Iz dneva v dan

Lepo pozdravljeni vsi bralci in bralke, vseh 12 kolikor vas je po najnovejših informacijah. Javljam se vam iz svoje nove pridobitve, natančneje prenosnika HP Compaq 6720s. Ja, to čudo sem kupil, zaradi tega ker sem tudi jaz želel postat bolj hud, kot sem bil prej. Saj ne, da s prejšnjim stažem nisem bil zadovoljen, a kot je že davnega leta ______ rekel ___________: Nikoli nisi tako dober, da ne moreš biti še boljši. Pravkar sem postal zelo živčen, saj vidim, da nisem z nakupom dosegel nič pametnega, v obeh primerih sem lahko še boljši. A ne bom se znesel nad računalnikom, kot se ponavadi. Naj prenosnik živi v upanju, da se mu ne bo godilo isto kot mojim ostalim škatlam, ki živijo v Izoli (ta se zdaj bolj šverca) in v Ljubljani (ima zaslužene poletne počitnice, tako kot njen lastnik). Pa naj si bo za uvod dovolj.

Da sem ponosen nase ravno ne morem reči. Mi je pa zanimivo, da sem prišel na blog praktično povedat nič, pa sem vseeno napisal precej vrstic uvoda in medtem ni minila niti pesem od The Cure - Elise, s katero sem - to se še dobro spomnim, vstopil v novo objavo. Zdaj bo končala, jaz pa ne še. Bom še kaj napisal. Nadejam se, da ne bo nič pametnega, pa vendarle. Ravnokar je končala. A jaz, kot sem že rekel, ne bom.
Haha, zakaj nisem šel za novinarja, take članke bi pisal, da bi vsi popadali dol. Že res, da od žalosti, a to so malenkosti, bistven je rezultat. In spet je odšla vrstica. Take je nisem planiral, a Boris Novkovič iz zvočnikov mi je očitno dal neko inspiracijo več. Tipke mi tečejo pod prsti s presenetljivo lahkoto. Mogoče je to zaradi ambienta. Saj ni pomembno kakšen je, tak zagotovo ni bil še nikoli. Pišem in pišem. Ehh, kaki ambient. Po mojem so te tipke, mehke kot še nikoli. Neverjetno, minilo je že skoraj deset x šestdeset sekund pisanja in še vedno nisem povedal nič. Dandanes je veliko takih blogov, ko vsi mislijo/mo, da s(m)o kaj povedali, a navadni smrtniki (večina) v njih ne vidijo nič pametnega, kvečjemu si mislijo, da bi bilo čas bolje porabiti za kakšno drugo neumnost, pač manj neumno kot omenjeno. Pišemo pa vseeno. Tudi če noben ne komentira in te "le" tu pa tam kdo pohvali, češ kako je tisto dobro, kako je uno še boljše ipd....ali pa če te skritizira, kar tudi ni slabo. Važno je, da te spremljajo, da jih zanimaš. Pa naj si bo center posornosti ali pa le Hot Spot. Če pomislim... ehh nekaj me je zmotilo...Scooter, ni to to, moram menjat.... Uglavnem...malo sem zašel. Saj, če pogledam gor sem zašel že na začetku. Začetek je najpomembnejši. In jaz sem že tam bil v izgubljenem položaju. Kaj se torej sploh grem? Ne bi bilo dejansko bolje zapreti tega prenosnika in raje nadaljevati, - mogoče celo začeti znova - jutri, ko bi bil verjetno bolj v formi? Ja veššš da..:) Nikakor ne. Začeto delo redko opustim. "Pa makar je zguba", bi rekel kolega. Gre za naravni princip. Ne vem kaj ima narava tukaj zraven, pa vendarle, predmeti so s pridevniki lepši. Ta objava nastaja v nekem posebnem vzdušju, samo jaz vem kako se počutim in zakaj je tako. Hočem povedati, da samo jaz vem kakšen je ta občutek, ko ne vem kako se zdaj zares počutim.

Vrstice tečejo, kot tečejo moji počitniški dnevi. V prejšnjih sem dokaj užival. Vem, da bi lahko bilo še boljše, a nisem imel in nimam pogojev. Če ne bo sprememb jih še nekaj časa ne bom imel. Za to sem si tudi sam kriv. Včasih razmišljam kaj narediti, včasih naredim, včasih ostanem pasiven, celo brez razmišljanja. Življenje gre naprej.
Zna bit, da se v kratkem javim. Če ne za drugo, da koga s**rcam.

Kot mi je v navadi, tudi tokrat ne bom gledal kaj sem pisal (kar je je, nima mi kej bit), da ne bom razočaran nad sabo. Bil bi prehud udarec, že tako trpim zaradi vročine, ki udarja po meni.

Bodite pridni, bodite kar ste in imejte me radi, ker imam jaz rad vas.

LP Gomi

Op.a. avtorja:
Besedilo je nastalo v moji sobi, v kateri živim od majhnega in je prvo take vrste.