveni kot izgovor, ampak zdaj sem že toliko star, da me sploh ne zanima, kaj si ob tem mislite. Nenazadnje se vse skupaj dogaja pred našimi vrati (večina nas je iz Izole) in ne prisostvovati temu bi bil nekakšen greh. Dobiš tisti občutek "jaz bi tudi", ko vidiš kaj se dogaja, in nisi zraven. Jaz sem bil tukaj prvič na šestem eurofestu (dobrih 10 let sem imel). In štirinajst let kasneje sem še vedno tu. Podoben program, podobna igrišča, podobni ljudje...podobno je vse, le jaz se staram in vsako leto, ko se ozrem okoli, vidim okoli sebe mlade (vedno mlajše) ljudi, s katerimi zgolj preko pogleda podoživljam vse tisto, kar sem sam doživljal pred leti. Morje, sonce, rokometna žoga, vrstniki, glasba, prepoteni dresi... Neizmerno veselje ob vsaki zmagi, kot da bi zmagali svetovno prvenstvo. In če pomislim... mi? Kamorkoli smo s soigralci prišli, katerikoli turnir smo poizkusili osvojiti... smo bili prvi. Skoraj vedno. Eurofest smo osvojili šestkrat, osvajali smo pokale v Italiji, Španiji...Bili smo tako dobri, da je bilo skoraj brezveze. In izgubili nismo niti enega turnirskega finala. Se je pa zgodilo, da smo "izpadli" prej, ampak praktično razen Umaga se ne spomnim ničesar.
Danes nas je bilo nekaj takih, ki smo v tistih časih igrali skupaj. Takrat smo velikokrat igrali proti starejšim od sebe. In večinoma smo jih stresli kot zrele hruške. Danes smo na podoben način zgubili proti mlajšim od nas. Podoživel sem vse skupaj. Fantje trenirajo, so hitri, spretni, polni kondicije. Živijo zdravo, živijo za rokomet. Gledajo vsako tekmo po TV in si želijo biti boljši. Čez par let jih verjetno ne bo več nikjer, ker bodo ugotovili, da se samo zase ne splača več igrat. Ampak danes se ne sekirajo in radi zmagujejo, to jim je vse bistvo v športu. Kot je bilo nekoč meni. Sodelovati ni pomembno, ob vsakem porazu smo bili žalostni, ob vsaki zmagi veseli. Ne glede na končno uvrstitev. Osebno danes tisto "zmagovalno" srečo doživim le, ko jim "spustim eno foro", ki jo pač znam. In v športu je to zelo uporabno znanje. Znaš zaradi tega, ker si že toliko časa v tem "poslu", da to enostavno imaš globoko v krvi. Za to ne rabiš treninga. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. To foro ti je verjetno že nekdo prodal in od takrat naprej si tudi ti njen prenašalec. In po eni strani si vesel, da jo preneseš naprej, ker s tem, pa naj se sliši še tako bedasto in banalno, pripomoreš k rokometu kot športu. Da se razvija. Da ta trik čez nekaj časa ne bo pomenil več nič, da ga bodo obvladali vsi, in da ko boš to gledal kot starček boš razmišljal, da si bil med prvimi, ki so to uporabljali... "pa četudi jih je bilo pred menoj že 1000. Še vedno sem med prvimi."
V glavnem....hočem povedat, da padam v čustva (šentiment) vsako leto enako. Vsako leto je v Izoli dejavu, ampak vsako leto vidim, kako je bilo nekoč in kako zelo sem vesel, da sem to podoživel.
Zaradi vse slabših rezultatov vsako leto tudi vidim, kako sem vedno dlje od najboljših rokometnih let in vsako leto se mi zdi, da je tokrat res zadnje. Ampak vedno znova se zmotim. Želim si, da bi se motil tudi letos. Še prej pa par tekmic. Jutri proti aktivnim Dolenjcem. Obeta se poraz, ampak sem vesel, da bom spet podoživel vse skupaj. Ker sem vedno znova vesel, ko se vse skupaj ponovi.
Viva eurofest!
Lp, Gomi
Ni komentarjev:
Objavite komentar